Jedro

Tožnik je svoj dolg, ki je bil predmet prvotne odločbe z dne 28. 7. 2011, v celoti poravnal že na podlagi prve izdane odločbe še preden je 1. 1. 2017 začela veljati sprememba zakona (ZDavP-2J) in z njo višja obrestna mera. Zato so bila utemeljena tožnikova pričakovanja, da se njegov položaj po vloženi pritožbi ne more poslabšati. Z uporabo (višje) obrestne mere, ki je veljala v času ponovnega odločanja, je bilo zato po presoji sodišča v nasprotju z 2. členom Ustave poseženo v tožnikova upravičena pričakovanja in s tem v njegovo zaupanje v pravo.

Izrek

I.Tožba se zavrne.

II.Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1.V zadevi gre za večkrat ponovljen postopek, v katerem ostaja sporen znesek obresti, do katerega je upravičen tožnik.

2.Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju davčni organ) je z izpodbijano odločbo ugotovila, da so bile tožniku z odločbo z dne 20. 3. 2019 odmerjene naslednje davčne obveznosti: davek na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) za leto 2009 v znesku 12.107,00 EUR in pripadajoče obresti, akontacija dohodnine od dohodkov iz dejavnosti za leto 2008 v znesku 8.079,59 EUR in pripadajoče obresti, akontacija dohodnine za leto 2009 v znesku 28.663,47 EUR in pripadajoče obresti ter obresti od premalo plačanih predhodnih akontacij davka od dohodkov iz dejavnosti za leti 2009 in 2010 v znesku 370,58 EUR in 1.301,90 EUR (I. točka izreka). V II. točki izreka je davčni organ ugotovil, da je bila odmerjena davčna obveznost po navedeni odločbi v celoti plačana, in sicer delno 13. 9. 2011 in delno 27. 3. 2019 z opravljenim pobotom. Ker je tožnik plačal celotno glavnico vseh odmerjenih obveznosti že 13. 9. 2011, se mu za čas od poteka roka za plačilo posamezne davčne obveznosti do datuma plačila le-te obračunajo obresti po 95. členu Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2). Osnove in izračun obresti je razviden iz tabele, ki je del izreka odločbe. Tožnik je ob tem upravičen do vračila preveč plačanih obresti, skupaj z obrestmi po 99. v zvezi s 96. členom ZDavP-2, obračunanimi od datuma preplačila do datuma izdaje te odločbe, kar izhaja iz tabele, ki je del izreka odločbe (III. točka izreka). Preveč plačane obresti v znesku 8.602,27 EUR in pripadajoče pozitivne obresti v znesku 2.458,35 EUR (skupaj 11.060,62 EUR) se tožniku vrnejo na način in v roku, določenem v IV. točki izreka. S V. in VI. točko izreka je bilo odločeno še o stroških postopka in nesuspenzivnosti pritožbe.

3.Davčni organ je v izpodbijani odločbi opravil ponovni izračun obresti na podlagi stališča tega sodišča v sodbi I U 1473/2019-28 z dne 5. 4. 2022. Upravno sodišče je z navedeno sodbo tožbo zavrnilo glede odmere davka, delno pa je tožbi ugodilo, in sicer v obrestnem delu v povezavi s tretjim odstavkom 71. člena ZDavP-2J. Navedena zakonska določba namreč ne ureja situacije, ko je tožnik svoj dolg iz naslova odmerjenih davčnih obveznosti, ki so mu bile naložene v plačilo z v prejšnjem postopku izpodbijano odločbo, v celoti poravnal že na podlagi prve izdane odločbe in torej na podlagi veljavnega izvršilnega naslova še preden je začela veljati omenjena sprememba zakona, s katero je bila v 95. členu ZDavP-2 določena višja 7 % obrestna mera.

4.Iz obrazložitve izpodbijane odločbe tako izhaja, da je davčni organ upošteval, da je tožnik glavnico iz naslova DDV in iz naslova akontacije dohodnine od dohodka iz dejavnosti za leti 2008 in 2009 v celoti plačal 13. 9. 2011. Konkretni izračuni so za DDV razvidni iz tabele št. 1, za obveznosti z naslova akontacije dohodnine od dohodkov iz dejavnosti za leti 2008 in 2009 iz tabele št. 2, obračun obresti iz naslova obračunavanja in plačevanja predhodnih akontacij davka od dohodkov iz dejavnosti za leto 2009 iz tabele št. 3, obračun obresti iz naslova obračunavanja in plačevanja predhodnih akontacij davka od dohodkov iz dejavnosti za leto 2010 pa iz tabele št. 4. Pri tem je, kot izhaja iz navedenih tabel, davčni organ upošteval prej veljavni 95. člen ZDavP-2, in obresti obračunal po evropski medbančni obrestni meri za ročnost enega leta, v višini, ki je veljala na dan poteka roka za plačilo posameznega davka.

5.Ministrstvo za finance (v nadaljevanju toženka) je pritožbo zavrnilo. Glede uporabljene obrestne mere je pojasnilo, da so bile upoštevane enake obrestne mere kot v odločbi z dne 28. 7. 2011, ki so razvidne tudi na spletni strani https://www.euribor-rates.eu. Nadalje je toženka pritrdila ugovoru, da davčni organ ni pravilno upošteval datuma pobota obveznosti, vendar pa tožnik kljub temu ne more priti v ugodnejši položaj. Pogoji za pobot obveznosti s tožnikovimi preplačili so se namreč stekli 22. 4. 2019. Davčni organ pa je pobot opravil prej, to je 27. 3. 2019, vendar pa je pri obračunu t.i. pozitivnih obresti, torej obresti od preveč plačanih davčnih obveznosti, kot prvi dan preplačila upošteval 27. 3. 2019 in ne 22. 4. 2019. Ker tožnik s pritožbo glede datuma pobota ne more priti v slabši položaj, toženka zaradi prepovedi reformatio in peius v to ni posegla.

6.Tožnik se z odločitvijo ne strinja, saj meni, da bi moral dobiti vrnjenih vsaj za 20.000 EUR obresti. Davčni organ po njegovem mnenju ni pravilno upošteval plačil, ki jih je na račun glavnice in obresti že izvršil v preteklih letih, poleg tega pa še ni izčrpal vseh pravnih sredstev v zvezi s sodbo I U 1473/2019. Meni, da ni bil dolžan plačati nobenih obresti, upoštevana pa tudi ni bila pravilna stopnja obresti. Izračuna davčnega organa se ne da preizkusiti, saj ni ustrezno pojasnjena višina obresti. To bi moral preveriti izvedenec finančne stroške, kar je tudi tožnikov dokazni predlog sodišču. Po lastnih trditvah je bil prikrajšan tudi zaradi upoštevanja napačnega datuma pobota. Zato sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo razveljavi oziroma odpravi, toženki pa naloži vračilo stroškov postopka.

7.Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in sodišču predlaga zavrnitev tožbe.

8.Sodišče je na naroku vpogledalo v listine, ki jih je k tožbi predložil tožnik, to je poleg izpodbijane in drugostopenjske odločbe še pritožba (A3). Vpogledalo je tudi v upravni spis, ki ga je v dokazne namene predložila toženka. Tožnik je na glavni obravnavi umaknil dokazni predlog za svoje zaslišanje, vztrajal pa je pri postavitvi izvedenca finančne stroke, ki bi opravil preizkus izračuna obresti. Navedeni dokazni predlog je sodišče kot prepoznega zavrnilo na podlagi 52. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Dokazni predlog je tožnik prvič podal v tožbi, pri tem pa ne v tožbi ne na glavni obravnavi kljub izrecnemu vprašanju sodišča ni ustrezno pojasnil, zakaj ga ni podal oziroma ni mogel podati že v postopku do izdaje izpodbijane odločbe. Tudi če je bil s konkretnim izračunom prvič seznanjen ob vročitvi izpodbijane odločbe, bi tožnik dokazni predlog lahko podal (in tudi moral, da ga ne bi zadela prekluzija) v pritožbi, pa tega ni storil.

K I. točki izreka

9.Tožba ni utemeljena.

10.Sodišče je presojo zakonitosti izpodbijane odločbe opravilo v okviru tožbenih navedb. Te so kljub opravljeni glavni obravnavi, na kateri je sodišče v okviru materialno-procesnega vodstva tožnika pozvalo k njihovi konkretizaciji, ostale pavšalne. Tožnik tako povsem nekonkretizirano trdi, da toženka ni pravilno upoštevala vseh plačil, ki jih je izvršil v preteklih letih, pri tem pa ne nasprotuje posameznim zneskom oziroma datumom plačil, ki so upoštevani v izpodbijani odločbi. Zgolj s posplošenimi navedbami, "da bi morala biti upoštevana vsa dosedanja plačila, da višina obresti ni ustrezno pojasnjena oziroma da bi mu prav gotovo šel višji znesek, vsaj 20.000 EUR," tožnik v tem postopku ne more uspeti.

11.Kot je razvidno iz podatkov upravnega spisa, je davčni organ pri tožniku (takrat samostojnem podjetniku posamezniku) opravil davčni inšpekcijski nadzor, ki je bil zaključen z odločbo št. DT 0610-268/2009-48 (0303-21) z dne 28. 7. 2011. Po večkratnem postopku pred naslovnim sodiščem (sodbi I U 459/2013 z dne 1. 4. 2014 in I U 390/2016 z dne 30. 3. 2016, ki ju je Vrhovno sodišče razveljavilo), je bila navedena odločba delno odpravljena s sodbo I U 1200/2017-42 z dne 26. 9. 2018 (v delu, ki se nanaša na inšpicirani obdobji 2008 in 2009), v preostanku pa je bila tožba zavrnjena. V odpravljenem delu je bila zadeva vrnjena davčnemu organu v ponovni postopek, v katerem je bila izdana odločba št. DT 0610-2506/2016-30 12-510-03 z dne 20. 3. 2019, ki je bila predmet sodnega preizkusa v zadevi I U 1473/2019, na katero se v tem sporu sklicujeta obe stranki postopka.

12.V navedeni sodbi je sodišče tožbi ugodilo v obrestnem delu. Obrazložilo je, da je tožnik svoj dolg, ki je bil predmet prvotne odločbe z dne 28. 7. 2011, v celoti poravnal že na podlagi prve izdane odločbe še preden je 1. 1. 2017 začela veljati sprememba zakona (ZDavP-2J) in z njo višja obrestna mera. Zato so bila utemeljena tožnikova pričakovanja, da se njegov položaj po vloženi pritožbi ne more poslabšati. Z uporabo (višje) obrestne mere, ki je veljala v času ponovnega odločanja, je bilo zato po presoji sodišča v nasprotju z 2. členom Ustave poseženo v tožnikova upravičena pričakovanja in s tem v njegovo zaupanje v pravo. Davčnemu organu je zato sodišče naložilo ponoven obračun obresti, ob upoštevanju prej veljavnega 95. člena ZDavP-2.

13.Temu stališču je davčni organ sledil in opravil ponovni izračun obresti v skladu z napotki iz navedene pravnomočne sodbe. Z izpodbijano odločbo je preračunal obresti po 95. členu ZDavP-2, ki znašajo 1.578,20 EUR. Ker je tožnik po odločbi z dne 20. 3. 2019 že plačal vse takrat obračunane obresti v višini 10.180,47 EUR, se mu vrne znesek 8.602,27 EUR. Dodatno je upravičen še do obresti od preveč plačanih obresti v znesku 2.458,35 EUR.

14.V letu 2011 veljavni 95. člen ZDavP-2 je določal, da v primeru, ko davčni organ v postopku davčnega nadzora ugotovi davčno obveznost, se za čas od poteka roka za plačilo davka do izdaje odločbe obračunajo obresti po medbančni obrestni meri za ročnost enega leta, v višini, ki je veljala na dan poteka roka za plačilo davka. Po 96. členu ZDavP-2 se od davkov, ki jih zavezanec za davek ni plačal v predpisanem roku, plačajo zamudne obresti po 0,274 odstotni dnevni obrestni meri. Zavezancu za davek pripadajo od neupravičeno odmerjenega in plačanega, preveč odmerjenega in plačanega ali neupravičeno nevrnjenega davka obresti, ki se obračunajo v skladu s 96. členom tega zakona. Zavezancu za davek pripadajo v primeru neupravičeno odmerjenega oziroma preveč odmerjenega in plačanega davka obresti od dneva plačila davka (prvi odstavek 99. člena ZDavP-2).

15.Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnik 13. 9. 2011 plačal glavnico davčnih obveznosti (tako DDV kot dohodnino) in del obresti, ki so mu bile odmerjene v prvotni odločbi z dne 28. 7. 2011 po (takrat veljavnem) 95. členu ZDavP-2. Preostanek obresti je bil poravnan s pobotom z dne 27. 3. 2019, datumu katerega tožnik v tem postopku nasprotuje. Zneski plačanih obresti tako na dan 13. 9. 2011 kot na dan 27. 3. 2019 so razvidni iz dveh kolon z naslovom "Znesek že plačanih obresti po odločbi v 1. PP" v tabelah št. 1 do 4. Prav tako je v odločbi izračunan presežek plačanih obresti, tj. razlika med 7 % obrestmi in obrestmi, izračunanimi po euribor-ju. Tem zneskom tožnik konkretizirano ne nasprotuje, zato se na podlagi drugega odstavka 214. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki se v tem postopku uporablja na podlagi prvega odstavka 22. člena ZUS-1, ta dejstva štejejo za priznana.

16.Kot že omenjeno, tožnik ugovarja datumu izvedbe pobota, ki je relevanten za izračun pozitivnih obresti po 99. oziroma 96. členu ZDavP-2, ne pa tudi obresti po 95. členu ZDavP-2, kot zmotno meni tožnik. Sodišče v tem delu pritrjuje toženki, da je tožnikovo vztrajanje glede upoštevanja datuma pobota v konkretni zadevi neutemeljeno oziroma celo nerazumno. Obresti od preveč plačanih obresti so se mu namreč obračunale za obdobje od 27. 3. 2019 (datum pobota) do 27. 5. 2022 (datum izdaje izpodbijane odločbe), kar pomeni, da so se obračunale za daljše obdobje, kot če bi se kot datum pobota upošteval 22. 4. 2019, kar je po mnenju toženke pravilen datum. Kateri je po njegovem mnenju datum, ko so se dejansko stekli pogoji za pobot, tožnik tudi po pozivu sodišča v okviru materialno-procesnega vodstva na glavni obravnavi ni vedel povedati (npr. da bi šlo za datum pred 27. 3. 2019 in bi torej obrestovano obdobje moralo biti daljše). To pomeni, da je tožnik kvečjemu v boljšem in ne v slabšem položaju, kot (sicer pavšalno) zatrjuje v tožbi.

17.Po presoji sodišča tudi ni podana zatrjevana kršitev pravil postopka v zvezi z obrazložitvijo izpodbijane odločbe. Glede na večkrat ponovljen postopek je izračun obresti, ki ga je opravil davčni organ, res zapleten, kar pa samo po sebi ne pomeni, da ga ni mogoče preizkusiti. Iz posameznih tabel v izpodbijani odločbi so razvidni tako datumi kot zneski posameznih plačil, zneski obresti za vračilo, obračunani po 95. členu ZDavP-2 ob upoštevanju evropske medbančne obrestne mere za ročnost enega leta, in zamudne obresti od razlike preveč plačanih obresti po 96. členu ZDavP-2. Navedene so tudi obrestne mere, uporabljene pri izračunu, ki so odvisne od datuma poteka roka za plačilo posamezne davčne obveznosti, datumi pa so iz tabel prav tako razvidni. Vse navedeno zadostuje za preizkus pravilnosti odmerjenih obresti, ki ga je sodišče opravilo v okviru tožbenih navedb.

18.Po navedenem je izpodbijani akt pravilen in zakonit, davčni organ pa je pravilno upošteval stališča in Zato je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.

K II. točki izreka

19.Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

-------------------------------

1 Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o davčnem postopku, Uradni list RS, št. 63/16 z dne 7. 10. 2016.

2 S sklepoma X Ips 233/2014 z dne 3. 3. 2016 oziroma X Ips 220/2016 z dne 17. 5. 2017.

3 Glej 28. točko obrazložitve sodbe I U 1473/2019-28 z dne 5. 4. 2022.

Zveza:

Zakon o davčnem postopku (2006) - ZDavP-2 - člen 95

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.