Jedro

Napačno je stališče sodišča prve stopnje, da lahko že zgolj to, da je tožnik sporno arhivsko gradivo odnesel iz službenih prostorov brez odobritve oziroma dovoljenja tožene stranke, torej v nasprotju z določili hišnega in skladiščnega reda, kaže na namen oziroma naklep odtujitve v smislu znaka kaznivega dejanja. Tudi to, da tožnik gradiva ni vrnil v protore tožene stranke, še ne dokazuje naklepne odtujitve. V dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje ni zadostne podlage za sklepanje na tožnikov odtujitveni namen, posledično je sodišče zmotno ugotovilo utemeljenost odpovednega razloga po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Vseeno pa nedovoljeni iznos gradiva ter predvsem nevrnitev gradiva v arhiv nista nerelevantna za presojo odpovednega razloga po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Četudi tožnik ni imel namena odtujitve spornega gradiva, to še ne pomeni, da s svojim ravnanjem ni kršil delovnih obveznosti. Sodišče prve stopnje sicer izpostavlja le tožnikove pogodbene obveznosti, relevantne pa so tudi temeljne zakonske obveznosti delavca iz 33. člena (opravljanje dela) in 34. člena (upoštevanje delodajalčevih navodil) ZDR-1. Pritožba neutemeljeno navaja, da sodišče prve stopnje ne bi smelo presojati in ugotoviti utemeljenosti odpovednega razloga po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Neutemeljeno poudarja, da se odpoved na navedeno določilo sklicuje le v uvodu ter da ga ni razbrati iz obrazložitve odpovedi. Po drugem odstavku 87. člena ZDR-1 mora delodajalec v odpovedi pisno obrazložiti dejanski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Celo če se tožena stranka niti v uvodu odpovedi ne bi sklicevala na 2. alinejo prvega odstavka 110. člena ZDR-1, to ne bi pomenilo, da sodišče ne bi smelo ugotoviti utemeljenosti odpovednega razloga po tem določilu.

Pritožba neutemeljeno opozarja na kršeno pravico do zagovora glede odpovednega razloga po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Tako kot v primeru odpovedi, je tudi v primeru pisne seznanitve ključen dejanski opis očitane kršitve, ne pa pravna kvalifikacija. Tudi v pisni seznanitvi je bil tožnik sezanjen z očitkom nedovoljenega iznosa in nahajanjem arhivskega gradiva izven prostorov tožene stranke. Zgolj zato, ker je bila pisna seznanitev širša - da je poudarjala znake kaznivega dejanja, ne pomeni, da je bila tožniku v zvezi z očitki, ki so se pokazali kot ključni za ugotovitev utemeljenosti odpovednega razloga (iznos in založitev – tega tožnik celo v pritožbi ne zanika), kršena pravica do obrambe pred podajo odpovedi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožnik krije sam svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je tudi v ponovljenem postopku zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi z dne 18. 8. 2015, na reintegracijo in priznanje pravic za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. Odločilo je še, da tožnik sam krije svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Uveljavlja protispisnost po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj zaključki sodbe nimajo podlage v sodnem spisu. Opozarja na pristranski odnos predsednika senata na prvi stopnji, ki je bil posebej jasno izražen na zadnjem naroku, ko je komentiral stališče pritožbenega sodišča iz razveljavitvenega sklepa o spornem naklepu v zvezi z odpovedjo. Glede dogajanja na tem naroku se tožnik sklicuje na svoj zaznamek in predlaga zaslišanje prisotnih, čeprav žal ni predlagal izločitve sodnika. Izpostavlja tudi pristransko presojo dokazov v škodo tožnika ter zmotno uporabo materialnega prava. Iz obrazložitve sodbe ne izhaja naklep v zvezi s kaznivim dejanjem po tretjem odstavku 259. člena KZ-1. V prvotnem postopku se je sodišče ukvarjalo le s presojo odpovednega razloga po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, šele v ponovljenem postopku se je odprlo vprašanje odpovednega razloga po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Sporno je predvsem to, da tožniku ni bila omogočena obramba glede tega odpovednega razloga - iz obdolžitve v zvezi z zagovorom ni razbrati odpovednega razloga po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Ta je prvič omenjen šele v odpovedi, pa še to le v uvodu odpovedi. Odpoved je širša od obdolžitve pred zagovorom. Tudi sklep z dne 28. 1. 2016 , s katerim je bila zavrnjena pritožba tožnika zoper odpoved le pavšalno navede, da je podan tudi ta odpovedni razlog. Ta ni nikjer preciziran. Tudi tožena stranka o tem ni podala trditev. Zato je v pravdi, sploh pa v ponovljenem postopku prekludirana glede tega. Sodba nejasno meša civilnopravni in kazenskopravni naklep. Sodišče npr. navede, da je tožnik vedel, da ne sme iznašati gradiva iz arhiva brez dovoljenja, torej je zavestno kršil notranja pravila o tem in hotel gradivo odtujiti, zato je podan naklep. Nato pa v 28. točki obrazložitve sodbe glede hude malomarnosti navede, da je tožnik ravnal skrajno nepazljivo. Pri naklepu kot znaku kaznivega dejanja se zahteva direktni naklep. Gre tudi za kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP - sodbe ni mogoče preizkusiti, ker meša razloge za naklep in malomarnost. Tožnik ni imel odtujitvenega namena. Sodišče ne obrazloži, zakaj se mu zdi smiselno, da bi želel odsvojiti načrte električne napeljave, ki ga je potrebovala stranka arhiva (arhitektka) zaradi prenove električne napeljave. Tožnik je resda omenjal, da bi lahko spise nesel iz arhiva že leta 2008, kar pa ne pomeni, da je to tudi storil. Šlo je za retorični argument glede na to, da mora biti čas storitve pri kaznivih dejanjih jasno opredeljen. Sodišče je zato napačno zaključilo, da iz njegove izjave izhaja, da je odtujitev gradiva prikrival celo več let, zaradi česar očitno ni imel namena, da bi ga vrnil. Izpovedal je ravno nasprotno, da so bili spisi pri njem založeni kratek čas. Gre za kršitev 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnik dokumentov ni imel namena odtujiti, tudi ni želel škodovati poslanstvu arhiva. Nikoli ni navajal, da mu je delodajalec naložil delo na domu. Trdil je le, da si je včasih delo nesel domov oziroma je hotel zanimivost iz arhiva v miru pregledati doma, nato pa gradivo vrniti. V spornem primeru je šlo za življenjsko situacijo, da je spis s projektom električne napeljave iz leta 1956 iskal za arhitektko zaradi adaptacije. Ko je spis nekaj pred koncem delovnega časa našel, ga ni uspel pregledati in najti tisto, kar je stranka potrebovala. Zato ga je vzel domov, da ga pregleda in ga je naslednji dan nesel nazaj. Arhitektka je prišla šele po koncu delovnega časa, zato ji je spis pokazal zunaj arhiva. Izbrala je potrebne dokumente in si naredila kopije. Nato je šel domov, kjer je spis odložil, da bi ga naslednji dan nesel v službo, a ga je enostavno pozabil. Sodišče ni razumelo, da je šlo za dogajanje treh dni. Ve, da bi bilo v skladu s pravili, da bi dokument stranki pokazal v prostorih tožene stranke, a ni imela časa. Ne drži, da naj bi navajal, da je nosil arhivsko gradivo domov zato, ker ga v službi ni mogel dobro sfotokopirati. Sodišče se je po nepotrebnem ukvarjalo s tem, kako je pri toženi stranki s fotokopiranjem. Očitek sodišča, zakaj listin ni skopiral, je glede obsežnega gradbenega spisa deplasiran, lahko bi se nanašal kvečjemu na dopis A.A.. Glede tega pa pojasnjuje, da ga je hotel le v miru pregledati, ne med službenim časom vpričo sodelavcev, saj so odnosi med njimi slabi. Tožniku se je že zgodilo, da je kakšen dokument obtičal za kakšen teden pri njem in ga je nato vrnil. Ne gre za odtujitev dokumentov takoj, ko se prestopi prag arhiva brez obrazca z dovoljenjem. Po tem, ko je bil odpuščen, je toženi stranki poslal še neko tretjo dokumentacijo, ki jo je imel doma. Šlo je za odkritost, ki se mu šteje v škodo. Žaljivo je sklepanje, da morda še kakšno gradivo manjka. Enako velja glede komisije, ki je ugotavljala katero gradivo je imel tožnik pri sebi na delovnem mestu, ko ga je moral zaradi odpovedi na hitro zapustiti, nato pa se je sklepalo na pripravo odtujitve. Tudi ne drži, da je sam priznal odtujitev. Sodišče ni upoštevalo načela in favorem laboratoris. Znak odtujitve je lahko izpolnjen le, če ima delavec dejansko namen/naklep odtujitve. Točke 20, 21 in 26 obrazložitve sodbe očitajo tožniku naklep samo glede samega kršenja internih pravil - hišnega in skladiščnega reda, ZVDAGA in Statuta tožene stranke. Zgolj zato, ker so bili dokumenti pri tožniku, še ni šlo za naklepno odtujitev. Argumentacija sodišča bi pomenila, da nihče drug od državnih organov, ki delajo z dokumenti v javnem interesu, ne bi smel mimo pravilnika odnesti dokumentacije iz prostorov državnega organa. Če bi dokumente vzeli s seboj brez vseh dovoljenj in izpolnjenih obrazcev, ker je to načeloma prepovedano, bi bili avtomatsko krivi njegove odtujitve. Tožnik tudi glede odpovednega razloga po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 uveljavlja iste navedbe in vztraja, da ni utemeljen. Ni šlo za hujšo kršitev, saj toženi stranki ni nastala nobena škoda. Vsi spisi so bili vrnjeni in bi bili vrnjeni v vsakem primeru, tožnik pa ni namenoma in ne po malomarnosti škodil interesom arhiva. Za hujšo kršitev ne zadostuje le abstraktna možnost, ampak bi morala biti konkretni stranki onemogočena pravica do vpogleda. Strankam vpogled ni bil ne teoretično ne praktično onemogočen. Tudi če bi bila dopustna presoja odpovednega razloga po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, je sodišče vezano na dejanski opis kršitve v obtožbi in odpovedi. Naklep do kršitve hišnega reda ali predpisov o arhivskem gradivu ni tudi naklep za odtujitev. Ugotovitev sodišča o malomarnosti je v nasprotju z opisom kršitve iz obtožbe in odpovedi, saj se tam tožniku ne očita zgolj malomarnosti zaradi (resda nespametnega) začasnega iznosa gradiva, ampak naklepna odtujitev. V skrajnem primeru je šlo za lažjo kršitev, zato bi prišla v poštev kvečjemu redna odpoved iz krivdnega razloga. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da zahtevku ugodi oziroma da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v sojenje pred drug senat. 3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, izdano v ponovljenem postopku, v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ter na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Pritožba utemeljeno navaja, da je vrsta ugotovitev v izpodbijani sodbi nejasnih (npr. sklepanje sodišča o tem, da naj bi se na podlagi tožnikove izjave sporno gradivo pri njem nahajalo že od 2008, npr. razlogovanje o tem, kakšne so možnosti fotokopiranja pri toženi stranki, npr. povzeti redosled dogodkov v zvezi z iznosom in založitvijo projektne dokumentacije), vendar pa ne gre za razloge o odločilnih dejstvih, da bi to lahko predstavljalo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v smislu nerazumljive sodbe, kot tudi ne za kršitev protispisnosti po 15. točki drugega odstavka po 339. člena ZPP.

7. V spornem primeru je ključno predvsem vprašanje, ali je v tem, da je tožnik iz prostorov tožene stranke brez njenega dovoljenja oziroma odobritve k sebi domov odnesel arhivsko gradivo (projektno dokumentacijo za objekt B. v C. in dopis A.A. z dne 22. 8. 1928), podana zadostna podlaga za utemeljenost odpovednega razloga izredne odpovedi z dne 18. 8. 2015 po 1. alineji (če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja) in po 2. alineji (če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja) prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1).

8. Tožniku se je v odpovedi očitala tudi kršitev v zvezi s povračilom stroškov prevoza na delo in z dela, glede katere je sodišče prve stopnje ugotovilo, da ni podana, zato to na podlagi pritožbe tožnika ni predmet inštančnega preizkusa. Prav tako niso relevantne navedbe tožene stranke o tem iz njenega odgovora na pritožbo.

9. Tožnik ne zanika, da je odnesel sporno arhivsko gradivo iz prostorov tožene stranke in ga imel pri sebi doma, ne da bi imel za to dovoljenje tožene stranke. Razhajanje med strankama je predvsem v tem, da tožnik zmanjšuje pomen tega, sklicujoč se na to, da je gradivo pač založil1, medtem ko tožena stranka na navedeno veže kršitev delovne obveznosti - celo z znaki kaznivega dejanja Ponareditve ali uničenja uradne listine, knjige, spisa ali arhivskega gradiva po 3. odstavku 259. člena Kazenskega zakonika (KZ-1).

10. Sodišče prve stopnje je v prvotnem postopku ugotovilo, da je podan odpovedni razlog po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 in se do tega, ali je podan odpovedni razlog po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 niti ni opredelilo. Pritožbeno sodišče je v razveljavitvenem sklepu Pdp 600/2017 z dne 10. 1. 2018 poudarilo, da je sodišče prve stopnje preuranjeno zaključilo, da so v tožnikovem ravnanju podani vsi znaki kaznivega dejanja po 3. odstavku 259. člena KZ-1 (Kdor protipravno odtuji, uniči ali prikriva arhivsko gradivo, ali ga napravi neuporabnega), saj ni ustrezno raziskalo namena oziroma naklepa (25. člen KZ-1) glede odujitve arhivskega gradiva.

11. To, da je predsednik senata na prvi stopnji pri povzemanju stanja spisa komentiral stališča pritožbenega sodišča glede potrebnega raziskovanja naklepa, ne odraža njegove nepristranskosti pri sojenju. Neutemeljen je predlog pritožbe, da bi bilo potrebno o dogajanju na naroku upoštevati naknadno sestavljen zaznamek tožnikovega pooblaščenca ter zaslišati tiste, ki so bili prisotni na naroku. Pomembno je namreč to, da tožnik na vodenje postopka ni odreagiral takoj, tudi ni npr. predlagal izločitve sodnika, tako da navedeni očitki v pritožbenem postopku niso upoštevni (286b. člen ZPP).

12. Tožnik sodišču prve stopnje očita pristranskost tudi glede dokaznih zaključkov in pravnih stališč, kar pa po vsebini predstavlja uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava.

13. Napačno je stališče sodišča prve stopnje, da lahko že zgolj to, da je tožnik sporno arhivsko gradivo odnesel iz službenih prostorov brez odobritve oziroma dovoljenja tožene stranke, torej v nasprotju z določili Hišnega in skladiščnega reda, kaže na namen oziroma naklep odtujitve v smislu znaka kaznivega dejanja. Tudi to, da tožnik gradiva ni vrnil v protore tožene stranke, še ne dokazuje naklepne odtujitve. V dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje ni zadostne podlage za sklepanje na tožnikov odtujitveni namen, posledično je sodišče zmotno ugotovilo utemeljenost odpovednega razloga po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. 14. Vseeno pa nedovoljeni iznos gradiva ter predvsem nevrnitev gradiva v arhiv nista nerelevantna za presojo odpovednega razloga po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Četudi tožnik ni imel namena odtujitve spornega gradiva, to še ne pomeni, da s svojim ravnanjem ni kršil delovnih obveznosti. Sodišče prve stopnje sicer v 20. točki obrazložitve sodbe izpostavlja le tožnikove pogodbene obveznosti, relevantne pa so tudi temeljne zakonske obveznosti delavca iz 33. člena (opravljanje dela) in 34. člena (upoštevanje delodajalčevih navodil) ZDR-1. 15. Tožnik v pritožbi obširno pojasnjuje, da je gradbeni spis založil doma v zvezi s tem, ko je arhitektki omogočil kopiranje določenih listin iz gradbenega spisa izven delovnega časa. Glede listine iz leta 1928, ki jo je prav tako založil doma, se sklicuje na osebni, ljubiteljski interes in pojasnjuje, da je želel listino doma v miru proučiti (da to v službi zaradi slabih odnosov ni možno). Vendar pa niti sklicevanje na uslugo stranki niti sklicevanje na interes za proučevanje listin, ne moreta privesti do zaključka, da tožnik ni kršil delovnih obveznosti. Dejavnost in poslanstvo tožene stranke je ravno arhiviranje (D.)2, tožnik pa je listine brez njene vednosti odnesel domov in jih predvsem ni vrnil. 16. Šlo je za hujšo kršitev delovnih obveznosti. V zvezi stem je sodišče prve stopnje v 29. točki obrazložitve izpodbijane sodbe pravilno poudarilo, da je tožena stranka pravna oseba, ki deluje v javnem interesu, da je v javnem interesu tudi hranjenje arhivskega gradiva, da mora glede na določbe ZVDAGA ustrezno skrbeti za to gradivo in ne more ter ne sme dopustiti, da njeni zaposleni prosto razpolagajo z njim in ga odnašajo iz njenih prostorov.

17. Tega ne spremeni pritožbeno zavzemanje, da naj ne bi šlo za hujšo kršitev, češ da toženi stranki ni nastala nobena škoda – da so ji bili spisi vrnjeni in bi ji bili v vsakem primeru vrnjeni, da nobena stranka v spornem času ni želela vpogleda v arhiv. Prav tako tožnik glede presoje hujše kršitve neutemeljeno navaja, da tudi drugi v državnih organih nosijo spise domov, ne da bi imeli za to izpolnjene vse obrazce. Pri tem pa ne upošteva, da v njegovem primeru ni sporen le nedovoljen iznos dokumentacije, pač pa je ključna založitev dokumentacije, ki je originalno arhivsko gradivo, katerega hramba je ključna dejavnost tožene stranke, onemogočanje tega pa pomeni hujšo kršitev tožnikovih temeljnih delovnih obveznosti.

18. Četudi odpoved tožniku ne očita hude malomarnosti, pač pa naklep, to ni ovira, da sodišče ne bi smelo krivde kvalificirati mileje. Tožnik je ravnal hudo malomarno, da je listine odnesel domov, ne da bi jih vrnil. Za hudo malomarnost gre pri skrajno nepazljivem ravnanju, ki odstopa od ravnanj povprečno skrbnega človeka in presega navadno malomarnost, za kar je šlo pri tožnikovem ravnanju. Tožnik je vrsto let delal z arhivskim gradivom, katerega poseben pomen je bil prej že pojasnjen. Nahajati se mora v prostorih tožene stranke, ne pri delavcih tožene stranke doma. Pritožba pravilno navaja, da je obrazložitev sodbe glede oblike krivde mestoma nejasna (kar je očitno posledica obrazlaganja tudi utemeljenosti odpovednega razloga po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, s čimer se, kot že pojasnjeno, pritožbeno sodišče ne strinja), vseeno pa je v zvezi s tem vprašanjem ključna obrazložitev sodbe v 28. točki, v kateri je sodišče prve stopnje npr. pravilno poudarilo, da je tožnik kot izkušen arhivar - oseba iz stroke ravnal skrajno nepazljivo pri delu z arhivskim gradivom, s tem, ko ga je odnesel iz prostorov tožene stranke, ga odnesel k sebi domov, ga založil in nanj pozabil - ni ravnal z zahtevano skrbnostjo, ki se pričakuje od vsakega človeka pri izpolnjevanju dolžnosti vzdržati se ravnanja, ki utegne povzročiti škodo.

19. Pritožba neutemeljeno navaja, da sodišče prve stopnje ne bi smelo presojati in ugotoviti utemeljenosti odpovednega razloga po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Neutemeljeno poudarja, da se odpoved na navedeno določilo sklicuje le v uvodu ter da ga ni razbrati iz obrazložitve odpovedi. Po drugem odstavku 87. člena ZDR-1 mora delodajalec v odpovedi pisno obrazložiti dejanski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Celo če se tožena stranka niti v uvodu odpovedi ne bi sklicevala na 2. alinejo prvega odstavka 110. člena ZDR-1, to ne bi pomenilo, da sodišče ne bi smelo ugotoviti utemeljenosti odpovednega razloga po tem določilu. Kot rečeno, je pomemben dejanski opis kršitve, ta pa zajema tako nedovoljen iznos gradiva kot nedopustno nahajanje gradiva pri tožniku doma. To, ali je ustrezna kvalifikacija po 1. ali 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 pa je pravno vprašanje (kot je npr. pravno vprašanje presoja, ali je šlo za hujšo kršitev delovne obveznosti, pri čemer pritožba neutemeljeno navaja, da je šlo le za lažjo kršitev). Ne drži torej pritožbena navedba, da je odpoved neobrazložena in nezmožna preizkusa zakonitosti.

20. Prav tako pritožba neutemeljeno opozarja na kršeno pravico do zagovora glede odpovednega razloga po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, češ da tožnik ni vedel, da se mora zagovarjati tudi v zvezi s tem odpovednim razlogom. Po drugem odstvaku 85. člena ZDR-1 mora delodajalec delavca pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi pisno seznaniti z očitanimi kršitvami in delavcu omogočiti zagovor. Tako kot v primeru odpovedi, je tudi v primeru pisne seznanitve ključen dejanski opis očitane kršitve, ne pa pravna kvalifikacija. Tudi v pisni seznanitvi je bil tožnik sezanjen z očitkom nedovoljenega iznosa in nahajanjem arhivskega gradiva izven prostorov tožene stranke. Zgolj zato, ker je bila pisna seznanitev širša - da je poudarjala znake kaznivega dejanja, ne pomeni, da je bila tožniku v zvezi z očitki, ki so se pokazali kot ključni za ugotovitev utemeljenosti odpovednega razloga (iznos in založitev – tega tožnik celo v pritožbi ne zanika), kršena pravica do obrambe pred podajo odpovedi.

21. Za presojo zakonitosti odpovedi so relevantne tudi okoliščine, ki jih je sodišče prve stopnje izpostavilo v 37. točki obrazložitve - v zvezi s prvim odstavkom 109. člena ZDR-1, ki poleg obstoja odpovednega razloga določa dodatni pogoj za zakonitost izredne odpovedi - da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka, pač pa je potrebno takojšnje prenehanje delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je v tem delu poudarilo omajanje tožnikovega ugleda, nezaupanje oziroma dokončno porušeno zaupanje delodajalca ter tudi omajan odnos med strankama delovnega razmerja. V zvezi s tem je resda nespretno navedlo, da je tožnik priznal odtujitev gradiva, saj bi bil pravilnejši zapis, da je priznal njegovo založitev. Utemeljeno je sodišče upoštevalo okoliščino, da je tožnik toženi stranki vrnil tudi še neko tretjo dokumentacijo, ki jo je prav tako imel doma. Šlo je torej za še eno istovrstno ravnanje, v katerem tožnik, kot izhaja tudi iz pritožbenih navedb, še vedno ne vidi, v čem je sporna teža in narava njegovih ravnanj, ki so povsem v nasprotju s tem, kar naj bi zagotavljala tožena stranka – varno hrambo arhivskega gradiva. Kot navaja tožnik v pritožbi, je bilo teh primerov, ko je gradivo začasno odnesel domov, več. Zaradi navedenega tudi pritožbeno sodišče meni, da je bilo potrebno takojšnje prenehanje tožnikovega delovnega razmerja pri toženi stranki (četudi se strinja s pritožbo, da sodišče prve stopnje ne bi smelo kar slediti zaključkom tričlanske komisije pri toženi stranki z dne 24. 8. 2015, da si je tožnik pripravil še arhivskega gradiva za odtujitev).

22. Ker v pritožbi uveljavljani razlogi niso privedli do ugoditve pritožbi, kot tudi ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

23. Tožnik, ki s pritožbo ni uspel, krije sam svoje pritožbene stroške (154., 165. člen ZPP).

1 Sporno gradivo je bilo najdeno pri tožniku med hišno preiskavo zaradi suma kaznivega dejanja, povezanega s podkupovanjem, kar sicer ni predmet odpovedi. 2 To sodišče prve stopnje pojasni v 19. in 21. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, sklicujoč se na določila Zakona o varstvu dokumentarnega in arhivskega gradiva ter arhivih (ZVDAGA) ter Zakona o varstvu kulturne dediščine (ZVKD-1). ZVDAGA v 1. členu opredeljuje arhivsko gradivo kot dokumentarno gradivo, ki ima trajen pomen za zgodovino, druge znanosti in kulturo ali trajen pomen za pravni interes pravnih in fizičnih oseb; arhivsko gradivo je kulturni spomenik. ZVKD-1 v 3. členu kulturni spomenik opredeljuje kot dediščino, ki je razglašena za spomenik ali ki je vpisana v inventarno knjigo pooblaščenega muzeja. Upoštevaje ta določila je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožnikovo minimiziranje storjenega dejanja, ampak ga je ocenilo kot ravnanje, ki kaže na nespoštovanje javne koristi, saj mora biti dokumentarno gradivo (kar je tudi arhivsko gradivo) oziroma reprodukcija njegove vsebine ves čas trajanja hrambe zavarovana pred izgubo ali okrnitvijo celovitosti ter dostopna pooblaščenim uporabnikom ali uporabnicam (6. člen ZVDAGA).