Jedro

Obsojenec v obravnavanem primeru ni pojasnil, kakšna je stopnja verjetnosti, da bi se z zaslišanjem predlaganih prič oziroma postavitvijo izvedenca vplivalo na že ugotovljena dejstva in postavilo v dvom pravilnost ugotovitve nižjih sodišč v izpodbijanih sodbah. Zato je sodišče prve stopnje dokazne predloge pravilno zavrnilo v okviru proste presoje, ki mu je dana po Ustavi RS in ZKP.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso v višini 250,00 EUR.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Slovenj Gradcu je s sodbo II K 52588/2012 z dne 12. 5. 2014 B. M. in B. Š. spoznalo za kriva storitve kaznivega dejanja krive izpovedbe po prvem odstavku 284. člena Kazenskega zakonika. Izrečeni sta jima bili pogojni obsodbi, v katerih je bila obsojenemu B. M. določena kazen šest mesecev zapora, obsojenemu B. Š. kazen tri mesece zapora in preizkusni dobi dve leti (za B. M.) in eno leto (za B. Š.). Sodišče prve stopnje je obsojenima naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), obsojenemu B. Š. pa po prvem odstavku 94. člena ZKP tudi krivdno povzročene stroške.

2. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo IV Kp 52588/2012 pritožbe obsojenega B. M., B. Š. in njegove zagovornice zavrnilo kot neutemeljene in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je še, da sta obsojena dolžna plačati sodno takso, B. M. 180,00 EUR, B. Š. pa 120,00 EUR.

3. Zahtevo za varstvo zakonitosti je dne 19. 1. 2015 vložil obsojeni B. M., dne 9. 2. 2015 pa še dopolnitev le-te. V zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP v zvezi z 2. točko prvega odstavka 420. člena ZKP, druge bistvene kršitve določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost in pravilnost sodne odločbe iz drugega odstavka 371. člena ZKP v zvezi s 3. točko prvega odstavka 420. člena ZKP, ter kršitve ustavno zagotovljenih človekovih pravic in svoboščin. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi ter izpodbijani sodbi spremeni tako, da ga oprosti obtožbe, oziroma podredno, da zahtevi ugodi in izpodbijani sodbi razveljavi, zadevo pa vrne v novo odločanje drugemu stvarno pristojnemu sodišču. 4. Vrhovna državna tožilka je na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP podala odgovor na zahtevo za varstvo zakonitosti, v katerem je ocenila, da le-ta ni utemeljena. Navaja, da je na vse očitke zahteve o tem, da naj bi bil kršen postopek ter tudi pravice, ki jih zagotavlja Ustava in so v največji meri ponovitev pritožbenih razlogov, že pravilno in sprejemljivo odgovorilo sodišče druge stopnje. Sicer obsežna zahteva za varstvo zakonitosti v uvodu izpodbija dejanske ugotovitve, ki se nanašajo na potek dogodkov in okoliščine samega prekrška, očitanega obsojenčevemu sinu, pri čemer slednje ne morejo imeti odločilnega vpliva na dokazno oceno obsojencu očitanega kaznivega dejanja, kar je dejansko vprašanje, ki je samo po sebi neupošteven razlog za zahtevo za varstvo zakonitosti.

Nadaljnji očitek, da naj bi bil postopek kršen, ker naj bi sodišče v celoti sledilo izpovedbam policistov, kar v postopkih o prekršku po zatrjevanju vložnika vedno počne, po vsebini ne drži. Postopka je namreč potrebno razmejiti v postopek o prekršku, ki je tekel zoper obsojenčevega sina, in v kazenski postopek zoper obsojenega, pri čemer so policisti v obeh vsebinsko izpovedovali enako. Posamična neskladja v izpovedbah policistov, ki jih navaja zahteva, sodišče pa se do njih ni opredelilo, ne morejo omajati ocene sodišča o prepričljivosti izpovedbe prič in ne vzbujajo dvoma o pravilnosti in zakonitosti sodbe glede obsojencu očitanega kaznivega dejanja.

Z obsežnimi navedbami, v katerih obsojeni ocenjuje verodostojnost konkretnih posameznih prič – policistov, tako na abstraktnem nivoju kot v obravnavani zadevi, uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, kar ni razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

Osrednji del zahteve sodišču očita kršitev kazenskega postopka, ki jo vložnik vidi v tem, da sodišče ni izvedlo vseh predlaganih dokazov in jih tako tudi ni moglo presojati. Očitek te kršitve, ki ni podana, je že v celoti argumentirano zavrnilo sodišče druge stopnje v točkah 12, 13 in 14 svoje sodbe. Slednje velja tako za predlog za zaslišanja prič – policistov, sodnikov in tožilcev ter angažiranju izvedenca prometne stroke, z njihovim ponavljanjem pa zahteva prav tako neuspešno uveljavlja razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvenih postopkovnih kršitev pa ne obrazloži. Obsežno izvajanje je tako namenjeno le polemiki z dokazno oceno in splošnim trditvam, da naj odločilna dejstva ne bi bila ustrezno obrazložena in da se pojavlja dvom v verodostojnost posameznih dokazov.

Okoliščina, na katero opozarja obsojenec, da sodba v prekrškovni zadevi, v kateri je izpovedoval kot priča, zaradi razveljavitve s strani Vrhovnega sodišča RS ni pravnomočna, nikakor ne dokazuje nesklepčnosti pravnomočnih ugotovitev o dejstvih, na katerih temelji spoznanje odgovornosti obsojenega za očitano mu kaznivo dejanje.

Slednjič vložnik ne more uspeti z v dopolnitvi zahteve uveljavljanim očitkom pristranskosti sodišča, ki ga vidi v tem, da so v postopku sodelovali sodniki Okrajnega sodišča v Slovenj Gradcu, to je tistega sodišča, kjer funkcijo sodnika opravlja tudi sodnica, ki je zoper njega podala kazensko ovadbo. Vložnik v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje kršitve po prvem odstavku 23. člena Ustave (2. točke prvega odstavka 371. člena ZKP) ni uveljavljal, niti z navedbo, da uveljavlja tako kršitev, niti po njeni vsebini, kot to sedaj uveljavlja v vloženi zahtevi. V dopolnitvi zahteve citirana sodba Ustavnega sodišča, ki naj bi, kot navaja vložnik, po vsebini pritrjevala njegovemu razlogovanju, ne spremeni dejstva, da v tem delu ni izpolnjen tako imenovani pogoj materialnega izčrpanja pravnega sredstva, ter v tem delu zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče ni dolžno presojati.

5. Obsojenec v izjavi na odgovor vrhovne državne tožilke izraža nestrinjanje z njenimi zaključki, da je z zahtevo za varstvo zakonitosti izpodbijano dejansko stanje, ter da je potrebno razmejiti postopek o prekršku, ki je tekel zoper njegovega sina, in kazenski postopek zoper njega. Glede očitkov o pristranskosti sodišča pa navaja, da se ne nanašajo samo na sodnike Okrajnega sodišča v Slovenj Gradcu, ampak tudi na sodnike Višjega sodišča v Mariboru, ko so odločali o pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje.

B.

Osrednji del zahteve za varstvo zakonitosti sodišču očita kršitev pravice do obrambe (tretja alineja 29. člena Ustave RS) v zvezi z drugim odstavkom 371. člena ZKP v zvezi s 3. členom ZKP in 27. členom Ustave RS (kršitev načela domnevne nedolžnosti). Vložnik zatrjevano procesno kršitev utemeljuje z navajanji, da je sodišče zavrnilo izvedbo z njegove strani predlaganih dokazov po zaslišanju prič – J. F., B. T., E. G., K. R., S. P., S. R., B. C., V. F., J. P., D. Š., A. T., A. B., M. K., S. B., S. G. in Z. K.; - zaslišanja izvedenca prometne stroke dr. I. C.; - pridobitev homologacijskih dokumentov za zatemnitev stekel vozila BMW, podatkov pri Upravni enoti Maribor glede tipa vozila BMW in podatkov občinske uprave Maribor o tem, ali sta F. K. in policist D. F. že več let sodelavca, pri čemer je ocenilo, da priče ne bi znale ničesar izpovedati o dogajanju na kraju ustavitve S. M. (obsojenčevega sina), čeprav je bilo zaslišanje prič predlagano zato, da bi pojasnile, ali so se policisti iz kakršnegakoli razloga (obsojenec je kot tožilec sprožil kazenske postopke zoper službene kolege teh policistov) želeli maščevati obsojencu s krivo izpovedbo (tudi na način, da bi njegovemu sinu odvzeli vozniško dovoljenje).

7. Po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča, sodišče glede na načelo proste presoje dokazov (prvi odstavek 18. člena ZKP), samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost, in da zato ni dolžno izvesti vseh dokazov, ki jih predlaga obdolženec. O obstoju kršitve pravice iz tretje alineje 29. člena Ustave RS zato ni mogoče sklepati zgolj na podlagi okoliščine, ali je sodišče izvedlo vse predlagane dokaze, pač pa je pri tem potrebno upoštevati vse okoliščine in celoten potek postopka. Sodišče pa mora, kakor hitro je izkazano, da bi iz nekega dokaza izhajal dvom, ki bi zaradi domneve nedolžnosti imel za posledico oprostilno sodbo, tak dokazni predlog sprejeti in poskrbeti, da bo vidik kazenske zadeve popolnoma raziskan.

8. V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo na izpovedbe neposrednih prič – treh policistov (M. F., D. F. in D. J.), ki so bili obravnavanega dne neposredno navzoči na kraju ustavitve S. M. in izpovedali, da na kraju, razen storilca prekrška, ni bilo drugih oseb, prav tako ne v njegovem vozilu. Obramba je predlagala zaslišanje prič (med drugim policistov, sodnikov, državne tožilke) z utemeljitvijo, da bi pojasnile, ali bi se policisti želeli obsojencu iz kakršnegakoli razloga maščevati, z razjasnitvijo te okoliščine pa bi se potrdil obsojenčev zagovor v delu, da gre v obravnavani zadevi za krivo pričanje policistov, da v vozilu S. M. obsojenca ni bilo. Sodišče prve stopnje je izvedbo predlaganih dokazov zavrnilo z utemeljitvijo, da priče ne bi ničesar vedele povedati o dogajanju na kraju ustavitve voznika S. M. kot storilca prekrška in o tem, kdo je bil v vozilu, prav tako ne glede obravnavanega kaznivega dejanja (6. in 7. točka prvostopenjske sodbe). Utemeljilo je tudi, da izvedeni dokazni postopek maščevanja policistov ni potrdil. Dokaz z izvedencem prometne stroke, glede ogleda kraja dejanja, rekonstrukcije, udarne jame na vozišču, pa je zavrnilo z utemeljitvijo, da se pridobitev tega podatka in ostalih podatkov nanašajo na prekrškovni postopek, oziroma da je dejansko stanje zadeve zadosti raziskano in njihova pridobitev ne bi v ničemer spremenila odločitve sodišča prve stopnje.

9. Višje sodišče je pritrdilo argumentiranim razlogom prvostopenjskega sodišča in pravne zaključke sprejelo kot pravilne (točka 13 in 14 sodbe sodišča druge stopnje). Dodalo je, da iz navedb pritožbe ni razvidno, kakšna je stopnja verjetnosti, da bi se z zaslišanjem prič (policistov, sodnikov, državne tožilke) vplivalo na že ugotovljena dejstva in postavilo v dvom v pravilnost ugotovitve sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi. Zaključkov prvostopenjskega sodišča ne more ovreči navedba o aktivnosti policije pri ovajanju obdolženega, ki naj bi izhajala iz izpovedbe priče – prekrškovne sodnice v disciplinskem postopku zoper obsojenega, ko je izpovedala, da je na zaslišanju v prekrškovnem postopku eden od policistov dejal, da gre za sum kaznivega dejanja krive izpovedbe, kar je po oceni obsojenca pripomoglo k naznanitvi suma na pristojno državno tožilstvo. Sodišče druge stopnje izpostavlja vzporeden zapis pri izpovedbi te priče o „zaprepaščenosti“ policistov nad izpovedbo priče B. M. in še ene priče (B. Š.), s katero jo je seznanil strokovni sodelavec, ki je opravil procesno dejanje zaslišanja prič – policistov, in nadalje, da je na njihovem sodišču praksa, da sodniki o sumu kaznivih dejanj obvestijo državno tožilstvo. Sodišče prve stopnje je dejstvo – vidljivost v vozilu kršitelja, ustavljenega v nočnem času na površini ob vozišču s cestno razsvetljavo, osvetljenega z lučmi dveh vozil policije, ugotovilo zanesljivo po ceni sodišča druge stopnje s pomočjo neposrednih prič. Zato utemeljeno ni sledilo dokaznemu predlogu obrambe po ugotavljanju tega dejstva še z izvedencem. Sodišče druge stopnje zato ugotavlja, da obsojencu ni bila kršena pravica do obrambe in odločitev sodišča prve stopnje o krivdi obsojenca ni bila sprejeta v naprej že pred zaključkom dokaznega postopka.

10. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča sta nižji sodišču ustrezno obrazložili zavrnitev s strani obsojenca dokaznih predlogov ter dovolj prepričljivo in izčrpno obrazložili, da je že iz izvedenih dokazov mogoče zanesljivo sklepati o obstoju odločilnih dejstev. V zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjevan procesni položaj bi namreč nastal le v primeru, če bi obsojenec predlagal izvedbo dokazov in izkazal, da s tem dokazuje pravno relevantna dejstva in verjetnost, da jih bo na ta način mogoče dokazati, vendar pa obsojenec v obravnavanem primeru ni pojasnil, kakšna je stopnja verjetnosti, da bi se z zaslišanjem predlaganih prič oziroma postavitvijo izvedenca cestno prometne stroke vplivalo na že ugotovljena dejstva in postavilo v dvom pravilnost ugotovitve nižjih sodišč v izpodbijanih sodbah. Zato je dokazne predloge sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo v okviru proste presoje, ki mu je dana po Ustavi RS in ZKP.

11. V nadaljevanju zahteve za varstvo zakonitosti vložnik nižjima sodiščema očita, da ni bil deležen nepristranskega sojenja v skladu z ustavno pravico do sodnega varstva po 23. členu Ustave RS. Pri tem pristranskost vidi v zavrnitvi prav vseh z njegove strani predlaganih dokazov ter dejstvu, da se sodišče do tistih dokazov, ki jih je v dokazne namene prebralo, ni opredelilo (strokovno mnenje sodnega izvedenca dr. I. C. in uradni zaznamek SKP s 3. 9. 2013). Razlog vidi v tem, da so bili sodniki, ki so sodelovali v tem kazenskem postopku v svoji poklicni preteklosti povezani s sojenjem v prekrškovnih zadevah (prvostopenjska sodnica oziroma sodnica poročevalka na drugi stopnji B. D.), ali so delali na policijski upravi, kjer je bil zaposlen F. K. (predsednik drugostopenjskega senata, sodnik M. P.), ki obsojencu obljublja maščevanje, ali pa so po njegovem vedenju znanci F. K. (član drugostopenjskega senata, sodnik B. R.).

12. Vložnik v pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo kršitve 23. člena Ustave RS (kolikor se njegov očitek o pristranskosti sodnikov nanaša na prvostopenjsko sodnico) ni uveljavljal, niti z navedbo, da uveljavlja tako kršitev, niti po njeni vsebini, kot to sedaj uveljavlja v vloženi zahtevi. Skladno z določbo petega odstavka 420. člena ZKP se sme vložnik na kršitve iz prvega odstavka tega člena sklicevati samo, če jih ni mogel uveljavljati v pritožbi, ali če jih je uveljavljal, pa jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo. Ker tako imenovani pogoj materialnega izčrpanja pravnega sredstva ni izpolnjen, sodišče zahteve za varstvo zakonitosti v tem delu ni dolžno presojati.

13. Z navajanji, ki se nanašajo na drugostopenjske sodnike, člane senata, ki so odločali o obsojenčevi pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo pa obsojenec po presoji Vrhovnega sodišča uveljavlja odklonitveni razlog po 6. točki 39. člena ZKP (iudex suspectus), ko izpostavlja okoliščine, ki po njegovem mnenju vzbujajo dvom v objektivni vidik nepristranskosti imenovanih sodnikov. Zatrjevana procesna kršitev po presoji Vrhovnega sodišča pomeni le relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, zato bi moral vložnik izkazati vpliv zatrjevanih kršitev na zakonitost sodbe. Okoliščine, s katerimi obsojenec utemeljuje uveljavljani odklonitveni razlog (poklicno delo sodnikov na prekrškovnih zadevah oziroma na policijski upravi ter zgolj zatrjevano in z ničemer izkazano znanstvo s F. K., ki naj bi se obsojencu želel maščevati) zaradi svoje splošnosti oziroma neizkazanosti ne vnašajo dvoma v nepristranskost sodnikov, ki so odločali o obsojenčevi pritožbi v postopku na drugi stopnji.

14. Vložnik uveljavlja tudi bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker v sodbi sodišča prve stopnje niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih oziroma so ti nejasni. Zatrjevano kršitev utemeljuje z navajanji, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do mnenja sodnega izvedenca za raziskavo prometnih nezgod dr. I. C., ki ga je v dokazne namene prebralo in se nanaša na cestno prometni prekršek, ki ga je storil njegov sin S. M. 15. Vrhovno sodišče uvodoma navaja, da je potrebno v obravnavani zadevi razmejiti postopek v postopek o prekršku, ki je tekel zoper obsojenčevega sina S. M., in v kazenski postopek zoper obsojenega zaradi kaznivega dejanja krive ovadbe. Ker v kazenski zadevi, v kateri se obsojencu očita kaznivo dejanje krive izpovedbe, mnenje sodnega izvedenca glede cestno prometnega prekrška, ki ga je storil obsojenčev sin, ne predstavlja odločilnega dejstva, torej tistega, ki se nanaša na predmet obtožbe oziroma na druge odločitve, ki jih je sodišče sprejelo v zvezi z obtožbo, je pritrditi razlogom višjega sodišča (točka 8 obrazložitve drugostopenjske sodbe), da odsotnost razlogov o mnenju sodnega izvedenca dr. C. ne pomeni zatrjevane procesne kršitve.

16. V nadaljevanju vložnik uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki jo utemeljuje z navajanji, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo tudi do uradnega zaznamka SKP z dne 3. 9. 2013, iz katerega izhaja, da naj bi kriminalist Z. K. pridobil določene informacije, po katerih naj bi se F. K. zaradi sodnih postopkov, ki tečejo proti njemu, maščeval oziroma pripravljal določene aktivnosti zoper kriminaliste ter tožilca, ki je usmerjal njihovo delo (obsojenca).

17. Vložnik v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje pod prejšnjo točko navedene kršitve ni uveljavljal niti z navedbo, da uveljavlja tako kršitev, niti po njeni vsebini, kot to uveljavlja v vloženi zahtevi za varstvo zakonitosti, zato v tem delu ni izpolnjen tako imenovani pogoj materialnega izčrpanja pravnega sredstva po petem odstavku 420. člena ZKP. Po navedeni zakonski določbi se sme vložnik na kršitve iz prvega odstavka 420. člena ZKP sklicevati samo, če jih ni mogel uveljavljati v pritožbi, ali če jih je uveljavljal, pa jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo.

18. V zvezi z nadaljnjim očitkom, da sodba sodišča prve stopnje nima razlogov o odločilnih dejstvih, vložnik poudarja, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev utemeljilo s tem, da je v celoti verjelo policistom M. F., D. F. ter D. J., da so njihove izpovedbe jasne, natančne in prepričljive, neskladja v njihovih izpovedbah je pojasnilo s časovno odmaknjenostjo, zaradi česar se prehitevanja niso več natančno spomnili, ni pa obrazložilo nasprotij v izpovedbah teh prič glede storitve prekrška kršitelja S. M. in z njim povezanih okoliščin.

19. Sodišče prve stopnje je v točkah 14, 15 in 16 sodbe natančno povzelo izpovedbe neposrednih prič – treh policistov, ki so bili obravnavanega dne neposredno navzoči na kraju ustavitve S. M., danih ob zaslišanjih v prekrškovni zadevi in v obravnavani kazenski zadevi v okviru preiskovalnih dejanj in glavne obravnave v zvezi s predmetom obtožbe in elementih kaznivega dejanja krive izpovedbe, in zaključilo, da so vsi skladno izpovedali, da na kraju, razen voznika kršitelja, ni bilo drugih oseb, prav tako ne v kršiteljevem vozilu. Navedlo pa je tudi, da ugotavljanje prekrška ni predmet obravnavane kazenske zadeve, da so bili policisti glede prekrška zaslišani šele po dveh letih od storitve in je razumljivo in logično, da se glede prekrška, ko gre za dinamičen dogodek, ki se je zgodil v nekaj sekundah, vseh podrobnosti prehitevanja natančno niso mogli več spomniti. Takšna argumentacija je po mnenju sodišča druge stopnje izkustveno in življenjsko sprejemljiva (točka 17 obrazložitve drugostopenjske sodbe). Z obsežnimi navedbami, v katerih obsojenec ocenjuje verodostojnost konkretnih posameznih prič – policistov, tako na abstraktnem nivoju kot v obravnavani zadevi, pa po oceni Vrhovnega sodišča ne uveljavlja zatrjevane procesne kršitve (11. točka prvega odstavka 371. člena ZKP), temveč izraža nestrinjanje z dokaznimi zaključki prvostopenjskega sodišča ter s tem uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, ki v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom ni dovoljen razlog (drugi odstavek 420. člena ZKP).

20. Z navajanji, da se pritožbeno sodišče ni opredelilo do sodbe Vrhovnega sodišča IV Ips 59/2014 z dne 25. 11. 2014, s katero je bila pravnomočna sodba Okrajnega sodišča v Slovenj Gradcu ZSV 45/2014, ki se nanaša na prekrškovni postopek zoper obsojenčevega sina, razveljavljena, uveljavlja vložnik kršitev prvega odstavka 395. člena ZKP, po katerem mora pritožbeno sodišče v obrazložitvi sodbe presoditi vse konkretne pritožbene navedbe, ki se nanašajo na odločilna dejstva, zavzeti o njih svoja stališča in jih ustrezno obrazložiti. Pri zatrjevani kršitvi gre za tako imenovano relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, kjer mora vložnik izkazati tudi vpliv zatrjevane kršitve na zakonitost sodbe. Z navajanji, da je za razveljavitev sodbe ZSV 45/2014 zvedel in v dopolnitvi pritožbe o tem seznanil pritožbeno sodišče 18. 12. 2014, torej že po opravljeni seji pritožbenega senata (seja 27. 11. 2014), zaradi česar meni, da bi moralo pritožbeno sodišče sejo ponoviti in o pritožbi in njeni dopolnitvi (podani po izteku pritožbenega roka) ponovno odločiti, vložnik po presoji Vrhovnega sodišča ni izkazal vpliva zatrjevane procesne kršitve na zakonitost izpodbijane sodbe. Vrhovno sodišče v zvezi z zatrjevano kršitvijo še ugotavlja, je do razveljavitve sodbe ZSV 45/2014 prišlo po izdaji sodbe pritožbenega sodišča, zato jo pritožbeno sodišče ni moglo upoštevati in se do nje opredeliti. Kot navaja že sam vložnik zahteve za varstvo zakonitosti, pa navedeno dejstvo lahko predstavlja razlog za obnovo postopka po 3. točki prvega odstavka 410. člena ZKP.

C.

21. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve zakona niso podane, zahteva pa je bila vložena tudi iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

22. Izrek o stroških postopka s tem izrednim pravnim sredstvom temelji na določilu 98.a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Ker obsojenec z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspel, je dolžan plačati sodno takso, ki jo je Vrhovno sodišče odmerilo ob upoštevanju zapletenosti postopka in premoženjskega stanja obsojenca.