Jedro

Priznanje dejstva pred seznanitvijo z vsemi relevantnimi dokumenti oziroma „zapleti“ v komunikaciji med stranko in pooblaščencem, predstavlja nezadostno skrbnost, ki ne more iti v breme nasprotne stranke, saj bi bilo to v nasprotju z načelom vestnosti in medsebojnega zaupanja. Zato preklica priznanja ni mogoče upoštevati v korist tožene stranke.

Smisel pripoznave za namen presoje pretrganja zastaranja ni v tem, da lahko stranka pripozna le točno določen in specifičen znesek, ki je enak vtoževanemu, temveč v tem, da s pripoznavo obstoja dolga na podlagi določenega temelja dolžnik izkaže pripravljenost izpolniti obveznost. Glede na to, da se v konkretnem primeru vsi še sporni vtoževani računi glasijo na enak znesek in temeljijo na istem temelju, ni nobenega dvoma, da je tožena stranka vedela kakšen dolg pripoznava. Morebitna omejitev pripoznave do določene višine pa iz ugotovljenih dejstev ne izhaja, niti tega ni trdila tožena stranka. Prav tako ima sodišče prve stopnje prav, da se za pripoznavo dolga ne zahteva pisna oblika.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi izdalo sodbo in sklep. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 66544/2014 z dne 21. 5. 2014 je v celoti razveljavilo (I. točka izreka). Zaradi delnega umika tožbe v višini 8.060,00 EUR s pripadki je postopek v tem delu ustavilo (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki plačati 5.040,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2012 do plačila (III. točka izreka) in odločilo, da vsaka stranka sama nosi svoje stroške postopka (IV. točka izreka).

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje je pravočasno vložila pritožbo tožena stranka. Uveljavljala je vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbenih stroškov ni priglasila.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožeča stranka do jeseni 2011 opravljala knjiženje in mesečne računovodske storitve za toženo stranko ter ji v ta namen izdala vtoževane račune. Ker tožena stranka še spornih 12 računov v višini 5.040,00 EUR ni plačala, je tožbenemu zahtevku v tej višini ugodilo in toženi stranki naložilo njihovo plačilo.

6. Uvodoma pritožbeno sodišče odgovarja na pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da je v konkretnem primeru prišlo do pretrganja zastaranja zaradi pripoznave dolga (364. člen Obligacijskega zakonika). Ne držijo pritožbene trditve, da je sodišče prve stopnje pripoznavo dolga utemeljilo na dejstvu prejema poravnalne ponudbe s strani tožeče stranke. Priča L. (lastnica in prokuristka družbe K. d. o. o.) je namreč izpovedala, da ji je potem, ko je družba K. d. o. o. konec leta 2011 prevzela opravljanje računovodskih storitev za toženo stranko, tožena stranka večkrat dejala, da bo dolg tožeči stranki poravnala. Iz njene izpovedi izhaja tudi, da je tožena stranka obljube o plačilu dajala tudi N., kar je zaslišan kot priča izpovedal tudi slednji. Zaslišani toženec pa je izjavil, da nič ne ve o pripoznavi dolga in da je vse račune do K. in S. poravnal. Pritožbeno sodišče soglaša z oceno sodišča prve stopnje, da je izpoved priče L. najbolj verodostojna, saj ni nobene okoliščine, ki bi omajala njeno nepristranskost. Družba K. d. o. o. namreč ni bila nikoli v sporu s toženo stranko, prav tako ji je prav tožena stranka potem, ko je nehala sodelovati s tožečo stranko, poverila opravljanje računovodskih storitev. Glede na to tožena stranka z v pritožbi navedenimi pavšalnimi in nekonkretiziranimi razlogi, da je navedena priča neverodostojna, ne more biti uspešna. Ugotovitev o pripoznavi dolga in posledičnem pretrganju zastaranja torej temelji na skrbno ter vestno izvedeni dokazni oceni in ne na dejstvu prejema poravnalne ponudbe, ki jo je sodišče prve stopnje štelo le za enega od dokazov, da je dejansko med strankama prihajalo do aktivnosti v smeri poravnave dolga.

7. Glede vprašanja v kakšni višini je tožena stranka dolg pripoznala, se pritožbeno sodišče strinja s sodiščem prve stopnje, da je ključno, da je pripoznan dolg na podlagi določenega temelja, v konkretnem primeru opravljenih računovodskih storitev. Smisel pripoznave za namen presoje pretrganja zastaranja namreč ni v tem, da lahko stranka pripozna le točno določen in specificiran znesek, ki je enak vtoževanemu, temveč v tem, da s pripoznavo obstoja dolga na podlagi določenega temelja dolžnik izkaže pripravljenost izpolniti obveznost. Glede na to, da se v konkretnem primeru vsi še sporni vtoževani računi glasijo na enak znesek (420,00 EUR) in temeljijo na istem temelju (opravljenih računovodskih storitvah), ni nobenega dvoma, da je tožena stranka vedela kakšen dolg pripoznava. Morebitna omejitev pripoznave do določene višine pa iz ugotovljenih dejstev ne izhaja, niti tega ni trdila tožena stranka (temveč je zanikala zgolj pripoznavo dolga v celoti). Prav tako ima sodišče prve stopnje prav, da se za pripoznavo dolga ne zahteva pisna oblika(1) in se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju v tem delu sklicuje na razloge sodišča prve stopnje.

8. Nadalje je tožena stranka v pritožbi ponovno podala in utemeljevala ugovor aktivne legitimacije, saj naj bi storitve računovodstva zanjo opravljala družba K. d. o. o. in ne tožeča stranka. V zvezi s tem je pojasnila še, da je v ugovoru zoper sklep o izvršbi priznala, da je tožeča zanjo opravljala storitve računovodstva, ker je pooblaščencu tožene stranke sama tožena stranka pred pisanjem ugovora dejala, da je storitve računovodstva zanjo opravljal N. Ker je bil slednji prokurist tožeče stranke, je pooblaščenec sklepal, da je storitve opravljala tožeča stranka. Kasneje, ko je tožena stranka pooblaščencu posredovala vso dokumentacijo, pa naj bi pooblaščenec ugotovil, da je storitve računovodstva dejansko opravljala družba K. d. o. o. oziroma v njenem imenu in za njen račun N. 9. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je računovodske storitve v spornem obdobju za toženo stranko opravljal N. in sicer v imenu in za račun tožeče stranke. Tožena stranka je v ugovoru priznala, da je tožeča stranka v spornem obdobju zanjo opravljala storitve računovodstva, na podlagi katerih so bili izdani vtoževani računi. Kasneje (v pripravljalni vlogi z dne 24. 9. 2015) je tožena stranka svoje priznanje preklicala (tretji odstavek 214. člena ZPP) in trdila, da je več let zanjo opravljala storitve računovodstva (zgolj) družba K. d. o. o., vendar svojega preklica priznanja ni obrazložila. To je brez navedbe upravičenih razlogov storila šele v pritožbi, kar je prepozno (prvi odstavek 337. člena ZPP). Zato preklica priznanja ni mogoče upoštevati. Pri presoji utemeljenosti ugovora aktivne legitimacije je sodišče prve stopnje poleg zgoraj navedenega priznanja kot ključno štelo, da je tožeča stranka pojasnila kakšne storitve je opravljala za toženo stranko v spornem obdobju, priča L. je trditve tožeče stranke s svojo izpovedjo potrdila in pojasnila še, kakšne storitve (letne bilance in dokumentacijo za davke) pa je za toženo stranko opravljala družba K. d. o. o. Poleg tega je tožena stranka trdila, da je nekatere od prvotno vtoževanih računov tudi poravnala, s čimer je v tem delu nedvomno dolg pripoznala. Logično bi namreč bilo, da teh računov ne bi poravnala, v kolikor bi držalo, kot je tožena stranka trdila kasneje v postopku, da tožeča stranka zanjo ni nikoli opravljala računovodskih storitev. Glede na priznanje tožene stranke v ugovoru zoper sklep o izvršbi, da so bile sporne računovodske storitve opravljene, bi namreč morala tožena stranka za zavrnitev zahtevka trditi in dokazati, da je opravo teh storitev že plačala tretjemu (K. d. o. o.), česar ni storila. Trdila je le, da je sporne račune že plačala tožeči stranki, vendar plačila ni dokazala. V pritožbi je v zvezi s tem navajala, da je sodišče prve stopnje zmotno ocenilo izpoved tožene stranke in priče V., ki je potrdila izpoved tožene stranke, da so bili vsi računi plačani. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da dejstvo, da tožena stranka potrdil o plačilih še spornih računov ni mogla pridobiti in jih tudi ni bilo v računovodski dokumentaciji, ne potrjuje njene trditve in izpovedi priče V., da so bila vsi sporni računi plačani, temveč ravno nasprotno, potrjuje trditve tožeče stranke in zaslišanih N. in L. Ker tožena stranka ni uspela predložiti nobenega dokaza o plačilu še spornih računov, je sodišče upravičeno njen ugovor o izpolnitvi obveznosti (plačilu) zavrnilo.

10. Nadalje tudi posamezni računi, ki jih je izdala toženi stranki družba K. d. o. o., in Pogodba o opravljanju računovodskih storitev (Pogodba), na katere se sklicuje tožena stranka, ne dokazujejo, da tožeča stranka ni aktivno legitimirana v tem sporu. Vsi računi so namreč datirani kar nekaj let pred spornim obdobjem, poleg tega pa so računi in (tudi sicer s strani K. d. o. o. nepodpisana) Pogodba, ki jih je tožena stranka predložila na zadnjem naroku za glavno obravnavo, prepozni dokazi ter jih sodišče prve stopnje zato niti ne bi smelo upoštevati (prvi odstavek 286. člena ZPP). Glede na navedeno pritožbeni očitek, da se sodišče ni opredelilo do vseh dokazov, in da obstaja nasprotje med temi računi in Pogodbo ter izjavami prič N. in L., ni utemeljen. Zgolj dejstvo, da je v preteklosti (več kot pet let pred spornim obdobjem) K. d. o. o. toženi stranki izdal kakšen račun, ne pomeni, da tožbeni zahtevek, ki temelji na računih izdanih v obdobju med 2010 – 2011, ni utemeljen. Pritožbeno sodišče pojasnjuje še, da je protispisnost podana le, če bi sodišče vsebini dokaza (priloženim listinam ali zapisniku o izpovedi prič) pripisalo drugačno vsebino, kakršno ima na izvirnem papirju (nepravilen prenos podatka), česar pa sodišče prve stopnje v konkretnem primeru ni storilo. Zato tožena stranka pravzaprav ni uveljavljala pritožbenega razloga protispisnosti, temveč je grajala dokazno oceno izpovedi priče N. in L., vendar neutemeljeno.

11. Pritožbeno sodišče dokazno oceno sodišča prve stopnje ocenjuje za prepričljivo. Posamezni dokazi so pravilno ovrednoteni; zaključki so razumni in življenjsko sprejemljivi; pri odločitvi je upoštevan uspeh celotnega dokaznega postopka. Sodišče je torej upoštevalo metodološki napotek iz 8. člena ZPP in rezultat dokazne ocene prepričljivo ter življenjsko utemeljilo. V nasprotju s pritožbo, ki izpostavljanje posameznih izjav strank in zaslišanih prič ter njihovo vrednotenje ocenjuje kot neprepričljivost sodbe in nasprotje v razlogih sodbe, pritožbeno sodišče ocenjuje, da gre za vseobsegajočo dokazno oceno, ki je analitično sintetična, racionalno sprejemljiva in preverljiva. Zaslišana V. je sicer res potrdila tisto, kar je zatrjevala tožena stranka, vendar ne gre spregledati, da gre za ženo D., medtem ko je L., kot že zgoraj navedeno, nepristranska priča, ki je v preteklosti sodelovala z obema strankama Slednja je zaslišana kot priča potrdila kar je zatrjevala in dokazovala tožeča stranka, zato je sodišče upoštevaje zgoraj navedeno dokazno oceno pravilno tožbenemu zahtevku ugodilo. Razloge sodišča za izpodbijano odločitev pritožbeno sodišče v celoti sprejema in jim sledi.

12. Na koncu pritožbeno sodišče odgovarja še na pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je tožeča stranka od začetka „po pomoti“ vtoževala nesporno plačane račune, in se ni opredelilo do njenih trditev o pomanjkljivi računovodski dokumentaciji. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi navedlo razloge zakaj je verjelo tožeči stranki, da je prišlo pri vložitvi predloga za izvršbo do pomote oziroma napake, kot tudi razloge zakaj ni verjelo toženi stranki, da ni prejela računovodske dokumentacije. Tožena stranka s pritožbenimi navedbami, ki predstavljajo zgolj ponavljanje navedb iz postopka na prvi stopnji, ne more uspešno izpodbiti dokazne ocene sodišča prve stopnje.

13. Glede na navedeno pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da je v spornem obdobju storitve računovodstva za toženo stranko opravljala tožeča stranka in ji za le-te izdala (še sporne) vtoževane račune, ki jih je tožena stranka dolžna plačati.

14. Uveljavljani pritožbeni razlogi niso utemeljeni, prav tako pritožbeno sodišče ni našlo nobene od kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

15. Tožena stranka pritožbenih stroškov ni priglasila, tožeča stranka pa sama nosi svoje stroške odgovora na pritožbo, saj z njim ni pripomogla k odločitvi pritožbenega sodišča, zaradi česar ti stroški niso bili potrebni za postopek (prvi odstavek 154. člena in 155. člen v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Glej Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 2. knjiga, str. 501 – 502.