Jedro

Policistov poziv v okviru opravljanja uradnega dejanja, naj oseba odpre zaprt predal torbe, še ne predstavlja nedovoljenega vpliva na voljo drugega oziroma neprimerne oblastvene prisile, s čimer bi bilo nedopustno poseženo v posameznikovo pravico do zasebnosti ali voljo, da prostovoljno sodeluje s policijo. To še toliko bolj velja v konkretnem primeru, ko obdolženec ni bil niti k čemur koli pozvan, pač pa le vprašan, kaj je v nahrbtniku, ki ga je prej potisnil pod vozilo.

Točka osredotočenosti suma na obdolženega je nastopila šele po tistem, ko je policistoma sam izročil nahrbtnik s tolikšno količino (prepoznavne) prepovedane droge, ki bistveno presega morebitne potrebe posameznika. Pred tem pa policista nista razpolagala s konkretnimi, preverljivimi informacijami, da naj bi obdolženec storil očitano mu kaznivo dejanje. Ker sum torej še ni bil osredotočen nanj, ko je na vprašanje segel po nahrbtniku in ga odprl, ni obstajala dolžnost policistov, da ga poučita po četrtem odstavku 148. člena ZKP, kar posledično pomeni, da zaseg kritičnih predmetov ni bil izveden nezakonito.

Izrek

Pritožba zagovornic obdolženega A. A. se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Ljubljani zahtevo „zagovornice“ obdolženega A. A. za izločitev dokazov („vseh nezakonito pridobljenih dokazov - zasežene prepovedane droge“) z dne 25. 1. 2018 na podlagi drugega odstavka 83. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) zavrnila kot neutemeljeno.

2. Zoper sklep sta se „iz vseh pritožbenih razlogov“ pravočasno pritožili zagovornici obdolženca. Predlagali sta, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da „predlagane“ dokaze izloči, oziroma da sklep razveljavi ter (zadevo) vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče uvodoma pripominja, da z izjemo preizkusa stvarne in funkcionalne pristojnosti sodišča prve stopnje (peti odstavek 402. člena ZKP) izpodbijani sklep preizkusi izključno v okvirih pritožbenih navedb. V tej luči je ugotoviti, da pritožba vsebinsko ne izpodbija zaključkov sodišča prve stopnje, da obdolženemu A. A. med policijskim postopkom ni bila prekršena pravica do uporabe svojega jezika. Prav tako pritožba z ničemer argumentirano ne izpodbija ocene izpodbijanega sklepa, da je dogajanje po tem, ko sta policista B. B. in C. C. v večernih urah 28. 10. 2017 na avtocestnem počivališču X. zaustavila vozilo ... italijanskih registrskih oznak, v katerem se je kot potnik nahajal tudi obdolženi A. A., potekalo tako, kot izhaja iz uradnega zaznamka obeh policistov (list. št. 6-7) ter njunih izpovedb v preiskavi, ne pa na način, kot je v svojem zagovoru zatrjeval obdolženec. Posledično so v pritožbenem postopku neizpodbijane relevantne dejanske okoliščine, da sta policista pri opravljanju rednih nalog kontrolirala omenjeno vozilo, pri čemer sta ob približevanju vozilu zaznala močan vonj po prepovedani drogi konoplji. Potniki v vozilu so bili nemirni, dva med njimi (D. D., ki je sedel na sovoznikovem sedežu, ter obdolženi A. A., ki je sedel desno zadaj) pa sta brez dovoljenja policistov zapustila vozilo. Obdolženi A. A. je med izstopanjem vrgel na tla zaprt nahrbtnik črne barve, ki ga je nato z nogo potisnil pod vozilo. Na vprašanje policistke, zakaj je nahrbtnik potisnil pod avtomobil oziroma kaj se v njem nahaja, je obdolženec odgovoril, da se je ustrašil, ker je nervozen, zatem pa je sam povlekel nahrbtnik izpod avta, odprl zadrgo na njem in policistoma pokazal vsebino (vidne so bile štiri večje prozorne PVC vrečke s posušeno zeleno-rjavo snovjo, glede katere so sledeče forenzične preiskave pokazale, da gre za skoraj kilogram konoplje). Obdolžencu je bil nahrbtnik s PVC vrečkami nato zasežen na podlagi 220. člena ter ob pogojih iz 148. in 164. člena ZKP (zapisnik na list. št. 8-9). Policista se med zaslišanjem nista mogla spomniti, kdaj (če sploh) je bil obdolženi A. A. med postopkom na počivališču X. poučen o pravicah, ki mu gredo kot osumljencu kaznivega dejanja (četrti odstavek 148. člena ZKP). Je pa iz uradnega zaznamka o izjavi osumljenca (list. št. 12-13) razvidno, da je bil obdolženi o teh pravicah poučen istega večera na PP Y., tj. ob 22.53 uri, kar je približno štiri ure po odkritju droge.

5. V predlogu za izločitev dokazov sta zagovornici utemeljeno zatrjevali, da za odpiranje in pregledovanje vsebine prtljage potnikov v vozilu policisti nimajo pooblastila v določbah drugega odstavka 148. člena ZKP. Je pa, kot izhaja iz povzetih dejanskih okoliščin, zaprt nahrbtnik odprl sam obdolženi ter vsebino pokazal policistoma. Vrhovno sodišče RS se je v več odločbah opredelilo (prim. I Ips 32544/2010 z dne 24. 8. 2012, I Ips 151/2011 z dne 17. 11. 2011, I Ips 54686/2010 z dne 7. 10. 2010), da prostovoljne izročitve predmetov ni mogoče šteti za hišno ali osebno preiskavo, glede katerih bi morali biti izpolnjeni pogoji po ZKP, vključno z odredbo sodišča, zato se v tovrstni procesni situaciji sestavi le zapisnik o zasegu predmetov, kot v tej zadevi. V zapisniku je navedeno, da je obdolženi A. A. nahrbtnik z drogo izročil sam (pritožba česa drugega ne zatrjuje, pritožbeno sodišče pa tudi sicer nima pomislekov v skladni izpovedbi policistov). V odločbi I Ips 87822/2010-268 z dne 28. 3. 2013 je precedenčno sodišče razlogovalo, da policistov poziv v okviru opravljanja uradnega dejanja, naj oseba odpre zaprt predal torbe, še ne predstavlja nedovoljenega vpliva na voljo drugega oziroma neprimerne oblastvene prisile, s čimer bi bilo nedopustno poseženo v posameznikovo pravico do zasebnosti ali voljo, da prostovoljno sodeluje s policijo. To še toliko bolj velja v konkretnem primeru, ko obdolženec ni bil niti k čemur koli pozvan, pač pa le vprašan, kaj je v nahrbtniku, ki ga je prej potisnil pod vozilo. Tudi navedenih ugotovitev pritožba ne problematizira.

6. Neutemeljena so pritožbena izvajanja, da bi morala policista obdolženega A. A. pred vprašanjem, kaj je v nahrbtniku, poučiti o njegovih pravicah po četrtem odstavku 148. člena ZKP. Obveznost podučitve o pravnih jamstvih osumljenca v predkazenskem postopku procesni zakon veže na trenutek, ko za določeno osebo obstajajo razlogi za sum, da je storila ali sodelovala pri storitvi kaznivega dejanja. Niti v kazenskoprocesni teoriji niti v sodni praksi ni dvoma, da gre za trenutek, ko se policijsko preiskovanje osredotoči zoper določenega osumljenca; še natančneje - ko je podana osredotočenost suma, da je konkretna oseba storila specificirano kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti. Gre za dejansko vprašanje, o katerem izpodbijani sklep ne vsebuje izrecnih razlogov, kar je sicer razumljivo, saj obramba v zahtevi za izločitev dokazov problematike pravnega pouka (še) ni zatrjevala. Kljub temu pa iz obrazložitve sklepa izhajajo okoliščine, da sta policista vozilo Fiat Punto ustavila in kontrolirala pri izvajanju rednih nalog, brez kakšnega predhodnega suma oziroma povezav obdolženih s prepovedano drogo. Vonj po konoplji, ki sta ga policista zaznala ob pristopanju k vozilu, sam po sebi še ne nakazuje na izvrševanje kaznivega dejanja, saj lahko dokazuje „zgolj“ uživanje droge v vozilu, kar je prekršek, ne kaznivo dejanje. Enako velja za zaznano živčnost potnikov ter navsezadnje tudi za ravnanje obdolženega z nahrbtnikom, kar še ne artikulira suma, da gre za izvrševanje specifičnega kaznivega dejanja. Upoštevaje že zgoraj opredeljene okoliščine, v katerih ni nič nezakonitega, je po presoji pritožbenega sodišča točka osredotočenosti suma na obdolženega A. A. nastopila šele po tistem, ko je policistoma sam izročil nahrbtnik s tolikšno količino (prepoznavne) prepovedane droge, ki bistveno presega morebitne potrebe posameznika. Pred tem pa policista, kot povedano, nista razpolagala s konkretnimi, preverljivimi informacijami, da naj bi obdolženec storil očitano mu kaznivo dejanje. Ker sum torej še ni bil osredotočen nanj, ko je na vprašanje segel po nahrbtniku in ga odprl, ni obstajala dolžnost policistov, da ga poučita po četrtem odstavku 148. člena ZKP, kar posledično pomeni, da zaseg kritičnih predmetov ni bil izveden nezakonito. Res iz izpovedb policistov ni bilo mogoče razbrati, ali je A. A. prejel pravni pouk po zaznavi vsebine nahrbtnika ali šele nekaj ur kasneje na PP Y., kot izkazuje uradni zaznamek o izjavi osumljenca, vendar je pritrditi naziranju izpodbijanega sklepa, da v tem vmesnem obdobju ni bilo opravljeno prav nobeno relevantno procesno dejanje, niti pridobljena kakšna (samoinkriminirajoča) izjava osumljenca. Nejasna so pritožbena izvajanja o vplivu domnevno zvijačnega policijskega postopanja na „obsojenčevo (!) priznanje“ po pouku, saj obdolženec v tej zadevi ni ničesar priznal, tj. ne v predkazenskem postopku niti pred sodiščem. Ker zaseg prepovedane droge v pojasnjenih okoliščinah ni bil nezakonit, tudi sledeče postopanje policije nima narave nezakonitosti, zato pa ni razlogov za izločitev zasežene droge niti ostalih dokazov, pridobljenih na podlagi prvotnega zasega predmetov.

7. Ker se je tudi po presoji pritožbenih navedb izkazalo, da v predmetni zadevi ni razlogov za ekskluzijsko sankcijo, saj procesnega gradiva ne bremenijo nedovoljeni dokazi, ki so sicer predmet izločitve iz spisa po 83. členu ZKP, je pritožbeno sodišče pritožbo zagovornic zavrnilo kot neutemeljeno.