Jedro

Res je sicer tudi poklicno skrbnost (skrbnost dobrega strokovnjaka v smislu določbe drugega odstavka 18. člena ZOR oziroma dobrega notarja) treba presojati ne le na abstraktni ravni temveč tudi na konkretni ravni, vendar pa pri tem ni mogoče zaobiti pravnih pravil in poklicnih standardov, ki predstavljajo temeljno podlago in meje vsakemu povprečno skrbnemu subjektu oziroma nosilcu poklicne dejavnosti. Merilo za presojo o tem, ali je profesionalna oseba ravnala s poklicno skrbnostjo, je tipično (običajno, pogosto), normalno ravnanje povprečnega strokovnjaka z istega področja.

Notarkino protipravno ravnanje ni predstavljalo tiste aktivnosti, ki bi jo lahko označili kot adekvaten pa tudi po namenu norme pravno priznan vzrok za nastalo posledico.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zoper navedeni toženi stranki (tretjo toženo in četrto toženo stranko) zavrnilo.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke zoper navedeno sodbo sodišča prve stopnje in sodbo potrdilo. Odločilo je še, da druga tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

3. Revizijo vlaga tožeča stranka. Uveljavlja vse revizijske razloge in predlaga, naj revizijsko sodišče reviziji ugodi tako, da prvostopenjsko in drugostopenjsko sodbo v delu, ki se nanaša na tretjo toženo stranko in četrto toženo stranko spremeni tako, da zahtevku tožnika glede navedenih strank v celoti ugodi oziroma sodbi v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu oziroma drugostopenjskemu sodišču v novo odločanje. Poudarja, da pritožbeno sodišče ne pojasni, zakaj niso izkazane v pritožbi zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Tožnik je izrecno poudaril, da je odločitev sodišča, da notarka pri svojem delu ni ravnala v nasprotju s skrbnostjo dobrega strokovnjaka, v nasprotju s spisovnimi podatki in siceršnjimi ugotovitvami in navedbami sodišča. Odločitev je nelogična glede na izpovedbe notarke, s katerimi je bilo več kot očitno izkazano njeno protipravno ravnanje, ki je bilo tudi v nasprotju s pravili stroke, česar se je notarka tudi zavedala. Nerazumljivo je navajanje pritožbenega sodišča, da kot prepričljivo sprejema oceno prvostopenjskega sodišča glede ravnanja notarke s potrebno skrbnostjo, saj se zaključki o skrbnosti ne ujemajo z njeno izpovedbo in tudi ne z listinami v spisu. Navedba, da je notarka ravnala skrbno in preverila vsebino in obseg pooblastila, je v izrecnem nasprotju s pooblastilom, kar pomeni, da ni šlo za ravnanje s potrebno skrbnostjo dobrega strokovnjaka. Dejstvo, da je bilo v drugem pravdnem postopku ugotovljeno, da je pooblaščenec B. P. prekoračil svoje pooblastilo, pomeni, da je notarka sklenila pogodbo izven obsega pooblastila. V tej luči je treba presojati navedbe, da naj bi notarka pred izdajo notarskega zapisa v telefonskem razgovoru s tožnikom osebno in neposredno preverila veljavnost pooblastila in pomisleke, ki jih je imela v zvezi z njim. Takšno ravnanje ne pomeni skrbnosti, pač pa obratno, da je s poslom nadaljevala, kljub pomislekom. Potrdila je tožnikove navedbe, da se je zavedala svoje odgovornosti in da ji pri sklepanju sporne pogodbe že vse od začetka nekaj ni bilo všeč, da ni bila „sigurna“ in da je imela občutek, da so te stranke med seboj povezane drugače, kot so povedale njej, kar pa dokazuje prav tožnikove navedbe, da je bilo njeno nadaljnje ravnanje napačno in nesprejemljivo. Iz pete strani zapisnika z dne 8. 6. 2012 je iz njene izpovedbe razvidno, da se je v njeni praksi že velikokrat zgodilo, da ni sestavila pogodbe, ker je imela občutek, da je s strankami nekaj narobe. Zato se je treba vprašati, zakaj je kljub takšnim občutkom v primeru zastave stanovanjske hiše tožnika ravnala drugače in s poslom nadaljevala. Očitno je, da je bila na začetku notarske kariere, vendar pa je njena neizkušenost odgovornosti ne razbremeni. Prav nasprotno, še bolj bi morala ravnati skrbno. Ne bi smela soglašati z zapisovanjem notarskega zapisa, tudi, ker je imela pomisleke, ker je na pooblastilu pisalo, da tožnik pooblašča pooblaščenca za sklenitev pogodbe pri banki, zastavna in posojilna pogodba pa sta se sklepali s fizično osebo, pred tem pa je bila v čudnih okoliščinah sklenjena predhodna pogodba. Za notarko ni bila sporna samo vsebina pooblastila, temveč tudi ravnanje strank oziroma povezava med njimi ter, zakaj so stranke pogodbo sploh želele skleniti, zakaj se je s sklenitvijo tako mudilo, zakaj je notarka zgolj mesec in pol pred sklenitvijo sporne posojilne pogodbe sklenila posojilno z zavarovanjem za isto hišo za kar 110.000 DEM višji znesek, torej za 360.000 DEM, in zakaj je bilo v pogodbi navedeno, da naj bi se kljub visokemu znesku in dejstvu, da je šlo za posojilo družbi, denar izročil na roke gotovinsko, kljub temu, da bi moralo potekati preko transakcijskih bančnih računov, saj je bila ena od udeleženih strank pravna oseba. Če je imela dvome glede tega, ali navedba, da gre za zastavo nepremičnine pri banki, pomeni „lahko“ pri banki ali „izključno“ pri banki, ne bi smela dovoliti zastave in sestaviti pogodbe. Iz besedila pooblastila pa izhaja, da je pooblastilo dano izključno za zastavo za najetje kredita pri katerikoli banki in ni šlo za sklenitev posojilne pogodbe, temveč tudi izključno za pooblastilo za zastavo nepremičnine pri katerikoli banki. Že besedica “kredit“ jasno izkazuje, da gre za najetje pri banki, saj se ta beseda uporablja v primeru najemanja posojil pri bankah. Sama je tudi opozorila tožnika, ki se je nato preko odvetnika V. tudi začel z vsemi pravnimi sredstvi boriti proti dokončni realizaciji nezakonitega notarskega zapisa. Sicer pa notarka ni bila tista, ki je preverjala, temveč tožnik, ki je notarko klical, kar izhaja tako iz izpovedbe notarke kot tudi tožnika. Tudi do teh pritožbenih očitkov se sodišče druge stopnje sploh ni opredeljevalo. Notarka ni preverjala in ni komunicirala s tožnikom v času sklepanja posojilne pogodbe, kot to nepravilno navaja sodišče prve stopnje, pač pa potem, ko je bila pogodba že sklenjena in ko je bil notarski zapis že sestavljen. Zato tožnik tudi ni mogel vplivati na sklenitev pogodbe. Tudi do teh pritožbenih navedb se sodišče druge stopnje ni opredelilo. Dejstvo je, da je bil tožnik tisti, ki je notarko poklical in jo dobesedno rotil, naj zadevo „anulira“, kar je povedal pri zaslišanju dne 18. 3. 2009, ta pa mu je odgovorila, da je prepozno, da je pogodba že podpisana, bistveno pa je, da je prišlo do pogovora med notarko in tožnikom tedaj, ko sta bila pogodba in notarski zapis že zapisana in sklenjena. Sklicevanje na sodbo II Ips 139/2011 je nesprejemljivo, saj do prodaje tožnikovih nepremičnin v izvršilnem postopku, ki je tekel na podlagi notarskega zapisa, sploh ne bi prišlo, če ne bi bilo notarskega zapisa. Tudi trditve pritožbenega sodišča o pomanjkanju logične povezave so nerazumljive, saj gre za dejstvo oziroma okoliščine, ki jasno izhajajo iz tožnikovih trditev. Če do zastave ne bi prišlo, je logično, da se tudi ne bi prodajala nepremičnina v izvršilnem postopku, v katerem je prišlo do prenosa lastninske pravice na tretjo osebo in je bil tožnik ob družinsko hišo. Nepravilno je tudi stališče pritožbenega sodišča, da je prvostopenjsko sodišče glede listin in dogovora z dne 11. 12. 1997 in izjave z dne 2. 5. 2003 pravilno ugotovilo in obrazložilo, da jih tožnik ni predložil pravočasno in da ni res, da toženke niso ugovarjale predložitvi teh listin. Ti listini sta bili predloženi na naroku dne 7. 11. 2008 in bi morali stranki temu takoj ugovarjati. Tretja tožena stranka pa je nasprotovala zgolj, ker je menila, da ne gre za pristni listini in da naj bi bili napisani naknadno in prirejeni potrebam tega postopka. Na naroku ni bilo govora o tem, da sta listini predloženi prepozno. Sicer pa sodišče pred tem narokom ni sprejelo dokaznega sklepa, temveč šele na naroku dne 7. 11. 2008 in se torej narok z dne 9. 5. 2008 ne more šteti kot prvi narok, tudi zato ne, ker je prišlo do menjave sodeče sodnice in se je glavna obravnava začela znova, na naroku dne 9. 5. 2008 pa je bilo izrecno rečeno, da bo sodišče prvi narok prekinilo in se bo nadaljeval dne 3. 10. 2008, na katerem so tožene stranke v soglasju s tožečo stranko predlagale, naj se glavna obravnava preloži, da se bodo izjavile o navedbah iz pripravljalne vloge, ki so jo prejele na tem naroku in vlog, ki jih po pošti še niso prejele, sodišče pa je strankam tudi določilo rok za navedbe iz vlog. Sodišče tudi na tem naroku ni sprejelo dokaznega sklepa, niti ni odločilo, da se prvi narok za glavno obravnavo zaključi, kot tudi ni stranki izrecno opozorilo na obveznost predlaganja vseh dokazov že na tem naroku. Listini pa sta bili tudi predloženi zaradi dokazovanja, da zavarovanka tretje tožene stranke ni bila dovolj skrbna. Namen pravdnega postopka je, da se ugotovi dejansko stanje pravilno, pri čemer sta navedeni listini pomembni, tožnik pa s predložitvijo ni bil prekludiran. Glede odškodninske odgovornosti četrte tožene stranke očita, da pritožbeno sodišče le pritrjuje zaključkom prvostopenjskega sodišča, in šteje za pomembno, da je izpovedba četrte tožene stranke podprta z določili posojilne pogodbe in da za njeno odgovornost ne zadostuje, da bi denar moral biti izročen na transakcijski račun družbe, da ta ni zahtevala od tožnika vrnitev celotnega zneska posojenega denarja ter da je ravno na dan prejema sodbe Vrhovnega sodišča vložila pri Okrajnem sodišču v Krškem predlog za predznambo lastninske pravice glede tožnikove nepremičnine. Zakaj te okoliščine naj ne bi bile pomembne, pritožbeno sodišče ne pojasni in se ne opredeli določno do tožnikovih pritožbenih navedb. Zaključki prvostopenjskega sodišča so neživljenjski, četrta tožena stranka namreč ni znala utemeljiti in verodostojno pojasniti niti tega, od kje bi ona tolikšna sredstva sploh imela in jih potem predala pooblaščencu; skrajno neverjetne so namreč njene trditve, da je denar zaslužila v Nemčiji z delom na črno, saj je popolnoma nerealno, da bi lahko nekdo z delom natakarice in obračanjem tega denarja na borzi zaslužil kar 260.000 DEM, kot tudi, da naj bi tolikšno vsoto nosila kar v bankovcih v različnih apoenih v svoji torbici, shranjen pa naj bi denar imela v sefu v S., katerega nosilka pa niti ni bila ona sama, pač pa P. in njegovo dekle, torej tretje osebe. Tudi njene navedbe o tem, da naj bi dala denar pooblaščencu v notarski pisarni, se razlikujejo tako od njegovih izpovedb, da denarja nikoli ni prejel, kot tudi notarke, ki se je v tej zvezi sklicevala na svojo izpovedbo v prejšnjih postopkih, v katerih pa je trdila, da so stranke njej rekle, da je bil denar izročen že prej in torej ni potrdila izpovedbe četrto tožene stranke, da naj bi denar izročila v pisarni. Sodišče tudi ni upoštevalo dejstva, da je bil denar namenjen družbi B., d. o. o., zaradi česar bi morala biti vsa sredstva nakazana na transakcijski račun in gotovinsko poslovanje sploh ne bi smelo in moglo biti izvedeno, kar kaže, da je izpovedba četrte tožene stranke neverodostojna in nerealna. Sodišče se tudi ni ukvarjalo z dejstvom, ki ga je potrdila tudi četrto tožena stranka v izpovedbi, da vrnitev posojila ni zahtevala, in sicer ne od tožnika ne od drugo tožene stranke, kar je skrajno nenavadno, saj bi vsak posojilodajalec zahteval vrnitev denarja upoštevaje, da je zatrjevala, da tudi s prodajo hiše ni dobila vsega denarja vrnjenega, kar nedvomno jasno kaže, da četrto tožena stranka zagotovo ni imela zgolj vloge naivne posojilodajalke. Gre torej za osebo, ki so ji bile dobro znane razsežnosti zastave, kar je še toliko bolj jasno, če se upošteva dejstvo, da je bil na dan prejema sodbe Vrhovnega sodišča na Okrajno sodišče v Krškem vložen predlog za predznambo lastninske pravice glede tožnikove nepremičnine, ki naj bi jo četrto tožena stranka prodala K. K. Denar nikoli ni bil izročen in je šlo za spletke.

4. Toženi stranki nista odgovorili na revizijo.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Vse tiste zgoraj povzete obširne revizijske navedbe, ki se nanašajo na to, kdo naj bi klical koga, ali notarka tožnika v Nemčijo ali on njo, ter kakšna naj bi bila prava vsebina telefonskega pogovora v zvezi z obsegom in nadaljnjo veljavnostjo pooblastila, ter ali in komu je bil denar posojila izročen, predstavljajo nedopustno izpodbijanje dejanskih ugotovitev obeh sodišč v revizijskem postopku, pri čemer jih revident poskuša prikazati kot protislovne in pomanjkljive razloge, torej kot procesne kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Sodišči prve in druge stopnje sta na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovili, da je notarka obvestila tožnika o vsebini notarskega zapisa pogodbe in da je ta soglašal, da je pooblastilo veljavno in da z njim ni nič narobe, pri čemer mu je notarka pojasnila, kakšen posel je bil sklenjen. Prav tako sta sodišči na podlagi dokazne ocene ugotovili, da je bil denar izročen pooblaščencu tožnika oziroma tožniku. Z navedenimi revizijskimi očitki, ki poskušajo izpodbiti te dejanske ugotovitve, se revizijsko sodišče upoštevaje določbo tretjega odstavka 370. člena ZPP ni ukvarjalo.

7. Tudi niso utemeljeni procesni očitki, da sodišče druge stopnje ni odgovorilo oziroma ni v zadostni meri odgovorilo na pritožbene očitke tudi v zvezi z izpodbijanjem dejanskih ugotovitev; prav nasprotno, sodišče druge stopnje se je soočilo z vsemi pritožbenimi očitki in jih zavrnilo ter se lahko tudi sklicevalo na razloge dejanske in pravne narave sodišča prve stopnje, katere je v celoti sprejelo kot pravilne. Nivo oziroma standard obrazloženosti pa je v drugostopenjski sodbi nižji kot v prvostopenjski. Zadostuje torej tudi posplošeno sklicevanje na izčrpne in pravilne prvostopenjske razloge, bistveno je, da se iz razlogov drugostopenjske odločbe vidi, da se je le-to seznanilo z vsemi pravno relevantnimi pritožbenimi očitki.(1)

8. Revizijsko sodišče sicer pritrjuje revidentu, ki notarkino ravnanje pri zapisovanju pogodbe v notarskem zapisu tudi v reviziji ocenjuje kot neskrbno. Materialnopravno je nepravilna ocena obeh sodišč, ki se sklicujeta tudi na tedanje okoliščine, ko naj bi bil nivo oziroma standard zahtevane poklicne skrbnosti notarja nižji kot sedaj. Ves čas obstoja te javne službe že iz same ureditve Zakona o notariatu(2) (v nadaljevanju ZN) povsem jasno izhaja, da je bila zahtevana skrbnost pri notarki drugačna, kot pa naj bi izpričevale tedanje okoliščine, ki naj bi bile v prid domnevno neizkušenim notarjem. Te – upoštevaje že tedaj veljavno določilo 24. člena ZN, ki je notarjem nalagala obveznost stranko opozoriti, da ni upravičena skleniti določenega pravnega posla in v listino takšno opozorilo tudi zapisati (pojasnilna dolžnost notarja), gotovo niso dopuščale sestave notarskega zapisa izven obsega pooblastila, ki ga je dala pogodbena stranka pooblaščencu.(3) V izpodbijanih sodbah je tako normirana abstraktna realnost, ki je ves čas postavljala kot pravni kategorični imperativ poklicne in etične standarde notarjem, izničena in povsem zamenjana z domnevno oziroma zgolj zatrjevano „konkretnostjo“, ki naj bi v nasprotju z njo dopuščala ohlapnejše ali celo arbitrarno, torej kar protipravno ravnanje notarjev, še posebej tistim z manj izkušnjami. Res je sicer tudi poklicno skrbnost (skrbnost dobrega strokovnjaka v smislu določbe drugega odstavka 18. člena Zakona o obligacijskih razmerjih(4) oziroma dobrega notarja) treba presojati ne zgolj na abstraktni ravni temveč tudi na konkretni ravni, kot pravilno izhaja iz razlogov sodbe sodišča druge stopnje, vendar pa pri tem ni mogoče zaobiti pravnih pravil in poklicnih standardov, ki predstavljajo temeljno podlago in meje vsakemu konkretnemu povprečno skrbnemu subjektu oziroma nosilcu poklicne dejavnosti. Merilo za presojo o tem, ali je profesionalna oseba ravnala s poklicno skrbnostjo, je tipično (običajno, pogosto), normalno ravnanje povprečnega strokovnjaka z istega področja.(5) Nedvomno torej konkretna notarka, glede na obseg pooblastila ne bi smela vnaprej, brez predhodnega posveta s tožnikom, zapisati oziroma potrditi v notarskem zapisu posojilne pogodbe, ki ni bila sklenjena z banko in tudi ne odobriti zapisa zastavne pravice v pogodbi, ki ni bila sklenjena z banko, kot je bilo izrecno zapisano v pooblastilu. Zapis s „katerokoli banko“, ki naj bi bil nejasen, evidentno ne vzbuja nobenega dvoma, da širi obseg pooblastila na katerokoli banko, ne pa tudi na katerokoli drugo pravno ali celo fizično osebo. Sodišči prve in druge stopnje tudi poskušata prikazati, da je notarka omenjeno napako popravila na podlagi telefonskega pogovora, vendar pa iz nadaljnjih dejanskih ugotovitev sodišč jasno izhaja, da naj bi notarka na ta način le pridobila informacijo tožnika o tem, da je pooblastilo samo po sebi veljavno, torej veljavno v vsebini, v kakršni je bilo zapisano, ne pa da tožnik potrjuje tudi sklenitev sporne pogodbe, ki je bila v trenutku telefonskega pogovora že sklenjena, oziroma da celo spreminja ali širi obseg pooblastila. Da je nekoliko počakala na tožnikovo morebitni tožnikov odziv z vložitvijo tožbe na izpodbijanje predmetne pogodbe, pa prej kaže na to, da se je zavedala, da njeno ravnanje ni bilo pravno pravilno, kot pa da je bila previdna in poskušala upoštevati zahtevani standard skrbnosti – predvsem v smeri omenjene pojasnilne dolžnosti – že po sklenitvi notarskega zapisa pogodbe. Torej vse nanizane dejanske okoliščine, ki jih sodišči prve in druge stopnje pripisujeta notarkini skrbnosti ter štejeta kot ustrezne za zavrnitev tožbenega zahtevka, notarke neskrbnosti ne morejo razbremeniti. Kršila je svojo službeno dolžnost in s tem ravnala protipravno, kar se je kazalo v obliki njene kršitve pravil stroke oziroma v ravnanju, ki ni bilo lege artis.(6)

9. Kljub temu pa tretje tožena stranka, pri kateri je bila zavarovana poklicna notarkina odgovornost, ni odškodninsko odgovorna za vtoževano škodo. Sodišče druge stopnje namreč materialnopravno pravilno ugotavlja „nelogično povezavo“ med ravnanjem notarke in pa zatrjevano škodno posledico, s čimer smiselno zatrjuje pomanjkanje vzročne zveze med notarkinim ravnanjem in nastalo posledico, kot jo zatrjuje revident. V konkretnem primeru torej ne obstaja eden od elementov odškodninske odgovornosti – pravno relevantna vzročna zveza med notarkinim neskrbnim ravnanjem ter nastalo posledico. Treba je uporabiti teorijo adekvatne vzročnosti (ki zastavlja vprašanja o nepredvidljivosti določenih posledic, o oddaljenosti posledic ter o njihovi adekvatnosti glede na vzrok), pa tudi ratio legis vzročnost (o varstvenem namenu kršene norme, kar pomeni, ali je skrbnost predpisana zato, da bi obvarovala stranke prav pred tistimi škodnimi posledicami, ki nastanejo in pravno pomemben je le tisti vzrok, ki pomeni kršitev pravne norme in ga pravna norma glede na svoj namen šteje kot vzrok), torej ugotavljati, ali je škodno posledico povzročilo neko takšno predvidljivo dejanje, ki izmed več naravnih vzrokov običajno, življenjsko oziroma razumno pričakovano privede do škodne posledice in je tudi v pravnem pogledu takšno, da ga je treba sankcionirati z odškodninsko odgovornostjo.(7) Ali za konkretni primer: v vsakem primeru bi moral tožnik posojilo vrniti in ker ga ni, bi glede na ugotovljena dejstva o posojilodajalkini aktivnosti v smeri izterjati nazaj posojeni znesek, ta nedvomno tudi v takšnem primeru sprožila izvršilni postopek na njegovo nepremičnino. Ker ni prostovoljno plačal posojila, je bil torej prisilno izterjan v izvršilnem postopku z izvršbo na zastavljeno nepremičnino. Notarkino protipravno ravnanje torej ni predstavljalo tisto aktivnost, ki bi jo lahko označili kot adekvaten pa tudi po namenu norme pravno priznan vzrok za nastalo posledico; slednji je v primerih, kakršen je tudi sporni gotovo v tem, da notar z izpolnitvijo omenjene pojasnilne dolžnosti stranke opozori ali celo obvaruje pred škodljivimi posledicami sklenitve posla. Tožnikova kršitev njegove pogodbene obveznosti in posledična prisilna izterjava s strani upnice, pa takšne škodljive posledice vsekakor ne predstavlja, temveč celo situacijo zaradi opisanega tožnikovega ravnanja povsem približa pretrganju vzročne zveze med notarkinim ravnanjem in nastalo posledico. Ob povedanem tudi ni mogoče zatrjevano gmotno škodo oceniti kot protipravno; revident je izgubil zgolj tisto premoženjsko vrednost, ki jo je bil dolžan poravnati na podlagi posojilne pogodbe, ki je ostala v veljavi. Posledično mu tudi ne pripada odškodnina za uveljavljano negmotno škodo – torej za duševne bolečine, ki naj bi jih trpel zaradi protipravno sklenjene pogodbe in posledične izgube premoženja. Takšno stališče je v tej pravdi Vrhovno sodišče RS zavzelo že v sodbi II Ips 139/2011 z dne 22. 9. 2011 glede drugo tožene stranke – torej – kot je bilo že zgoraj omenjeno – pooblaščenca, ki je smiselno podobno kot notarka ravnal protipravno, ko je prekoračil vsebino in obseg danega pooblastila, in je bil kljub temu – iz smiselno podobnih razlogov zoper njega zahtevek pravnomočno zavrnjen. Enako presojo ob povedanem v korist tretje in četrto tožene stranke terja tudi notarkino sicer protipravno ravnanje.

10. Ob povedanem se revizijskemu sodišču ni bilo treba ukvarjati še z revizijskim očitkom, da sta sodišči prve in druge stopnje procesno nepravilno zaključili, da je revident prepozno že po prvem naroku za glavno obravnavo predložil listini (dogovor z dne 11. 12. 1997 in izjavo z dne 2. 5. 2003), ki se nanašata na vsebino dogovora med pogodbenimi strankami in posledično na vprašanje notarkine neskrbnosti.

11. Revident odločitve v zvezi s četrto toženo stranko že ob zgoraj povedanem ne more izpodbiti, saj z revizijo zgolj nedopustno posega v ugotovljeno dejansko stanje, iz katerega nedvoumno izhaja, da je prejel posojilo, katerega ni vrnil. 12. Izpodbijana sodba ob povedanem nima procesnih in materialnopravnih pomanjkljivosti, ki bi zahtevale poseg vanjo. Ker torej revizija tožeče stranke ni utemeljena, jo je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.

Op. št. (1): Glej v sodni praksi na primer: odločbi Ustavnega sodišča RS: Up-735/03 z dne 6. 7. 2005 in Up-2831/2007 z dne 25. 9. 2008, ter odločbe Vrhovnega sodišča RS: sodba II Ips 201/2005 z dne 23. 3. 2006, sodba in sklep II Ips 482/2008 z dne 17. 12. 2009 ter sodba II Ips 348/2011 z dne 18. 9. 2014. Op. št. (2): Ur. l. RS 13/1994. Op. št. (3): Glej o tem tudi v teoriji: V. Rijavec: „Civilnopravna odgovornost notarjev“, Pravna praksa 11/1998, Založba GV, Ljubljana, stran IV v prilogi.

Op. št. (4): Ur. l. SFRJ 29/1978. Op. št. (5): Glej tako tudi v teoriji: N. Plavšak v N. Plavšak in drugi, Obligacijski zakonik s komentarjem, prva knjiga, Založba GV, Ljubljana 2003, stran 146. Op. št. (6): Primerjaj v teoriji B. Horvat: „Odškodninska odgovornost odvetnikov in notarjev“, Podjetje in delo 6-7/2004, GV Založba, Ljubljana, stran 1177. Glej o pooblaščenčevem, (ki je bil v tej pravdi drugo tožena stranka) protipravnem ravnanju zaradi prekoračitve pooblastila in posledični neveljavnosti tistega dela predmetne pogodbe, ki se nanaša na zastavno pravico, v pravdni zadevi P 3124/20012 – v sodbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 413/2003 z dne 25.11.2004 (odločba se nahaja v predmetnem spisu), ki je spremenila delno sodbo sodišča druge stopnje tako, da je ugodila tožbenemu zahtevku na ugotovitev neveljavnosti predmetne posojilne pogodbe v delu, ki se nanaša na zavarovanje posojila do višine terjatve 250.000,00 DEM z zakonskimi zamudnimi obrestmi pri tožnikovi nepremičnini.

Op. št. (7): Primerjaj v teoriji: D. Jadek Pensa v: N. Plavšak in drugi, Obligacijski zakonik s komentarjem, prvi del, GV Založba, Ljubljana, stran 672. V zvezi z vzročno zvezo pri odgovornosti notarjev pa na primer v: V. Rijavec, navedeno delo, stran IX v prilogi; B. Podgoršek: „Odgovornost notarja“, Pravni letopis 2008, Inštitut za primerjalno pravo pri PF Ljubljana, stran 163.