Jedro

Tožnik je v zvezi z zakonitostjo odpovedi iz poslovnega razloga zatrjeval, da mu je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana iz diskriminatornih razlogov (zaradi višine njegove plače in starosti). Sodišče prve stopnje ni izvajalo dokaznega postopka, na podlagi katerega bi ugotavljalo, ali je tožena stranka pri podaji odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku kršila prepoved diskriminacije. Ker je osebna okoliščina delavca glede na 9. alinejo 90. člena ZDR-1 neutemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, lahko vpliva na zakonitost izpodbijane odpovedi.

Kljub temu, da je na toženi stranki in ne na tožniku dokazno breme, da dokaže, da je spoštovala prepoved trpinčenja na delovnem mestu (tretji odstavek 47. člena ZDR-1), mora sodišče izvajati tudi dokaze, ki jih predlaga tožnik. Zaradi neizvedbe predlaganih dokazov z zaslišanjem prič je zato glede ugotovitev o utemeljenosti zahtevka za izplačilo odškodnine zaradi trpinčenja na delovnem mestu ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbo (pravilno: tožbene zahtevke) za ugotovitev, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 14. 6. 2013 nezakonita (točka I/1 izreka), za ugotovitev, da pogodba o zaposlitvi z dne 9. 1. 2014 (pravilno: 2004) preneha veljati z dnem odločitve sodišča prve stopnje, tožniku pa se prizna delovna doba in druge pravice iz delovnega razmerja do dneva odločitve sodišča prve stopnje (točka I/2 izreka), da je tožena stranka dolžna tožniku izplačati odškodnino zaradi trpinčenja, in sicer za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v višini 2.000,00 EUR in za strah v višini 500,00 EUR (točka I/3 izreka), da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati vse plače in regrese od 8. 8. 2013 do dne izdaje sodbe ter mu po plačilu davkov in prispevkov izplačati neto zneske plač z vtoževanimi zamudnimi obrestmi, obračunati in izplačati vse dodatke k osnovni plači po pogodbi o zaposlitvi, vse bruto dajatve iz pogodbenega delovnega razmerja, oboje z vtoževanimi zamudnimi obrestmi, mu priznati vse druge pravice iz delovnega razmerja ter mu plačati denarno povračilo namesto reintegracije v višini 8 mesečnih bruto plač v znesku 22.916,80 EUR z vtoževanimi zamudnimi obrestmi (točka I/4 izreka) ter da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka z vtoževanimi zamudnimi obrestmi (točka I/3 - pravilno: I/5 - izreka).

Zoper navedeno sodbo sodišča prve stopnje se pravočasno pritožuje tožnik zaradi bistvene kršitve pravil postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenim zahtevkom tožnika v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži v plačilo stroške tega postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka paricijskega roka dalje do plačila. Podrejeno predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred spremenjenim senatom, v obeh primerih pa toženi stranki naloži plačilo vseh stroškov postopka.

V zvezi z utemeljenostjo poslovnega razloga navaja, da je zaključek sodišča prve stopnje napačen, saj je svojo odločitev oprlo zgolj na izpoved zakonite zastopnice tožene stranke, pri tem pa ni upoštevalo, da je izpovedala pristransko. Ne drži, da je upad naročil potrdil tudi tožnik, saj je pojasnil, da je sicer prišlo do manjšega upada, vendar je nihanje naročil v zadnjih letih običajno. Ker je odpoved prejel v juniju 2013, bi se moralo upoštevati ekonomsko stanje v času odpovedi in ne v začetku leta, ko je obseg poslovanja običajno skrčen. Sicer pa tožena stranka kljub morebitnemu obstoju ekonomskega razloga ni dokazala, da tožnika pri odpovedi ni diskriminirala na podlagi njegove starosti in višine plače. Do navedenega se sodišče prve stopnje sploh ni opredelilo in ni ugotavljalo, ali je dejanski razlog za odpoved morda diskriminacija. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do vseh predlaganih dokazov s strani tožnika, ni jih izvedlo in jih ni argumentirano zavrnilo, zato je zaključek sodišča napačen. Sodišče je storilo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, in sicer 8. člena ZPP, saj se je v sodbi oprlo le na dokaze, ki jih je v spis vložila tožena stranka, ni pa upoštevalo izpovedbe tožnika in listin, ki jih je predložil tožnik dne 6. 3. 2014. Ker v obrazložitev sodbe ni vključilo vseh tožnikovih navedb, podanih do konca prvega naroka za glavno obravnavo, je kršilo četrti odstavek 324. člena ZPP. S tem, ko ni ugotavljalo, ali je dejanski razlog osebne narave, je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Diskriminatorno ravnanje, temelječe na višini tožnikove plače in starosti, je potrdila zakonita zastopnica, ki je izpovedala, da je pri podaji odpovedi upoštevala visoko stroškovno postavko plače in željo po odhodu v pokoj. Tožena stranka ni niti zatrjevala niti dokazala, da tožnika pri odpovedi ni diskriminirala. Podana je kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodba nima razlogov, v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih in ti razlogi so nejasni in med seboj v nasprotju, podana pa je tudi kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Napačen je tudi zaključek sodišča prve stopnje v zvezi z odškodnino zaradi trpinčenja na delovnem mestu. Sodišče je svoj zaključek oprlo le na zaslišanje zakonite zastopnice. Tožnik je podrobno navedel, katera dejanja je doživljal kot trpinčenje, kar so potrdili izvedeni dokazi, in sicer tožnik ob zaslišanju in listine, ki jih je tožnik predložil k prvi pripravljalni vlogi. V zvezi s tem je predlagal zaslišanje prič A.A., B.B. in C.C., vendar sodišče teh dokazov ni izvedlo oz. se do listin ni opredelilo. D.D., podrejen tožniku, je izpovedal, da se tožniku kdaj kakšne malenkosti dejansko ni povedalo in je tožnika tudi on obveščal o navodilih in ukazih vodstva, s čimer je potrdil tožnikovo navedbo, da je vodstvo komuniciralo s podrejenimi mimo tožnika. Ignoriranje zaposlenih in slabe delovne pogoje je potrdila tudi priča E.E., tožnik pa je v spis vložil tudi fotografije delovnih prostorov ter zapis „taborišče“ na oglasni deski. Sodišče ni upoštevalo niti dodatnih dokazov, ki jih je tožnik v spis vložil dne 6. 3. 2014. Tožnik opozarja na osebno poznanstvo med porotnico F.F. in zakonito zastopnico tožene stranke, kar je lahko vplivalo na nepristranskost porotnice. Ker je za to izvedel šele po izdaji sodbe, ni mogel podati zahteve za izločitev pred zaključkom postopka na prvi stopnji. Porotnica bi se morala izločiti v skladu s 70. členom ZPP, saj so bile podane okoliščine, ki vzbujajo dvom v njeno nepristranskost. Sodišče prve stopnje je tako zagrešilo bistveno kršitev določb postopka, saj ni uporabilo določbe 70. člena ZPP. V primeru, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi, predlaga, da se novo sojenje izvede pred spremenjenim senatom. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka je odgovorila na pritožbo tožnika. Kot neutemeljene zavrača njegove pritožbene navedbe in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrne in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba je utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj.) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo niti absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, niti tistih, na katere opozarja pritožba, prav tako ni storilo očitanih relativnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Vendar pa je sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

Uvodoma pritožbeno sodišče opozarja na napačno formulacijo v izreku izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje je v točki I. izreka navedlo, da se zavrne tožba, kar je napačno glede na določbo prvega odstavka 310. člena ZPP. Sodišče namreč s sodbo, s katero odloči po vsebini, odloči o tožbenem zahtevku in ne o tožbi kot eni izmed vlog (prvi odstavek 105. člena ZPP). Zato bi moralo zapisati, da se zavrne tožbeni zahtevek.

Predmet spora je presoja zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, podane tožniku dne 17. 6. 2013. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 9. 1. 2004 za nedoločen čas na delovnem mestu vodja proizvodnje. Dne 25. 10. 2010 je bil poškodovan v nesreči pri delu, v posledici česar je od zavarovalnice tožene stranke uveljavljal izplačilo odškodnine za škodo, ki mu je nastala, in ki jo je tudi prejel. Zaradi poškodbe je bil v bolniškem staležu do 31. 5. 2011, nato je delal s krajšim delovnim časom, od 1. 9. 2011 dalje pa s polnim delovnim časom. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo utemeljenost poslovnega razloga in obstoj ostalih pogojev za zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Sodišče prve stopnje je v tem postopku odločalo tudi o vtoževani odškodnini za nepremoženjsko škodo, ki naj bi tožniku nastala zaradi trpinčenja s strani tožene stranke. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnik ni uspel dokazati, da je bil trpinčen na delovnem mestu, zato je njegov tožbeni zahtevek zavrnilo.

Pritožba neutemeljeno očita, da izpodbijana sodba vsebuje kršitve iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Po zaključku pritožbenega sodišča izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, prav tako pa ni podanega nasprotja med navedbami v sodbi o vsebini izvedenih dokazov in samo vsebino teh dokazov. Podane niso niti očitane relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, in sicer kršitev 8. člena ZPP ter četrtega odstavka 324. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je odločilo o tem, katera dejstva šteje za dokazana na podlagi vestne in skrbne presoje vseh izvedenih dokazov, tudi tistih, katerih izvedbo je predlagal tožnik. Prav tako pa je sodišče prve stopnje v izpodbijano sodbo vključilo vse tožnikove navedbe o relevantnih dejstvih.

Pritožbeno sodišče se sicer strinja z ugotovitvami sodišča prve stopnje glede obstoja poslovnega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Iz listinskih dokazov (B1, B2) je razviden upad prometa tožene stranke glede na leto 2012, kar je potrdila tudi zaslišana zakonita zastopnica tožene stranke, G.G.. Upad naročil je potrdil tudi tožnik, čeprav je izpovedal še, da je potrebno upoštevati, da se je kasneje njihovo število dvignilo in da so naročila vsako leto v začetku leta upadla. Ob upoštevanju listinske dokumentacije in preostalih izvedenih dokazov pa je zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka v letu 2013 beležila upad poslovanja, pravilen. Glede na pritožbeno navedbo, da je relevantno obdobje tik pred odpovedjo v juniju 2013, pritožbeno sodišče odgovarja, da iz pregleda poslovnih prihodkov (B2) izhaja, da so se poslovni prihodki, v primerjavi z letom 2012, znižali tudi v celotni prvi polovici leta 2013 in ne le v prvem trimesečju tega leta. Pravilne so tudi ostale dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, glede katerih pritožba nima posebnih navedb, in sicer da je tožena stranka tožnikovo delo prerazporedila na druge zaposlene, kar je dopusten razlog za prenehanje pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Za zakonitost te pa se ne zahteva ukinitev delovnega mesta, kot je prav tako pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.

Ni pa mogoče spregledati, da je tožnik v tem postopku v zvezi z zakonitostjo odpovedi iz poslovnega razloga zatrjeval, da mu je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana iz diskriminatornih razlogov, in sicer zaradi višine njegove plače in njegove starosti. Sodišče prve stopnje ni izvajalo dokaznega postopka, na podlagi katerega bi ugotavljalo, ali je tožena stranka pri podaji odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku kršila prepoved diskriminacije. Ker je osebna okoliščina delavca glede na 9. alinejo 90. člena Zakona o delovnih razmerjih neutemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, lahko vpliva na zakonitost izpodbijane odpovedi. Pri tem pritožbeno sodišče opozarja, da je na delodajalcu, torej toženi stranki, dokazno breme, da ni kršil prepovedi diskriminacije.

Nepopolno ugotovljeno dejansko stanje pa je ostalo tudi glede ugotovitev o utemeljenosti zahtevka za izplačilo odškodnine zaradi trpinčenja na delovnem mestu. Tožnik je tekom postopka predlagal izvedbo dokaza z zaslišanjem prič A.A., B.B. in C.C., ki bi po navedbah tožnika znali izpovedati o zatrjevanem trpinčenju na delovnem mestu. Sodišče prve stopnje je zavrnilo dokaz z zaslišanjem navedenih prič in na podlagi izvedenih dokazov zaključilo, da njegov tožbeni zahtevek za izplačilo odškodnine ni utemeljen. Kljub temu, da je na toženi stranki dokazno breme, da dokaže, da je spoštoval prepoved trpinčenja na delovnem mestu (tretji odstavek 47. člena ZDR-1), in ne na tožniku, kot je zmotno upoštevalo sodišče prve stopnje, mora sodišče izvajati tudi dokaze, ki jih predlaga tožnik. Neutemeljeno pa pritožba sodišču prve stopnje očita, da bi moralo upoštevati tudi predložene listinske dokaze, saj se z nekaterimi ne dokazujejo relevantnih dejstev (A7 - A17), iz nekaterih pa vsebina ni dobro razvidna (A18, A19). Ob tem pritožbeno sodišče sicer ugotavlja, da je sodišče prve stopnje napravilo pravilno dokazno oceno izpovedb prič D.D. in E.E..

Ker je sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovilo dejansko stanje, je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika ugodilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ugotavljati tudi, ali je tožena stranka pri podaji odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga tožniku kršila prepoved diskriminacije glede na tožnikovo starost in višino plače ter v zvezi s tem izvesti dokazni postopek. Prav tako bo sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku moralo zaslišati še druge predlagane priče, ki bi lahko izpovedale o zatrjevanem trpinčenju na delovnem mestu.

Pritožbeno sodišče ni sledilo predlogu tožnika, da se v primeru razveljavitve sodbe in vrnitve zadeve sodišču prve stopnje nov postopek izvede pred spremenjenim senatom. V pritožbi navaja, da so podane okoliščine, ki vzbujajo dvom v nepristranskost sodnice porotnice, F.F.. Ne glede na to, da naj bi tožnik za te okoliščine izvedel šele po zaključku glavne obravnave, tega dejstva v pritožbi zoper sodbo ne more več uveljavljati. Drugi odstavek 72. člena namreč izrecno določa, da lahko stranke zahtevajo izločitev sodnika oz. sodnika porotnika najpozneje do konca glavne obravnave. Edino izjemo od tega pravila predstavlja 2. točka drugega odstavka 339. člena, ki dopušča uveljavljanje izločitvenih razlogov iz 1. do 5. točke 70. člena ZPP tudi še v pritožbi. Ker tožnik uveljavlja izločitveni razlog iz 6. točke 70. člena ZPP, njegova pritožba v tem delu ni utemeljena.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP, ki določa, da pridrži sodišče odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo, če razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, in zadevo vrne v novo sojenje.