Jedro

Tudi v spornem obdobju, ko je za delodajalca veljala Kolektivna pogodba o delovnih razmerjih med delavci in samostojnimi obrtniki (Ur.l. RS, št. 18/89), je moral delodajalec-obrtnik v disciplinski odpovedi delovnega razmerja določno opredeliti relevantne disciplinske kršitve, čeprav ga kolektivna pogodba ni zavezovala k izpeljavi formalnega disciplinskega postopka. Odjava oz. prenehanje dejavnosti ali prenehanje obratovalnice v smislu določb 125. čl. ZDR predstavlja razlog za odpoved delovnega razmerja delavca, zato bi delavcu prenehalo delovno razmerje najkasneje zaradi odjave obrti, če mu ne bi delodajalec že prej nezakonito (disciplinsko) odpovedal delovnega razmerja. Čeprav je delodajalec po začasni odpovedi dejavnosti ponovno nadaljeval svojo dejavnost, delavec ne more več zahtevati svojih pravic iz delovnega razmerja (reintegracija in plačilo nad. plače) od prve odjave toženčeve dejavnosti, niti uveljavljati morebitne prednostne pravice ponovne zaposlitve, ob nadaljevanju dejavnosti toženca.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 2 tč.

izreka spremeni tako, da glasi: "Toženec je dolžan priznati tožniku pravice iz delovnega razmerja za čas od 28.6.1991 do 16.7.1992, mu za to obdobje oskrbeti vpis delovne dobe v delovno knjižico, ga prijaviti v zavarovanje ter mu plačati nadomestilo plače, kot če bi delal, z odvodom davkov in prispevkov in s plačilom zakonitih zamudnih obresti od mesečnih neto zneskov, ki tečejo od 15. v naslednjem mesecu za plačilo za pretekli mesec do plačila, vse v 8-ih dneh, da ne bo izvršbe." V ostelem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče v pretežni meri ugodilo tožnikovemu zahtevku in razveljavilo pismeni odpovedi delovnega razmerja, ki ju je podal toženec tožniku dne 3.5.1991 in 1.7.1991, ugotovilo, da tožniku pri tožencu dne 28.6.1991 delovno razmerje ni zakonito prenehalo ter mu priznalo pravice iz delovnega razmerja od tega datuma dalje do vrnitve na delo, razen za čas od 17.7.1992 do 17.1.1993 in 31.12.1993 do 31.3.1994, ko je imel toženec obrtno dejavnost odjavljeno ter tožencu naložilo, da tožniku povrne 87.075,00 SIT stroškov postopka. V presežku (očitno glede pravic iz delovnega razmerja v času navedenih prekinitev) pa je sodišče zahtevek zavrnilo. Pri tem je ugotavljalo, da sporni obvestili o odpovedi delovnega razmerja nista vsebovali zakonitih odpovednih razlogov, po nezakonitem prenehanju delovnega razmerja v letu 1991 pa tožnik ni imel izkazanih drugih dohodkov, s katerimi bi si nadomestil prikrajšanje zaradi izgube zaposlitve pri tožencu.

Zoper gornjo sodbo se pritožuje toženec iz razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava in predlaga njeno razveljavitev oz. spremembo in zavrnitev zahtevka. Pri tem zatrjuje, da je s tožnikom zakonito postopal in mu je zaradi disciplinskih kršitev delovno razmerje zakonito odpovedal. Zato sodišče njegovih nerodnosti pri oblikovanju pismenih odpovedi ne bi smelo tako strogo presojati v njegovo škodo. Sicer pa ga je nastali položaj po prenehanju delovnega razmerja tožnika, h kateremu je doprinesel tudi tožnik (izguba trga in infarkt), privedel do prisilne odjave obrti. Tudi kasneje si tožnik ni več toliko opomogel, da bi v svoji dejavnosti lahko zaposloval delavce. Zato je priznanje tožniku vseh pravic iz delovnega razmerja za nazaj z obvezo, da ga tožnik za naprej sprejme nazaj na delo, zanj ekonomsko nevzdržno, pa tudi nepravično, saj se je tožnik v vmesnem času normalno preživljal s priložnostnimi deli.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z zaključki izpodbijane sodbe, da tudi po obširni dopolnitvi dokaznega postopka ni izkazano, da bi sporni odpovedi delovnega razmerja z dne 3.5.1991 in 1.7.1991 vsebovali zakonite odpovedne razloge. Zlasti ni mogoče ugotoviti, da bi ti odpovedi predstavljali disciplinski odpovedi delovnega razmerja v smislu določb 121. ali 122. člena takrat veljavne Kolektivne pogodbe o delovnih razmerjih med delavci in samostojnimi obrtniki (Ur. l. RS, št. 18/89). V tej zvezi pritožbeno sodišče v celoti sprejema prepričljive zaključke sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi. Tudi v spornem obdobju je moral delodajalec - obrtnik v disciplinski odpovedi delovnega razmerja relevantne disciplinske kršitve določno opredeliti, kar toženec v spornem primeru ni storil. Zato je prvostopno sodišče navedeni odpovedi utemeljeno razveljavilo ter ugotovilo, da tožniku na podlagi le-teh delovno razmerje z 28.6.1991 ni zakonito prenehalo.

V postopku na prvi stopnji je bilo prepričljivo ugotovljeno, da je toženec s 17.7.1992 odjavil obrt in obrtne dejavnosti šest mesecev ni opravljal. Poleg tega je imel toženec konec leta 1993 ponovno odjavljeno dejavnost za tri mesece. Po teh prekinitvah toženec v svoji dejavnosti ni več zaposloval delavcev, tako da sedaj opravlja dejavnost le z osebnim delom. Odjava oz.

prenehanje dejavnosti ali prenehanje obratovalnice pa v smislu določb 125. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93) predstavljala razlog za odpoved delovnega razmerja delavcem. Ker je v tem času toženec vztrajal pri odpovedi delovnega razmerja tožniku, v skladu z navedenim odpovednim razlogom pa je 37. tč. pogodbe o delovnem razmerju z dne 7.3.1990, ki je kot pogodba o zaposlitvi urejala delovno razmerje med tožnikom in tožencem, predvidevala za primer prenehanja dejavnosti toženca tudi dejansko prenehanje delovnega razmerja tožnika, je tožniku zakonito prenehalo delovno razmerje pri tožencu najkasneje s 16.7.1992 zaradi začasne odjave obrti, oz. bi mu delovno razmerje prenehalo s tem dnem, če ga tožnik ne bi že prej nezakonito odjavil. Ker po prekinitvah obrti v letu 1992 in 1993 v svoji dejavnosti toženec ni več zaposloval drugih delavcu, tudi tožnik ne bi mogel uveljavljati morebitne prednostne pravice ponovne zaposlitve ob nadaljevanju dejavnosti toženca.

Glede na povedano pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopno sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da lahko tožnik zakonito uveljavlja pravice iz delovnega razmerja pri tožencu tudi še po 17.1.1993 oz. 1.4.1994, ko je toženec po vmesni prekinitvi in odjavi s svojo dejavnostjo nadaljeval. Dejansko je bil tožnikov zahtevek za priznanje vtoževanih pravic iz delovnega razmerja glede na povedano utemeljen le do 16.7.1992, to je do prve odjave toženčeve dejavnosti. Zato je pritožbeno sodišče na pritožbo tožene stranke izpodbijano sodbo v skladu z določili člena 373, tč. 4 ZPP, ki je veljal v času izdaje izpodbijane sodbe, ustrezno spremenilo, s tem da šteje, da je zavrnitev zahtevka za priznanje pravic iz delovnega razmerja od 17.7.1992 dalje v celoti zajeta z zavrnilnim delom izreka prvostopne sodbe (tč. 4 izreka).

Taka sprememba prvostopne sodbe ni vplivala na pravilnost odločitve o stroških postopka, ki so bili ob pavšalnem reparacijskem zahtevku pravilno odmerjeni zgolj glede na spor o presoji zakonitosti obeh odpovedi delovnega razmerja.