Jedro

Dogovorjeno plačilo zneska 28.590,00 EUR ne predstavlja pogodbene kazni niti odškodnine (kot jo v pogodbah poimenujejo stranke), temveč gre za pogodbeno dogovorjeno obveznost plačila določenega denarnega zneska, za katero so se pravdne stranke dogovorile v okviru prostega urejanja svojih obligacijskih razmerij. Obveznost plačila je bila dogovorjena pod odložnim pogojem (če prodajalca ne postaneta lastnika nepremičnine parc. št. 1171/1 oziroma če posledično kupec ne bo postal njen lastnik), in sicer z namenom zavarovanja kupca za primer neuspešne pridobitve lastninske pravice na vseh treh želenih nepremičninah, ki so zanj le skupaj predstavljale uporabno vrednost. Takšna razlaga pogodbenega določila ustreza tudi skupnemu namenu pogodbenih strank, ki je ključen pri razlagi spornih pogodbenih določil. Čeprav je sodišče prve stopnje stroške tretje tožene stranke upoštevalo pri odmeri nagrade njenega odvetnika, ima tretje tožena stranka pravico do povrnitve vseh stroškov, ki so ji v postopku nastali. Glede na to, da je tožeča stranka v razmerju do prve in druge tožene stranke uspela, v razmerju do tretje tožene stranke pa ne, je dolžna tretje toženi stranki povrniti eno tretjino stroškov, ki so sicer nastali toženim strankam, zastopanim po istem odvetniku

Izrek

I. Pritožbi tretje tožene stranke se ugodi in se odločitev o stroških v III. točki izreka spremeni tako, da se prvemu odstavku (ki ostane nespremenjen) doda drugi odstavek, ki se glasi: »Tožeča stranka je dolžna tretje toženi stranki plačati njene pravdne stroške v višini 973,44 EUR, v 15 dneh po prejemu te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.«

II. Pritožba prve in druge tožene stranke se zavrne in se v izpodbijanem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka in je dolžna tretje toženi stranki povrniti stroške njene pritožbe v znesku 524,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila. Prvo in drugo tožena stranka krijeta sami svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je po tožbi tožeče stranke naložilo prvi in drugi toženi stranki nerazdelno plačilo zneska 21.820,29 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 19.620,31 EUR od 9. 1. 2011 do plačila, od zneska 1.119,98 EUR od 10. 11. 2011 do plačila in od zneska 1.080,00 EUR od 28. 1. 2011 do plačila (točka I/1 izreka). Primarni in podredni zahtevek zoper tretje toženo stranko je zavrnilo (točka I/2 izreka). Po nasprotni tožbi prvo in druge tožene stranke (1) je odločilo, da je dolžna tožeča stranka nerazdelno plačati prvo in drugo toženi stranki znesek 11.633,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 4. 2013 dalje do plačila (točka II/1 izreka). V presežku je tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi zavrnilo (točka II/2 izreka), tožbo v ugotovitvenem delu in ugovor pobotanja tožeče stranke pa zavrglo (točki II/2 in 3 izreka). Nazadnje je sodišče prve stopnje odločilo, da sta prvo in drugo tožena stranka dolžni nerazdelno plačati tožeči stranki njune pravdne stroške v višini 1.355,26 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude (točka III izreka).

2. Zoper sodbo se pritožujejo tožene stranke, in sicer se prvo in drugo tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov pritožujeta zoper točki I/1 in II/1 izreka, tožena stranka pa se pritožuje zoper odločitev o stroških postopka.

3. Prvo in drugo tožena stranka navajata, da je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi zaključilo, da predstavlja znesek 28.590,00 EUR, ki je zapisan v 11. členu prodajne pogodbe, dejansko pogodbeno kazen in ne odškodnine. Pogodbena kazen je skladno z 249. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) akcesorna obveznosti, za zavarovanje katere je določena, in v kolikor je pogodba razvezana, prenehajo veljati tudi vse pravice in obveznosti, ki so bile dogovorjene s predmetno pogodbo. Ker je bila prodajna pogodba, s katero je bila določena pogodbena kazen, razvezana, je zaradi narave akcesornosti z razvezo pogodbe ugasnila tudi pogodbena kazen. Odločitev sodišča prve stopnje v točki I/1 izreka izpodbijane sodbe je tako materialnopravo napačna in tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo pogodbene kazni bi moral biti v celoti zavrnjen. Napačna je tudi odločitev sodišča prve stopnje glede teka zamudnih obresti. V 11. členu prodajne pogodbe namreč ni zapisano, kdaj morata prvo in drugo tožena stranka plačati pogodbeno kazen (odškodnino), temveč je zapisano le, da sta jo dolžna kupcu plačati po datumu, dogovorjenem v predpogodbi. Zakonske zamudne obresti od pogodbene kazni bi lahko tako tekle le od vložitve tožbe dalje. Glede odločitve po nasprotni tožbi prvo in drugo tožena stranka navajata, da sodišče prve stopnje ni imelo dejanske niti pravne podlage, da je od zneska 17.933,00 EUR (kolikor je bila s strani izvedenca ocenjena nadomestna vrednost nepremičnin, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje) odštelo znesek 6.300,00 EUR in tožencema priznalo le znesek 11.633,00 EUR. Glede na vsebino 190. člena OZ in glede na to, da je tožeča stranka sporni parceli prodala naprej z namenom, da bi oškodovala prvo in drugo toženo stranko, toženi stranki obenem menita, da bi moralo sodišče tožeči stranki naložiti poleg plačila zneska 17.933,00 EUR tudi znesek 6.300,00 EUR, za kolikor je bila obogatena brez pravnega temelja. Od toženih strank bo namreč dobila vrnjeno celotno kupnino, od prodaje spornih parcel pa je prejela še dodatnih 6.300,00 EUR. Nazadnje prvo in drugo tožena stranka poudarjata, da jima je tožeča stranka s prodajo spornih nepremičnin tretji osebi povzročila škodo, ki predstavlja razliko med ocenjeno vrednostjo nepremičnin s strani izvedenca v višini 17.933,00 EUR in vrednostjo 23.283,00 EUR, ki je bila pogodbeno dogovorjena v času sklepanja prodajne pogodbe. Sodišče prve stopnje se do tega dela zahtevka ni opredelilo in je zato storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka.

4. Tretje tožena stranka se pritožuje le glede odločitve o stroških, saj je sodišče prve stopnje primarni in podredni zahtevek zoper njo v celoti zavrnilo. Ker je v postopku uspela, je upravičena do povrnitve vseh svojih stroškov pravdnega postopka.

5. Pritožba toženih strank je bila vročena tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev ter povrnitev svojih pritožbenih stroškov.

6. Pritožba prvo in drugo tožene stranke ni utemeljena, pritožba tretje tožene stranke pa je utemeljena.

K pritožbi prvo in drugo tožene stranke

7. V obravnavani zadevi je tožeča stranka kot kupec želela od prvo in drugo tožene stranke kot prodajalcev kupiti nepremičnino parc. št. 952/1, ¼ idealnega deleža na nepremičnini parc. št. 952/6 in nepremičnino pacr. št. 1171/1, vse k. o. x (v nadaljevanju nepremičnine parc. št. 952/1, 952/6 in 1171/1). Kupec je navedene nepremičnine želel kupiti zaradi gradnje stanovanjske hiše, le vse tri parcele skupaj pa so predstavljale zaokroženo celoto v izmeri, ki je bila primerna za izgradnjo takšne hiše. Po sklenitvi prve predpogodbe z dne 27. 2. 2010 se je ugotovilo, da prodajalca še nista lastnika nepremičnine parc. št. 1171/1 in da bosta lastninsko pravico pridobila šele po zaključenem zapuščinskem postopku po pokojni J. T. Stranke so zato dne 23. 6. 2010 sklenile prodajno pogodbo za nakup nepremičnin parc. št. 952/1 in 952/6 ter predpogodbo za nakup nepremičnine parc. št. 1171/1. V 6. členu nove predpogodbe so stranke določile, da je sklenitev prodajne pogodbe za nakup nepremičnine parc. št. 1171/1 dogovorjena najkasneje v 8 dneh po zaključku zapuščinske razprave po pokojni J. T. in sicer do 21. 12. 2010. Določile so tudi, da je kupec v primeru, da prodajalca ne pridobita predmetne nepremičnine na dogovorjen način in v predvidenem času, upravičen do odškodnine v višini 28.590,00 EUR. V prodajni pogodbi za nakup nepremičnin parc. št. 952/1 in 952/6 so pogodbene stranke določile, da se ta pogodba sporazumno razdre v primeru, če kupec ne sklene prodajne pogodbe za nepremičnino parc. št. 1171/1, za katero je s prodajalcema dne 23. 6. 2010 sklenil predpogodbo. Obenem so določile, da sta prodajalca kupcu po datumu, dogovorjenem v predpogodbi, če ne bo postal lastnik parcele 1171/1, dolžna izplačati odškodnino v višini 28.590,00 EUR. Do sklenitve prodajne pogodbe za nepremičnino parc. št. 1171/1 ni prišlo, saj prodajalca nista postala njena lastnika, zato je kupec dne 24.8. 2011 nepremičnini parc. št. 952/1 in 952/6 prodal mejašu M. B. za kupnino v višini 6.300,00 EUR.

8. Za obravnavo pritožbe je bistveno, da tožeča stranka od prvo in drugo tožene stranke po osnovni tožbi zahteva plačilo pogodbeno dogovorjene odškodnine, od katere je že sama odštela določene stroške, ki jih je imela zaradi nastale situacije, ter neto znesek prejete kupnine od prodaje nepremičnin parc. št. 952/1 in 952/6, tako da skupen znesek, ki ga zahteva, znaša 21.820,29 EUR. Prvo in drugo tožena stranka pa po nasprotni tožbi od tožeče stranke zahtevala plačilo zneska 23.400,00 EUR, kolikor po njunem mnenju znaša nadomestna vrednost nepremičnin parc. št. 952/1 in 952/6. 9. Pritožba ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da je prodajna pogodba za nakup nepremičnin parc. št. 952/1 in 952/6 prenehala veljati dne 9. 1. 2011 z izpolnitvijo razveznega pogoja. Navaja pa, da je ob zaključku sodišča, da gre pri znesku 28.590,00 EUR dejansko za pogodbeno kazen, obveznost plačila slednje zaradi akcesornosti prenehala.

10. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da izhodišče prvostopenjskega sodišča, da predstavlja znesek 28.590,00 EUR pogodbeno dogovorjeno pogodbeno kazen, ni pravilno. Pravdne stranke so se namreč v 6. členu predpogodbe dogovorile, da je kupec (tožeča stranka) upravičen do odškodnine v višini 28.590,00 EUR »v primeru, da prodajalca ne pridobita predmetne nepremičnine na dogovorjen (način) in v predvidenem času«, v 11. členu prodajne pogodbe pa so določile, da sta prodajalca dolžna plačati kupcu odškodnino v primeru, če »ne bo postal lastnik parcele 1171/1«. Pogodbena kazen predstavlja civilno sankcijo za kršitev obveznosti opraviti izpolnitveno ravnanje, ki se ga je s pogodbo zavezala opraviti pogodbena stranka(2). Predpogoj obstoja pogodbene kazni je dogovorjena obveznost ene stranke (dolžnika), za primer kršitve te obveznosti (zamuda ali neizpolnitev) pa je nato določeno plačilo kazni. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se v obravnavanem primeru prvo in drugo tožena stranka kot prodajalca nista pogodbeno zavezala postati zemljiškoknjižna lastnika parcele 1171/1 do dogovorjenega datuma (čeprav je bil to sicer zasledovani cilj vseh pogodbenih strank), temveč sta se zavezala plačati določen denarni znesek v primeru, če sama do določenega datuma ne bosta postala lastnika parcele 1171/1 oziroma če posledično kupec ne bo postal njen lastnik. Pridobitev lastninske pravice na parceli 1171/1 torej ni bila pogodbeno dogovorjena obveznost prodajalcev, za kršitev katere bi bila določena pogodbena kazen, temveč so pogodbene stranke plačilo zneska 28.590,00 EUR vezale na bodoče negotovo dejstvo, tj. pridobitev lastništva na nepremičnini parc. št. 1171/1, ki je bilo odvisno od razpleta zapuščinske obravnave oziroma drugega sodnega postopka. Dogovorjeno plačilo zneska 28.590,00 EUR tako ne predstavlja pogodbene kazni, niti ne odškodnine (kot jo v pogodbah poimenujejo stranke), temveč gre po presoji pritožbenega sodišča za pogodbeno dogovorjeno obveznost plačila določenega denarnega zneska, za katero so se pravdne stranke dogovorile v okviru prostega urejanja svojih obligacijskih razmerij (3. člen OZ). Obveznost plačila je bila dogovorjena pod odložnim pogojem (če prodajalca ne postaneta lastnika nepremičnine parc. št. 1171/1 oziroma če posledično kupec ne bo postal njen lastnik), in sicer z namenom zavarovanja kupca za primer neuspešne pridobitve lastninske pravice na vseh treh želenih nepremičninah, ki so zanj le skupaj predstavljale uporabno vrednost. Takšna razlaga pogodbenega določila ustreza tudi skupnemu namenu pogodbenih strank, ki je ključen pri razlagi spornih pogodbenih določil (82. člen OZ). Tožnik je namreč izpovedal, da so se za plačilo zneska 28.590,00 EUR dogovorili zato, ker je sam želel neko varovalko oziroma garancijo, sam pa je preračunal, da bi s plačilom tega zneska dobil povrnjene vse stroške, ki jih je imel s poslom, in da potem ne bo na zgubi. Prvi tožnik je izpovedal, da je vsa pravna vprašanja prepustil direktorju tretje tožene stranke. Iz izpovedbe direktorja tretje tožene stranke (nepremičninske agencije), ki je sestavljal obravnavane pogodbe, pa izhaja, da je bilo zaradi zaščite interesov vseh strank sporazumno dogovorjeno, da se v primeru neuspešno končanega zapuščinskega postopka kupoprodajna pogodba razdre, kupec prodajalcema vrne nepremičnini parc. št. 952/1 in 952/6, prodajalca pa mu plačata pogodbeno dogovorjeni znesek, ki predstavlja plačano kupnino za navedeni parceli 19.590,00 EUR in dvojno aro v višini 9.000,00 EUR. Namen pogodbenih strank je bil torej, da se v primeru neuspešno sklenjene prodajne pogodbe za parc. št. 1171/1 vzpostavi stanje, kot je bilo pred sklenitvijo vseh poslov, torej da kupec dobi povrnjene vse stroške, ki so mu nastali, prodajalca pa dobita nazaj nepremičnini parc. št. 952/1 in 952/6. 11. Ob upoštevanju dejstva, da pri znesku 28.590,00 EUR ne gre za pogodbeno kazen, pritožbena zatrjevanja o akcesornosti pogodbene kazni niso relevantna. Pritožbeno sodišče kljub temu pojasnjuje, da je odločitev sodišča prve stopnje (ne glede na zmotno materialnopravno izhodišče) v obravnavanem delu pravilna. Stranke so se namreč s pogodbo dogovorile za plačilo zneska 28.590,00 EUR za primer, da kupec ne postane lastnik nepremičnine parc. št. 1171/1, in ker tožeča stranka lastninske pravice na navedeni nepremičnini ni pridobila, sta ji prvo in drugo tožena stranka dolžni plačati dogovorjeni znesek (9. člen OZ) oziroma toliko, kot s tožbo od njiju zahteva (2. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP), torej znesek 21.820,29 EUR.

12. Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje glede teka zamudnih obresti od navedenega zneska. Namen pogodbenih strank je bil namreč plačilo pogodbeno dogovorjenega zneska 28.590,00 EUR takoj, ko bo jasno, da kupec lastninske pravice na nepremičnini parc. št. 1171/1 ne bo pridobil oziroma da prodajna pogodba za navedeno nepremičnino ne bo sklenjena. Rok za sklenitev prodajne pogodbe je bil 8 dni po zaključku zapuščinske razprave, kar naj bi se zgodilo najkasneje do 31. 12. 2010 (6. člen predpogodbe z dne 23. 6. 2010), in takrat naj bi bilo tudi jasno, ali bo kupec lahko pridobil lastninsko pravico na nepremičnini parc. št. 1171/1. Ne glede na to, da 11. člen prodajne pogodbe nejasno govori o obveznosti plačila »po« tem datumu, je po presoji pritožbenega sodišča upoštevaje namen pogodbenih strank (82. člen OZ) obveznost plačila zneska 28.590,00 EUR nastopila takoj po poteku roka za sklenitev prodajne pogodbe, torej dne 9. 1. 2011. Zamudne obresti tako ne tečejo šele od vložitve tožbe, kot zmotno navaja pritožba.

13. Prvo in drugo tožena stranka nadalje izpodbijata odločitev prvostopenjskega sodišča glede zahtevka za plačilo zneska 23.400,00 EUR po nasprotni tožbi. Ker je tožeča stranka nepremičnini parc. št. št. 952/1 in 952/6 prodala naprej, zahtevata od nje plačilo nadomestne vrednosti teh nepremičnin. Glede na dejanske okoliščine primera je podlaga tega zahtevka v 190. členu OZ, ki določa, da je tisti, ki je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, prejeto dolžan vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi. Navedeno materialnopravno določbo je pri presoji zahtevka toženih strank upoštevalo tudi sodišče prve stopnje, vendar jo je napačno uporabilo. Pri določitvi zneska, ki ga je dolžna plačati tožeča stranka, je namreč izhajalo iz mnenja izvedenca, ki je vrednost nepremičnin parc. št. 952/1 in 952/6 ocenil na 17.933,00 EUR, nato je od tega zneska odštelo še znesek 6.300,00 EUR, kolikor bosta prvo in drugo tožena stranka manj(3) plačali po osnovni tožbi, in na koncu odločilo, da je tožeča stranka dolžna prvo in drugo toženi stranki plačati znesek 11.633,00 EUR. V slovenskem pravnem redu je sprejeto obogatitveno in ne vrnitveno načelo, kar pomeni, da mora okoriščenec, če ne more vrniti predmeta izpolnitve, prikrajšancu vrniti le korist, ki jo še ima(4). Tožeča stranka je nepremičnini parc. št. 952/1 in 952/6 prodala naprej tretji osebi za znesek 6.300,00 EUR (s pritožbo prvo in drugo tožena stranka te ugotovitve ne izpodbijata), kar pomeni, da je bila obogatena le za navedeni znesek, ne pa za znesek ocenjene vrednosti nepremičnin v višini 17.933,00 EUR. Odločitev sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka dolžna plačati prvo in drugo toženi stranki znesek, ki presega 6.300,00 EUR, je tako materialnopravno napačna, pritožbeno zavzemanje za plačilo zneska, ki je višji od že prisojenih 11.633,00 EUR, pa ni utemeljeno. Ne glede na ugotovljeno zmotno uporabo materialnega prava pritožbeno sodišče ni moglo spremeniti sodbe v škodo prvo in drugo tožene stranke, saj se tožeča stranka zoper sprejeto odločitev ni pritožila (359. člen ZPP).

14. Neutemeljene so nazadnje pritožbene navedbe prvo in drugo tožene stranke o tem, da jima je tožeča stranka z nadaljnjo prodajo nepremičnin parc. št. št. 952/1 in 952/6 povzročila škodo, ki predstavlja razliko med ocenjeno vrednostjo teh nepremičnin in vrednostjo, ki je bila pogodbeno dogovorjena med strankami. Toženi stranki sta se na odškodninsko podlago res sklicevali že tekom postopka na prvi stopnji, vendar pa nista navedli vseh ustreznih trditev, da bi sodišču narekovale presojo zahtevka tudi na tej podlagi nista postavili.

15. Ker pritožbeni razlogi, ki jih uveljavljata prvo in drugo tožena stranka, niso podani, prav tako pa niso podani niti razlogi, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člen ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo prvo in drugo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo (353. člen ZPP) in sodbo v izpodbijanem delu potrdilo.

16. Prvo in drugo tožena stranka s pritožbo nista uspeli, zato krijeta sami svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Tožena stranka s svojim odgovorom ni z ničemer pripomogla k rešitvi pritožbe, zato krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 155. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

K pritožbi tretje tožene stranke

17. Tretje tožena stranka se pritožuje le zoper odločitev o stroških, in sicer navaja, da je v postopku na prvi stopnji v celoti uspela in je zato upravičena do povrnitve vseh svojih pravdnih stroškov. Na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP mora stranka, ki v pravdi ne uspe, povrniti nasprotni stranki njene stroške. Čeprav je sodišče prve stopnje stroške tretje tožene stranke upoštevalo pri odmeri nagrade njenega odvetnika, ima tretje tožena stranka pravico do povrnitve vseh stroškov, ki so ji v postopku nastali. Glede na to, da je tožeča stranka v razmerju do prve in druge tožene stranke uspela, v razmerju do tretje tožene stranke pa ne, je dolžna tretje toženi stranki povrniti eno tretjino stroškov, ki so sicer nastali toženim strankam, zastopanim po istem odvetniku (analogna uporaba 161. člena ZPP(5).

18. Sodišče prve stopnje je toženim strankam po osnovni tožbi(6) priznalo 2.920,31 EUR pravdnih stroškov (razvidno iz predloženega stroškovnika na list. št. 121), kar pomeni, da znašajo pravdni stroški tretje tožene stranke 973,44 EUR. Pritožbeno sodišče ob tem pripominja, da ne držijo navedbe tožeče stranke iz odgovora na tožbo, da tretje tožena stranka nastalih stroškov ni priglasila, saj je v spis vložila stroškovnik. Ob upoštevanju zgoraj navedene pravne podlage je tretje tožena stranka upravičena do povrnitve svojih pravdnih stroškov, zato je pritožbeno sodišče III. točko izreka izpodbijane sodbe spremenilo tako, da je poleg obveznosti prvo in drugo tožene stranke, da povrneta pravdne stroške tožeči stranki, določilo tudi, da je tožeča stranka dolžna tretje toženi stranki plačati njene pravdne stroške v višini 973,44 EUR, v 15 dneh po prejemu sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila, da ne bo izvršbe.

19. Tretje tožena stranka je s pritožbo uspela, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da ji je tožeča stranka dolžna povrniti njene stroške, nastale z vložitvijo pritožbe (tretji odstavek 154. člena ZPP). Te je pritožbeno sodišče odmerilo v skladu s predloženim stroškovnikom in ZOdvT. Toženim strankam je priznalo nagrado za postopek s pritožbo po tar. št. 3210 ZOdvT v višini 921,80 EUR (upoštevaje količnik 1,9, in sicer količnik 1,6 povečan za 0,6 za zastopanje dveh dodatnih strank) in pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev po tar. št. 6002 ZOdvT v višini 20,00 EUR, oboje povečano za 22% DDV, kar znaša 1.149,00 EUR, ter strošek plačane sodne takse v višini 423,00 EUR, kar vse skupaj znaša 1.572,00 EUR. Priznani stroški tretje tožene stranke znašajo eno tretjino navedenega zneska, to je 524,00 EUR, in jih krije tožeča stranka. Ker odgovor tožeče stranke na pritožbo ni pripomogel k rešitvi pritožbe, pritožbeno sodišče toženi stranki teh stroškov ni priznalo (prvi odstavek 155. člena ZPP).

(1) Stranke so poimenovane po položaju v osnovni tožbi.

(2) N. Plavšak: Obligacijski zakonik (splošni del) s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 231. (3) Tožeča stranka je ob vložitvi tožbe svojo terjatev že „vnaprej“ zmanjšal za znesek kupnine, ki jo je prejel za naprej prodani parceli.

(4) A. Polajnar Pavčnik: Obligacijski zakonik (splošni del) s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 47 in N. Plavšak in R. Vrenčur: Obligacijsko pravo, splošni del, GV Založba, Ljubljana 2009, str. 667 in 668. (5) Prim. N. Betetto: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, str. 52. (6) Tretje tožena stranka po osnovni tožbi ni bila stranka postopka po nasprotni tožbi, zato stroški prvo in drugo tožene stranke po nasprotni tožbi za presojo niso relevantni.