Jedro

Vrednost solastninskega deleža se ne ugotavlja po pravilniku o enotni metodologiji za izračun prometne vrednosti stanovanjskih hiš in stanovanj ter drugih nepremičnin, marveč po tržnih cenah, ki jih je mogoče ugotoviti le s pregledom pravnega prometa.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani del sklepa (kolikor ni predlagateljici postopka naloženo višje plačilo vrednosti solastninskega deleža) ter odločba o stroških postopka se razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje solastno premoženje udeležencev razdelilo tako, da je stanovanje dodelilo predlagateljici postopka ter jo zavezalo, da mora nasprotnemu udeležencu v treh mesecih plačati vrednost njegovega deleža, t.j. 4,313.472,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 23.6.1994 do plačila.

Zoper tisti del sklepa, kolikor ni določeno, da mora predlagateljica plačati višjo vrednost solastninskega deleža, se zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pritožuje nasprotni udeleženec in predlaga razveljavitev. Zatrjuje, da bi moralo sodišče določiti, od kdaj teče paricijski rok. Sicer pa je znesek, ki ga mora plačati predlagateljica postopka, prenizek. Nasprotni udeleženec se ni strinjal z mnenjem cenilca M. K., saj že iz bežnega pregleda ponudb, ki so objavljene v tisku, izhaja, da je cena m2 za podobna stanovanja višja od cene, ki izhaja iz cenitve. Predlagateljica je potrebovala skoraj leto dni, da je predložila cenitev, sodišče pa nasprotnemu udeležencu ni pustilo niti meseca in pol, da bi si preskrbel kontrolno cenilno mnenje.

Predlagateljica je odgovorila na pritožbo, pri čemer opozarja, da je imel nasprotni udeleženec dovolj časa ugovarjati cenitvi ter da kot podlago za izračun vrednosti solastninskega deleža ni mogoče vzeti cene m2, ki izhajajo iz ponudb v malih oglasih. Meni, da je cenitev, na katero se opira izpodbijani sklep, pravilna in zato predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijani del sklepa prve stopnje.

Pritožba je utemeljena.

To, da sodišče ni posebej navedlo, od kdaj teče trimesečni rok za plačilo zneska 4,313.472,00 SIT, ne predstavlja kršitve postopka.

Sklep zaradi tega ni nerazumljiv. Zakon namreč določa, da začne teči paricijski rok prvi dan po vročitvi prepisa sodne odločbe udeležencu, ki mu je naložena izpolnitev (3. odstavek 328. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku).

Pač pa pritožnik utemeljeno opozarja na zmoto ugotovitev dejanskega stanja glede vrednosti njegovega solastninskega deleža. Sodišče prve stopnje se je pri tem oprlo na cenitev cenilca M. K., ki pa ima kljub temu, da je podrobno obrazložena dve pomanjkljivosti. Na prvo opozarja pritožnik, ko se sklicuje na cene za m2 primerljivih stanovanj, kot so razvidne iz oglasov za prodajo. Vrednost solastninskega deleža se namreč določa po tržni t.j. prometni vrednosti. To pa se ne ugotavlja s pravilnikom o enotni metodologiji za izračun prometne vrednosti stanovanjskih hiš in stanovanj ter drugih nepremičnin, marveč s pregledom pravnega prometa primerljivih nepremičnin. Druga pomanjkljivost pa je v tem, ker sodišče ni ugotovilo vrednosti solastninskega deleža na dan izdaje sklepa (23.6.1994), marveč več kot dva meseca pred tem (15.4.1994). Ker je torej dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijani del sklepa razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 380. člena Zakona o pravdnem postopku).

V ponovnem postopku naj sodišče prve stopnje postavi cenilca, ki bo pri oceni vrednosti solastninskega deleža izhajal iz tržnih cen za podobna stanovanja, cenitev pa podal na dan izdaje sklepa.