Jedro

Upravni organ ni pristojen za ugotavljanje, ali je podstanovalec pridobil pravice iz 148. in 149. člena SZ, ker v primeru spora o tem odloča sodišče. Zato je izdana upravna odločba nična.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za okolje in prostor z dne 10.3.1993 odpravi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožničino pritožbo proti odločbi Občinskega sekretariata za občo upravo občine ... z dne 2.3.1992, s katero je bil zavrnjen njen predlog, da je kot podstanovalka na stanovanju ... na podlagi 149. člena stanovanjskega zakona (Uradni list RS, št. 18/92, v nadaljevanju: SZ) pridobila pravice kot imetnik stanovanjske pravice. V obrazložitvi navaja, da imetnica stanovanjske pravice I.J. ni v celoti oddala stanovanja v podnajem tožnici, saj je del stanovanja občasno uporabljala. Poleg tega je I.J. bila na šolanju v tujini in tudi iz tega razloga ni mogla izgubiti stanovanjske pravice. Zato tožnica ni mogla pridobiti pravic, ki bi jih imel po SZ imetnik stanovanjske pravice.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da I.J., ki je za sporno stanovanje z občino ... sklenila kupoprodajno pogodbo, na tem stanovanju ni pridobila stanovanjske pravice. Njeni starši so sezidali novo hišo in skupaj z njimi se je v letu 1984 preselila v hišo v .... V istem letu je njen oče izgubil stanovanjsko pravico in tako I.J., ki je odšla na študij v tujino, na tem stanovanju ni pridobila stanovanjske pravice. Ko je njen oče navedeno stanovanje oddal v podnajem M.K., stanovanjske pravice niti ni imel več. Tožnica se je v letu 1989 z J. dogovorila, da lahko uporablja stanovanje v celoti in ga je tudi uporabljala "razen tretje sobe", ki je ni potrebovala, s čemer so izpolnjeni pogoji iz 149. člena SZ. Za stanovanje je plačevala tudi vse stroške. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in iz razlogov navedenih v njeni obrazložitvi predlaga, da sodišče neutemeljeno tožbo zavrne.

Tožba je utemeljena, vendar iz drugih razlogov, kot jih navaja tožeča stranka.

V upravnem postopku je tožnica kot podstanovalka uveljavljala, da se ji na podlagi 149. člena SZ na stanovanju v Kopru, priznajo enake pravice, kot jih ima imetnik stanovanjske pravice. Po citirani določbi se v primeru, če je stanovanje v celoti oddano podstanovalcu in če ta stalno prebiva v stanovanju več kot dve leti, šteje, da ima podstanovalec vse pravice, ki bi jih imel po tem zakonu imetnik stanovanjske pravice, če ne bi stanovanja v celoti oddal v podnajem, razen če obstojajo okoliščine iz 3. odstavka 58. člena zakona o stanovanjskih razmerjih (Uradni list SRS, št. 35/82, 14/84). Stanovanjski zakon tako nalaga lastniku stanovanja, da z imetnikom stanovanjske pravice sklene najemno pogodbo za nedoločen čas razen v primerih iz 147. in 148. člena zakona. Imetnik stanovanjske pravice, ki je to pravico imel na dan uveljavitve tega zakona, ima tudi pravico zahtevati oziroma so mu na njegovo zahtevo lastniki iz 111., 112., 1. odstavka 113. in 114. člena tega zakona dolžni prodati stanovanje, na katerem je imel stanovanjsko pravico (117. člen zakona). Iz navedenega je razvidno, da po vsebini ne gre za upravno stvar, ampak za pravico do nakupa stanovanja, torej premoženjsko pravico, o kateri v primeru spora odloča sodišče v pravdnem postopku. V istem postopku po izrecni določbi SZ odloča sodišče tudi v primeru spora o sklenitvi najemne pogodbe (3. odstavek 148. člena). Ali gredo te pravice ob pogojih 149. člena zakona tudi podstanovalcu, se v primeru spora tako ugotavlja v sodnem postopku ob uveljavljanju konkretne pravice, saj SZ ne določa, da bi se predhodno v upravnem postopku z upravno odločbo ugotavljalo, da je podstanovalec pridobil pravice iz 149. člena navedenega zakona. Tega se očitno zaveda tudi tožeča stranka, saj je iz upravnih spisov razvidno, da je s tožbo pri enoti temeljnega sodišča v ... zahtevala razveljavitev kupoprodajne pogodbe, ki jo je za sporno stanovanje sklenila I.J., obenem je zahtevala, da je lastnik dolžan z njo skleniti kupoprodajno pogodbo. O obeh zahtevkih je bilo odločeno s sodbo navedenega sodišča v zvezi s sodbo višjega sodišča ... z dne 30.6.1993. Iz navedenega je razvidno, da je organ prve stopnje odločal o zadevi iz sodne pristojnosti, zaradi česar je odločba prve stopnje nična iz razloga 1. točke 1. odstavka 267. člena ZUP. Na ničnost zaradi stvarne nepristojnosti bi tožena stranka morala paziti po uradni dolžnosti (268. člen ZUP). Odločbo prve stopnje bi morala izreči za nično ter zahtevek zavreči. Toda tožena stranka ni ravnala tako, ampak je o zadevi meritorno odločila, zato je nična tudi izpodbijana odločba. Sodišče je zato tožbi ugodilo in je izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih. V skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) je sodišče pravila ZUP in ZUS smiselno uporabilo kot republiška predpisa.