Jedro

Obračun in plačilo prispevkov iz naslova delovnega razmerja je lahko le posledica ugotovitve obstoja delovnega razmerja. Glede na tožbene navedbe in navedbe v odgovoru na tožbo, ko je bilo sporno delovno razmerje tožeče stranke, niso bili podani pogoji po 181. členu ZPP za zavrženje tožbe v tem delu iz razloga, ker naj tožeča stranka ne bi imela pravne koristi od ugotovitve dejstev. Bistveno je, da je v individualnih delovnih sporih odločitev o (obračunu) in plačilu davkov in prispevkov odvisna od obstoja delovnega razmerja, na podlagi katerega delavec uveljavlja to obveznost delodajalca. Zato je, glede na trditve v odgovoru na tožbo, nepravilno sklepati, da ni podan pravni interes tožeče stranke za ugotovitveni zahtevek (da delovno razmerje pri toženih strankah predstavlja pravno kontinuiteto ter da drugo in tretje tožena stranka odgovarjata za obveznosti družbe), ker naj bi že lahko uveljavljal dajatveni zahtevek. To še posebej velja v obravnavani zadevi iz razloga, ker sodišče prve stopnje sploh še ni izvajalo dokazov, temveč je odločilo o (delnem) zavrženju tožbe pred izvedbo pripravljalnega naroka oziroma naroka za glavno obravnavo. V tej fazi postopka, ko sodišče prve stopnje sploh še ni izvajalo dokazov, pa je takšna odločitev nepravilna. Le v kolikor bi namreč sodišče prve stopnje v okviru materialnega procesnega vodstva med strankama kot nesporno na glavni obravnavi ugotovilo, da je obstajalo delovno razmerje, kot to uveljavlja tožeča stranka, in da je podana delovnopravna kontinuiteta oziroma obveznost družbenikov za plačilo obveznosti izbrisane družbe, bi lahko sklepalo, da tožeča stranka nima pravnega interesa za takšen tožbeni zahtevek.

Prispevki za socialno varnost predstavljajo del plačila za delo po pogodbi o zaposlitvi (plačilo za opravljeno delo je temeljna pravica delavca), ki pa ga je dolžan obračunati in odvesti delodajalec v imenu in za račun delavca (torej v delavčevo korist) pristojnim organom oziroma institucijam. Delodajalec z opustitvijo svoje obveznosti plačila prispevkov v imenu in za račun delavca neposredno poseže v delavčevo pravico do plačila za opravljeno delo (ki je nedvomno pravica delavca iz delovnega razmerja), kar se posledično odrazi tudi kot poseg v delavčeve pravice iz nekaterih socialnih zavarovanj. Z obveznostjo delodajalca, da v imenu in za račun delavca prispevke, obračunane od delavčeve bruto plače, tudi plača, namreč ne preneha pravica delavca, da zahteva od delodajalca, da te prispevke nakaže pristojnim zavodom. Za odločanje o pravicah, obveznostih in odgovornostih iz delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem (oziroma njihovimi pravnimi predniki) pa je na podlagi točke b prvega odstavka 5. člena ZDSS-1 pristojno delovno sodišče v individualnem delovnem sporu, zato je nepravilna odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju tožbe oz. stališče, da zaradi možnosti davčne izvršbe delavec svoje pravice ne more uveljavljati v sodnem sporu oziroma, da sploh ni podana stvarna pristojnost delovnega sodišča.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo tožbo v delu, ki se nanaša na ugotovitev, da je bila tožeča stranka v času od 18. 2. 2008 do 14. 6. 2008 zaposlena in v delovnem razmerju pri A. d.o.o., v času od 15. 6. 2008 do 31. 1. 2010 zaposlena in v delovnem razmerju pri B. d.o.o. ter v času od 1. 2. 2010 do 15. 1. 2012 zaposlena in v delovnem razmerju pri C. d.o.o. in se te zaposlitve štejejo za delovnopravno kontinuiteto, brez prekinitev, ter v delu, ki se nanaša na ugotovitev, da za obveznosti plačila prispevkov in davkov v času od 15. 6. 2008 do 31. 1. 2010 odgovarjata D.D. in njen mož E.E. (točka I izreka). Odločilo je, da Delovno in socialno sodišče v Ljubljani ni pristojno za odločanje o delu tožbenega zahtevka tožeče stranke, ki se glasi: „Prvotožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati davke in prispevke glede na izplačane mesečne neto plače za čas od 18. 2. 2008 do 14. 6. 2008 na račun Davčnega urada Ljubljana, predviden za poplačilo prispevkov in davkov. Drugotoženi stranki sta dolžni tožeči stranki plačati davke in prispevke glede na izplačane mesečne neto plače za čas od 15. 6. 2008 do 31. 1. 2010 na račun Davčnega urada Ljubljana, predviden za poplačilo prispevkov in davkov. Tretja tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati davke in prispevke glede na izplačane mesečne neto plače za čas od 1. 2. 2010 do 15. 1. 2012 na račun Davčnega urada Ljubljana, predviden za poplačilo prispevkov in davkov.“ (točka II izreka). Odločilo je, da se tožbeni zahtevek v tem delu zavrže (točka III izreka).

Zoper navedeni sklep se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. členu ZPP. Predlaga razveljavitev sklepa ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Navaja, da je sodišče prve stopnje zavzelo zmotno stališče, da so prispevki za socialno varnost le ena od davčnih terjatev ter da davčni organi izterjujejo navedene terjatve. Pri tem se sodišče prve sklicuje na prvi odstavek 15. člena Zakona o prispevkih za socialno varnost, ki določa, da se glede obračunavanja, odmere in plačevanja prispevkov za socialno varnost, zamudnih obresti, prisilne izterjave, zastaranja, poroštva ter drugih vprašanj postopka, uporabljajo določbe Zakona o prispevkih za socialno varnost in Zakona o davčnem postopku. V obrazložitvi sodišče prve stopnje tudi navede, da davčni organi postopajo po Zakonu o davčnem postopku, ki pa izrecno določa, da določbe, ki se nanašajo na davek, veljajo tudi za prispevke za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, prispevke za obvezno zdravstveno zavarovanje, prispevke za zaposlovanje in prispevke za starševsko varstvo. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje, glede na določbo drugega odstavka 18. člena ZPP sklenilo, da za odločanje o navedenem delu tožbenega zahtevka ni pristojno in je zato tožbo v točki I in II izreka zavrglo. Potrdila DURS naj bi v skladu z določbo 145. člena ZAVP-2 predstavljala izvršilni naslov v davčnem izvršilnem postopku, zato po stališču sodišča prve stopnje tožnik v tem delu tožbenega zahtevka niti ne izkazuje pravnega interesa za vložitev tožbe, saj že razpolaga z listino, ki predstavlja izvršilni naslov. Iz tega razloga bi po mnenju sodišča prve stopnje lahko sam vložil predlog za izvršbo pri davčnem organu. Tožeča stranka meni, da ima pravni interes za ugotovitev, da delovno razmerje pri toženih strankah predstavlja pravno kontinuiteto ter da drugo in tretjetožena stranka odgovarjata za obveznosti družbe B., saj je tožeča stranka uveljavljala obstoj pravnega razmerja med tožnikom in toženimi strankami in sicer delovnega razmerja. Za vložitev tožbe se je tožeča stranka odločila, ker jo je na to izrecno pozvala delavka davčnega urada, ki je tudi povedala, da njene evidence niso zanesljive in da naj iz razloga previdnosti vloži tožbo. Na seznamu, ki ga je objavil DURS glede davčnih dolžnikov, je tožeča stranka ugotovila, da sta prvotožena stranka A. d.o.o. in njen lastnik ter tudi drugotožena stranka E.E. na seznamu neplačnikov v velikostnem razredu od 100.000,01 EUR do 300.000,00 EUR, pa tudi da sta tretja tožena stranka C. d.o.o. in njena lastnica D.D. na seznamu neplačnikov v enakem velikostnem razredu. Meni, da je delovno in socialno sodišče pristojno za odločanje v vseh tožbenih zahtevkih po tej tožbi, saj velja sistem t.i. bruto plače, po katerem je delodajalec dolžan delavcu za opravljeno delo obračunati dogovorjeno bruto plačo, od tako določene bruto plače v imenu in za račun delavca odvesti predpisane davke in prispevke za socialno varnost, delavcu pa izplačati neto znesek. Neplačilo nekaterih obvezno predpisanih prispevkov ima neposreden vpliv na obseg pravic iz socialnega zavarovanja. Opustitev plačila prispevkov v imenu in za račun delavca je poseg v delavčevo pravico do plačila za opravljeno delo. Gre za pravico iz delovnega razmerja, delovno sodišče pa je prisojno za odločanje o sporih o pravicah, obveznostih in odgovornostih iz delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem na podlagi točke b prvega odstavka 5. člena ZDSS-1. Tudi iz sodne prakse Vrhovnega sodišča RS, Višjega delovnega in socialnega sodišča ter prvostopnih delovnih sodišč izhaja, da je v našem pravnem sistemu podana stvarna pristojnost delovnih sodišč za odločanje v sporih v zvezi z neplačanimi prispevki in davki iz delovnega razmerja, upoštevajoč princip bruto plače. Pritožba je utemeljena.

Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99, s spremembami; v nadaljevanju: ZPP), v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP, po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev postopka, ki jih uveljavlja pritožba, in tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, vendar pa je zaradi zmotnega materialnopravnega stališča sprejelo preuranjeno odločitev, ki ne temelji na pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju.

Glede odločitve o zavrženju tožbe za ugotovitev delovnega razmerja v zvezi z zahtevkom za priznanje delovnopravne kontinuitete in dolžnosti družbenikov za plačilo prispevkov V tožbi je tožeča stranka zahtevala ugotovitev, da je bila v času od 18. 2. 2008 do 14. 6. 2008 v delovnem razmerju pri prvotoženi stranki A. d.o.o., v času od 15. 6. 2008 do 31. 1. 2010 v delovnem razmerju pri B. d.o.o. ter pri tretje toženi stranki C. d.o.o. od 1. 2. 2010 do 15. 1. 2012, in da se štejejo zaposlitve tožeče stranke za delovnopravno kontinuiteto brez prekinitve. Zahtevala je tudi ugotovitev, da se za obveznosti plačila prispevkov in davkov za tožečo stranko, ki v času od 15. 6. 2008 do 31. 1. 2010, ko je bila zaposlena pri delodajalcu A. d.o.o., odgovarja njen družbenik D.D. in njen mož E.E., oba iz F., G. ulica 3. Nadalje je tožeča stranka zahtevala od vseh treh toženih strank, da so ji dolžne plačati davke in prispevke, glede na izplačane mesečno neto plače za posamezna obdobja, kot izhajajo iz zahtevka, ter tožeči stranki izročiti dokaz o opravljenih plačilih. Od tožene stranke C. d.o.o. je zahtevala plačilo regresa za letni dopust za leto 2011 ter od odpravnino po osnovi v višini 543,82 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

V odgovoru na tožbo so tožene stranke prerekale tožbeni zahtevek in tožbene navedbe v celoti po temelju in višini, kolikor se z njimi niso izrecno strinjale ter navedle, da je tožba nesklepčna, nepregledna in posledično nerazumljiva v takšni meri, da se ne morejo argumentirano opredeliti do tožbenih navedb, razen da iz previdnosti zaradi prekluzije predlagajo, da sodišče od tožeče stranke zahteva, da tožbo popravi. Prva in tretja tožena stranka sta ugovarjali pasivno legitimacijo za obdobje od 18. 2. 2008 do 31. 1. 2010, drugotoženi stranki pa glede na nejasne tožbene navedbe iz previdnosti za obdobje od 18. 2. 2008 do 15. 1. 2012. Predložena dokazila, pogodbe o zaposlitvi in delovna knjižica, po navedbah iz odgovora na tožbo ne dokazujejo, da je bila tožeča stranka v obdobju od 18. 2. 2008 do 31. 1. 2010 kadarkoli zaposlena pri prvotoženi in tretjetoženi stranki, iz navedenih dokazil pa izhaja, da je bila od dne 18. 2. 2008 do 14. 6. 2008 zaposlena pri H. d.o.o. in ne pri prvotoženi stranki A. d.o.o. in tudi ne pri toženi stranki C. d.o.o.. Enako velja za obdobje od 15. 6. 2008 do 31. 1. 2010, ko je bila tožeča stranka zaposlena pri B. d.o.o.. Tudi iz priloženih rednih izpisov iz sodnega registra ne izhaja, da so prvo tožena in tretja tožena stranka ter H. d.o.o. in B. d.o.o. iste pravne osebe. Nesporno je bilo edino, da je tožeča stranka bila zaposlena pri tretji toženi stranki od 1. 2. 2010 do 15. 1. 2012. Obračun in plačilo prispevkov iz naslova delovnega razmerja je lahko le posledica ugotovitve obstoja delovnega razmerja. Glede na tožbene navedbe in navedbe v odgovoru na tožbo, ko je bilo sporno delovno razmerje tožeče stranke oziroma je bilo nesporno le-to, da je bila tožeča stranka zaposlena pri tretji toženi stranki od 1. 2. 2010 do 15. 1. 2012, ne da bi tožene stranke priznale delovnopravno kontinuiteto v zvezi z zahtevkom za plačilo odpravnine, ali obveznost drugo in tretje tožene stranke za plačilo prispevkov, niso bili podani pogoji po 181. členu ZPP za zavrženje tožbe v tem delu iz razloga, ker naj tožeča stranka ne bi imela pravne koristi od ugotovitve dejstev, kot je to zaključilo sodišče prve stopnje. Bistveno je, da je v individualnih delovnih sporih odločitev o (obračunu) in plačilu davkov in prispevkov odvisna od obstoja delovnega razmerja, na podlagi katerega delavec uveljavlja to obveznost delodajalca. Zato je, glede na trditve v odgovoru na tožbo, nepravilno sklepati, da ni podan pravni interes tožeče stranke za ugotovitveni zahtevek, ker naj bi že lahko uveljavljal dajatveni zahtevek. To še posebej velja v obravnavani zadevi iz razloga, ker sodišče prve stopnje sploh še ni izvajalo dokazov, temveč je odločilo o (delnem) zavrženju tožbe pred izvedbo pripravljalnega naroka oziroma naroka za glavno obravnavo. V tej fazi postopka, ko sodišče prve stopnje sploh še ni izvajalo dokazov, pa je takšna odločitev nepravilna. Le v kolikor bi namreč sodišče prve stopnje v okviru materialnega procesnega vodstva med strankama kot nesporno na glavni obravnavi ugotovilo, da je obstajalo delovno razmerje, kot to uveljavlja tožeča stranka, in da je podana delovnopravna kontinuiteta oziroma obveznost družbenikov za plačilo obveznosti izbrisane družbe, bi lahko sklepalo, da tožeča stranka nima pravnega interesa za takšen tožbeni zahtevek.

Iz tega razloga je pritožbeno sodišče, ker torej tožeča stranka izkazuje pravni interes za ugotovitveni zahtevek, pritožbi v tem delu ugodilo ter razveljavilo sklep in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje (3. točka 365. člena ZPP). Pri tem pritožbeno sodišče dodaja, da je tožeča stranka postavila zahtevke, ki so vsebinsko neločljivo povezani in je odločitev o delu ugotovitvenega zahtevka pomembna tudi za dajatveni del tožbenega zahtevka. Zato mora sodišče prve stopnje konsistentno odločiti o vseh tožbenih zahtevkih in s tega vidika ni pravilno postopanje sodišča prve stopnje, ki je parcialno odločilo le o delu tožbenega zahtevka, ne da bi sploh izvajalo dokaze, ki jih je tožeča stranka predlagala v zvezi s svojimi tožbenimi navedbami. Takšna odločitev tudi ni sprejemljiva z vidika načela ekonomičnosti postopka, saj le neupravičeno podaljšuje odločanje o tožbenem zahtevku. V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje izvajati postopek v nakazani smeri.

Glede stvarne pristojnosti (delovnega) sodišča za spore v zvezi z obračunom in plačilu davkov in prispevkov od bruto plače Zmotno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da delovno sodišče ni pristojno za sojenje o plačilu davkov in prispevkov od plače ter, da naj bi bila podana pristojnost izključno davčnega organa, glede na to, da gre za terjatve, ki jih izterjuje davčni organ. Po določbi točke b prvega odstavka 5. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 2/2004 in 10/2004; ZDSS-1) delovna sodišča sodijo v individualnih delovnih sporih o pravicah iz delovnega razmerja, med katerimi je tudi pravica delavca do plačila plače ter do odvoda davkov in prispevkov na račune pristojnih nosilcev socialnih zavarovanj. Za stališče, da je podana stvarna pristojnost delovnih sodišč za obračun in plačilo davkov in prispevkov od bruto plače, je bistveno, da je v skladu s prvim odstavkom 126. člena ZDR plačilo za delo po pogodbi o zaposlitvi sestavljeno iz plače, ki mora biti vedno v denarni obliki, in morebitnih drugih vrst plačil, če je tako določeno s kolektivno pogodbo. Ker je v našem plačnem sistemu uveden sistem t. i. bruto plače, je delodajalec dolžan delavcu za opravljeno delo obračunati dogovorjeno bruto plačo, od tako obračunane bruto plače v imenu in za račun delavca obračunati in odvesti predpisane davke (dohodnino) in prispevke za socialno varnost pristojnim institucijam, ustrezen neto znesek pa izplačati delavcu, s tem da mora delavcu ob vsakem izplačilu plače in do 31. januarja novega koledarskega leta izdati pisni obračun plače (oziroma nadomestila plače) za plačilno obdobje oziroma za preteklo koledarsko leto. Iz tega pisnega obračuna morata biti razvidna tudi obračun ter plačilo davkov in prispevkov (135. člen ZPP). Prispevki za socialno varnost predstavljajo del plačila za delo po pogodbi o zaposlitvi (plačilo za opravljeno delo je temeljna pravica delavca), ki pa ga je dolžan obračunati in odvesti delodajalec v imenu in za račun delavca (torej v delavčevo korist) pristojnim organom oziroma institucijam. Neplačilo nekaterih od obvezno predpisanih prispevkov ima tudi neposreden vpliv na obseg pravic iz socialnega zavarovanja. Neplačani prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje na primer vplivajo na višino pokojnine. Delodajalec z opustitvijo svoje obveznosti plačila prispevkov v imenu in za račun delavca neposredno poseže v delavčevo pravico do plačila za opravljeno delo (ki je nedvomno pravica delavca iz delovnega razmerja), kar se posledično odrazi tudi kot poseg v delavčeve pravice iz nekaterih socialnih zavarovanj. Z obveznostjo delodajalca, da v imenu in za račun delavca prispevke, obračunane od delavčeve bruto plače, tudi plača, namreč ne preneha pravica delavca, da zahteva od delodajalca, da te prispevke nakaže pristojnim zavodom. Za odločanje o pravicah, obveznostih in odgovornostih iz delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem (oziroma njihovimi pravnimi predniki) pa je na podlagi točke b prvega odstavka 5. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1) pristojno delovno sodišče v individualnem delovnem sporu. Zato ni pravilno stališče sodišča prve stopnje, da da zaradi možnosti davčne izvršbe delavec te svoje pravice ne more uveljavljati v sodnem sporu oziroma da sploh ni podana stvarna pristojnost sodišča za tovrstne spore.

Zaradi vsega navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP). V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje upoštevati stališča, ki jih je zavzelo pritožbeno sodišče v obravnavani zadevi ter odločiti o vseh zahtevkih, ki so predmet tega individualnega spora.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.