Jedro

Če se kot izvršitvena oblika kaznivega dejanja prikrivanja v danem primeru šteje nakup, potem podrobno prikazano dejanje vsakega od obsojencev in sicer "da je prvi obsojenec izročil prodajalcu denar in vozilo prevzel ter ga odpeljal, drugi obsojenec pa ga je do tja spremljal z avtom, s katerim sta se pripeljala v kraj nakupa", to opisano ravnanje drugega obsojenca ni mogoče šteti kot "udeležbo pri izvršitvi kaznivega dejanja" (22. člen KZJ).

Izrek

Ob reševanju zahteve obs. se sodbi sodišč prve in druge stopnje glede tega obsojenca razveljavita in zadeva pošlje sodišču prve stopnje v tem obsegu v ponovno sojenje.

Obrazložitev

S sodbo sodišča prve stopnje, navedeno v uvodu, sta bila obsojenca obsojena za kaznivo dejanje prikrivanja, storjeno v sostorilstvu po 3. odstavku 176. člena KZ RS v zvezi z 22. členom KZ SFRJ in obsojena na 8 mesecev zapora oziroma na 6 mesecev zapora. Sočasno pa je bil obema po 70. členu KZ SFRJ izrečen varnostni ukrep izgona tujcev iz države za dobo petih let. S sodbo sodišča druge stopnje, ki je prav tako navedena v uvodu, so bile pritožbe javnega tožilca, prvega obt. in zagovornikov obeh obtožencev zavrnjene kot neutemeljene in potrjena sodba sodišča prve stopnje.

Zagovornik drugoobsojenega je vložil zahtevo za izreden preizkus pravnomočne sodbe, v kateri se sklicuje na vse razloge iz 427. člena ZKP, "zlasti pa na kršitve kazenskega zakona iz 1. do 5. točke 365. člena ZKP". Ti razlogi naj bi bili podani zato, ker iz opisa dejanja v izreku sodbe sodišča prve stopnje, ki je protisloven, ne izhaja, da bi obs. sodeloval pri kaznivem dejanju prikrivanja kot sostorilec, saj vozila ni niti kupil niti si ga ni kako drugače priskrbel. Prav tako ni navedena nobena okoliščina, iz katere bi se lahko sklepalo, da je tudi on vedel za to, da je vozilo ukradeno. Sporno je tudi, ali vrednost vozila presega 50.000 SIT. V opisu dejanja navedeno ravnanje obsojenca, da je peljal soobsojenčevo vozilo na povratku iz Ljubljane proti Postojni, je mogoče oceniti kvečjemu kot pomoč, vendar pa je ta pomoč tudi že bila dana po storjenem kaznivem dejanju prikrivanja. Predlaga, naj se pravnomočna sodba ali spremeni tako, da se obs. oprosti obtožbe, ali pa razveljavi in zadeva vrne v ponovno obravnavanje sodišču prve stopnje.

Ob reševanju zahteve za izreden preizkus pravnomočne sodbe je bilo treba sodbi sodišč prve in druge stopnje glede drugoobs. po uradni dolžnosti razveljaviti.

Senat vrhovnega sodišča je ob obravnavanju zahteve obsojenčevega zagovornika za izreden preizkus pravnomočne sodbe spoznal, da trditev vlagatelja o kršitvah kazenskega zakona na obsojenčevo škodo ni mogoče zanesljivo presoditi glede na to, da obstoji utemeljen dvom o resničnosti ugotovljenih dejstev. V opisu dejanja v izreku sodbe, ki naj bi bil odločilen za pravilno pravno opredelitev kaznivega dejanja, je ravnanje obsojenca kot sostorilca pri kaznivem dejanju prikrivanja po 3. odstavku 176. člena prikazano le v tem pomenu, da je glagol "kupil", s katerim je v zakonu označena ena od oblik izvršitvenega dejanja pri kaznivem dejanju prikrivanja, naveden v dvojini "kupila". V istem opisu pa je za tem izrazom, ki sam po sebi še ne izraža natančno udeležbe dveh oseb pri izvršitvi dejanja, podrobneje prikazano dejanje vsakega izmed obsojencev tako, da je prvoobt. prodajalcema izročil 2.000 DEM in prevzel vozilo, nakar je to vozilo odpeljal, drugoobt. pa ga je tja spremljal z avtom, s katerim sta se pripeljala v Ljubljano". Če se kot izvršitvena oblika kaznivega dejanja šteje nakup, potem v danem primeru res ni možno opisano ravnanje drugega obs. označiti kot udeležbo pri izvršitvi kaznivega dejanja. Vprašljivo je, ali je šlo v danem primeru samo za deloma ali v celoti za napačno uporabo določbe v sostorilstvu po 22. členu KZ SFRJ. Kot je že bilo navedeno, iz opisa dejanja v izreku sostorilstvo v obliki udeležbe več oseb pri izvršitvi očitno ne izhaja, na vprašanje, ali sta oba obsojenca "kako drugače skupno storila kaznivo dejanje", pa na podlagi ugotovljenih dejstev ni mogoče s potrebno določnostjo odgovoriti. Namreč, kakšna drugačna oblika sostorilstva bi bila lahko podana le, če bi bilo ugotovljeno, da je bil delež vsakega izmed soobsojencev odločilen za izvršitev dejanja, kakršnega sta načrtovala. V izreku sodbe sodišča prve stopnje je res omenjen poprejšnji dogovor obsojencev, vendar tako, da sta "po poprejšnjem dogovoru prišla iz P. v L.", kar more zanesljivo samo pomeniti, da sta bila dogovorjena za skupno potovanje v Ljubljano, nadaljnje sklepanje, da sta se še dogovarjala tudi za skupno izvršitev kaznivega dejanja v Ljubljani, pa iz te navedbe v izreku določno ne izhaja. Glede na to, da spada kaznivo dejanje prikrivanja po 176. členu KZ RS med tkim. trenutna kazniva dejanja, je treba vprašanje sostorilstva v objektivnem in subjektivnem pogledu presojati v zvezi z ravnanjem posameznega obsojenca v času nakupa ukradenega avtomobila. Iz navedbe v opisu dejanja, da je drugo obs. po nakupu avtomobila soobsojenca spremljal z avtomobilom, s katerim sta se bila prej pripeljala v Ljubljano, je razvidno, da se temu obsojencu pravzaprav očita le njegovo ravnanje že po soobsojenčevi storitvi kaznivega dejanja v obliki nakupa ukradenega avtomobila. Zahteva za izreden preizkus pravnomočne sodbe torej utegne imeti prav, ko uveljavlja, da lahko ravnanje tega obsojenca pomeni pomoč po storjenem kaznivem dejanju. K takim izvajanjem v zahtevi je umestno dodati, da obstoji tudi možnost, da je obsojenec lahko soobsojencu nudil psihično pomoč z dajanjem obljub pred storitvijo kaznivega dejanja, da ga bo po storitvi kaznivega dejanja spremljal z njegovim avtomobilom, se pravi, da je kasnejša fizična pomoč po storitvi kaznivega dejanja pomenila samo nadaljnjo realizacijo predhodne psihične pomoči. Seveda pa določna pravna opredelitev o tem vprašanju zaenkrat ni možna, ker ni resnično in v celoti razjasnjena podrobna vsebina zatrjevanega dogovora med obsojencema ob njunem odhodu iz Postojne.

V samem izreku sodbe sodišča prve stopnje se tudi zatrjuje, da sta oba obsojenca vedela, da je šlo za nakup ukradenega vozila, taka trditev pa je tudi ponovljena v obrazložitvi te sodbe, ne da bi to bilo kakorkoli povezano z vsebino izvedenih dokazov. Soobsojenec je celo v zagovoru v preiskavi, v katerem je zase priznaval, da je vedel za to, da kupuje ukradeni avtomobil, o soobsojenem le navajal, da se mu zdi, da ni slišal pogovora s prodajalci, ko je bilo omenjeno, da je bil avtomobil ukraden v Avstriji. Iz zagovorov obeh obsojencev v preiskavi in na glavni obravnavi je v breme obsojenca torej moč povzeti največ to, da je vedel, da bo soobsojenec v Ljubljani kupil avtomobil po nizki ceni in brez dokumentov. Odkloniti je treba kot nedovoljeno tako ugotavljanje dejanskega stanja, da bi se o seznanjenosti obsojenca s podatkom, da je bil avtomobil ukraden v Avstriji, sklepalo na podlagi dejstva - ki se tudi navaja v obrazložitvi sodbe -, da naj bi se zoper njega pred drugim temeljnim sodiščem vodil kazenski postopek zaradi utemeljenega suma, da je dan pred obravnavanim kaznivim dejanjem skupaj z istim soobsojencem poskusil storiti kaznivo dejanje velike tatvine. Na podlagi dejstev, ki so se v obravnavani zadevi smela šteti za ugotovljena, bi se soobs. lahko očitalo kvečjemu to, da je moral in mogel vedeti za nakup ukradenega avtomobila, ne pa da je, kakor se zatrjuje v izreku sodbe sodišča prve stopnje, vedel za to okoliščino. Ni torej izključeno, da se pri ravnanju tega obsojenca, bodisi v okviru sostorilstva bodisi v okviru pomoči h kaznivemu dejanju pojavljajo drugačne osebne okoliščine v zvezi s predmetom kaznivega dejanja prikrivanja kot pri soobsojencu in je zato tudi njuni ravnanji treba različno pravno opredeljevati v tem pogledu, ali je šlo za temeljno obliko kaznivega dejanja po 1. ali po 2. odstavku 176. člena KZ RS. Glede na to, da je pri odločanju o zahtevi za izreden preizkus pravnomočne sodbe nastal precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ki so bila ugotovljena v izpodbijani pravnomočni sodbi, zoper katero je zahteva vložena in zaradi tega ni bilo mogoče zanesljivo odločiti o zahtevi v zvezi z njenim zatrjevanjem kršitev kazenskega zakona, je senat Vrhovnega sodišča v skladu z določbami 1. odstavka 423. člena in 429. člena ZKP izpodbijano sodbo glede obs. razveljavil in odredil, da se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.