Jedro

Ugotavljanje vrednosti odvzetih predmetov spada na področje dejanskega stanja.

Izrek

Zahteva obsojenega E.B. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenec se oprosti plačila povprečnine v tem postopku.

Obrazložitev

E.B. je bil s sodbo Okrožnega sodišča v Novi Gorici spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki 1. odstavka 212. člena KZ. Izrečena mu je bila kazen dve leti zapora, v katero mu je bil po 1. odstavku 49. člena KZ vštet čas odvzema prostosti s priporom od 18.6.2002 dalje. Pritožbe okrožne državne tožilke, obtoženca ter njegove zagovornice je kot neutemeljene zavrnilo Višje sodišče v Kopru in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo je vložil zahtevo za varstvo zakonitosti obsojenec dne 12.4.2003, ki jo je dopolnil še dne 16.4.2003, za tem pa še njegova zagovornica odvetnica J.T. dne 14.11.2003. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, izpodbijani sodbi razveljavi ter zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje.

Vrhovni državni tožilec H.J. v odgovoru na zahtevo, podanem v skladu z 2. odstavkom 423. člena ZKP, meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Obsojenec v svoji zahtevi na listovni št. 293 namreč le posplošeno navaja, da je sodba nepravilna in da je bil kršen postopek pred sodiščem druge stopnje. Iz zapisnika pritožbene seje v navzočnosti strank z dne 2.4.2003 je namreč razvidno, da je na tej seji imel pravico do končne besede in da je vložil v spis tudi pisno zaključno besedo ter podal določena pojasnila. Priložene listine, ki jih omenja v zahtevi in se nanašajo na njegovo zdravstveno stanje v povezavi s služenjem vojske pa nimajo neposredne povezave z zatrjevanimi kršitvami, prav tako pa tudi ni pojasnil, v čem naj bi v zahtevi zatrjevane nepravilnosti vplivale na zakonitost sodbe.

S tem, ko obsojenec izpodbija pravnomočno ugotovljeno vrednost predmetov iz zlata in kamnov ter poudarja, da bi moralo sodišče ugotavljati njegovo prištevnost oziroma "psihofizični vidik samega namena kaznivega dejanja", pa uveljavlja le zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno dejansko stanje.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

S tem, ko obsojenec v zahtevi navaja, da mu je bila na pritožbeni seji onemogočena uporaba "materiala", ki ga ni vzel s seboj na sodišče v Koper, pritožbenemu sodišču očita kršitev načela kontradiktornosti.

Višje sodišče v Kopru je o seji senata obvestilo obsojenca in njegovo zagovornico, oba pa sta se tudi seje udeležila in po končanem poročilu sodnika poročevalca v spis vložila določene listine, zagovornica zdravstveno dokumentacijo, obsojenec pa "pisno zaključno besedo".

Sodišče je torej ravnalo v skladu s 378. členom ZKP, saj je obsojenca in zagovornico o seji obvestilo, obsojenec pa je imel tudi vse možnosti slediti sodniku poročevalcu in dajati pojasnila v zvezi s pritožbenimi navedbami. Uveljavljana kršitev torej ni podana.

Naslednji očitek obsojenca v zahtevi in njeni dopolnitvi (tudi v dopolnitvi, ki jo je vložila zagovornica obsojenca), je očitek kršitve določila člena 265 ZKP, ki naj bi jo zagrešilo sodišče prve stopnje s tem, ker ni razčistilo stopnje obsojenčeve prištevnosti, oziroma njegove neprištevnosti.

Prvi odstavek 265. člena ZKP določa, da v primeru, če nastane sum, da je pri obdolžencu zaradi trajne ali začasne duševne bolezni, začasne duševne motnje ali duševne zaostalosti ali zaradi kake druge trajne ali hude duševne motenosti prištevnost izključena ali zmanjšana, se odredi psihiatrični pregled obdolženca.

Te določbe sodišče ni kršilo in je na način, kot se očita v zahtevi tudi ni moglo kršiti.

Navedbe v zahtevi za varstvo zakonitosti, kjer obsojenec in zagovornica navajata, da je bil obsojenec v času storitve obravnavanih kaznivih dejanj v takšnem stanju, da bi moralo to pri sodišču vzbuditi sum, da je njegova prištevnost zmanjšana ali celo izključena, namreč pomenijo, na kar opozarja tudi vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo, le uveljavljanje zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja.

Sodišči prve in druge stopnje sta namreč obširno pojasnili, iz katerih razlogov je bil zavrnjen dokaz s postavitvijo izvedenca psihiatrične stroke, oziroma obširno obrazložili, zakaj menita, da v spisu ni podatkov, ki bi vzbudili sum v obsojenčevo prištevnost. Drugačna ocena oziroma videnje teh dejstev pa ne pomeni očitka kršitve ZKP temveč, kot je bilo že povedano, izpodbijanje v pravnomočni odločbi ugotovljenega dejanskega stanja.

Enako velja tudi za nadaljnji očitek v zahtevi, da bi moralo sodišče pri oceni vrednosti odvzetih zlatih predmetov pritegniti strokovnjaka s tega področja, ne pa da je sledilo oceni oškodovanke. Ugotavljanje vrednosti odvzetih predmetov spada namreč na področje dejanskega stanja. V obravnavani zadevi se je sodišče pri tem oprlo na dovoljene oziroma na zakonite dokaze, saj je upoštevalo izpovedbo oškodovanke, ki je po poklicu zlatarka, upoštevalo pa je tudi dejstvo, da ni šlo za nove izdelke. Izražen dvom v zahtevi za varstvo zakonitosti v tako ocenjeno vrednost zlatih predmetov tako ne more pomeniti očitka kršitev določb ZKP, temveč le nestrinjanje z dokazno oceno, torej z ugotovljenim dejanskim stanjem. Iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti v skladu z določbo 2. odstavka 420. člena ZKP ni mogoče vlagati.

Očitka, ki ga je zagovornica uveljavljala šele prvič v dopolnitvi zahteve, in ki se nanaša na spremembo obtožnice na glavni obravnavi dne 8.1.2003, Vrhovno sodišče ni obravnavalo, ker je ta očitek prvič podan po poteku prekluzivnega roka treh mesecev, določenega za vložitev tega izrednega pravnega sredstva. Ostale navedbe v dopolnitvi namreč pomenijo le konkretizacijo očitkov, ki jih je v zahtevi uveljavljal znotraj predvidenega roka za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti že obsojenec sam.

Vrhovno sodišče glede na vse navedeno ugotavlja, da kršitve zakona, ki jih je pravočasno uveljavljal obsojenec v zahtevi in ki jih je kasneje vsebinsko dopolnila zagovornica, niso podane, prav tako pa se zahteva deloma nanaša tudi na očitek zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zaradi česar jo je bilo potrebno v skladu z določbo 425. člena ZKP zavrniti kot neutemeljeno.

Odločitev o stroških postopka temelji na 98.a členu v zvezi s 4. odstavkom 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Vrhovno sodišče je obsojenca plačila povprečnine oprostilo, saj je brez redne zaposlitve, brez kakršnihkoli drugih dohodkov, skrbeti pa mora za mladoletnega otroka.