Jedro

O zahtevi za sodno varstvo odloča sodišče v sodnem postopku. Drži sicer, da se zahteva za sodno varstvo vloži pri prekrškovnem organu, ki opravi tudi njen predhodni preizkus, vendar pa je v primeru zavrženja zahteve z zakonom predpisana vložitev nove zahteve za sodno varstvo, o kateri prekrškovni organ ne more več odločiti, pač pa o njej odloča sodišče. Enako velja tudi v primeru, če prekrškovni organ po prejemu zahteve za sodno varstvo ravna skladno s petim odstavkom 63. člena ZP-1 in odločbo o prekršku nadomesti z novo odločbo - zoper to je dovoljena nova zahteva za sodno varstvo, o kateri vselej odloča sodišče. Prekrškovni organ mora v primeru, ko je zahteva za sodno varstvo pravočasna in dovoljena, odločbe o prekršku pa sam ne odpravi ali nadomesti, to posredovati v odločitev pristojnemu sodišču. V takšnem primeru torej ne pride do vložitve nove zahteve za sodno varstvo (ali do njenega dopolnjevanja), pač pa se sodni postopek vodi na podlagi prvotno vložene zahteve za sodno varstvo. Vse navedeno pomeni, da je vložitev zahteve za sodno varstvo namenjena sodnemu varstvu pred sodiščem splošne pristojnosti in je po presoji sodišča tako del sodnega postopka v smislu 7. člena ZBPP, za katerega je mogoče dodeliti BPP. Ker je obvezen predpogoj za vložitev zahteve za sodno varstvo predhodna vložitev napovedi vložitve te zahteve, je enako stališče treba zavzeti tudi glede tega dejanja - tudi vložitev napovedi vložitve zahteve za sodno varstvo se nanaša na sodni postopek v smislu 7. člena ZBPP, za katerega je mogoče dodeliti BPP.

Izrek

I.Tožbi se ugodi, odločba Okrožnega sodišča v Novem mestu, št. Bpp 806/2023 z dne 19. 9. 2023, se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponovno odločanje.

II.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v višini 285,00 EUR, v 15 dneh od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1.Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožničino prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) za vložitev napovedi vložitve zahteve za sodno varstvo, za vložitev zahteve za sodno varstvo zoper odločbo o prekršku prekrškovnega organa, za pravno svetovanje in zastopanje v postopku z zahtevo za sodno varstvo pred sodiščem prve stopnje in za oprostitev plačila stroškov postopka.

2.V obrazložitvi izpodbijane odločbe se toženka najprej sklicuje na 7. člen Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP) in pojasnjuje, da vložitev napovedi vložitve zahteve za sodno varstvo in vložitev zahteve za sodno varstvo pri prekrškovnem organu še ne sodita v okvir postopka pred sodiščem oz. ne predstavljata oblike sodnega varstva, za katerega se lahko dodeli BPP. Šele v primeru, če prekrškovni organ, ki prvi odloča o vloženi zahtevi za sodno varstvo, odločbe o prekršku ne odpravi ali nadomesti, se zahteva za sodno varstvo pošlje v odločitev pristojnemu sodišču, prosilec pa eventualno potrebuje sodno varstvo po 7. členu ZBPP. Tožnica je v tem delu tako zaprosila za BPP za primer, za katerega ZBPP ne zagotavlja njene pridobitve.

3.V nadaljevanju obrazložitve se toženka sklicuje na 24. člen ZBPP. Navaja, da pravica do obrambe s pomočjo zagovornika ni absolutna, kadar zakon za postopek ne zahteva obrambe, kot to velja za postopek z zahtevo za sodno varstvo, pa je treba presoditi, ali interesi pravičnosti zahtevajo, da se prosilcu omogoči obramba z zagovornikom in torej odobri BPP. Za odgovor na to vprašanje je sodna praksa postavila kriterije, kot so osebnost prosilca, teža dejanja, zahtevnost zadeve z dejanskega in pravnega vidika, ter druge konkretne okoliščine v zadevi, ki terjajo postavitev zagovornika, ker bo prosilcu le tako zagotovljen pošten postopek. V predmetni prekrškovni zadevi ne gre za obravnavo zapletenih pravnih in dejanskih vprašanj niti ne gre za obsežno ugotavljanje dejanskega stanja. Sodišče bo po uradni dolžnosti ugotavljalo vsa pravno relevantna dejstva in izvedlo vse materialnopravno relevantne dokaze. Tako v zadevi ni videti okoliščin, ki bi narekovale, da se tožnici (kot obdolženi za prekršek) zagotovi strokovna pomoč pri njeni obrambi. Osebnih okoliščin, ki bi narekovale takšno pomoč, tudi ni na strani tožnice (oz. jih tožnica niti ni navedla). Uresničevanje pravice do sodnega varstva, kar je namen BPP, v postopku z zahtevo za sodno varstvo brez zastopanja po zagovorniku tako ne bo prizadeto. Glede na navedeno so okoliščine oziroma dejstva o zadevi, v kateri tožnica prosi za dodelitev BPP, po 24. členu ZBPP takšni, da ne zadostijo objektivnim pogojem za njeno odobritev. Ker tožnica vsebinskega pogoja iz 24. člena ZBPP ne izpolnjuje, je podan razlog za zavrnitev njene prošnje tudi v delu, ki se nanaša na pravno svetovanje in zastopanje v postopku z zahtevo za sodno varstvo.

4.Toženka je tožničino prošnjo zavrnila tudi v delu, v katerem je ta prosila za BPP v obliki oprostitve plačila stroškov postopka. Pri tem se sklicuje na 3. člen ZBPP in 144. člen Zakona o prekrških (ZP-1), ki sodišču, ki vodi postopek, omogoča, da obdolženca zaradi gmotnega položaja oprosti povrnitve stroškov postopka.

5.Tožnica se z izpodbijano odločbo ne strinja in vlaga tožbo iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). BPP se skladno s 7. členom ZBPP zagotavlja tudi za postopke pred organi in institucijami, ki so pristojni za izvensodno poravnavanje sporov, zgolj naziv "sodni postopki" pa tako ne pomeni, da mora o zadevi odločati katero od sodišč. Postopek o prekršku pri PP Črnomelj po ZBPP nedvomno predstavlja sodni postopek, saj je PP Črnomelj organ, ki je pristojen za izvensodno poravnavanje sporov (začeti postopek zoper tožnico lahko obravnava v smeri izvensodne rešitve). Toženka je z zavrnitvijo prošnje v delu, ki se nanaša na vložitev napovedi vložitve zahteve za sodno varstvo in vložitev zahteve za sodno varstvo, zmotno uporabila materialno pravo. Stališče glede obsega BPP po 7. členu ZBPP je naslovno sodišče že zavzelo v sodbah I U 1146/2023 in I U 977/2023.

6.Razlogi, zaradi katerih je toženka zavrnila prošnjo tožnice v delu, ki se nanaša na pravno svetovanje in zastopanje v postopku pred sodišče prve stopnje, so neutemeljeni in nesprejemljivi. Tožnica v postopku nujno potrebuje strokovno pomoč odvetnika, ki bo tožnico lahko poučil o njenih pravicah, kako mora ravnati pri obrambi, prisoten bo ob njenem zaslišanju in izvajanju dokazov, strokovno pravilno bo sestavil zahtevo za sodno varstvo, česar tožnica kot prava neuka stranka ni zmožna storiti. Toženka z ničemer ne pojasni, kako je ugotovila, da ne gre za zadevo, v kateri bi se obravnavala obsežna in zapletena dejanska in pravna vprašanja, glede tega tožnici tudi ni dala možnosti izjave, s čemer je bistveno kršila pravila postopka. Z zavrnitvijo prošnje bo kršena tožničina pravica do obrambe s pomočjo zagovornika, ker je bistven element ustavne pravice do poštenega sojenja.

7.Nepravilno je tudi ravnanje toženke v delu, ki se nanaša na oprostitev plačila stroškov postopka. Določba 144. člena ZP-1 se nanaša na primer, ko je obdolžencu izrečena sankcija, v konkretnem primeru pa tožnici še ni bila izrečena nobena sankcija. Poleg tega se oprostitev plačila stroškov po 26. členu ZBPP nanaša na oprostitev stroškov, ki so določeni kot stroški postopka po prvem odstavku 143. člena ZBPP.

8.Tožnica predlaga, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne toženki v ponovni postopek. Toženki naj sodišče naloži tudi povrnitev tožničinih stroškov postopka.

9.Toženka na tožbo ni odgovorila, poslala je upravne spise zadeve.

K I. točki izreka

10.Tožba je utemeljena.

11.V zadevi je spor glede zakonitosti izpodbijane odločbe, s katero je toženka zavrnila tožničino prošnjo za dodelitev BPP. V delu, ki se nanaša na BPP za vložitev napovedi vložitve zahteve za sodno varstvo in za vložitev zahteve za sodno varstvo zoper odločbo o prekršku prekrškovnega organa, je toženka prošnjo zavrnila s sklicevanjem na 7. člen ZBPP - v fazi vlaganja navedenih vlog po stališču toženke še ne gre za sodni postopek. V delu, ki se nanaša na BPP za pravno svetovanje in zastopanje v postopku z zahtevo za sodno varstvo pred sodiščem prve stopnje, je toženka prošnjo zavrnila s sklicevanjem na neizpolnjevanje pogoja za dodelitev BPP po 24. členu ZBPP. Glede oprostitve plačila stroškov postopka pa se je toženka sklicevala na možnost oprostitve stroškov postopka po ZP-1. Tožnik toženkina stališča graja kot materialno-pravno nepravilna, zatrjuje, da je bilo dejansko stanje napačno ugotovljeno, uveljavlja tudi kršitev pravil postopka.

12.V predmetni zadevi je med strankama nesporno, da je bila tožnici v hitrem prekrškovnem postopku izdana odločba, s katero je bila spoznana za odgovorno za prekršek po prvem odstavku 6. člena Zakona o varstvu javnega reda in mira (ZJRM-1). Zoper to odločbo ima tožnica v skladu s prvim odstavkom 59. člena ZP-1 pravico do vložitve zahteve za sodno varstvo, kar izhaja tudi iz pravnega pouka prekrškovne odločbe (ki je del upravnega spisa zadeve).

13.ZBPP v 7. členu določa, da se brezplačna pravna pomoč po tem zakonu lahko dodeli za pravno svetovanje, pravno zastopanje in za druge pravne storitve, določene z zakonom, za vse oblike sodnega varstva pred vsemi sodišči splošne pristojnosti in specializiranimi sodišči v Republiki Sloveniji, pred Ustavnim sodiščem Republike Slovenije in pred vsemi organi, institucijami ali osebami v Republiki Sloveniji, ki so pristojne za izvensodno poravnavanje sporov (v nadaljnjem besedilu: sodni postopki), ter kot oprostitev plačila stroškov sodnega postopka.

14.ZP-1 v prvem odstavku 59. člena določa, da se zoper odločbo o prekršku, ki jo je na prvi stopnji izdal prekrškovni organ po hitrem postopku, lahko vloži zahteva za sodno varstvo. Zahtevo lahko vloži oseba, ki ji je bila izrečena sankcija, njen zakoniti zastopnik oziroma zagovornik ter lastnik odvzetih predmetov, pod pogojem, da je upravičenec pravočasno napovedal njeno vložitev v skladu z 59.a členom tega zakona. Skladno z drugim odstavkom 59.a člena ZP-1 morajo upravičenci do zahteve za sodno varstvo iz prvega odstavka 59. člena tega zakona vložitev zahteve za sodno varstvo organu, ki je izdal odločbo o prekršku, pisno napovedati v roku osmih dni od prejema odločbe o prekršku iz prejšnjega odstavka. Skladno z drugim odstavkom 60. člena ZP-1 je za odločanje o zahtevi za sodno varstvo krajevno pristojno sodišče prve stopnje, ki je pristojno za odločanje o prekršku po določbah rednega sodnega postopka.

15.Iz predstavljenih določb ZP-1 izhaja, da o zahtevi za sodno varstvo odloča sodišče v sodnem postopku. Drži sicer, da se zahteva za sodno varstvo vloži pri prekrškovnem organu, ki opravi tudi njen predhodni preizkus, vendar pa je v primeru zavrženja zahteve z zakonom predpisana vložitev nove zahteve za sodno varstvo, o kateri prekrškovni organ ne more več odločiti, pač pa o njej odloča sodišče (tretji odstavek 63. člena ZP-1). Enako velja tudi v primeru, če prekrškovni organ po prejemu zahteve za sodno varstvo ravna skladno s petim odstavkom 63. člena ZP-1 in odločbo o prekršku nadomesti z novo odločbo - zoper to je dovoljena nova zahteva za sodno varstvo, o kateri vselej odloča sodišče (šesti odstavek 63. člena ZP-1). Kot slednje (in najpomembnejše) pa velja izpostaviti, da mora prekrškovni organ v primeru, ko je zahteva za sodno varstvo pravočasna in dovoljena, odločbe o prekršku pa sam ne odpravi ali nadomesti, to posredovati v odločitev pristojnemu sodišču (šesti odstavek 63. člena ZP-1). V takšnem primeru torej ne pride do vložitve nove zahteve za sodno varstvo (ali do njenega dopolnjevanja), pač pa se sodni postopek vodi na podlagi prvotno vložene zahteve za sodno varstvo. Vse navedeno pomeni, da je vložitev zahteve za sodno varstvo namenjena sodnemu varstvu pred sodiščem splošne pristojnosti in je po presoji sodišča tako del sodnega postopka v smislu 7. člena ZBPP, za katerega je mogoče dodeliti BPP. Ker je obvezen predpogoj za vložitev zahteve za sodno varstvo predhodna vložitev napovedi vložitve te zahteve (drugi odstavek 59.a člena ZP-1), je enako stališče treba zavzeti tudi glede tega dejanja - tudi vložitev napovedi vložitve zahteve za sodno varstvo se nanaša na sodni postopek v smislu 7. člena ZBPP, za katerega je mogoče dodeliti BPP. Drugačno materialnopravno stališče, kot ga je s tem v zvezi toženka zavzela v izpodbijani odločbi, je napačno.

16.Po prvem odstavku 24. člena ZBPP se pri presoji dodelitve BPP kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva v zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev BPP, predvsem, da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh (…). Po tretjem odstavku istega člena se šteje, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari (…) in če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago ali če je pričakovanje ali zahteva osebe v očitnem nasprotju z načeli pravičnosti in morale.

17.Navedena zakonska ureditev organu za BPP nalaga, da v primerih, kjer je očitno, da prosilec glede na stanje stvari nima možnosti za uspeh, prošnjo za odobritev BPP zavrne. V obširni in ustaljeni upravnosodni praksi gre pri tem predvsem za zadeve, v katerih obstaja formalna ovira za začetek ali nadaljevanje postopka, npr. zamuda roka ali nedovoljenost pravnega sredstva. Glede na izrecno besedilo tretjega odstavka 24. člena ZBPP pa je doseg navedene zakonske večji in organu za BPP nalaga, da (vsaj v omejenem obsegu) opravi tudi vsebinski preizkus zadeve. Obseg oziroma meje tega preizkusa je zakonodajalec opredelil s pravnim standardom očitne nerazumnosti (prva alineja prvega odstavka 24. člena ZBPP), ki se po nadaljnjem zakonskem besedilu nanaša na verjetnost prosilčevega uspeha v postopku. Ta pravni standard mora pristojni organ v vsaki zadevi posebej napolniti (obrazložiti razloge za njegovo uporabo) na podlagi kriterijev, določenih v tretjem odstavku 24. člena ZBPP, ki pa so brez izjeme ponovno vezani na pojem "očitnosti". S tem je po presoji sodišča zakonodajalec jasno določil meje oziroma obseg preizkusa zadeve, ki ga mora opraviti organ za BPP: razlogi za morebitno zavrnitev dodelitve BPP na tej podlagi morajo biti očitni, torej spoznavni na prvi pogled, brez poglobljene analize zadeve.

18.Po presoji sodišča toženka v predmetni zadevi "očitne nerazumnosti" tožničine prošnje za dodelitev BPP ni uspela utemeljiti.

19.Toženka svoje odločitve namreč ne utemeljuje na kriterijih, ki jih s tem v zvezi določa sedaj veljavni ZBPP, pač pa (domnevno) na interesu pravičnosti, kot so ga vsebovale določbe Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 32/07 - uradno prečiščeno besedilo) do uveljavitve sprememb ZBPP leta 2008 (Uradni list RS, št. 23/08 - v nadaljevanju ZBPP-B). Tudi stališča o posebnostih kazenskega postopka, na katera se sklicuje toženka (čeprav tega niti ne konkretizira), je sodna praksa oblikovala glede na prej veljavno zakonsko ureditev, ki je v kazenskih postopkih omogočala postavitev zagovornika na stroške države tudi v primerih, ko ta postavitev ni bila obvezna, če je to bilo v interesu pravičnosti. Po prej veljavni ureditvi, je v kazenskem postopku uporaba načela pravičnosti lahko predstavljala podlago za vzpostavitev pravice do brezplačne obrambe, po sedaj veljavni ureditvi po ZBPP pa pravica do dodelitve BPP temelji na izpolnjevanju drugačnega nabora pogojev, z načeli pravičnosti in morale pa pričakovanje ali zahtevek prosilca ne sme biti v očitnem nasprotju (tretji odstavek 24. člena ZBPP). Obeh, čeprav jezikovno podobnih ureditev, torej ni mogoče enačiti, kar pomeni, da pri presoji upravičenosti tožnice do BPP v zvezi s postopkom o prekršku ne gre za presojo upravičenosti do dodelitve zagovornika, kot je bila urejena s prej navedenimi določbami ZKP. S smiselnim sklicevanjem na vsebino in razlago teh določb v starejši sodni praksi je toženka napačno uporabila materialno pravo, posledično je bilo zmotno in nepopolno ugotovljeno tudi dejansko stanje v zadevi. Očitne nerazumnosti tožničine prošnje za dodelitev BPP v delu, ki se nanaša na pravno svetovanje in zastopanje v postopku z zahtevo za sodno varstvo pred sodiščem prve stopnje, v skladu z kriteriji iz 24. člena ZBPP pa po presoji sodišča toženka ni uspela utemeljiti.

20.Sodišče tožnici ob tem pritrjuje tudi v očitku kršitve pravil postopka. Iz izpodbijane odločbe namreč izhaja, da je toženka svojo odločitev o tožničini prošnji za BPP (v predhodno obravnavanem delu) utemeljila (tudi) s sklicevanjem na ugotovljena dejstva in okoliščine (glede narave postopka, zapletenosti pravnih in dejanskih vprašanj, obsežnosti ugotavljanja dejanskega stanja, osebnih okoliščin na strani tožnice), glede katerih tožnici pred izdajo izpodbijane odločbe ni bila dana možnost izjave. Toženka je s tem storila absolutno bistveno kršitev postopka po 3. točki drugega odstavka 237. člena ZUP.

21.V zvezi s tožničino prošnjo za BPP v obliki oprostitve plačila stroškov postopka sodišče pojasnjuje, da je v skladu s 3. členom ZBPP z (drugim) zakonom lahko BPP drugače urejena, kot je urejena z ZBPP, če je glede na vrsto postopka in glede na oblike pravne pomoči to potrebno; v primerih, ko se uveljavlja BPP po posebnem zakonu, pa se določbe ZBPP uporabljajo le glede vprašanj, ki niso urejena s posebnim zakonom.

22.Skladno z drugim odstavkom 58. člena ZP-1 se glede stroškov v hitrem postopku uporabljajo določbe ZP-1 o rednem sodnem postopku. ZP-1 v petem odstavku 144. člena določa, da sme sodišče, ki vodi postopek o prekršku, oprostiti obdolženca, ki mu je bila izrečena sankcija, povrnitve stroškov postopka iz prvega odstavka 143. člena tega zakona, razen nagrade in potrebnih izdatkov zagovornika, če bi bilo zaradi plačila stroškov ogroženo njegovo vzdrževanje ali vzdrževanje tistih, ki jih je dolžan preživljati; če se te okoliščine ugotovijo po izdaji odločitve o stroških, sme sodišče na predlog obdolženca s posebnim sklepom oprostiti obdolženca povrnitve stroškov prekrškovnega postopka ali odložiti plačilo stroškov prekrškovnega postopka; predlog lahko obdolženec poda najpozneje do izteka roka za plačilo, ki ga določi sodišče. V prvem odstavku 143. člena ZP-1 so opredeljeni stroški prekrškovnega postopka, ki obsegajo vse stroške, za katere je sicer možna dodelitev BPP v skladu s petim odstavkom 26. člena ZBPP.

23.Ker je BPP v obliki oprostitve plačila stroškov postopka v postopkih o prekršku tako urejena v ZP-1, je pravilno toženkino stališče, da tožnici te oblike BPP v postopku pred njo ni mogoče podeliti (pač pa lahko tožnica predlog za oprostitev stroškov postopka poda na sodišče, ki bo odločalo o njeni zahtevi za sodno varstvo).

24.Neupoštevno je ob tem tudi tožničino uveljavljanje, da ji ni bila izrečena nobena sankcija, saj iz prekrškovne odločbe izhaja, da ji je bila s to izrečena globa, ki predstavlja sankcijo po drugem odstavku 4. člena ZP-1. V kolikor bo v sodnem postopku sodišče tožničino zahtevo za sodno varstvo zahtevo zavrnilo (prvi odstavek 65. člena ZP-1), bo tožnica lahko uveljavljala oprostitev stroškov postopka po petem odstavku 144. člena ZP-1. V kolikor bo v sodnem postopku izdana sodba, s katero bo postopek ustavljen (136. člen ZP-1), pa bodo stroški postopka bremenili proračun in ne tožnice (četrti odstavek 144. člena ZP-1). S tem povezani tožbeni očitki tako niso utemeljeni.

25.Po povedanem sodišče sodi, da je toženka v postopku nepravilno uporabila materialno pravo, zmotno in nepopolno ugotovila dejansko stanje ter bistveno kršila pravila postopka. Sodišče je iz predstavljenih razlogov tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo na podlagi 2., 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo (zaradi enovitosti izreka izpodbijane odločbe je sodišče to odpravilo v celoti) ter zadevo vrnilo toženki, da v ponovljenem postopku ponovno odloči o zadevi, pri čemer je vezana na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).

26.Sodišče v predmetni zadevi glavne obravnave ni opravilo, in sicer v skladu z prvo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1. V zadevi je bilo namreč že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena tega zakona, v upravnem sporu pa ni sodeloval tudi stranski udeleženec z nasprotnim interesom.

27.Sodišče je v skladu s prvim odstavkom 13. člena ZUS-1 v zadevi odločilo po sodniku posamezniku.

K II. točki izreka

28.Tožnica je zahtevala povrnitev stroškov upravnega spora.

29.Izrek o stroških temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbi ugodi in v upravnem sporu izpodbijani upravni akt odpravi, tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnave zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik o povrnitvi stroškov).

30.Ker je bila zadeva rešena brez glavne obravnave, tožnica pa je bila v postopku zastopana po pooblaščencu - odvetniku, se ji v skladu z drugim odstavkom 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov priznajo stroški v priglašeni višini 285,00 EUR.

31.Priznane stroške mora toženka tožnici plačati v 15 dneh od vročitve sodbe (313. člen Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1), če zamudi, pa ji gredo od izteka tega roka še zahtevane zakonske zamudne obresti (299. člen Obligacijskega zakonika).

-------------------------------

1Tako naslovno sodišče npr. že v sodbi, I U 359/2014 z dne 18. 3. 2014

Zveza

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe Zakon o brezplačni pravni pomoči (2001) - ZBPP - člen 7, 24 Zakon o varstvu javnega reda in miru (2006) - ZJRM-1 - člen 6, 6/1 Zakon o prekrških (2003) - ZP-1 - člen 59, 59a, 60, 63

Pridruženi dokumenti*

Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.