Jedro

Toženec bi lahko izdajo zamudne sodbe preprečil le s svojim pravočasnim odgovorom na tožbo. Tej zahtevi pa tudi po presoji pritožbenega sodišča ni zadostil. Dejstva, da je toženčev pooblaščenec odgovor na tožbo poslal nepristojnemu sodišču, ni mogoče pripisati očitni pomoti vložnika, temveč neskrbnosti odvetnika.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki 373,32 EUR stroškov pritožbenega postopka, v petnajstih dneh po prejemu te sodbe, od tedaj dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Tožnica je s tožbo zahtevala od toženca plačilo 10.020,29 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 4. 2018 dalje. Sodišče prve stopnje je z zamudno sodbo v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku, tožencu pa je še naložilo, da mora tožnici povrniti tudi 744,59 EUR pravdnih stroškov z obrestmi.

2. Zoper navedeno sodbo se je brez opredeljenega pritožbenega predloga pritožil toženec, ki se v pritožbi sklicuje na bistveno kršitev določb pravdnega postopka, zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje ter zmotno uporabo materialnega prava. Sodišču očita, da je zamudno sodbo izdalo v nasprotju z zakonom. Pri pripravi odgovora na tožbo je namreč prišlo do očitne administrativne napake. Toženčev pooblaščenec je v istem času pripravil dva odgovora na tožbo, najprej v istovrstni zadevi II P 798/2018, ki jo obravnava Okrožno sodišče v Ljubljani, nato pa še v tej pravdi. Pri tem je naslovnik odgovora na tožbo v tej zadevi ostal enak kot v prejšnji. Spora sta sicer pravno in vsebinsko domala identična, tudi rok za odgovor na tožbo je iztekel istega dne, zato gre za objektivno opravičljivo „zmoto, napako, lapsus“. Ker je poziv sodišča k odgovoru na tožbo natisnjen na vnaprej pripravljenem obrazcu, je zlahka mogoče spregledati drugačen naziv sodišča. Poleg tega toženčev pooblaščenec svoje vloge pošilja v kuvertah z okenci, kjer naslovnika ni treba ponovno napisati na kuverto. Okrajno sodišče v Ljubljani in Okrožno sodišče v Ljubljani za razliko od večine drugih okrajnih in okrožnih sodišč poslujeta na več naslovih. Če bi se pooblaščencu takšna napaka primerila pri kakšnem drugem sodišču, do izdaje zamudne sodbe zaradi navedbe nepravilnega naslovnika ne bi prišlo. Končno je bila izpodbijana sodba vročena samo tožencu in ne tudi njegovemu pooblaščencu, kar le še potrjuje toženčevo stališče o zmotljivosti in pomotah pravno kvalificiranih oseb.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in obrazloženo nasprotuje pritožbenim trditvam. Meni, da je bila napaka pri vložitvi odgovora na tožbo posledica premajhne odvetnikove skrbnosti in ne njegove očitne pomote.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je izpodbijano sodbo vročilo neposredno tožencu, namesto njegovemu pooblaščencu. Kadar ima stranka pooblaščenca, se po prvem odstavku 137. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) vročajo pisanja njemu in ne sami stranki. Čeprav je bila vročitev sodbe po navedenem napačna, pa ta kršitev ni kvarno vplivala na toženčevo pravico do obravnavanja v postopku. Toženec se je namreč kljub temu pravočasno pritožil, zato ni podana v pritožbi očitana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

6. Izpodbijana sodba ni obremenjena niti z očitano absolutno bistveno kršitvijo iz 7. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je med drugim podana takrat, ko sodišče v nasprotju z določbami tega zakona izda zamudno sodbo. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno presodilo, da so bili v tem primeru izpolnjeni predpisani pogoji za izdajo zamudne sodbe iz prvega odstavka 318. člena ZPP. Tožba je bila tožencu pravilno vročena v odgovor. Tudi ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne bi smele razpolagati. Utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi; obenem dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložila sama tožnica, niti z dejstvi, ki so splošno znana. Toženec bi zato lahko izdajo zamudne sodbe preprečil le s svojim pravočasnim odgovorom na tožbo. Tej zahtevi pa tudi po presoji pritožbenega sodišča ni zadostil. 7. Kot je razvidno iz spisa, je toženec prejel tožbo 8. 5. 2018. Zadnji dan zakonskega tridesetdnevnega roka za odgovor na tožbo je bil 7. 6. 2018. Toženčev pooblaščenec je odgovor na tožbo oddal priporočeno na pošto že 31. 5. 2018, vendar je bila njegova vloga napačno naslovljena na Okrožno sodišče v Ljubljani, namesto na sodišče prve stopnje; slednje je toženčev odgovor prejelo šele 12. 6. 2018, potem ko mu ga je odstopilo okrožno sodišče. 8. Stališče izpodbijane sodbe, da uporaba določil o nevednosti in očitni pomoti vložnika ni mogoča, ker je odgovor vložil toženčev pooblaščenec, ki je odvetnik, je napačno. Gotovo se pooblaščenec, ki je odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit, ne more uspešno sklicevati na svojo nevednost; se pa tudi takemu vložniku, kot pravilno poudarja pritožba, lahko pripeti očitna pomota. V takšnem primeru se vloga, ki ni tožba, je pa vezana na rok, šteje za pravočasno, če je bila izročena ali poslana nepristojnemu sodišču pred iztekom roka, k pristojnemu sodišču pa prispe po izteku roka (deseti odstavek 112. člena ZPP).

9. Kljub temu je presoja sodišča prve stopnje, da je bil toženčev odgovor na tožbo prepozen, pravilna. Dejstva, da je toženčev pooblaščenec odgovor na tožbo poslal nepristojnemu sodišču, namreč ni mogoče pripisati očitni pomoti vložnika, temveč neskrbnosti odvetnika. Glede na okoliščine primera, ki jih opisuje v pritožbi, bi moral biti toliko bolj pozoren, da odgovora na tožbo ne bi naslovil na nepristojno sodišče. To še posebej, če pri svojem delu uporablja kuverte z okencem, skozi katerega se zrcalita ime oziroma naziv naslovnika in njegov naslov, kot sta zapisana v sami vlogi. Dodatno skrbnost odvetnika je terjalo tudi dejstvo, da je hkrati pripravljal dve vlogi v dveh vsebinsko identičnih sporih, ki pa se vendarle razlikujeta po vrednosti spornega predmeta, od katere je odvisna stvarna pristojnost sodišča. Obrazci, na katerih je natisnjen poziv k odgovoru na tožbo, se uporabljajo pri vseh sodiščih v državi, zato njihova oblika ne opravičuje površnosti pri odzivih na poziv oziroma pripravi odgovora. Tudi dejstvo, da sodišče prve stopnje (oziroma njegov pravdni oddelek) ne posluje v isti stavbi kot okrožno sodišče, na katerega je odvetnik naslovil svoj odgovor, ne predstavlja opravičljivega razloga za njegovo napako. Nasprotno, ravno zaradi navedenega dejstva se je smel odvetnik toliko manj vnaprej zanašati na to, da bo njegova vloga še pred iztekom roka zanesljivo posredovana pristojnemu sodišču. 10. Pritožbeni razlogi torej niso utemeljeni. Ker tudi uradoma upoštevnih procesnih ali materialnih kršitev v postopku na prvi stopnji ni bilo, je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in prvo sodbo potrdilo (353. člen ZPP). Pravilnosti in popolnosti dejanskega stanja ni presojalo, ker ta pritožbeni razlog, ko gre za zamudno sodbo, ni dopusten (drugi odstavek 338. člena ZPP).

11. Toženec, ki je s pritožbo propadel, mora svoje pritožbene stroške kriti sam, tožnici pa mora povrniti njene stroške za odgovor na pritožbo (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Sodišče jih je odmerilo v skladu z veljavno Odvetniško tarifo. Obsegajo nagrado za sestavo odgovora (tar. št. 21/1 – 500 točk), 2 % materialnih stroškov (tretji odstavek 11. člena) in 22 % DDV, kar upoštevaje vrednost odvetniške točke (0,60 EUR) znaša skupaj 373,32 EUR. Če bo toženec s plačilom stroškov zamujal, bo tožnici od tega zneska dolgoval še zakonske zamudne obresti (313. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 378. in prvim odstavkom 299. člena Obligacijskega zakonika).