Jedro

Časovni okvir, ki je pomemben za ugotovitev državljanstva, je ureditev ZDrž, ki določa v 2. odstavku 35. člena oviro za ugotovitev oziroma nadaljevanje jugoslovanskega državljanstva na dan 28.8.1945, če so kumulativno podani trije pogoji, to je življenje v tujini, nemška narodnost in nelojalno ravnanje med vojno ali pred njo proti narodnim in državnim koristim narodov FLRJ. Na podlagi te določbe ZDrž je bilo odrečeno državljanstvo FLRJ tistim osebam nemške narodnosti, ki so živele v tujini in ki so se pregrešile zoper svoje državljanske dolžnosti, ker so s svojim ravnanjem izkazovale lojalnost nemškemu Reichu.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000), zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 22.8.2005. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo zoper odločbo Upravne enote Maribor z dne 23.7.2004, s katero je ta ugotovila, da se A.A., roj. 8.3.1911 v Mariboru, po predpisih o državljanstvu, ki so na območju Republike Slovenije veljali do uveljavitve Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (ZDRS, Uradni list RS, št. 1/91-I, 30/91, 38/92 in 13/94, 96/2002 in 7/2003), od 28.8.1945 ni štela za jugoslovansko državljanko.

Sodišče prve stopnje navaja, da je predmet obravnavane zadeve ugotavljanje državljanstva kot predhodnega vprašanja v postopku denacionalizacije za A.A. Strinja se s toženo stranko, da je upravni organ pravilno ugotovil dejansko stanje in na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabil materialno pravo. Državljanstvo denacionalizacijskega upravičenca se po določbi 3. odstavka 63. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen) ugotavlja po Zakonu o državljanstvu DFJ (ZDrž DFJ, Uradni list DFJ, št. 64/45), in sicer po določbah 1. in 2. odstavka 35. člena. Po določbah 2. odstavka 35. člena tega zakona (določba je bila dopolnjena in spremenjena z Zakonom o potrditvi in spremembah Zakona o državljanstvu DFJ, Uradni list FLRJ, št. 105/48) pa se za jugoslovanskega državljana niso štele osebe nemške narodnosti, ki živijo v tujini in so se med vojno ali pred vojno s svojim nelojalnim ravnanjem proti narodnim in državnim koristim narodov FLRJ pregrešile zoper svoje državljanske dolžnosti. Prvi pogoj, odsotnost A.A. na dan 4.12.1948 ni sporen, organ prve stopnje pa je svoj zaključek v zvezi s tem pogojem oprl na pisno izjavo tožnika z dne 30.4.1995 in na izjave prič. Glede ostalih dveh pogojev, pa je upravni organ svojo odločitev oprl na arhivsko gradivo iz katerega izhaja, da je bila A.A. članica Kulturbunda in kot taka tudi vpisana v listinah pridobljenih iz Arhiva RS in Pokrajinskega arhiva Maribor. Člani Kulturbunda, so bile le osebe, ki so se opredelile za nemško narodnost. Tožnik je imel tudi možnost izpodbijati domnevo o nelojalnosti A.A., vendar ni predložil nobenih dokazov, na podlagi katerih bi bilo mogoče podvomiti v verodostojnost podatkov, ki so bili podlaga za izpodbijano odločitev. Ker tožnik v ponovnem postopku ni predložil o domnevi nelojalnosti A.A. nasprotnih dokazov, je moral pristojni organ kot podlago za svojo odločitev vzeti domnevo nelojalnosti imenovane, s tem pa tudi ugotoviti, da se ni štela za državljanko FLRJ.

Tožnik vlaga pritožbo zoper izpodbijano sodbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu. Glede zmotne uporabe materialnega prava se tožnik v celoti sklicuje na svoja izvajanja v tožbi. V nadaljevanju poda svoje mnenje, da je pričela novela ZDrž veljati 4.12.1948 in ni imela retroaktivne veljave in je takšna uporaba tega predpisa v nasprotju s samim zakonom kakor tudi s takrat veljavno ustavo in pomeni nedopustno diskriminacijo, saj se predpis v današnjih postopkih uporablja drugače kot se je uporabljal v času njegove veljave pred 50 leti. Navaja stališča pravnih teoretikov takratnega časa dr. Svetolika Jovanoviča in dr. Ivana Krbeka. Po njegovem mnenju je bil kršen 15. člen Splošne deklaracije o človekovih pravicah. Novela ZDrž iz leta 1948 je prinesla odvzem državljanstva osebam nemške narodnosti in je že v času uveljavitve pomenila kršitev temeljnih človekovih pravic. Splošna deklaracija o človekovih pravicah je na temelju 8. člena Ustave RS postala del pravnega reda Republike Slovenije, zato se novela ZDrž iz leta 1948 tudi sedaj ne bi smela uporabljati, ker pomeni njena uporaba kršitev temeljnih človekovih pravic. Sodišču prve stopnje očita, da se do zatrjevane kršitve človekovih pravic v napadeni sodbi ne opredeli. Dejansko stanje glede nemške narodnosti A.A. in njenega članstva v Kulturbundu je zmotno ugotovljeno. Tožena stranka ne razpolaga s pristopno izjavo A.A. k Kulturbundu. Kot v tožbi oporeka verodostojnosti arhivskega gradiva. Dejansko stanje je bilo zmotno ugotovljeno tudi glede nelojalnosti. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi , izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v nov postopek. Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

S 1.1.2007 je začel veljati ZUS-1, ki je kot izredno pravno sredstvo v upravnem sporu uvedel tudi revizijo. Po določbi 1. odstavka 107. člena ZUS-1 Vrhovno sodišče RS odloča o pravnih sredstvih, vloženih do 1.1.2007, po ZUS-1. Po 2. odstavku 107 člena ZUS-1 se do 1.1.2007 vložene pritožbe, če ne izpolnjujejo pogojev za pritožbe po tej določbi, štejejo za revizije. Ker je tožničina pritožba zoper sodbo sodišča prve stopnje vložena pred 1.1.2007, in ne izpolnjuje pogojev za pritožbo po 2. odstavku 107. člena ZUS-1, se obravnava kot dovoljena in pravočasna revizija. Sodba sodišča prve stopnje je v skladu z določbo 2. odstavka 107. člena ZUS-1 postala pravnomočna s 1.1.2007. Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo, ki se vloži zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz 2. in 3. odstavka 75. člena ZUS-1 in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. odstavek 85. člena ZUS-1). Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek 85. člena ZUS-1). Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1).V okviru teh norm se je gibal tudi preizkus podanih revizijskih razlogov.

Revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan.

Prvostopno sodišče in pred njim tožena stranka sta se pravilno sklicevala na določbo 2. odstavka 35. člena ZDrž v zvezi s 3. odstavkom 63. člena ZDen. Temeljno pravilo glede ugotavljanja državljanstva kot pogoja za pridobitev upravičenja do denacionalizacije je vsebovan v 1. odstavku 9. člena ZDen, ki določa, da so osebe iz 3., 4. in 5. člena ZDen upravičenci, če so bili v času, ko jim je bilo premoženje podržavljeno, jugoslovanski državljani in jim je bilo po 9.5.1945 to državljanstvo priznano z zakonom ali mednarodno pogodbo. Časovni okvir, ki je pomemben za ugotovitev državljanstva, je ureditev ZDrž, ki določa v 2. odstavku 35. člena oviro za ugotovitev oziroma nadaljevanje jugoslovanskega državljanstva na dan 28.8.1945, če so kumulativno podani trije pogoji, to je življenje v tujini, nemška narodnost in nelojalno ravnanje med vojno ali pred njo proti narodnim in državnim koristim narodov FLRJ. Na podlagi te določbe ZDrž je bilo odrečeno državljanstvo FLRJ tistim osebam nemške narodnosti, ki so živele v tujini in, ki so se pregrešile zoper svoje državljanske dolžnosti, ker so s svojim ravnanjem izkazovale lojalnost nemškemu Reichu.

Neutemeljen je revidentov očitek, da je bilo materialno pravo zmotno uporabljeno, ker je uporaba novele ZDrž iz leta 1948 imela retroaktivni učinek. Že sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo enak tožbeni ugovor, in se pri tem utemeljeno sklicevalo na odločbo Ustavnega sodišča RS, št. U-I-23/93, s katero je to odločilo, da je uporaba takšne določbe z vidika pravne kontinuitete pri ugotavljanju državljanstva dopustna. Na obrazložitev iz navedene odločbe Ustavnega sodišča RS se sklicuje tudi revizijsko sodišče v obravnavani zadevi in je na tem mestu ne ponavlja.

Neutemeljen je tudi revidentov očitek, da je sodišče prve stopnje kršilo določbe postopka, ker se v sodbi ni izrecno opredelilo do zatrjevane kršitve človekovih pravic z uporabo ZDrž. Sodišče prve stopnje se je v izpodbijani sodbi sklicevalo na odločbo Ustavnega sodišča RS, št. U-I-23/93 z dne 20.3.1997, v kateri je le-to kot že rečeno, ocenilo skladnost predmetne določbe ZDrž z Ustavo RS in mednarodnimi pogodbami. Res je, da se sodišče prve stopnje ni izrecno opredelilo do zatrjevane kršitve, vendar to, po presoji revizijskega sodišča, kot izhaja iz zgoraj navedenih razlogov, ni vplivalo na odločitev v obravnavani zadevi. Sicer pa tudi revizijsko sodišče meni, da ni pravilno revidentovo mnenje, da so bile z ZDrž kršene temeljne človekove pravice, ki izhajajo iz 15. člena Splošne deklaracije o človekovih pravicah. Ta člen prepoveduje le samovoljni in ne vsakršen odvzem državljanstva. Za odvzem državljanstva osebam nemške narodnosti je obstajal razlog, in sicer njihova nelojalnost. V obravnavani zadevi je pomemben tudi čas sprejetja navedene deklaracije (10.12.1948 ). Novela ZDrž je bila uveljavljena 4.12.1948 (3. člen novele ZDrž), torej pred sprejetjem Splošne deklaracije o človekovih pravicah. Jugoslovanskega zakonodajalca Splošna deklaracija o človekovih pravicah ni zavezovala že zato, ker je bila sprejeta kasneje kot novela ZDrž. Ko je slovenski zakonodajalec sprejel ZDen, pa ZDrž že ni več veljal, čeprav še vedno učinkuje prav v zvezi z denacionalizacijo. Ustavno sodišče RS je v prej navedeni odločbi odločilo, da uporaba 2. odstavka 35. člena ZDrž (v besedilu novele ZDrž) ni v nasprotju z Ustavo RS.

Revident izpodbija tudi ugotovitev, da je bila A.A. nemške narodnosti in da je bila članica Kulturbunda. Dejstva so okoliščine zunanjega sveta. Tako nacionalna pripadnost kot tudi članstvo v organizaciji so dejstva, saj so zaznavna navzven. Revident je z izpodbijanjem ugotovitev o dejstvih izpodbijal ugotovitev dejanskega stanja, to pa ni dovoljen revizijski razlog (2. odstavek 85. člena ZUS-1).

Revident tudi meni, da je bilo zmotno ugotovljeno dejansko stanje glede nelojalnega ravnanja, kot tretjega pogoja po 2. odstavku 35. člena ZDrž. Nelojalnost kot pravno nedoločen pojem je kot takšen del materialnega prava, katerega uporabo revizijsko sodišče preizkusi tudi po uradni dolžnosti. Pri tem revizijsko sodišče ponavlja, da je v 3. odstavku 63. člena ZDen določeno, da pri ugotavljanju jugoslovanskega državljanstva kot pogoja za pridobitev upravičenja do denacionalizacije ni mogoče ugotavljati obstoja nelojalnega ravnanja zoper interese narodov in države FLRJ. Po stališču iz odločbe Ustavnega sodišča RS (U-I-23/93) vsebuje določba 2. odstavka 35. člena ZDrž v povezavi z določbo 3. odstavka 63. člena ZDen domnevo nelojalnosti, ki je ni dopustno razlagati tako, da prizadeta oseba ne bi imela pravice izpodbijati te domneve in dokazovati nasprotnega (46. do 49. točka navedene odločbe Ustavnega sodišča RS). Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je revident imel možnost predlaganja dejstev in okoliščin, s katerimi bi izpodbil zakonsko domnevo nelojalnosti oziroma dokazoval lojalnost A.A., vendar, kot to izhaja iz izpodbijane sodbe, ni ponudil dokazov o ravnanju imenovane, ki bi izpričali njeno lojalnost, oziroma ni dokazal obstoja drugih okoliščin, ki bi prepričljivo nasprotovale domnevi nelojalnosti in mu tako ni uspelo izpodbiti domneve nelojalnosti. Revident, na katerem je v obravnavanem primeru dokazno breme, se tudi po presoji revizijskega sodišča ne more opirati le na morebitno odsotnost podatkov o nelojalnem ravnanju, kot je tožniku že pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, temveč je lahko uspešen le, če ponudi navedbe in dokaze o ravnanju, ki izpričujejo lojalnost, ali pa dokaže obstoj drugih okoliščin, ki prepričljivo nasprotujejo domnevi o nelojalnosti. Preizkus materialnopravne pravilnosti izpodbijane sodbe pa je pokazal, da ji ni mogoče ničesar očitati.

Na drugačno odločitev revizijskega sodišča tudi ne morejo vplivati ugovori, ki so bili uveljavljani že kot tožbeni ugovori in jih je v reviziji zoper izpodbijano sodbo revident smiselno le ponovil, po presoji revizijskega sodišča pa jih je sodišče prve stopnje pravilno presodilo.

Ker zatrjevani dopustni revizijski razlogi niso podani, je Vrhovno sodišče Republike Slovenije v skladu z 92. členom ZUS-1 revizijo zavrnilo kot neutemeljeno in s tem potrdilo izpodbijano sodbo.