Jedro

Pravna podlaga za razsojo sporne zadeve je podana v določbah Sporazuma med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo o socialnem zavarovanju (Sporazum). Ta v 20. in 22. členu posebej ureja priznavanje pokojnin na podlagi zavarovalne dobe, dopolnjene po zakonodaji obeh podpisnic oziroma na podlagi seštevanja dob. V 21. členu Sporazuma pa je določeno, da če obstaja po zakonodaji ene pogodbenice pravica do dajatve brez seštevanja zavarovalnih dob, nosilec te pogodbenice zagotovi ustrezno dajatev le na podlagi zavarovalne dobe, ki jo upošteva po svojih pravnih predpisih. To pomeni, da v takem primeru lahko zavarovanec uveljavlja samostojno dajatev pri nosilcu zavarovanja druge podpisnice, v kolikor bi bil tudi pri njem upravičen do dajatve, le na podlagi zavarovalne dobe pri tem nosilcu zavarovanja, ki še ni bila upoštevana pri pravici do dajatve oziroma pokojnine pri drugem nosilcu zavarovanja. Le v tem primeru bi lahko zavarovanec uveljavljal samostojno dajatev pri nosilcu zavarovanja druge podpisnice, kolikor bi bil tudi pri njem upravičen do dajatve - pokojnine zgolj na podlagi zavarovalne dobe pri tem nosilcu zavarovanja, ki še ni bila upoštevana pri pravici do pokojnine pri drugem nosilcu zavarovanja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da se odločba toženca št. ... z dne 24. 11. 2016 odpravi in odloči, da ima pravico do starostne pokojnine od 1. 5. 2011 dalje in naloži toženi stranki, da mu je dolžna v roku 30 dni s posebno odločbo obračunati starostno pokojnino v višini 35 % od pokojninske osnove in mu sorazmerni del starostne pokojnine izplačati v roku 60 dni od izdaje odmerne odločbe, da ne bo izvršbe. Do izdaje odmerne odločbe pa je toženec dolžan tožniku izplačevati akontacijo pokojnine v višini 67,82 EUR mesečno. Hkrati pa naložiti toženi stranki, da je dolžna tožniku izplačati sorazmerni del pripadajoče starostne pokojnine v roku 30 dni, doslej zapadle pokojnine za čas od 1. 9. 2010 pa izplačati v nadaljnjem roku 30 dni. Obenem je sklenilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik iz razlogov nepravilne uporabe materialnega prava in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Povzema obrazložitev izpodbijane sodbe in vztraja, da sodišče ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja glede priznane delovne dobe na dan 30. 4. 1987, ki jo je tožnik dopolnil v Republiki Sloveniji. Zavrača ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožniku na dan 30. 4. 1987 priznano 10 let, 5 mesecev in 21 dni delovne dobe pridobljene v Republiki Sloveniji. Meni, da ga je tožena stranka od pridobitve invalidske pokojnine z dne 12. 6. 1986 določene z odločbo z dne 30. 3. 1987, prikrajšala najmanj za 1 leto, 7 mesecev in 17 dni, saj mu je od 12. 6. 1986 do 18. 12. 2000 priznavala še manj kot 8 let 8 mesecev in 4 dni, kar je razvidno iz odločbe z dne 18. 12. 2000. Ta dokazuje, da mu je toženec na ta dan z odločbo priznal 8 let, 8 mesecev in 4 dni pokojninske dobe. Navedena doba 8 let, 8 mesecev in 4 dni z odločbo z dne 18. 12. 2000 je tožniku bila priznana do 28. 2. 2007, ko je toženec z odločbo na ta dan tožniku priznal 10 let 5 mesecev in 21 dni, kot navaja sodišče prve stopnje v 4. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Prav iz razloga nepriznavanja celotne delovne dobe, pridobljene v Republiki Sloveniji, je tožnik večkrat zahteval od toženca, da mu prizna razliko delovne dobe od 8 let, 8 mesecev in 4 dni do 10 let, 5 mesecev in 21 dni. Toženec na večkratne pobude ni hotel priznati razlike 1 leta, 7 mesecev in 17 dni pokojninske dobe, ki je nastala od 18. 12. 2000 do 28. 2. 2007, ko je to končno storil z odločbo z dne 28. 2. 2007. Vztraja, da je bil toženec dolžan po uradni dolžnosti že 18. 2. 2000 narediti ponovni izračun izplačila pokojnine, ponovno pa ga je dolžan po uradni dolžnosti narediti 28. 2. 2007, ko je bila z odločbo tega dne ugotovljena delovna doba 10 let 5 mesecev in 21 dni in ne 8 let 8 mesecev in 4 dni. Končna uskladitev dejanskega stanja glede delovne dobe med tožencem in tožnikom je zaključena z odločbo z dne 28. 2. 2007. Toženec do vložitve tožbe nikoli ni izdelal ponovnega izračuna višine pokojnine, ki pripada tožniku, nastali z odločbo 18. 12. 2000, še posebej z odločbo 28. 2. 2007. Sklicuje se na 38. člen Sporazuma med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo o socialnem zavarovanju (Ur. l. RS - Mednarodne pogodbe, št. 5/10, v nadaljevanju: Sporazum). Meni, da je sodišče napačno intepretiralo 38. člen Sporazuma kljub odločbi iz leta 2007, ki jo je sodišče nepravilno obrazložilo. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS., št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je sodbo ustrezno obrazložilo z dejanskimi in pravnimi razlogi.

5. Sodišče prve stopnje je v tem postopku v skladu z določbo 81. člena v zvezi s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju: ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca št. ... z dne 24. 11. 2016, s katero je bilo odločeno, da se pritožba z dne 7. 6. 2011 zaradi molka organa zavrne, zavrne pa tudi zahteva za priznanje pravice do sorazmernega dela starostne pokojnine. V tem postopku tožnik zahteva priznanje sorazmernega dela starostne pokojnine na podlagi dobe, dopolnjene v Republiki Sloveniji skladno s Sporazumom.

6. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje in tudi iz listinske dokumentacije izhaja, da ima tožnik skupno dopolnjene pokojninske dobe 15 let, 9 mesecev in 17 dni, od tega je v Republiki Sloveniji dopolnil 10 let 5 mesecev in 21 dni pokojninske dobe. Tožniku je bila že z odločbo nosilca zavarovanja v Novem Sadu št. ... z dne 30. 4. 1987 priznana pravica do invalidske pokojnine od 12. 6. 1986 dalje na podlagi skupne pokojninske dobe v trajanju 15 let, 9 mesecev in 17 dni zavarovalne dobe. Torej tudi z upoštevanjem pokojninske dobe, ki jo je tožnik dopolnil v Republiki Sloveniji (odločba z dne 30. 4. 1987, priloga A10). Dne 16. 3. 2006 je tožnik pri tožencu vložil zahtevo za priznanje pravice do starostne pokojnine, ki je bila z odločbo z dne 28. 2. 2007 zaradi neizpolnjevanja pogoja dopolnjene pokojninske dobe po 36. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPIZ-1) zavrnjena. Ker je tožnik ni izpodbijal, je citirana odločba postala dokončna in pravnomočna. Nato je tožnik dne 3. 3. 2015 po pooblaščencu vložil zahtevo za priznanje sorazmernega dela starostne pokojnine na podlagi določbe Sporazuma.

7. Pravna podlaga za razsojo sporne zadeve je podana v določbah Sporazuma. Ta v 20. in 22. členu posebej ureja priznavanje pokojnin na podlagi zavarovalne dobe, dopolnjene po zakonodaji obeh podpisnic oziroma na podlagi seštevanja dob. V 21. členu Sporazuma pa je določeno, da če obstaja po zakonodaji ene pogodbenice pravica do dajatve brez seštevanja zavarovalnih dob, nosilec te pogodbenice zagotovi ustrezno dajatev le na podlagi zavarovalne dobe, ki jo upošteva po svojih pravnih predpisih. To pomeni, da v takem primeru lahko zavarovanec uveljavlja samostojno dajatev pri nosilcu zavarovanja druge podpisnice, v kolikor bi bil tudi pri njem upravičen do dajatve, le na podlagi zavarovalne dobe pri tem nosilcu zavarovanja, ki še ni bila upoštevana pri pravici do dajatve oziroma pokojnine pri drugem nosilcu zavarovanja. Le v tem primeru bi lahko zavarovanec uveljavljal samostojno dajatev pri nosilcu zavarovanja druge podpisnice, kolikor bi bil tudi pri njem upravičen do dajatve - pokojnine zgolj na podlagi zavarovalne dobe pri tem nosilcu zavarovanja, ki še ni bila upoštevana pri pravici do pokojnine pri drugem nosilcu zavarovanja.

8. Tožnik v Republiki Sloveniji ni dopolnil zavarovalne dobe, ki še ni bila upoštevana pri priznanju pokojnine v Srbiji tako, da v tem sporu za tak primer ne gre, saj je bila tožniku pri nosilcu zavarovanja v Srbiji z odločbo št. ... z dne 30. 4. 1987 priznana invalidska pokojnina na podlagi seštevanja zavarovalnih dob oziroma skupne pokojninske dobe od 12. 6. 1986 dalje, to je še v času pred uveljavitvijo Sporazuma (1. 11. 2010). Pri priznanju invalidske pokojnine je bila upoštevana tudi slovenska pokojninska doba v trajanju 10 let, 5 mesecev in 21 dni.

9. Glede na to, da je bila tožniku invalidska pokojnina v Srbiji priznana na podlagi seštevka zavarovalnih obdobij že pred uveljavitvijo Sporazuma (leta 1986), gre za vprašanje, ki je v sporazumu urejeno v prehodni določbi 37. člena. Ta v prvem odstavku določa, da se pokojnine, ki jih je pristojni nosilec ene pogodbenice do 7. 10. 1991 priznal po pravnih predpisih Socialistične federativne Republike Jugoslavije z upoštevanjem zavarovalne dobe, dopolnjene po pravnih predpisih druge pogodbenice, ostanejo obveznost pristojnega nosilca pogodbenice, ki je te pokojnine priznal. 10. Ker gre v konkretnem primeru za prav takšno situacijo, na podlagi prvega odstavka 37. člena Sporazuma še naprej ostaja obveznost nosilca zavarovanja v Srbiji, da tožniku izplačuje invalidsko pokojnino, priznano na podlagi seštevanja zavarovalnih dob dopolnjenih pri obeh nosilcih zavarovanja oziroma z upoštevanjem zavarovalne dobe, dopolnjene po pravnih predpisih druge pogodbenice (Republike Slovenije). Sporazum tudi ne daje podlage, da bi tožnik lahko namesto pravice, ki mu je bila že priznana pri tujem nosilcu pokojninskega zavarovanja (pravica do invalidske pokojnine), pri priznanju katere je bila že upoštevana tudi slovenska pokojninska doba, izbral slovensko starostno pokojnino, torej drugo vrsto dajatve.

11. Ker je bila zahteva za priznanje sorazmernega dela starostne pokojnine vložena že po začetku veljavnosti Sporazuma (1. 11. 2010), Sporazum pa posebej ureja priznavanje pokojnin na podlagi zavarovalne dobe, dopolnjene po zakonodaji obeh podpisnic (20. člen), je s tem v tovrstnih razmerjih izključena veljavnost drugega odstavka 177. člena ZPIZ-1 o prosti izbiri uživanja pokojnine v posamezni državi podpisnici. Tudi sicer tožnik na podlagi pokojninske dobe dopolnjene v Republiki Sloveniji v trajanju 10 let, 5 mesecev in 21 dni, ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine po 36. členu ZPIZ-1, niti po 27. členu ZPIZ-2. Tožnik namreč ni dopolnil pokojninske dobe najmanj v trajanju 15 let, kolikor bi jo moral dopolniti tako po določbi 27. člena ZPIZ-2 in enako po določbi 36. člena ZPIZ-1. 12. Čeprav je v odločbi št. ... z dne 18. 12. 2000, na katero se tožnik sklicuje, res ugotovljeno, da ima tožnik lastnost zavarovanca za čas zaposlitve pri A. od 10. 5. 1973 do 13. 1. 1983 v trajanju 8 let 8 mesecev in 4 dni, glede na navedeno za pritožbeno rešitev to ni relevantno. Tožnik ne samo, da ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine po določbah ZPIZ-2 oziroma ZPIZ-1, tudi ni nikakršne podlage za preračun invalidske pokojnine leta 2000 oziroma leta 2007, za kar se zavzema pritožnik v pritožbi in kar sicer predstavlja novoto v smislu 337. člena ZPP.

13. Sodišče prve stopnje je v obsegu, kot je bilo odločeno z izpodbijano dokončno odločbo toženca z dne 24. 11. 2016 pravilno presojalo zgolj vprašanje, ali je tožnik upravičen do sorazmernega dela starostne pokojnine oziroma ali je za takšno odločitev podana podlaga v določbah Sporazuma. Ker je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je izpodbijana dokončna odločba pravilna in zakonita, je tudi pravilno v skladu z določbo 81. člena ZDSS-1 tožnikov tožbeni zahtevek zavrnilo, saj za priznanje pravice do sorazmernega dela starostne pokojnine ni nikakršne podlage.

14. Iz enakih razlogov je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 353. člena ZPP tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je v skladu s prvim odstavkom 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP odločilo, da tožnik sam trpi stroške pritožbe.