Jedro

Vzrok škode je pripisati izključno nevarni stvari in ker jo je njen imetnik dolžan v celoti povrniti na podlagi pravil o objektivni odgovornosti. Na prostoru pred skladiščem so se nakladali kamioni in zato je bilo logično, da so mimo tožnika vozili viličarji, ki so nakladali druge kamione. Glede na to da je stal tik ob kamionu, ni mogel pričakovati, da bi kakšno drugo vozilo peljalo stikoma mimo njegovega kamiona in tako stikoma mimo njega, da bi sploh lahko bil v nevarnosti, zato tudi ni bil dolžan posvečati (še dodatno) pozornost na delo drugih.

V reviziji se procesno neopredeljeno in v okviru reviziji lastnih predvidevanj omenja „standard gotovosti“, vendar ne kot (sicer možen) revizijski razlog po 2. točki prvega odstavka 370. člena ZPP v zvezi z uporabo napačnega (previsokega oziroma prestrogega) dokaznega standarda. Reviziji zato revizijsko sodišče take vsebine ne more dati, saj bi s tem preseglo njene meje, ki obenem determinirajo meje preizkusa izpodbijane sodbe.

Izrek

Revizija zoper sodbo I Cp 440/2007 se glede zneska 2420,30 EUR (prej 580.000 SIT) zavrže, sicer se revizija zavrne.

Revizija zoper sklep Cp 493/2008 se zavrže. Reviziji zoper sodbo Cp 493/2008 se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se pritožbi še delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožeči plačati še 5.758,64 EUR (prej 1.380.000 SIT).

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Tožnik je s tožbenim zahtevkom zahteval plačilo odškodnine za materialno in nematerialno škodo, ki jo je utrpel kot posledico škodnega dogodka 24. 1. 2000. 2. Sodba sodišča prve stopnje je v prvem sojenju postala pravnomočna v delu, s katerim je bil zavrnjen tožnikov zahtevek za tujo pomoč in postrežbo v znesku 580.000 SIT in pretežni del zahtevka za izgubo zaslužka (kolikor presega 29.773 SIT) in v celoti zahtevek za rento 60.000 SIT mesečno. V navedenem delu je namreč sodišče druge stopnje s sodbo I Cp 440/2007 pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje; sicer jo je razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Zoper sodbo I Cp 440/2007, izdano na drugi stopnji, je tožnik pravočasno vložil revizijo iz vseh revizijskih razlogov po prvem odstavku 370. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/2007 – ZPP-UPB3, v nadaljevanju ZPP, ki se uporablja na podlagi drugega odstavka 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku, ZPP-D, Uradni list RS, št. 45/2008). Trdi, da zahtevek za tujo pomoč in postrežbo ni zastaral, ker je bilo zastaranje pretrgano z izplačilom akontacij na račun celotne škode. Sodišče druge stopnje je sicer zapisalo, da je treba pri ugotavljanju dejstev upoštevati standard gotovosti, vendar pa tožnik ugotavlja, da vedno ni tako in zadostuje verjetnost obstoja nekega dejstva, kar sodišče ugotovi npr. enostavno z zaslišanjem stranke. Tožnik je zatrjeval, da so njegovi prihodki in dobiček mnogo višji od prikazanih, saj so omogočali lastno preživljanje in preživljanje družine in tudi izvedenka je zapisala, da tožnik ni ustvarjal tako nizkih zaslužkov, kot izhaja iz razpoložljivih listin, temveč so bili nedvomno višji. S samostojno dejavnostjo je začel le dobra 3 leta pred dogodkom, vmes pa je bil 1 leto na bolniški. Njegova dejavnost je bila tako na začetku in še ni zaživela, sicer bi mu prinašala primeren, povprečen dohodek, saj v Sloveniji obstaja velik primanjkljaj poklicnih voznikov. Zato je nepravilno stališče sodišč prve in druge stopnje, da je upoštevna le vsebina predloženih listin, čeprav je gotovo, da so v njih prikazani dohodki nerealni. Pravilna, pravična in življenjska bi zato bila uporaba meril, kot so povprečni zaslužek za to zaposlitev, ki bi jo tožnik zlahka dobil, ali pa povprečni zaslužek podjetnika v isti panogi, pri čemer je v prid upoštevanja tega izračuna izvedenka navedla, da izračun povprečnega dobička malega samostojnega podjetnika praktično ustreza višini osnove, ki je bila s strani socialnih zavodov uporabljena za izračun nadomestil tožnika. Sodišče je zato napačno uporabilo materialno pravo, ko je upoštevalo podatke, ki so gotovo in dejansko napačni, ne pa tistih, ki so po izpovedbi tožnika, mnenju izvedenke in splošnem vedenju zelo verjetni, če že ne gotovi. Ker tožnik za svoje delo ni več sposoben, je upravičen tudi do mesečne rente. Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo „ustrezno spremeni oz. vrne v novo sojenje nižjemu sodišču, vse s stroškovnimi posledicami“.

4. V drugem (ponovljenem) je sodišče prve stopnje ob presoji, da je tožnik s 30 % prispeval k nastanku škode, odločilo o višini nepremoženjske ter premoženjske škode. Sodišče druge stopnje je tožnikovi pritožbi delno ugodilo, sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo glede zamudnih obresti, jo spremenilo zaradi drugačne ocene tožnikovega prispevka k nastanku škode (15 %), v preostalem delu pa tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo nespremenjen zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje.

5. Tudi zoper to sodbo in sklep Cp 493/2008 sodišča druge stopnje je tožnik pravočasno vložil revizijo, in sicer „zoper neprisojeni del nepremoženjske škode glede nepravilno določenega temelja, to je zaradi kršitve materialnega prava“. Obenem predlaga tudi popravo sodbe in sklepa višjega sodišča. Trdi, da je z razveljavitvijo ugodilnega dela obresti odločeno v njegovo škodo in bi moral biti razveljavljen (le) tisti del odločitve o obrestih, v katerem mu niso bile prisojene. Kot popolnoma napačno ocenjuje argumentacijo, da mora biti tudi oseba na parkirišču ob avtomobilu pozorna na dogajanje okoli sebe in da se bo umaknila, če na sosednji parkirni prostor pripelje drug avto in če bi bilo to potrebno. Nasprotno, voznik mora paziti, če naredi kakšen premik z vozilom, da ne ogrozi drugih udeležencev v prometu. Tožnik ni ravnal krivdno in ni prispeval k nastanku škode. Bil je povožen. Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo „ustrezno spremeni, upoštevaje tudi kršenje zakonskih določil glede spremembe sodbe v škodo stranke, ki se je pritožila, če se je pritožila samo ona, če ne bo prišlo do ustrezne poprave sodbe v delu, ki ni dovolj razumljen, vse s stroškovnimi posledicami.“

6. Obe reviziji sta bili po 375. členu ZPP vročeni toženi stranki, ki nanju ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

7. Revizija zoper sodbo I Cp 440/2007 ni dovoljena v delu, s katerim izpodbija odločitev o zavrnitvi zahtevka za tujo pomoč in postrežbo, v preostalem delu pa ni utemeljena. Revizija tudi ni dovoljena zoper sklep Cp 493/2008, zoper sodbo Cp 493/2008 pa je utemeljena.

O nedovoljenosti revizije

8. Revizija je izredno pravno sredstvo, za katero zakon predvideva določene omejitve. Tako je po drugem odstavku 367. člena ZPP v premoženjskopravnih sporih revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1.000.000 SIT. Če uveljavlja tožeča stranka v tožbi zoper isto toženo stranko več zahtevkov in imajo zahtevki različno podlago, pa se po drugem odstavku 41. člena v zvezi z 39. členom ZPP pravica do revizije presoja po vrednosti vsakega posameznega zahtevka.

9. Tožnik uveljavlja odškodnino za nepremoženjsko in premoženjsko škodo, slednja pa se glede na z revizijo izpodbijan del pravnomočne sodbe druge stopnje kaže v nadomestilu za tujo pomoč in postrežbo ter izgubi zaslužka (tudi bodočega). Podlaga zahtevkov za ti dve obliki premoženjske škode je različna in ker vrednost zahtevka, ki se nanaša na povrnitev škode za tujo pomoč in postrežbo, ne presega revizijskega praga iz drugega odstavka 367. člena ZPP (tožnik je iz tega naslova zahteval plačilo 580.000 SIT), revizija v tem delu ni dovoljena (drugi odstavek 374. člena ZPP).

10. Vloga tožnika z dne 26. 9. 2008 vsebuje tako revizijo zoper sodbo in sklep višjega sodišča Cp 493/2008 kot tudi predlog za popravo te odločbe, konkretno popravo sklepa. Čeprav niti ni povsem jasno, ali tožnik predlog za popravo postavlja podrejeno (prva stran njegove vloge) ali primarno (druga stran obrazložitve) in iz podatkov spisa ne izhaja, da bi višje sodišče o predlogu že odločilo, Vrhovno sodišče sodi, da ni ovir za odločitev tudi o reviziji sklep. Z izpodbijanim sklepom je sodišče druge stopnje razveljavilo odločitev sodišča prve stopnje o zakonskih zamudnih obrestih in o pravdnih stroških. Po določilu prvega odstavka 384. člena ZPP lahko stranke vložijo revizijo zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan. Sklep, s katerim sodišče druge stopnje ugodi pritožbi in razveljavi sodbo prve stopnje ter vrne zadevo temu sodišču v novo sojenje (v konkretnem primeru gre za sklep po prvem odstavku 354. člena ZPP), ni sklep, s katerim se postopek pravnomočno konča. Revizija zoper tak sklep zato ni dovoljena.

11. Glede na navedeno je revizijsko sodišče revizijo tožnika v doslej prikazanih delih zavrglo (377. člen in četrti odstavek 384. člena ZPP).

O podlagi tožbenega zahtevka (revizija zoper sodbo Cp 493/2008)

12. Relevantno dejansko stanje za odločitev o podlagi tožbenega zahtevka je sledeče: tožnik je kot samostojni podjetnik avtoprevoznik opravljal prevoze za družbo V.. Dne 24. 1. 2000 je na prostoru pred skladiščno halo družbe stal ob zadnjem delu kamiona, odmaknjen od njega cca 1 m, in spuščal cerado. V rokah je držal letev, dolgo 3,5 do 4 m in je gledal gor. Pred tem je videl viličarja, saj so nakladali kamion, parkiran za njegovim. Na tleh ni kakšnih označb, kje se parkira in kje vozijo viličarji. Voznik viličarja tožnika ni videl. Povozil ga je, ko je vozil vzvratno. Ko je čutil, da je nekaj zadel, je speljal naprej in tožnika še enkrat povozil. Na tej dejanski podlagi je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožnik prispeval k nastanku nesreče 30 %: tožnik je pogledal navzgor, kar pomeni, da na situacijo ni bil dovolj pozoren; takega dela ni opravljal prvič; viličarja je videl, saj je že prej vozil mimo njega; pozoren bi moral biti tudi, če ni stopil 1 m nazaj, gotovo pa je stal 1 m stran od kamiona. Sodišče druge stopnje je pritrdilo, da tožnik ni ravnal s potrebno skrbnostjo in je bila njegova pozornost usmerjena na zapiranje cerade, je pa njegov prispevek znižalo na 15 %.

13. Tožnik v reviziji utemeljeno sodiščema prve in druge stopnje očita zmotno uporabo materialnega prava. Odgovornost tožene stranke (zavarovalnice odškodninsko odgovornega subjekta na podlagi pogodbe o zavarovanju odgovornosti) je sodišče druge stopnje pravilno opredelilo kot objektivno, saj je škoda nastala v zvezi z nevarno stvarjo (173. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju ZOR), napačno pa je uporabilo določila o oprostitvi odgovornosti imetnika nevarne stvari in krivdi (oziroma prispevku) samega oškodovanca za nastanek škode. Po tretjem odstavku 177. člena ZOR je imetnik deloma prost odgovornosti, če je oškodovanec deloma kriv za škodo. Krivde oziroma prispevka k nastanku škode pa po presoji Vrhovnega sodišča tožniku ni mogoče očitati. Ne glede na to, da je tožnik viličarja pred škodnim dogodkom videl, njegovemu ravnanju ni mogoče pripisati znakov neskrbnosti. Na prostoru pred skladiščem so se nakladali kamioni in zato je bilo logično, da so mimo njega vozili viličarji, ki so nakladali druge kamione. Glede na to da je stal tik ob kamionu (po ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje 1 m stran), ni mogel pričakovati, da bi kakšno drugo vozilo peljalo stikoma mimo njegovega kamiona in tako stikoma mimo njega, da bi sploh lahko bil v nevarnosti, zato tudi ni bil dolžan posvečati (še dodatno) pozornost na delo drugih. Vzrok škode je tako pripisati izključno nevarni stvari in ker jo je njen imetnik dolžan v celoti povrniti na podlagi pravil o objektivni odgovornosti, je takšna tudi obveznost tožene stranke.

14. Ker je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, je Vrhovno sodišče s sodbo ugodilo reviziji in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožniku prisojeno odškodnino zvišalo za znesek, za kolikor mu je bila zmanjšana glede na njegov (zmotno prisojeni) prispevek k nastanku škode (prvi odstavek 380. člena ZPP).

O izgubljenem zaslužku (revizija zoper sodbo I Cp 440/2007)

15. Revizija je samostojno pravno sredstvo zoper sodbo sodišča druge stopnje in revizijsko sodišče preizkusi sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP). Zato se revident ne more uspešno sklicevati na razloge in navedbe, ki jih je podal v drugih vlogah med postopkom. Revizijsko sodišče zato ni upoštevalo navedb, ki jih je tožnik podal v pritožbi in na katere se revizija le na splošno sklicuje.

16. Revizija kot izredno pravno sredstvo ni omejena le glede odločb, ki jih je mogoče z njo izpodbijati, temveč tudi glede razlogov, ki jih je mogoče z njo uveljavljati. Tako je ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Pretežni del revizijskih navedb, s katerimi tožnik izpodbija sodbo sodišča druge stopnje o zavrnitvi njegove pritožbe in potrditvi odločitve sodišča prve stopnje o zavrnitvi zahtevka za izgubljeni zaslužek in mesečno rento, se tičejo dejanskega stanja (o tem, kdaj in kako je pričel z dejavnostjo samostojnega podjetnika posameznika, in predvidevanjih, kakšen naj bi bil njegov zaslužek iz te dejavnosti). Te navedbe revizija sicer prikazuje kot zmotno uporabo materialnega prava, za kar pa ne gre. Revizijsko sodišče zato nanje ne bo odgovarjalo; vezano je namreč na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in v pritožbenem postopku v okvirih argumentov, s katerimi je pritožnik uveljavljal pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, potrdilo sodišče druge stopnje.

17. V reviziji je navedeno, da se vlaga „iz vseh razlogov“. Revizijsko sodišče po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP), zato morajo biti vse procesne kršitve konkretizirano obrazložene, kar se glede na zahtevo po ti. postulacijski sposobnosti stranke oziroma njenem ustreznem strokovnem zastopanju v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi (drugi in tretji odstavek 87. člena ZPP) tudi utemeljeno pričakuje. To pa v reviziji niso. V njej se sicer procesno neopredeljeno in v okviru reviziji lastnih predvidevanj omenja „standard gotovosti“, vendar ne kot (sicer možen) revizijski razlog po 2. točki prvega odstavka 370. člena ZPP v zvezi z uporabo napačnega (previsokega oziroma prestrogega) dokaznega standarda. Reviziji zato revizijsko sodišče take vsebine ne more dati, saj bi s tem preseglo njene meje, ki obenem determinirajo meje preizkusa izpodbijane sodbe. Na drugi strani pa tudi ob dobrohotnem razumevanju navedb revizije v smeri navedene procesne kršitve reviziji ne bi bilo mogoče ugoditi, saj enak dokazni standard sodišča prve stopnje s pritožbo ni bil izpodbijan, pritožbeno sodišče pa na tako kršitev ne pazi po uradni dolžnosti. Zato tega Vrhovno sodišče ne more (ne bi moglo) upoštevati, saj bi to predstavljalo preskakovanje razlogov oziroma preizkus pravilnosti sodbe prve stopnje na revijski stopnji.

18. Revizija zoper sodbo Cp 493/2008 torej ni utemeljena, saj niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena, niti razlogi, na katere mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato jo je na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.

19. Sodišče druge stopnje je tako ob prvem kot tudi drugem odločanju ob delni razveljavitvi sodbe prve stopnje razveljavilo odločitev o pravdnih stroških, samo pa pridržalo odločitev o pritožbenih stroških za končno odločbo, zato je tako odločilo tudi revizijsko sodišče.