Jedro

Dediči med seboj v zapuščinskem postopku nimajo položaja upnika in dolžnika. Če ni sporazuma glede uprave zapuščine, se postavi upravitelj zapuščine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Pritožnica in M. J. krijeta vsak svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog oporočne dedinje B. S. za izdajo začasne odredbe, z naslednjo vsebino: „1. B. S., stanujoči R., M., se dovoljuje zgraditi, dograditi in obnoviti objekte: stanovanjsko hišo na naslovu R., M. s pripadajočim gospodarskim poslopjem, stoječa na parc. št. 449 k.o. M., strojno lopo, stoječo na parc. št. 446/1 in 446/2, k.o. M. in delavnico z garažo, stoječo na prac. št. 446/2, k.o. M. ter pri nepremičninah, parc. št. 446/1, 446/2 in 449, vpisanih pri vl. št. 381 k.o. M. v zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v Domžalah vpisati zaznambo dovoljenja gradnje, dograditve in obnove v korist B. S., R., M..

V točki 1. navedeno dovoljenje velja do pravnomočno končanega tega nepravdnega zapuščinskega postopka, ki se vodi pri Okrajnem sodišču v Domžalah pod opr. št. D 103/2008, Ugovor ne zadrži izvršitve te začasne odredbe.“ Sodišče prve stopnje je predlog zavrnilo, ker je ugotovilo, da oporočna dedinja ni izkazala verjetnosti terjatve.

Zoper sklep se pritožuje oporočna dedinja B. S. zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Navaja, da je njena terjatev verjetna. Je oporočna dedinja. Določeni dediči so oporoko priznali. Obnova je nujno potrebna.

Na pritožbo je odgovoril M. J., M., K., ki bi sicer prišel v poštev kot zakoniti dedič. Predlagal je zavrnitev pritožbe in zahteval stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče se sicer ne strinja z razlogi izpodbijanega sklepa, češ da predlagateljica ni izkazala verjetnosti terjatve. To vprašanje ni odločilno. Odločitev o zavrnitvi predloga pa je vseeno pravilna.

V zapuščinskem postopku namreč ni mogoče govoriti o terjatvi v smislu 270. in 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju, in v zvezi s tem o upniku in dolžniku. V zapuščinskem postopku namreč sodišče ugotavlja, kdo so pokojnikovi dediči, katero premoženje sestavlja njegovo zapuščino in katere pravice iz zapuščine gredo dedičem volilojemnikom in drugim osebam (162. člen Zakona o dedovanju – ZD). Sklep o dedovanju je torej le deklaratoren. Dediči med seboj v zapuščinskem postopku nimajo položaja upnikov in dolžnikov. ZD rešuje situacije, kot bi lahko bila obravnavana, z institutom upravitelja zapuščine po 2. odstavku 145. člena ZD, kadar se dediči ne morejo sporazumeti glede uprave zapuščine. Skrbnik zapuščine po 131. členu ZD pride v poštev, kadar so dediči neznani ali če je neznano njihovo prebivališče, pa tudi v drugih primerih, kadar je to potrebno, vendar je treba vedeti, da skrbnik zapuščine nastopa proti tretjim osebam in dela za vse dediče. Predlog za izdajo začasne odredbe je tako pravilno zavrnjen.

Tako pritožnica kot M. J., ki je odgovoril na pritožbo, sta zahtevala pritožbene stroške. Pravice do povrnitve teh stroškov nimata, kajti v zapuščinskem postopku vsaka stranka trpi stroške, ki jih je imela med postopkom ali zaradi postopka (1. odstavek 174. člena ZD).

Neutemeljeno pritožbo je bilo tako treba zavrniti in sklep potrditi po 2. točki 365. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 163. členom ZD.