Jedro

Sodišče je zavrnilo tožbo investitorjevega soseda. Prvostopni organ je v zvezi s sklepom o obnovi postopka in začasno odločbo o prekinitvi gradnje objekta kršil določbe ZUP. Tožena stranka je odpravila navedeni sklep in začasno odločbo.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Sekretariat za varstvo okolja in urejanje prostora občine je izdal začasno odločbo z dne 3.8.1992, s katero je na podlagi tožnikovega zahtevka in skupine občanov, podpisanih na pobudi za oceno zakonitosti izdanega gradbenega dovoljenja (prizadeti stranki v tem upravnem sporu) z dne 13.8.1991, prekinil dela na objektu cementninarske in kleparske delavnice na parc. št. 158/2 in 158/1. Isti prvostopni organ je dne 12.8.1992 izdal sklep, s katerim je zavrgel zahtevo za oceno zakonitosti, ker je ni vložila upravičena oseba, odpravil svojo začasno odločbo z dne 3.8.1992, ki je bila izdana na podlagi zahteve za varstvo zakonitosti (1. točka izreka); dovolil obnovo postopka za izdajo lokacijskega dovoljenja (2. točka izreka); v postopek kot stranko vključil neposredno prizadete sosede (3. točka izreka); na podlagi sklepa iz 2. točke izreka prepovedal opravljanje del na objektu cementninarske in kleparske delavnice na parc. št. 158/1 in 158/2 do zaključka obnovitvenega postopka (4. točka izreka).

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo ugodila pritožbama prizadete stranke in odpravila citirano začasno odločbo z dne 3.8.1992 in citirani sklep z dne 12.8.1992. Po mnenju tožene stranke je prvostopni organ z začasno odločbo dejansko zadržal izvršitev pravnomočne odločbe (lokacijsko dovoljenje). To pa je v skladu s pravili zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) možno le v primeru, če gre za obnovo postopka, in sicer pod pogoji iz 1. in 2. odstavka 260. člena ZUP. Iz obrazložitve začasne odločbe pa ne izhaja, da bi bil vložen predlog za obnovo postopka oziroma da bi prvostopni organ pobudo občanov tako obravnaval. Sploh pa v začasni odločbi ni navedeno, na podlagi katere zakonske določbe je bila izdana. Obrazložitev začasne odločbe je torej po mnenju tožene stranke nepopolna in v nasprotju z določbo 209. člena ZUP. Tožena stranka je tudi ugotovila, da je bil citirani sklep izdan po uradni dolžnosti, in sicer po določbi 9. točke 249. člena ZUP. V 1. točki izreka tega sklepa je prvostopni organ sam odpravil svojo začasno odločbo. Po mnenju tožene stranke prvostopni organ svoje odločbe v rednem postopku sploh ne more odpraviti, saj ZUP tega sploh ne določa. S tem je prvostopni organ bistveno kršil pravila postopka, kar je razlog za odpravo dela 1. točke izreka citiranega sklepa. Poleg tega je prvostopni organ odločil o pobudi občanov za oceno zakonitosti izdanega gradbenega dovoljenja in je to zahtevo zavrgel, ker je štel, da so občani vložili zahtevo za varstvo zakonitosti (262. člen ZUP), za kar pa niso upravičeni. Toda o taki zahtevi je pristojen odločiti republiški upravni organ, ki je pristojen za zadevo, za kakršno gre v odločbi, ne pa kar organ prve stopnje sam, pa čeprav formalno, kot je to v tem primeru (4. odstavek 262. člena ZUP). Torej je prvostopni organ zahtevo nezakonito zavrgel, ker za to ni bil pristojen. S tem je po mnenju tožene stranke bistveno kršil pravila postopka. Zato je bilo treba odpraviti tudi drugi del izreka pod točko 1 v citiranem sklepu. V 2. točki izreka je prvostopni organ dovolil obnovo postopka za izdajo lokacijskega dovoljenja tako, da se kot stranka vključijo neposredno prizadeti sosedje (3. točka izreka). Takšen izrek je po mnenju tožene stranke nedoločen in nepopolen. Iz takega izreka namreč ne izhaja, katera odločba je predmet obnove, saj sta v upravnih spisih lokacijsko dovoljenje z dne 24.4.1985 in odločba o podaljšanju tega dovoljenja z dne 4.12.1989. Po mnenju tožene stranke bi moral prvostopni organ jasno navesti, na katero odločbo se nanaša obnova postopka, kot tudi navesti, v kakšnem obsegu se obnova postopka dovoli. Pri tem bi moral tudi točno navesti, na katere osebe (stranke) se nanaša 3. točka izreka citiranega sklepa. Zaradi navedenih razlogov, ker so bila bistveno kršena pravila postopka, je tožena stranka odpravila tudi 2. in 3. točko citiranega sklepa ter v zvezi s tem tudi 4. točko tega sklepa, ki določa, da se prepove opravljanje na navedenem objektu do zaključka obnovitvenega postopka. Po mnenju tožene stranke bo moral prvostopni organ v nadaljevanju postopka upoštevati vse navedeno.

Tožnik v tožbi navaja, da je prvostopni organ utemeljeno, zaradi tega, ker posamezne stranke niso sodelovale v upravnem postopku za izdajo lokacijskega dovoljenja, dovolil obnovo postopka. Kot tako je pobudo za oceno zakonitosti vsekakor možno obravnavati kot predlog za obnovo postopka, saj je nedvomno izkazano, da posamezne stranke v postopku izdaje lokacijskega dovoljenja prizadeti stranki niso sodelovale, čeprav je izkazan njihov pravni interes, da se jim omogoči sodelovanje v upravnem postopku in s tem prizna status stranke. Poleg tega pa je tožena stranka dovolila z navedeno odpravo obeh prvostopnih odločb nadaljevanje del na objektih, ki so zgrajeni mimo veljavne lokacijske dokumentacije. V končni fazi bo prišlo do tega, da bo legalizirano nezakonito početje prizadete stranke. Še naprej zatrjuje, da je prizadeta stranka kot investitor zgradila objekt celo na drugem zemljišču in drugačno lego, kot pa to določa obstoječa lokacijska dokumentacija. Tako bi bila utemeljena odločitev tožene stranke, zato, da prepreči nastanek nadaljnje škode zanj in ostale stranke s tem, da morebitne nepravilnosti prvostopnega organa sanira tako, da odločbo do odločitve v obnovljenem postopku spremeni. Meni, da je izpodbijana odločba nepopolna tudi zaradi tega, ker ne vsebuje v izreku navedbe o usodi vloženega predloga za obnovo postopka. Smiselno predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo. V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov, ki so razvidni iz njene obrazložitve, in predlaga, da sodišče zavrne tožbo kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Po določbah ZUP obsega obrazložitev odločbe: kratko razložitev zahtevkov strank, ugotovljeno dejansko stanje in po potrebi tudi razloge, ki so bili odločilni za presojo dokazov, zakaj ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank, pravne predpise in razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo odločbo, navedeno v dispozitivu (2. odstavek 209. člena); postopek, ki je končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva (odločba, dokončna v upravnem postopku), se obnovi, če osebi, ki bi bila morala biti udeležena v postopku kot stranka, ni bila dana možnost udeležbe (9. točka 249. člena); predlog za obnovo postopka praviloma ne zadrži izvršitve odločbe, glede katere se predlaga obnova; vendar pa lahko organ, ki je pristojen za odločanje o predlogu, odloči, da se odloži izvršitev, dokler se ne odloči o obnovi postopka, če misli, da bo predlogu za obnovo ugodeno; sklep, s katerim se dovoli obnova postopka, zadrži izvršitev odločbe, glede katere je obnova dovoljena (1. in 2. odstavek 260. člena); javni tožilec ima pravico vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno odločbo v stvari, v kateri ni mogoč upravni spor, sodno varstvo pa ni zagotovljeno izven upravnega spora, če misli, da je bil z njo prekršen zakon; o zahtevi za varstvo zakonitosti odloča republiški upravni organ, ki je pristojen za zadevo, za katero gre v odločbi, če takega upravnega organa ni, pa Izvršni svet Skupščine Republike - smiselno Vlada Republike Slovenije (1. in 4. odstavek 262. člena).

Po presoji sodišča je tožena stranka z izpodbijano odločbo pravilno odpravila obe citirani prvostopni odločbi z dne 3. in 12. 8.1992, saj je pri njuni izdaji prvostopni organ kršil citirane določbe ZUP, pravilno obrazložila te kršitve ter v obrazložitvi izpodbijane odločbe dala prvostopnemu organu pravilno napotilo, da bo moral v nadaljevanju postopka vse, kar je navedeno v izpodbijani odločbi, upoštevati.

Glede na navedeno so po presoji sodišča neupoštevne tožnikove tožbene navedbe.

Ker je torej izpodbijana odločba zakonita, je sodišče zavrnilo tožbo kot neutemeljeno na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih (ZUS). Določbe ZUP in ZUS je sodišče uporabilo kot republiške predpise v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).