Jedro

Odgovornost za ravnanje delavcev je objektivna, vendar pa mora škodno dejanje pomeniti prekršitev kakšne skrbnosti (razen v primerih, kadar je določena objektivna odgovornost zaradi posebnih okoliščin, za kar v tem primeru ne gre). Tako delovna organizacija ni odgovorna, če delavec opravi delo s skrbnostjo, ki jo mora organizacija nuditi kot profesionalec. Zato se organizacija reši odgovornosti, če dokaže, da je njen delavec ravnal kot je treba oz. kot bi organizacija ravnala kot oseba, ki se ukvarja z določeno dejavnostjo (skrbnost profesionalca, to je ravnanje v skladu s pravili stroke). Ob takem stanju se pokaže, da je za odgovornost prvotoženke (in v posledici tega tudi za drugotoženko) treba ugotoviti, kaj je dejavnost zavoda (to je njen poslovni predmet), ker da šele ta odgovor na vprašanje, za kakšnega strokovnjaka gre.

Izrek

Reviziji toženih strank se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je naložilo toženima strankama, da sta dolžni nerazdelno plačati prvemu tožniku 850.010,90 SIT, drugi tožnici 850.000,00 SIT in tretjemu tožniku 600.000,00 SIT, vsem z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ker je menilo, da sta toženi stranki odškodninsko odgovorni za smrt hčerke prvih dveh tožnikov oz. sestre tretjega tožnika, ki je nastopila zaradi zadušitve, do katere da je prišlo zaradi tega, ker prva tožena stranka ni poskrbela za ustrezno varstvo mladoletne M..

Sodišče druge stopnje je s pobijano sodbo zavrnilo pritožbo toženih strank in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje sta vložili revizijo toženi stranki, ki sta uveljavljali kršitev določb postopka in materialnega prava ter predlagali, da se sodbi nižjih sodišč razveljavita. V revizijskih razlogih zatrjujeta, da ni podana njuna odškodninska odgovornost za tragični dogodek. Prva toženka je ravnala skrbno in v skladu z navodili oz. predpisi ter med postopkom sploh ni ugotovljena njena krivda oz. krivda njenih delavcev. Zakon predpisuje za tako odškodninsko odgovornost, kakršna je predmetna, dva pogoja: nezakonitost, ki se kaže v kršitvi predpisov ter odgovornost za škodo, ki je odvisna od stopnje skrbnosti, to je skrbnosti dobrega gospodarja. Toženka je v trenutku epileptičnega napada ml. M. nudila deklici ustrezno prvo pomoč, kot se nudi v primerih takih napadov. Pomoč je bila takojšnja, kot če bi ob ml. M. stala vzgojiteljica. Ta ne bi preprečila napada in tudi hitrejše ali drugače ne bi mogla ukrepati kot je. Pomoč so deklici nudili kvalificirani delavci in toženki ni mogoče očitati nobene krivde. Tudi pasirana, torej tekoča hrana, bi v času intenzivnega napada predstavljala možnost zadušitve s hrano. Ob takem stališču, kot sta ga zavzeli sodišči, bi bilo delo v zavodih sploh nemogoče. Vsak oskrbovanec bi potreboval svojega skrbnika in še v takem primeru se ne bi moglo preprečiti najhujšega. Zato zavzeto stališče pomeni obliko objektivne odgovornosti, za katero ni podlage v materialnem pravu.

Na vročeno revizijo tožeča stranka ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku, naprej: ZPP).

Revizija je utemeljena.

Po uradni dolžnosti upoštevne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP v postopku ni bilo. Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka se upoštevajo samo, če so z revizijo izrečno uveljavljene. Revizija pa v tem primeru niti formalno opredeljeno in ne vsebinsko ne zatrjuje nobene procesne kršitve. Revizija zato v smeri bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni utemeljena.

Utemeljena pa je revizija v smeri zmotne uporabe materialnega prava. Ta je podana tudi tedaj, kadar sodišče pri odločanju izhaja iz zmotnih materialnopravnih izhodišč, da za odločanje zadošča ugotovljeno dejansko stanje, čeprav to ne zajema vseh pravno odločilnih dejanskih okoliščin. V tem primeru se nezadostnost dejanske podlage sodb druge in prve stopnje javlja kot posledica njune zmotne pravne presoje, da za odločitev o utemeljenosti odškodninskih zahtevkov tožnikov zadostujejo zgolj okoliščine zadušitve ml. M. in ravnanje prve toženke ob tem in v zvezi s siceršnjim varstvom deklice, ne pa tudi nadaljnje okolnosti, kot so vsebina dejavnosti prve toženke, ki šele omogoča presojo o tem, ali je prva toženka ravnala profesionalno oz. tako, kot je bilo treba (1. odstavek 170. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, naprej: ZOR). Odškodninska odgovornost prve toženke temelji na 170. členu ZOR. Splošne predpostavke za takšno odgovornost za drugega, to je za objektivno odgovornost za ravnanje svojega delavca, so podane, če je dejanje delavca nezakonito in če je podana vzročna zveza med takim dejanjem in nastalo škodo. Odgovornost delovne organizacije ni odvisna od tega, ali je kriva kakšne okoliščine v zvezi z njenim delavcem, ker zadostuje, da ta ni ravnal zadostno skrbno. Delavec predstavlja njeno podaljšano roko. Kot merilo, ali je ravnanje delavca pravilno, ustrezno ali ne, se presoja po stopnji skrbnosti, po kateri je organizacija dolžna opravljati svojo dejavnost, ne pa po stopnji, ki se v danem primeru zahteva od delavca. Zato je škodno dejanje zakrivljeno, kadar se ne opravi s tisto skrbnostjo, ki se zahteva za konkretno delovno organizacijo, to je v našem primeru prvo toženko. Odgovornost za ravnanje delavcev je objektivna, vendar pa mora škodno dejanje pomeniti prekršitev kakšne skrbnosti (razen v primerih, kadar je določena objektivna odgovornost zaradi posebnih okoliščin, za kar v tem primeru ne gre). Tako delovna organizacija ni odgovorna, če delavec opravi delo s skrbnostjo, ki jo mora organizacija nuditi kot profesionalec. Zato se organizacija reši odgovornosti, če dokaže, da je njen delavec ravnal kot je treba oz. kot bi organizacija ravnala kot oseba, ki se ukvarja z določeno dejavnostjo (skrbnost profesionalca, to je ravnanje v skladu s pravili stroke). Ob takem stanju se pokaže, da je za odgovornost prvotoženke (in v posledici tega tudi za drugotoženko) treba ugotoviti, kaj je dejavnost zavoda (to je njen poslovni predmet), ker da šele ta odgovor na vprašanje, za kakšnega strokovnjaka gre. Ta okolnost bo med drugimi odločilnega pomena tudi za ugotovitev, kako bi toženka v obravnavanem primeru sploh morala ravnati. Brez te okoliščine ni mogoče pojasniti, ali so njeni delavci ravnali v konkretnem primeru s potrebno skrbnostjo, profesionalnostjo. Odgovornost različnih zavodov s podobno dejavnostjo je lahko različna ter je zato potrebno v vsakem konkretnem primeru ugotoviti specifičnost okoliščin, med drugim tudi v zvezi s poslovno dejavnostjo. V tesni povezavi s predmetom poslovanja prve toženke pa bo presoja okoliščin, ki so povezane s konkretnim škodnim dogodkom in torej z vprašanjem, ali je bila za otroka s takšno stopnjo prizadetosti, kot je bila ml. M., indicirana posebna prehrana (kdo bi moral to odrediti in če to zadeva dejavnost toženke, ali bi to v tem primeru izključilo možnost zadušitve).

Iz spredaj navedenih razlogov je razvidno, da je izpodbijana sodba (tako kot tudi sodba sodišča prve stopnje) izhajala iz zmotnih materialnopravnih izhodišč, pomembnih za presojo odškodninske odgovornosti prve toženke, zaradi katerih niso bile ugotovljene nadaljnje odločilne okolnosti, ki so nujna sestavina pravnorelevantnega dejanskega stanja. Te ugotovitve terjajo v skladu z določilom 2. odstavka 395. člena ZPP razveljavitev sodb sodišč druge in prve stopnje ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Obseg dopolnitve postopka, tako glede okoliščin, ki jih je treba pojasniti kot vrsto dokazov, ki jih bo treba opraviti, je smiselno razviden iz spredaj navedene obrazložitve. Pri tem je poudariti le, da bo središčnega pomena ugotovitev predmeta poslovanja prve toženke, ki bo izhodišče za ocenjevanje njenega dolžnega ravnanja in s tem povezane morebitne odgovornosti.

Odločitev o stroških revizijskega postopka je pridržana končni odločbi v skladu z določilom 3. odstavka 166. člena ZPP.