Jedro

S sklicevanjem na obstoj pomembnega pravnega vprašanja ne da bi to vprašanje konkretno in natančno opredelil, navedel okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost v obravnavani zadevi, ter opredelil, zakaj meni, da ga je sodišče prve stopnje rešilo nezakonito, revident ne izpolni svojega trditvenega in dokaznega bremena glede obstoja pogojev za dovoljenost revizije po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Ker gre pri denacionalizaciji za pričakovanje morebitne pridobitve premoženja, obstoja zelo hudih posledic ni mogoče izkazati zgolj z zatrjevanjem izgube možnosti vrnitve premoženja, ki je predmet denacionalizacijskega zahtevka.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

1. Zoper pravnomočno sodbo je revidentka po odvetniku vložila revizijo. Glede njene dovoljenosti se sklicuje na 2. in 3. točko drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1. 2. Revizija ni dovoljena.

3. S pravnomočno sodbo, ki jo revidentka izpodbija z revizijo, je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo njeno tožbo zoper II. točko izreka sklepa Upravne enote Ljubljana, Izpostava Moste - Polje z dne 12. 7. 2004, v zvezi z odločbo tožene stranke z dne 12. 7. 2007, s katero je tožena stranka zavrnila revidentkino pritožbo zoper navedeni sklep prvostopenjskega upravnega organa. Prvostopenjski upravni organ je v izpodbijani II. točki izreka navedenega sklepa zavrgel predlog revidentke A.A., B.B. in C.C. za obnovo postopka, pravnomočno končanega z delno odločbo iste upravne enote z dne 13. 7. 2000, o denacionalizaciji.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o obstoju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča pa je dovoljenost revizije iz tega razloga podana le, če je odločitev o tem vprašanju pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča mora revident natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito; zatrjevane kršitve postopka mora opisati natančno in konkretno, na enak način pa mora izkazati tudi obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse.

6. Revidentka uveljavlja, da gre v obravnavani zadevi za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, o katerem v sodni praksi sodišča prve stopnje ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o njem še ni odločilo. Tega vprašanja revidentka ne opredeli. Zgolj s sklicevanjem na obstoj pomembnega pravnega vprašanja pa revidentka ni zadostila standardu natančnosti in konkretiziranosti pomembnega pravnega vprašanja. Tega po presoji Vrhovnega sodišča ni storila niti z zatrjevanjem posega v pravice, varovane z Evropsko konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter njenimi protokoli - EKČP, in sicer v pravice iz prvega odstavka 6. člena EKČP in 1. člena Protokola h EKČP, saj v zvezi z navedenimi pravicami ne opredeli pravnega vprašanja, pomembnega po vsebini te zadeve, in okoliščin, ki kažejo na njegovo pomembnost v tej zadevi, ter ne obrazloži, zakaj meni, da ga je sodišče prve stopnje rešilo nezakonito. Glede na navedeno ni izpolnjen razlog za dovoljenost revizije po navedeni določbi ZUS-1. Vrhovno sodišče še pojasnjuje, da je glede vprašanja dovoljenosti obnove postopka v primeru interpretativne odločbe Ustavnega sodišča RS (v danem primeru odločba U-I-130/01 z dne 23. 5. 2002), izdane v postopku za oceno ustavnosti Zakona o denacionalizaciji, kakršen je sicer tudi obravnavani primer, že sprejelo stališče, da takšna odločba Ustavnega sodišča ni podlaga za obnovo postopka po določbah 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku – ZUP (npr. I Up 1265/2003 z dne 26. 1. 2005, I Up 506/2003 z dne 25. 5. 2005, I Up 320/2004 z dne 25. 1. 2006, X Ips 36/2005 z dne 15. 11. 2007). Od tega stališča pa izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje ne odstopa.

7. Po presoji Vrhovnega sodišča v tem primeru ni izpolnjen niti z revizijo zatrjevani pogoj po določbi 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, po kateri je revizija sicer dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Revidentka sploh ne pojasni, zakaj naj bi imela izpodbijana odločitev zanjo zelo hude posledice. Vrhovno sodišče še dodaja, da glede na to, da gre pri denacionalizaciji za pričakovanje morebitne pridobitve premoženja, obstoja zelo hudih posledic ni mogoče izkazati zgolj z zatrjevanjem izgube možnosti vrnitve premoženja, ki je predmet denacionalizacijskega zahtevka.

8. Ker revidentka ni izkazala nobenega od zatrjevanih pogojev za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1.