Jedro

Čeprav Zakon o kazenskem postopku trajanja „klasičnega“ ekstradicijskega pripora posebej ne omejuje, pa to ne pomeni, da sodišče ni dolžno pripora odpraviti kadarkoli tudi po uradni dolžnosti, če zanj prenehajo razlogi oziroma ga nadomestiti z milejšim ukrepom, če se za to pokažejo pogoji.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Z uvodoma navedenim pravnomočnim sklepom je bil zoper obdolženega D.F. na podlagi tretjega odstavka 524. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) odrejen t.i. ekstradicijski pripor iz pripornega razloga po 1. točki prvega odstavka 201. člena ZKP.

2. Zahtevo za varstvo zakonitosti iz razloga po 2. in 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP vlaga obdolženčev zagovornik D.S., odvetnik v L. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep spremeni tako, da pripor zoper obdolženca odpravi.

3. Vrhovni državni tožilec M.V. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, meni, da ni utemeljena.

B.

4. Državljanu Švice D.F. je bila 18.9.2009 na mejnem prehodu P. odvzeta prostost. Istega dne je bil priveden preiskovalni sodnici Okrožnega sodišča v Ljubljani, kjer je bil seznanjen z zahtevo države prosilke za izročitev in z obdolžitvijo, nato pa po ustreznih pravnih poukih ob prisotnosti zagovornika zaslišan. Obdolženi je bil na tem naroku seznanjen s pomenom in vsebino načela specialnosti ter z možnostjo odločanja o izročitvi brez predhodnega sodnega postopka (529.a člen ZKP v zvezi s 66. členom Konvencije o izvajanju Schengenskega sporazuma). Pri tem se načelu specialnosti ni odpovedal, soglašal pa je z izročitvijo brez formalnega postopka. Za tem je bil zoper D.F. s sklepom preiskovalne sodnice Okrožnega sodišča v Ljubljani I Kpd 1268/2009 z dne 18.9.2009 za mesec dni odrejen pripor. Zoper navedeni sklep pritožba ni bila vložena. Z odločbo ministra za pravosodje Republike Slovenije z dne 23.9.2009 je bilo odločeno, da se pod pogoji 14. in 15. člena Evropske konvencije o izročitvi (EKI) v zvezi s 531. členom ZKP (načelo specialnosti) izročitev obdolženca dovoli in da predajo pristojnim organom Švice izvrši Ministrstvo za notranje zadeve. Dne 15.10.2009 je Ministrstvo za pravosodje obvestilo Okrožno sodišče v Ljubljani, da izročitev iz razlogov na strani države prosilke še ni bila izvedena. Po tem obvestilu je bil izdan izpodbijani pravnomočni sklep, s katerim je bil zoper D.F. odrejen pripor s trajanjem „do dejanske izročitve obdolženca organom Švicarske konfederacije“.

5. Zahteva za varstvo zakonitosti (na različnih mestih) trdi, da pravnomočnega sklepa glede utemeljenega suma in glede pripornega razloga begosumnosti ni mogoče preizkusiti. Vendar pa je sodišče prve stopnje, kljub že izdani dokončni odločbi ministra za pravosodje o dovolitvi izročitve, v izpodbijanem sklepu vsebinsko povzelo očitek kaznivih dejanj in navedlo odločbo švicarske preiskovalne sodnice, ki predstavlja podlago za odločanje v tem postopku. Z več podatki sodišče glede na obdolženčevo soglasje k izročitvi niti ni razpolagalo, pri čemer njegovo soglasje do skrajnega roka, to je do odločitve ministra za pravosodje o izročitvi, ni bilo umaknjeno (tretji odstavek 529.a člena ZKP). Poleg tega je sodišče konkretno navedlo tudi okoliščine (visoka zagrožena kazen, ugotovljeno prehajanje v tuje države, nevezanost na Slovenijo), na podlagi katerih je utemeljeno sklepalo o obstoju pripornega razloga po 1. točki prvega odstavka 201. člena ZKP. Očitek bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP zato ni utemeljen. Enako velja glede očitka, da naj senat Okrožnega sodišča v Ljubljani ne bi odgovoril na nobeno od zagovornikovih pritožbenih navedb. Sodišče se je namreč v drugostopenjskem sklepu opredelilo glede pravne podlage za odločanje o priporu (t.j. tretji odstavek 524. člena ZKP) ter pritrdilo razlogom prvostopenjskega sklepa o obstoju pripornega razloga iz (1. točke prvega odstavka) 201. člena ZKP in neogibne potrebnosti pripora v obravnavanem položaju. Sicer pa zahteva podrobneje ne konkretizira, na katero pritožbeno navedbo naj senat ne bi odgovoril, zato teh trditev ni mogoče podrobneje preizkusiti (prvi odstavek 424. člena ZKP).

6. Zagovornik v zahtevi izpostavlja, da je obdolženi z izročitvijo državi prosilki soglašal in da je zato pričakoval, da bo izročitev izvršena takoj, ter trdi, da ni bilo ravnano „s standardom posebno hitrega postopanja“. Zahteva ne pove, katero kršitev uveljavlja s povzetimi navedbami, zato je Vrhovno sodišče (po vsebini) štelo, da izpodbija pogoj neogibne potrebnosti oz. sorazmernosti pripora. Vendar pa sta sodišči v pravnomočnem sklepu ob zanesljivo ugotovljenem pripornem razlogu begosumnosti (točka 5. obrazložitve) utemeljeno presodili, da pripor v obravnavanem položaju predstavlja sorazmeren ukrep in da ga z milejšim ukrepom ni mogoče nadomestiti. Poleg tega je bila odločba o dovolitvi izročitve izdana le pet dni po odvzemu prostosti, 8.10.2009 pa je bila v skladu z 18. členom EKI država prosilka obveščena o dokončnosti navedene odločbe (obvestilo Ministrstva za pravosodje z dne 15.10.2009). V času pravnomočnosti izpodbijanega sklepa je pripor zoper obdolženega trajal mesec in dva dni, pristojni organi pa so glede na navedeno v tem času opravljali potrebna dejanja, zato ni mogoče zaključiti, da je pripor trajal nesorazmerno dolgo. Ob takšnem zaključku se tudi očitek zahteve, da „zakon ne omogoča odreditve pripora brez natančne časovne omejitve“, postavlja zgolj na splošni ravni. Drugače kot velja glede trajanja t.i. začasnega ekstradicijskega pripora (16. člen EKI oz. subsidiarno 525. člen ZKP), ZKP trajanja „klasičnega“ ekstradicijskega pripora posebej ne omejuje. Sodišče je ob takšni ureditvi v izreku res odločilo, da pripor traja „do dejanske izročitve“. Vendar pa to ne pomeni, da sodišče ni dolžno pripora odpraviti kadarkoli tudi po uradni dolžnosti, če zanj prenehajo razlogi oziroma ga nadomestiti z milejšim ukrepom, če se za to pokažejo pogoji (tretji odstavek 192. člena ZKP). Poleg tega sme obramba predlagati odpravo (ali nadomestitev) pripora, o takšnem predlogu pa je sodišče dolžno odločiti z obrazloženo odločbo.

7. Napačno je (večkrat ponovljeno) stališče zahteve, da ob podanem soglasju obdolženca z izročitvijo ni mogoče odrediti pripora, temveč le „začasen odvzem prostosti“. Če mednarodna pogodba tako določa, se v skladu s prvim odstavkom 529.a člena ZKP v takšnem položaju ne izvede poseben postopek (t.i. sodna faza) dovolitve izročitve (526. do 529. člen ZKP). Ta določba pa ne izključuje uporabe določbe 524. člena ZKP in ne določa nekakšne posebne oblike ukrepa za zagotovitev obdolženčeve navzočnosti. Preiskovalni sodnik zato lahko na podlagi tretjega odstavka 524. člena ZKP odredi vsak poseg v obdolženčevo svobodo, ki je neogibno potreben za izvedbo izročitve; ob izpolnjenih pogojih iz 201. člena ZKP torej pripor.

8. Postopek za izročitev obdolžencev in obsojencev predstavlja posebno obliko mednarodnopravne pomoči in je povezan s kazenskim postopkom v drugi državi in ne pred domačim sodiščem. Namen pripora v tem postopku je zagotoviti navzočnost tujca pri odločanju o izročitvi in s tem možnost njegove dejanske izročitve (primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 40/2005 z dne 24.2.2005). V izhodišču je zato napačna trditev zahteve, da t.i. ekstradicijskega pripora ni dopustno odrediti brez predloga upravičenega (državnega) tožilca. Temelj odločanja v postopku izročitve je zahteva tuje države, državni tožilec pa v ekstradicijskem postopku nima niti položaja stranke niti zastopnika države prosilke. Ob upoštevanju navedenega je jasno, da predlog državnega tožilca za odreditev pripora v tej situaciji ni potreben (primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 347/2004 z dne 9.12.2004). Zahteva v zvezi s tem neutemeljeno navaja tudi, da obrambi ni bil vročen predlog ministrstva za pravosodje za odreditev oz. podaljšanje pripora zoper obdolženca. V obravnavani zadevi je bil izpodbijani sklep sicer izdan po tem, ko je 15.10.2009 Ministrstvo za pravosodje obvestilo Okrožno sodišče v Ljubljani, da do izteka pripora 18.10.2009 izročitve iz razlogov na strani Švice ne bo mogoče realizirati. Sodišči prve in druge stopnje sta to vsebino obvestila povzeli v obrazložitev sklepa, kar pa ne pomeni, da je odreditev pripora predlagalo ministrstvo, kot navaja zahteva za varstvo zakonitosti.

9. Ob upoštevanju zgoraj navedenih posebnosti izročitve obdolžencev in pripora v tem postopku, je Vrhovno sodišče v že citirani sodbi I Ips 347/2004 z dne 9.12.2004 presodilo tudi, da se glede ekstradicijskega pripora ne uporabljajo tiste določbe ZKP o priporu, ki so v nasprotju z naravo postopka za izročitev ali so v XXXI. poglavju zakona urejene drugače. Med takšne določbe spada tudi 205. člen ZKP o trajanju ter postopku podaljševanja pripora med preiskavo (v zvezi s tem primerjaj tudi odločbo Ustavnega sodišča RS, št. Up-273/00 z dne 21.12.2000). Napačno je zato tudi stališče zahteve, da bi o priporu v tej zadevi moral odločati izvenobravnavni senat. Tudi sicer v obravnavani zadevi ne gre za t.i. začasni ekstradicijski pripor (525. člena ZKP), temveč je bilo o priporu (ponovno) odločeno po dokončnosti odločbe ministra za pravosodje o dovolitvi izročitve. Pravno podlago pa (tudi) v tej fazi postopka predstavlja tretji odstavek 524. člena ZKP.

10. Ker v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, je Vrhovno sodišče zahtevo zagovornika obdolženega D.F. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).