Jedro

Ob ugotovitvi, da do škodnega dogodka - prometne nesreče, v kateri sta bila udeležena voznik motornega vozila in kolesar, ni prišlo na način, ki ga zatrjuje tožena stranka, ki je objektivno odgovorna in ki bi toženo stranko oprostil njene odgovornosti, sodišče prve stopnje ni dolžno (še nadalje) raziskovati, na kakšen način je dejansko prišlo do njega. To je dokazno breme tožene stranke in ona je tista, ki mora dokazati, da so izpolnjeni pogoji iz 2. odst. 177.čl. ZOR. Dejstvo je, da se nesreča ni zgodila tako, kot trdi tožena stranka (ker je to po ugotovitvah izvedenca objektivno nemogoče) in torej ni dokazala, da bi bil tožnik izključno ali deloma kriv za škodo, zgolj z grajo tožnikovega opisa dogodka pa ne more uspeti.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba prve stopnje spremeni tako, da sta toženi stranki dolžni tožniku nerazdelno plačati odškodnino 5.800.000,00 Sit z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 13.7.1998 dalje do plačila v 15 dneh pod izvršbo.

V preostalem delu se pritožba tožeče stranke, pritožba druge tožene stranke pa v celoti zavrneta in se v nespremenjenem delu potrdi sodba prve stopnje.

Obe toženi stranki sta dolžni tožniku povrniti 44.200,00 SIT pritožbenih stroškov, druga tožena stranka pa še nadaljnjih 76.975,00 SIT pritožbenih stroškov, vse v 15 dneh pod izvršbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da sta toženi stranki dolžni tožniku plačati odškodnino 4.800.000,00 Sit z zakonitmi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo, toženima strankama pa je še naložilo, da tožniku povrneta določen del pravdnih stroškov.

Zoper sodbo sta se pravočasno pritožili tožeča in druga tožena stranka, obe zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava.

Tožeča stranka se pritožuje zoper višino prisojene odškodnine in predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi. Sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine za telesne bolečine ni upoštevalo občasnih bolečin, ki so zelo moteče, čeprav tožnik iz prepričanja, da je pretirano jemanje zdravil škodljivo, analgetikov ne jemlje. Tudi nevšečnosti med zdravljenjem sodišče ni v celoti upoštevalo, tako ni upoštevalo sepse - življenjsko nevarne vročinske bolezni, ki jo povzročijo bakterije ali njihovi toksini v krvi, zaradi česar je bil iz navadnega bolnišničnega oddelka ponovno premeščen na enoto intenzivne nege, kjer je bil zdravljen z antibiotiki. Tožnik sicer ni utrpel primarnega strahu, saj je bil prvih 14 dni po nezgodi nezavesten, ampak je utrpel sekundarni strah, ki je nastopil takoj za tem in traja še sedaj, saj se tožnik boji vsakršnega udarca v glavo oziroma nabiranja tekočine v lobanji med možganskima poloblama, ki lahko dodatno okvari možgane. Ta strah občuti tako, kot bi v glavi nosil tempirano bombo, za katero ne ve, kdaj se bo aktivirala. Strah torej ob zaključku zdravljenja ni izginil, ampak še vedno traja. Sodišče prve stopnje se je postavilo na stališče, da tožnik zaradi posledic poškodb svoje športne aktivnosti in aktivnega življenja ni opustil, ampak gre le za delno zmanjšanje te aktivnosti. Tožnik je bil pred nesrečo aktiven šprtnik in se je ukvarjal s šprotnimi panogami, ki zahtevajo najvišjo fizično in psihično pripravljenost (kolesarski in tekaški maratoni, jadralno padalstvo), kar ni mogoče kompenzirati s sobnim kolesom in občasnim plavanjem. Sodišče bi moralo upoštevati, da je bil tožnik kot policist z beneficiranim stažem upokojen v 49. letu starosti in je prav z udeležbo v ekstremnih športih kompenziral delovno neaktivnost. Ne gre torej za zmanjšanje aktivnosti na športnem področju, ampak za popolno opustitev udejstvovanja na športnem področju. Sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine za zmanjšanje življenjskih aktivnosti tudi ni upoštevalo postkomocijskega sindroma (glavoboli, spomin- ske motnje, slaba koncentracija, nihanja v razpoloženju, slaba motivacija), ki je trajna posledica poškodbe možganov in se pri tem sklicuje na izpoved tožnika, čeprav ga je ugotovil strokovnjak ob specialističnem pregledu tožnika. Prav tako ni upoštevalo trajnih posledic, kot so bolečine v zvezi z nevralgijo živca na glavi, bolečine in omejena gibljivost leve rame, bolečine v prsnem košu, slabša moč v levem stopalu in posedična nesigurnost pri hoji ter higrom (nabiranje tekočine med možganskima poloblama) ter da mora tožnik enkrat letno opraviti sklop terapevtskih vaj, ki se nanašajo na telesne vaje in elekrostimulacijo, kar mora opraviti v zato usposobljeni instituciji.

Tožnik naj bi ne imel kakšne duševne težave večjega obsega ali intenzivnosti zaradi ugotovljene skaženosti, pri čemer je sodišče prve stopnje spregledalo, da tožnik vsakodnevno ob pogledu na brazgotine intenzivno podoživlja prometno nesrečo samo in tudi potek mučnega zdravljenja. Tožnik je po naravi skromna osebnost, nenavajena izkazovanja nemoči tretjim, prav tako ni iskal pomoči pri psihiatru, psihologu ali drugemu strokovnjaku, ampak je v posledici poškodb in skaženosti povsem spremenil svoj način življenja, se umaknil iz družbe športnih entuziastov in se zadržuje bolj v domačem krogu.

Sedaj najpomembnejšo sprostitev tožniku predstavljajo zdraviliške terapije, ki jih mora plačati sam. Dosojena odškodnina ne zadošča niti za plačilo 14 dnevnega letnega zdravljenja v prihodnjih 20 letih, kolikor je najmanj pričakovati, da bo tožnik še živel. Druga tožena stranka v svoji pritožbi predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se tožbeni zahtevek zavrne. Sodišče prve stopnje je verjelo izvedencu prometne stroke samo v delu, ki se nanaša na to, da bi poškodovanec moral biti poškodovan po petah, ni pa upoštevalo naslednjih dejstev, ki jih je ugotovil izvedenec. Prevažanje kolesa in kolesarja, kot ga opisuje tožnik, v tovrstnem vozilu ni možno, ker ima gabaritno dolžino 1,28 m, tožnik je visok 185 m, poškodovano kolo z deformacijami pa 1,50 m, pri čemer se tudi, če bi bilo kolo postavljeno diagonalno, ne bi dalo zapreti zadnjih vrat in tudi ni možno, da prevoza ne bi kdo videl. Sodišče se ni izjasnilo glede izpovedbe I.S., ki je bila tistega dne na dvorišču hiše ob cesti P - S in je videla toženčev avto peljati mimo hiše, kratek čas za tem pa se je prvotoženec ponovno vrnil k hiši. Priča bi morala opaziti, da so bila zadnja vrata vozila odprta in da pvotoženec v prtljažnem prostoru pelje človeka, še zlasti, če so iz vozila njegove noge drsale po cestišču. Takšno dejansko stanje ne more vzdržati, saj bi v primeru, da bi tožnikove noge gledale iz vozila več kot 0,5 m, kot to ugotavlja izvedenec prometne stroke, zaradi drsenja po cestišču in vibracij med prevozom tožnika potegnilo ven. V takem primeru bi bile zaradi nekaj kilometrov dolge poti poškodbe petnice dosti hujše, kot jih ugotavlja izvedenec medicinske stroke, še zlasti pa bi bila takšna poškodba opisana v diagnozi lečečih zdravnikov po poškodovanju 26.5.1993. V diagnozi je bila namreč ugotovljena celo raztrganina in obtolčenina palca na levi roki, zato bi bila prav tako ugotovljena kakšna druga raztrganina, če bi nastala in če bi bila globlja.

Pomembna pa so še druga dejstva, ki zanikajo dejansko stanje, kot ga zatrjuje tožnik. Vozilo je bilo poškodovano po sprednjem desnem delu, natančneje, desna vrata, stebriček desnih vrat in vetrobransko steklo. Ni mogoče, da bi tožnika, ki naj bi vozil kolo po svojem desnem voznem pasu magistralne ceste L - P, prvi toženec pri prehitevanju zadel z desnim delom vozila spredaj in bočno, ker bi bilo tedaj v nesreči udeleženo še prehitevano vozilo, poleg tega pa bi morali vozniki prehitevanih vozil in vozila, ki je peljalo po navedbi tožnika za njim, nezgodo videti.

Na vročeno pritožbo nasprotne stranke je odgovoril tožnik in predlagal zavrnitev pritožbe druge tožene stranke, medtem ko tožena stranka odgovora na tožnikovo pritožbo ni podala.

Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena, pritožba druge tožene stranke pa ni utemeljena.

Pritožnika ne uveljavljata pritožbenega razloga bistvene kšitve določb pravdnega postopka in tudi pritožbeno sodišče je pri preizkusu po uradni dolžnosti (2. odst. 365. čl. Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP) ugotovilo, da bistvene kršitve iz 2. odst. 354. čl. ZPP niso podane.

Sodišče prve stopnje je odločitev glede odgovornosti za nastalo škodo pravilno oprlo na določila 173., 174. in 177.čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). Po teh določilih se za škodo, nastalo v zvezi z nevarno stvarjo (kar motorno vozilo nedvomno je), šteje, da izvira iz te stvari, razen če se dokaže, da ta ni bila vzrok (173. čl. ZOR), odgovarja pa njen imetnik - prvi toženec (1. odst. 174. čl. ZOR) oziroma druga tožena stranka na podlagi predpisov o obveznem zavarovanju motornih vozil. Imetnik je pod pogoji iz 1. in 2. odst. 177. čl. ZOR prost odgovornosti, torej tudi, če dokaže, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca, ki ga ni mogel pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti (2. odst. 177. čl. ZOR) oziroma je deloma prost odgovornosti, če je oškodovanec deloma kriv (3. odst. 177. čl. ZOR). Vse navedene predpise je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo in pravilno poudarilo, da je dokazno breme glede izključne ali delne krivde oškodovanca samega na toženi stranki, če se želi oprostiti svoje sicer objektivne odgovornosti. Ob ugotovitvi, da do škodnega dogodka - prometne nesreče ni prišlo na način, ki ga zatrjuje tožena stranka in ki bi toženo stranko oprostil njene odgovornosti, pa sodišče prve stopnje niti ni bilo dolžno (še nadalje) raziskovati, na kakšen način je dejansko prišlo do njega. To je, kot je bilo že omenjeno, dokazno breme tožene stranke in ona je tista, ki mora dokazati, da so izpolnjeni pogoji iz 2. odst. 177.čl. ZOR. Sodišče prve stopnje je imelo v izvedenem dokaznem postopku, v katerem je bil angažiran tudi izvedenec prometne stroke, ki je svoje mnenje kasneje še pisno in ustno dopolnil, dovolj podlage za zaključek, da se na s strani tožene stranke zatrjevan način prometna nesreča ni zgodila. Drugačnih trditev o škodnem dogodku druga tožena stranka ni podala tudi v pritožbi, zgolj z grajo tožnikovega opisa dogodka pa ne more uspeti.

Zato so njene pritožbene trditve o tem, da je nemogoče, da bi prvi toženec prevažal po nesreči poškodovanega tožnika v vozilu in da poškodbe vozila ne potrjujejo tožnikove verzije dogodka, nepomembne, kot tudi sklicevanje na izpovedbo priče I. S., ki bi morala videti, da prvi toženec v avtu prevaža človeka (čeprav ni jasno zakaj, saj ni nujno, da bi prvi toženec tudi tedaj peljal mimo njene hiše in tega tudi sodišče prve stopnje ni ugotovilo). S strani sodišča prve stopnje ugotovljeno (in v pritožbi posebej niti ne izpodbijano) dejstvo je, da se nesreča ni zgodila tako, kot trdi tožena stranka (ker je to po ugotovitvah izvedenca objektivno nemogoče) in torej ni dokazala, da bi bil tožnik izključno ali deloma kriv za škodo.

Potemtakem pa je pritožba tožene stranke neutemeljena.

V okviru materialnopravne presoje pravilnosti izpodbijane sodbe in presoje utemeljenosti tožnikove pritožbe je pritožbeno sodišče preizkusilo s strani sodišča prve stopnje uporabljeni pravni standard pravične denarne odškodnine, kot ga opredeljuje določilo 200. čl. ZOR. Pri tem je ugotovilo, da je dejansko stanje (obseg škode, katerega tožnik pritožbi prav tako graja) pravilno in popolno ugotovljeno in je sodišče za posamezne oblike nepremoženjske škode tožnika prisodilo pravično denarno odškodnino razen za duševne belečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Le v tem delu je pritožba tožeče stranke tudi utemeljena.

Ni res, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo občasnih bolečin, ki jih tožnik še vedno trpi, vendar jih ne blaži z analgetiki predvsem iz prepričanja, da je pretirano jemanje zdravil škodljivo. Sodišče prve stopnje je namreč sledilo tako izvedenskemu mnenju kot izpovedbi tožnika, ki sta si skladni glede tega, da ima tožnik občasno še vedno bolečine lažje stopnje, razhajata pa se v delu, ali tožnik te bolečine blaži z analgetiki ali ne. Ob upoštevanju obstoja teh bodočih bolečin na odmero odškodnine za telesne bolečine niti ne vpliva okoliščina, da jih tožnik ne blaži. Trajanje in intenziteto bolečin pa je tudi sodišče prve stopnje ugotovilo tako, kot jih je v svojem mnenju podal izvedenec in kot jih v pritožbi povzema tožnik.

Sodišče prve stopnje nadalje v obrazložitvi v zvezi s to obliko nepremoženjske škode ugotavlja, da je bil tožnik sprva (od 26.5.1993 do 18.6.1993) na oddelku za intenzivno terapijo, kasneje pa premeščen na oddelek, občasno pa je še ležal v enoti za intenzivno terapijo.

Pri tem je očitno sledilo izvedenskemu mnenju dr. Tonina, ki tako kot tožnik v pritožbi navaja, da je imel tožnik ob premestitvi občasne septične temperature. Ne glede na to, da sodišče prve stopnje ni posebej poudarilo, da je bilo to zaradi sepse, je to dejstvo upoštevalo pri odmeri odškodnine, pa tudi sicer je pri tej odmeri pravilno upoštevalo vsa merila, ki jih določa 200.čl. ZOR.

V delu obrazložitve, ki se nanaša na trajanje in intenziteto pretrpljenega strahu, sodišče prve stopnje res posebej ne poudarja, da je upoštevalo (še sedaj trajajoči) strah tožnika pred udarcem v glavo, ki bi utegnil poslabšati njegovo zdravstveno stanje. Vendar pa v obrazložitvi sicer ta strah ugotovi. Pritožbeno sodišče pa sodi, da je odškodnina za to obliko nematerialne škode odmerjena dovolj visoko tako, da je s tem zajet tudi strah, ki ga sedaj tožnik v pritožbi posebej izpostavlja.

S pritožbenimi trditvami o naravi tožnikove osebnosti, zaradi česar tožnik ne izpostavlja navzven vidnih posledic poškodbe, želi tožnik, v nasprotju kot v postopku pred sodiščem prve stopnje, poudariti svoj subjektivni odnos do sprememb zunanjosti. Vendar pa je bil o tem natančno zaslišan na naroku dne 13.7.1998. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo tako objektivna kot subjektivna merila kot temelj za priznanje denarne odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti. Drugačne sedanje tožnikove trditve v pritožbi so zato neutemeljene, delno pa se njegove trditve v zvezi s tem (o tem, da je spremenil svoj način življenja) že dotikajo naslednje oblike nepremoženjske škode, namreč duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjakih aktivnosti.

Kot je bilo že omenjeno, pritožbeno sodišče sodi, da je utemeljena pritožba tožnika le v delu, ko graja uporabo materialnega prava v zvezi z odškodnino za pravkar omenjeno obliko nepremoženjske škode, sicer pa je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo obseg zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Tako tožnik neutemeljeno, v nasprotju z lastno izpovedbo na naroku dne 13.7.1998 in ugotovitvami izvedenca dr. T, izpostavlja postkomocijski sindrom. Sam je namreč izpovedal, da zaradi poškodbe glave ni utrpel pokomocionalnega sindroma in da v tem smislu nima posebnih težav, izvedenec pa ugotavlja, da je udarec in obtolčenina možganov ter nabiranje tekočine nad možganskima poloblama zaradi direktnega udarca v možganovino poškodba, ki predstavlja neposredno nevarnost za življenje, vkolikor ni takojšnje prve pomoči in čimprejšnjega prevoza v bolnico. V konkretnem primeru pa je bilo zdravstveno stanje poškodovanca tako, da je prenesel prevoz in nadaljnjo oskrbo v bolnici tako, da je preživel samo poškodbo. Sedaj drugačne pritožbene trditve so glede na to neutemeljene. Tudi druge trditve v zvezi z obsegom te oblike nepremoženjske škode so neutemeljene: kar se tiče zatrjevanih bolečin in nevšečnosti so bile te upoštevane pri odmeri odškodnine za ustrezno obliko nepremoženjske škode, torej za telesne bolečine; izvedenec je v naspotju z njegovimi pritožbenimi trditvami ugotovil, da je gibljivost leve rame popolna; občutljivost leve strani prsnega koša je sodišče prve stopnje upoštevalo; prav tako slabšo gibljivost oziroma moč levega stopala; posebnih težav pri hoji tožnik ni zatrjeval in tudi ne izhajajo iz izvedenskega mnenja; bodoče potrebne terapevtske vaje pa so okoliščina, ki na obseg te škode ne vpliva.

Pač pa presoji pritožbenega sodišča pravilna uporaba pravnega standarda pravične denarne odškodnine iz 200. čl. ZOR narekuje odmero višje odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Res gre le za upad teh aktivnosti ne pa njeno izgubo, kot to ugotavlja sodišče prve stopnje, vendar pa tožnik utemeljeno poudarja, da mu je šprtna aktivnost pomenila izredno veliko, kar dokazuje dejstvo, da se je ukvarjal s športi, ki zahtevajo veliko (največjo) fizično aktivnost. Tega zmanjšanja aktivnosti, s katerimi se ukvarja po poškodbi, ne morejo nadomestiti. Po presoji pritožbenega sodišča je zato tožnikova pritožba delno utemeljena in zato pritožbeno sodišče odškodnino za to obliko nepremoženjske škode zvišalo na 2.000.000,00 SIT.

Celotna odškodnina za nepremoženjsko škodo tožnika tako znaša 5.800.000,00 Sit. Tako določena odškodnina po presoji pritožbenega sodišča pomeni individualizirano zadoščenje ter se vklaplja tudi v širše okvire odškodnin, ki se kažejo v že oblikovanih razmerjih med manjšimi in večjimi odškodninami za posamezne oblike negmotne škode.

Primerjava višine odškodnine, ki jo v pritožbi ponuja tožeča stranka, pa ne more biti (in po 200. čl. ZOR, ki ga v zvezi s tem tožnik citira, tudi ni) merilo, ki bi vplivalo na odmero odškodnin.

Delna sprememba višine prisojene odškodnine je v primerjavi s celotnim uspehom pravdnih strank v postopku le malenkostna (cca 4%) in zato po oceni pritožbnega sodišča na odmero pravdnih stroškov ne vpliva tako, da bi narekovala spremembo stroškovnega dela izreka sodbe prve stopnje.

V pritožbenem postopku je tožnik uspel s pritožbo v višini 1.000.000,00 Sit in le od tega zneska mu je pritožbeno sodišče v skladu z določilom 2. odst. 166. čl. ZPP v zvezi z 2. odst. 154. čl. ZPP priznalo stroške sestave pritožbe v znesku 44.200,00 Sit SIT, kar je naložilo v plačilo obema toženima strankama. Poleg tega je tožeči stranki priznalo še stroške sestave odgovora na pritožbo od s pritožbo druge tožene stranke izpodbijane (na prvi stopnji prisojene) vrednosti in sicer v znesku 76.975,00 SIT, te pa v breme druge tožene stranke.