Jedro

Očitek opustitve materialnega procesnega vodstva v zvezi z nekonkretiziranimi trditvami tožeče stranke o neopravi storitev in odsotnosti njihovega naročila predstavlja relativno bistveno kršitev postopka, ki v sporu majhne vrednosti ni upoštevna.

Stroški upravljanja, ki jih je tožeča stranka vtoževala v predmetni pravdi od tožene, poleg stroškov obratovanja, predstavljajo stroške oprave njenih lastnih storitev, ki zapadajo v plačilo v krajših periodah in za katere torej velja zastaralni rok iz 6. točke 1. odstavka 355. člena OZ.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni: - v prvem odstavku 1. točke izreka tako, da tečejo zakonske zamudne obresti v obdobju do 31. 12. 2006 od posameznih zneskov v SIT glede na centralni paritetni tečaj, od 1. 1. 2007 pa od posameznih zneskov v EUR, - v tretji vrstici 1. odstavka 1. točke tako, da se znesek 757,81 EUR zniža za 7,35 EUR (na znesek 750,46 EUR), - v četrti alineji 1. odstavka 1. točke tako, da se znesek 16,40 EUR zniža za 7,35 EUR (na znesek 9,05 EUR), - v drugem odstavku 1. točke izreka pa tako, da se znesek 105,16 EUR zniža za 10,77 EUR (na znesek 94,39 EUR) in se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. I 2005/12328 z dne 25.11.2005 v 1. in 3. točki razveljavi tudi v tem obsegu in v tem delu tožbeni zahtevek zavrne.

II. V preostalem se pritožba zavrne in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Vsaka stranka krije svoje stroške v postopku s pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ohranilo v veljavi izvršilni sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani I 2005/12328 z dne 25. 11. 2005 v 1. točki izreka v delu, po katerem je dolžna tožena stranka v 8 dneh plačati tožeči stranki glavnico v znesku 757,81 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od: - zneska 0,89 EUR od 17. 3. 2003 do plačila, - zneska 38,67 EUR od 18. 7. 2003 do plačila, - zneska 1,07 EUR od 15. 11. 2005 do plačila, - zneska 16,40 EUR od 19. 11. 2003 do plačila, - zneska 22,84 EUR od 15. 11. 2005 do plačila, - zneska 196,25 EUR od 27. 2. 2004 do plačila, - zneska 4,02 EUR od 15. 11. 2005 do plačila, - zneska 161,93 EUR od 20. 3. 2004 do plačila, - zneska 212,09 EUR od 26. 4. 2004 do plačila, - zneska 22,45 EUR od 24. 5. 2004 do plačila, - zneska 44,31 EUR od 18. 6. 2004 do plačila, - zneska 2,15 EUR od 15. 11. 2005 do plačila, - zneska 29,76 EUR od 21. 2. 2005 do plačila, - zneska 1,30 EUR od 21. 5. 2005 do plačila, - zneska 3,67 EUR od 22. 6. 2005 do plačila, ter v 3. točki izreka za izvršilne stroške v višini 105,16 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva izdaje sklepa o izvršbi dalje do plačila (1. točka izreka izpodbijane sodbe). V preostalem delu 1. točke izreka je izvršilni sklep razveljavilo in v tem delu zavrnilo tožbeni zahtevek (2. točka izreka izpodbijane sodbe). Toženi stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov nasprotne stranke v višini 349,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku osemdnevnega izpolnitvenega roka do plačila (3. točka izreka izpodbijane sodbe).

2. Zoper takšno odločitev se iz vseh pritožbenih razlogov iz 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) (1) pritožuje tožena stranka. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne ter tožeči stranki naloži v plačilo stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, podrejeno pa izpodbijano sodbo v celoti razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje ter tožeči stranki naloži v plačilo stroške pritožbenega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izdaje odločbe sodišča druge stopnje dalje do plačila. Navaja, da je terjatev tožeče stranke v skladu z njenimi trditvami nastala med leti 2003 in 2005, ko je bila v Republiki Sloveniji uradna valuta slovenski tolar (SIT). Zato je izrek izpodbijane sodbe nepravilen, saj zakonske zamudne obresti ne morejo teči od evrskih zneskov že od leta 2003. Sodišče je v konkretnem primeru zmotno porabilo 197. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) (2), saj je tožena stranka podala ugovore, zaradi česar bi moralo sodišče uporabiti pravila o poslovodstvu brez naročila. Ugovarjala je namreč, da določene storitve niso bile naročene in jih zato tožena stranka ni dolžna plačati. Posledično je bilo na tožeči stranki dokazno breme, da so bile storitve opravljene ter da je bila njihova izvedba nujna in koristna za toženo stranko. Ker tega tožeča stranka ni storila, je bilo dejansko stanje zadeve nepopolno ugotovljeno. Poudarja, da je tožena stranka ugovarjala tako neopravo določenih storitev, kot tudi dejstvo, da določene storitve niso bile naročene, ter dejstvo, da obračun stroškov ni bil narejen po razdelilniku oziroma ključu, ki so ga potrdili lastniki stanovanj. Vztraja tudi, da iz knjigovodske evidence tožeče stranke ni mogoče natančno razbrati, za katere storitve terja plačilo od tožene stranke. Sodišče ni ugotavljalo resničnosti trditev tožene stranke, kar bi lahko storilo le z njenim zaslišanjem. Zaradi opustitve slednjega pa je storilo kršitev iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Neizvedbe dokaza z zaslišanjem stranke tudi ni obrazložilo. Iz izpiska knjigovodske listine ne izhaja, kaj je bilo dejansko zaračunano, tega pa tudi sodišče ni obrazložilo. Tako tožeča stranka npr. zahteva plačilo za postavko „razna dela – obratovanje“ v znesku 213,33 EUR (17. 3. 2003), sodišče pa ni obrazložilo, kaj navedena postavka dejansko obsega, prav tako pa tega v svojih trditvah ni obrazložila tožeča stranka. Takšna postavka ni dovolj konkretizirana, da bi omogočila preizkus. Prav tako ni konkretizirana postavka „Toplotne in druge postaje,“ še posebej glede na ugovor tožene stranke. Enako velja tudi za zamudne obresti z dne 18. 8. 2003, saj ni razvidno, na kaj se te obresti nanašajo. Kot nekonkretizirane nadalje opredeljuje še postavke „Vzdrževanje – stanovanjski“ v znesku 2.170,00 EUR, stroške opominjanja v višini 1.760,36 EUR ter stroškovno postavko „dvigala“. Sodišče se ni opredeljevalo do listin tožene, ker je štelo, da le-ta ne more z njimi dopolnjevati svoje trditvene podlage, enakega stališča pa ni zavzelo tudi do listin tožeče stranke. Sodišče sicer navaja, da naj bi tožeča stranka založila za toženo vtoževane zneske, kar naj bi dokazala s predloženimi računi dobaviteljev in razdelilniki, pri tem pa ne obrazloži, s katerimi računi naj bi tožeča stranka dokazala zahtevek za posamezne zneske. Splošna navedba sodišča, da je tožeča stranka predložila račune domnevnih dobaviteljev in potrdila o plačilu pa ne zadostuje za presojo gotovosti obstoja določenega dolga. Tožena stranka je ugovarjala, da tožeča stranka ni opravila določenih storitev oziroma jih etažni lastniki niso naročili, do navedenega pa se ne tožeča stranka, ne sodišče nista opredelila. Iz dokaznih listin namreč jasno izhaja, česa etažni lastniki niso storili. Sodišče pa se do dokazov sploh ni opredelilo, saj je štelo, da so trditve tožene stranke nekonkretizirane. Če pa je že zavzelo takšno stališče, tedaj bi moralo v okviru materialnega procesnega vodstva toženo stranko opozoriti na nepopolne navedbe, še posebej glede na to, da je tožena stranka predložila dokazila, za katera je ocenila, da zadostujejo za dokaz njenih trditev. Splošno in pavšalno sklicevanje tožeče stranke na račune in potrdila o plačilu pa glede na stališče sodišča na strani 7 izpodbijane sodbe nikakor ne more pomeniti, da je tožeča stranka dejansko dokazala, da je kar koli plačala za toženo stranko. Sodišče je nekonkretizirane trditve tožeče stranke v nasprotju s 7. in 212. členom ZPP nadomestilo s predlaganimi dokazi tožeče stranke. Tožeča stranka tudi z ničemer ni izkazala, da bi toženi stranki poslala izpisek št. 632444, kdaj ga je poslala in kdaj je bila tožena stranka z njim seznanjena. Prav tako ni navedla, da bi toženi stranki pošiljala račune mesečno, kakšen naj bi bil rok plačila, kdaj naj bi posamezne terjatev nastale, trditev o teh dejstvih pa ne morejo nadomestiti niti izpiski iz poslovnih oziroma knjigovodskih listin. Izpodbijana sodba je posledično obremenjena s kršitvijo iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Meni tudi, da povzetek navedb tožeče stranke na straneh 2 do 6 izpodbijane sodbe ne more nadomestiti vrednostne ocene navedb in predlaganih dokazov tožeče stranke v skladu z določbo 8. člena ZPP. Tožeča stranka tudi ni dokazala stroškov opominjanja. Ne drži zaključek sodišča, da naj bi tožeča stranka utemeljeno pozivala toženo stranko, saj sodišče ni navedlo ne kdaj, niti ne zakaj. Tožeča stranka v tem delu ni zagotovila trditvene podlage niti dokazne ponudbe. Nekonkretiziranim trditvam pa tožeča stranka ni mogla ugovarjati. Enako velja tudi za zaključek sodišča glede utemeljenosti zahtevka za plačilo zakonskih zamudnih obresti. Za utemeljenost zahtevka v tem delu je namreč pomembno tudi, kdaj in kako je tožeča stranka toženo opominjala na plačilo, ter kako se je na te opomine odzvala tožena stranka. Izpodbijana sodb tudi nima razlogov o teku zakonskih zamudnih obrestih. Sodišče je zmotno ugotovilo dejansko stanje in posledično zmotno uporabilo materialno pravo tudi glede ugovora zastaranja. Materialnopravno zmotno je stališče sodišča, da je tožeča stranka zaračunala zneske na podlagi pogodbe o naročilu ter da zato velja petletni zastaralni rok. Vztraja, da so trditve tožeče stranke o vtoževanih zneskih nekonkretizirane, zato tožena stranka ne more obrazloženo ugovarjati niti zastaranja zahtevka. Iz previdnosti pa navaja, da v primeru, da se navedene postavke nanašajo na terjatve upravnikov v večstanovanjskih hišah za storitve upravljanja in druge njihove terjatve, ki se plačujejo v trimesečnih in krajših rokih, zastarajo le-te v skladu s 6. točko 1. odstavka 335. člena OZ v enoletnem roku. Po mnenju tožene stranke je tako zastarala terjatev v znesku 1.725,32 z navedbo datuma 27. 2. 2004, terjatev v enakem znesku z navedbo datuma 20. 3. 2004, terjatev v znesku 1.737,42 z navedbo datuma 26. 4. 2004, v znesku 1.274,51 z datumom 24. 5. 2004, posledično pa tudi zamudne obresti v višini 964,05 z datumom 27. 2. 2004, stroški opominjanja v višini 1.366,13 z dne 24. 5. 2004 ter zamudne obresti v višini 516,64 z datumom 18. 10. 2004. Sodišče je nepravilno odločilo tudi o stroških. Tožeči stranki je namreč nepravilno priznalo 50 točk tudi za narok 2. 11. 2009, ki ga dejansko ni bilo. Nepravilno je nadalje izračunalo izvršilne stroške. V tem delu sodba nima razlogov. V skladu z Odvetniško tarifo (v nadaljevanju OT) se materialni stroški priznajo v višini 2 odstotkov in ne v višini 600,00 SIT, kakor jih je priglasila tožeča stranka in za katere ni predložila nikakršnega dokaza, da so ji dejansko nastali. Upravičen strošek iz tega naslova je zato lahko zgolj dve točki. Prav tako je v skladu s sodno prakso nepriznan strošek konference s stranko in poročilo stranki, saj je navedeno že zajeto v sami opravi glavne storitve, tj. vložitve predloga za izvršbo. Glede na navedeno bi bila tožeča stranka, če bi uspela s celotnim zahtevkom, upravičena do 102 točk in sodne takse, torej skupaj do povračila 94,38 EUR.

3. Na vročeno pritožbo je odgovorila tožeča stranka. Vztraja, da je v svoji prvi pripravljalni vlogi določno opredelila svoj tožbeni zahtevek in ga tudi utemeljila z dokazi, medtem ko tožena stranka razen ugovarjanja, da so bili stroški razdeljeni v nasprotju z dogovorom med etažnimi lastniki (katerega pa tožeča stranka skladno z veljavno stanovanjsko zakonodajo ni smela upoštevati), ni podala drugih konkretiziranih ugovornih navedb. Pritožbene trditve, da ni prejela razdelilnikov, s katerimi so bili obračunani vtoževani stroški, predstavljajo pritožbeno novoto. Razen tega je tožena stranka takšna dejstva pred sodiščem prve stopnje posredno celo priznavala. Priglaša stroške z odgovorom na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Ker vtoževan zahtevek predstavlja denarno terjatev, katere višina ne presega mejnega praga 2.000,00 EUR, se njegova utemeljenost presoja po pravilih za spore majhne vrednosti, kar pomeni, da je sodišče prve stopnje v pritožbenem postopku vezano na dejstveni substrat zadeve, kakor ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, saj je sodbo sodišča prve stopnje v tovrstnih sporih dovoljeno izpodbijati zgolj iz razloga absolutnih bistvenih kršitev pravdnega postopka in iz razloga zmotne uporabe materialnega prava (1. odstavek 385. člena ZPP). O zahtevku pa v skladu s pooblastilom iz 5. odstavka 458. člena ZPP odloča sodnik posameznik.

6. Toženi stranki ni mogoče slediti glede pritožbenih očitkov, da je sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru zmotno ugodilo zahtevku za povračilo založenih obratovalnih stroškov na verzijski podlagi. Ugovor tožene stranke, da določene storitve niso bile opravljene in naročene, je bil namreč preveč pavšalen, da bi terjal presojo utemeljenosti zahtevka na gestijski podlagi. Tožena stranka celo v pritožbi ne opredeli določno, katere so tiste storitve, ki niso bile opravljene. Zgolj posplošeno zatrjuje, da „določene“. Takšen ugovor pa ni dovolj konkretiziran, da bi lahko tožena stranka z njim prevalila aktualno procesno trditveno in dokazno breme na tožečo stranko. Ugovor nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja je posledično neutemeljen, saj pavšalnost takšnih trditev ne omogoča njihovega preizkusa v mejah 212. člena ZPP.

7. Prav tako ni mogoče slediti pritožbenim očitkom, da je sodišče prve stopnje spregledalo pavšalnost trditev tožeče stranke o vsebini storitev, za katere vtožuje povračilo stroškov. Ker se je predmetna pravda začela zaradi ugovarjanja tožene stranke sklepu o izvršbi na podlagi verodostojne listine, je bila tožeča stranka v pravdi pozvana, da svojo tožbo dopolni tako, da navede vsa pravno pomembna dejstva, kar je tožeča stranka tudi storila, saj je v prvi pripravljalni vlogi obrazložila vsako posamezno postavko, za katero terja plačilo. Takšne trditve tožeče stranke so bile tudi po oceni sodišča druge stopnje povsem zadostne za njihov preizkus v dokaznem postopku, kar nenazadnje dokazuje zavzemanje tožene stranke za upoštevanje njenih dokaznih listin, iz katerih naj bi izhajala neutemeljenost zahtevka tožeče stranke. Pritožbene navedbe, s katerimi tožena stranka izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje na straneh 2 do 6 izpodbijane sodbe, pa smiselno pomenijo uveljavljanje razloga relativne bistvene kršitve pravdnega postopka (zaradi kršitve 8. člena ZPP) ter razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki v sporu majhne vrednosti (kot že predhodno pojasnjeno) nista dopustna.

8. Ker tožena stranka domnevnih razlogov za zavrnitev zahtevka tožeče stranke na verzijski podlagi ni povzela v svojo trditveno podlago, tudi ni mogoče pritrditi pritožbenemu očitku o podanosti kršitve iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi jo sodišče prve stopnje zagrešilo zaradi neizvedbe dokaza z zaslišanjem tožene stranke. Stranke namreč svoje trditvene podlage ne morejo dopolnjevati v dokaznem postopku. Ker je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo ugovore tožene stranke o neopravi določenih storitev s strani tožeče stranke oziroma odsotnosti njihovega naročila s strani etažnih lastnikov kot pavšalne, tudi pravilno ni zaslišalo tožene stranke, saj le-ta v postopku ni zagotovila zadostno substancirane trditvene podlage, ki bi omogočila njen preizkus v dokaznem postopku. Očitek opustitve materialnega procesnega vodstva v zvezi z nekonkretiziranimi trditvami tožeče stranke o neopravi storitev in odsotnosti njihovega naročila pa predstavlja relativno bistveno kršitev postopka, ki v sporu majhne vrednosti ni upoštevna (1. odstavek 458. člena ZPP).

9. V zvezi s prisojenimi stroški opominjanja tožena stranka nadalje v pritožbi protispisno navaja, da je tekom postopka pred sodiščem prve stopnje ugovarjala njihovo neizkazanost. Navajala je namreč le, da bi bila tožeča stranka do njih upravičena zgolj v primeru, da bi bili računi oziroma obračuni stroškov brez napak, saj bi bilo mogoče zgolj v takšnem primeru šteti reklamacije tožene stranke za neupravičene (glej trditve na list. št. 31 sodnega spisa). Sodišče prve stopnje pa je glede na pojasnjeno (razloge je sodišče navedlo na strani 8 izpodbijane sodbe, tožena stranka pa jih v pritožbi ne izpodbija) pravilno zaključilo, da je tožeča stranka utemeljeno pozivala toženo stranko k plačilu, pri čemer upravičenost zahtevka za povračilo stroškov, ki nastanejo z neplačilom, izhaja iz 8. člena pogodbe o upravljanju. Ker tožena stranka ni zagotovila dodatne trditvene podlage, iz katere bi izhajala spornost dejstev, na katere opozarja v pritožbi, tj. kdaj naj bi tožena stranka račune prejela, kdaj je bil rok plačila, kdaj je bil poslan opomin in kakšni so bili stroški opomina, prav tako pa tudi v pritožbi ne pojasni, kako bi lahko takšna dejstva vplivala na utemeljenost zahtevka v tem delu, sodišče prve stopnje takšnih dejstev v skladu z razpravnim načelom pravilno ni ugotavljalo, njegova odločitev o tem, da obveznost tožene stranke za plačilo stroškov opominjanja obstoji, pa je (razen v delu, v katerem je zastarana, kakor bo pojasnjeno v nadaljevanju) materialnopravno pravilna.

10. Tožena stranka pa v pritožbi vendarle pravilno opozarja, da je sodišče prve stopnje delno zmotno presodilo utemeljenost ugovora zastaranja vtoževane terjatve. Stroški upravljanja, ki jih je tožeča stranka vtoževala v predmetni pravdi od tožene poleg stroškov obratovanja, predstavljajo namreč stroške oprave njenih lastnih storitev, ki zapadajo v plačilo v krajših periodah in za katere torej velja zastaralni rok iz 6. točke 1. odstavka 355. člena OZ. Gre za posebno določbo, ki izključuje uporabo splošnega zastaralnega roka iz 346. člena OZ in zaradi katere je pred vložitvijo predloga za izvršbo v konkretni zadevi (15. 11. 2005) že zastarala terjatev za plačilo stroškov opominjanja v višini 1.760,36 SIT oziroma 7,35 EUR, katere datum valute je določen na 19. 11. 2003. Datum zapadlosti takšne terjatve je bil namreč zagotovo antecedenčen datumu valute, to pa pomeni, da je v skladu z drugim odstavkom 355. člena ZPP zastaranje takšne terjatve začelo teči najkasneje po poteku leta 2003, v katerem je terjatev dospela v plačilo (tj. s 1. 1. 2004) in se je torej do vložitve predloga za izvršbo 15. 11. 2005 že nateklo.

11. Ostale terjatve iz naslova upravljanja, na katere opozarja pritožba, pa imajo datum valute 27. 2. 2004 in kasneje, kar upoštevajoč določbo 2. odstavka 355. člena OZ (v skladu s katero začne teči zastaralni rok iz 1. odstavka 355. člena OZ po poteku leta, v katerem so terjatve zapadle) pomeni, da se enoletni zastaralni rok do vložitve izvršilnega predloga v letu 2005 še ni natekel. Glede na pojasnjeno je zato sodišče druge stopnje pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo v 1. in 2. točki izreka spremenilo tako, da je sklep o izvršbi ohranilo v veljavi zgolj za glavnico 750,46 EUR, v preostalem pa sklep o izvršbi razveljavilo in tudi v tem delu, tj. še za 7,35 EUR, zavrnilo tožbeni zahtevek (355. člena ZPP).

12. Tožena stranka v pritožbi sicer tudi pravilno graja pomanjkanje razlogov izpodbijane sodbe glede teka zakonskih zamudnih obresti od posameznega vtoževanega zneska (z izjemo tistih, ki se nanašajo na zneske s strani tožeče stranke zaračunanih zamudnih obresti). Vendar gre za kršitev, ki jo lahko sodišče druge stopnje odpravi samo, saj izhaja utemeljenost takšne odločitve iz pravilne uporabe materialnega prava ob upoštevanju dejstev, ki med strankama v postopku niso bila sporna. Tožena stranka namreč v postopku pred sodiščem prve stopnje ni prerekala trditev tožeče stranke o začetku teka zamudnih obresti, kakor so razvidne iz predloga za izvršbo in kakor jim je sledilo tudi sodišče prve stopnje. To je storila šele v pritožbenem postopku s trditvami, da tožeča stranka ni navedla datumov pošiljanja računov in razdelilnikov stroškov ter njihovega prejema s strani tožene stranke. Tožena stranka je namreč tako v postopku pred sodiščem prve stopnje kot tudi v pritožbenem postopku trdila, da je račune celo zavrnila, iz česar logično izhaja, da jih je tudi prejela. Tudi sicer pa sodišče druge stopnje opozarja, da gre za pavšalne trditve, ki že v primeru njihove podanosti v postopku pred sodiščem prve stopnje ne bi preprečile nastopa domneve o priznanju trditev tožeče stranke o začetku teka zakonskih zamudnih obresti. Morebitna neseznanjenost tožene stranke z vtoževanimi računi ali razdelilniki stroškov, na podlagi katerih je tožeča stranka sprožila izvršbo, kakor tudi njihov morebiten prejem s strani tožene stranke po datumu, ki je z izpodbijano sodbo določen za začetek teka zakonskih zamudnih obresti od posameznega vtoževanega zneska, namreč predstavlja dejstvo, s katerim bi morala biti tožena stranka vsekakor seznanjena in ga zato v postopku tudi ustrezno zatrditi, če naj sodišče ob pravilni uporabi materialnega prava kot začetek teka zakonskih zamudnih obresti določi drugačen datum od tistega, ki ga zatrjuje tožeča stranka. Glede zneskov, ki predstavljajo s strani tožeče stranke zaračunane zamudne obresti pa je sodišče že v izpodbijani sodbi jasno in pravilno obrazložilo, da lahko od takšnih zneskov zaradi prepovedi obrestovanja obresti zakonske zamudne obresti tečejo šele od vložitve predloga za izvršbo dne 15. 11. 2005. 13. Sodišče druge stopnje sicer pritrjuje tudi pritožbenim razlogom, s katerimi tožena stranka opozarja na nepravilen izrek izpodbijane sodbe v obrestnem delu. Vtoževana terjatev je namreč nastala v slovenskih tolarjih kot uradni valuti Republike Slovenije do uvedbe evra 1. 1. 2007. Sodišče bi moralo zato zakonske zamudne obresti prisoditi tako, da tečejo do 31. 12. 2006 od posameznih tolarskih zneskov, od 1. 1. 2007 pa od njihove evrske protivrednosti po centralnem paritetnem tečaju. Ugotovljena nepravilnost je posledica zmotne uporabe materialnega prava, ki jo je sodišče druge stopnje odpravilo samo tako, kot je razvidno iz izreka te sodbe (5. alineja 358. člena ZPP). V preostalem pa je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Ker je sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo delno spremenilo, je moralo ponovno odločiti tudi o stroških postopka (2. odstavek 165. člena ZPP). Pri tem je uporabilo določbo 3. odstavka 154. člena ZPP, saj tožeča stranka tudi po spremembi odločitve sodišča prve stopnje s svojim zahtevkom ni uspela zgolj v malenkostnem delu. Pri odmeri stroškov, ki jih mora tožena stranka povrniti tožeči, pa je sodišče druge stopnje upoštevalo, da tožeča stranka ni izkazala izdatkov za materialne stroške v postopku do izdaje sklepa o izvršbi, zaradi česar ji ni priznalo povračila le-teh v priglašeni dejanski višini 600,00 SIT, temveč zgolj v pavšalu dveh odstotkov od skupne vrednosti storitve, tj. od sestave predloga za izvršbo. Prav tako ji ni priznalo stroškov konference s stranko in poročila stranki, saj je vrednost navedenih opravil že zajeta v plačilu za glavno storitev. V preostalem pa je sodišče tožeči stranki stroške izvršilnega postopka priznalo tako, kot jih je priglasila na list. št. 2 sodnega spisa, zaradi česar je sodbo sodišča prve stopnje v 2. odstavku 1. točke izreka spremenilo tako, da je znesek 105,16 EUR zmanjšalo za 10,77 EUR na pravilno 94,39 EUR. Pri odmeri nadaljnjih pravdnih stroškov pa ni sledilo pritožbenemu ugovoru, da tožeči stranki ne gre plačilo za narok, ki je bil opravljen 2. 11. 2009. Narok za glavno obravnavo je bil navedenega dne sicer res preložen, vendar šele po tem, ko je sodišče opravilo poravnalni narok, ki je trajal od 10.00 ure do 10.40 ure. Sodišče druge stopnje je zato tožeči stranki v skladu z določbo 1. odstavka 7. člena OT prisodilo povračilo stroškov odvetnika za porabljeni čas med zastopanjem na naroku za začeto drugo pol uro v višini 50 točk. Skupaj pa ji je posledično v skladu z OT in Zakonom o sodnih taksah prisodilo povračilo stroškov v postopku pred sodiščem prve stopnje tako, kot je to obrazloženo na strani 9 izpodbijane sodbe.

15. Ker je tožena stranka uspela s pritožbo zgolj v malenkostnem delu, je sodišče druge stopnje v skladu z 2. odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške s pritožbo. Tožeči stranki pa stroškov z odgovorom na pritožbo ni priznalo, saj le-ti glede na vsebino pritožbe za odločitev o pravnem sredstvu niso bili potrebni (155. člen ZPP).

(1) Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl. (2) Ur. l. RS, št. 83/2011 in nasl.