Jedro

Odmera denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Izrek

I. Pritožbama se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje: - v I. točki izreka spremeni tako, da se tožniku dosojena odškodnina zviša za 400,00 EUR (na 2201,10 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 5. 2015 do plačila, - v III. točki izreka pa tako, da ta pravilno glasi: „Tožena stranka mora povrniti tožeči stranki v petnajstih dneh od vročitve te sodbe 2.893,62 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila.

Stroške sodnega izvedenca v znesku 907,30 EUR mora tožena stranka nakazati na račun Okrožnega sodišča v Novem mestu SI56 01100-6370422265, sklic 000-2016, koda namena plačila GOVT, BIC koda sodišča: BSLJSI2X, namen: vračilo po odločbi BPP 000/2016 z dne 15. 6. 2016, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka petnajstdnevnega paricijskega roka do plačila, da ne bo izvršbe.“

II. V preostalem se pritožbi zavrneta in sodba sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu potrdi.

III. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki v petnajstih dneh od vročitve te sodbe stroške pritožbenega postopka v znesku 54,90 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna plačati tožeči stranki odškodnino 1.801,10 EUR in zakonske zamudne obresti od tega zneska za čas od 15. 5. 2015 dalje do plačila (I. točka izreka). V presežku nad tem zneskom je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna plačati vse stroške tega pravdnega postopka, skupaj v znesku 2.951,33 EUR; stroške sodnega izvedenca v znesku 1.343,27 EUR mora nakazati na račun Okrožnega sodišča v Novem mestu, pravdne stroške tožeče stranke 1.408,56 EUR pa plačati tožeči stranki, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki iz vseh pritožbenih razlogov (prvi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP) in predlagata ustrezno spremembo sodbe.

3. Tožnik se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe in predlaga, da se mu prisodi še 2.250,00 EUR odškodnine ter višje stroške postopka. Navaja, da je sodišče prezrlo ugotovitve izvedenca medicinske stroke, da so se pri njem zaradi dolgotrajnih bolečin razvile tudi psihične motnje, zaradi katerih prejema pomirjevala. Prezrlo je tudi, da je tožnik občasne lahke bolečine trpel in jih trpi še sedaj, kar tudi sicer izhaja iz njegove izpovedi. Dolgotrajne in intenzivne telesne bolečine, kot tudi številne nevšečnosti med zdravljenjem, utemeljujejo zaključek, da je tožnik upravičen do najmanj 2.500,00 EUR odškodnine iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti, ob upoštevanju sokrivde. Zato s pritožbo zahteva še razliko 650,00 EUR. Glede duševnih bolečin zaradi trajnih posledic opozarja, da je sodišče ugotovitve izvedenca povzelo le deloma, izpustilo je ugotovitve o tem, da je funkcionalna trajna posledica omejena gibljivost vratne hrbtenice in bolečnost ob skrajnih gibih ter da so trajne posledice tudi psihološke motnje, ki se kažejo kot vrtoglavica, bolečine v ramenih in komolcih, mravljinčenje gornjih okončinah ter depresivnost. Tožnika vse trajne posledice, ki so obsežne, v precejšnji meri ovirajo pri delu in pri preživljanju prostega časa, zato meni, da je iz tega naslova upravičen zahtevati 4.000,00 EUR odškodnine, ob upoštevanju sokrivde pa še razliko v višini 1.100,00 EUR. Tudi za strah je tožnik glede na trajanje strahu in intenzivnost upravičen do odškodnine najmanj 1.500,00 EUR, ob upoštevanju sokrivde pa še razliko 500,00 EUR. Glede stroškov postopka tožnik meni, da bi moralo sodišče pri odmeri upoštevati uspeh tožnika po temelju in po višini ter skupen uspeh tožnika v pravdi, ki je višji kot le 35 %. Pri ugotavljanju višine pravdnih stroškov tožnika bi moralo sodišče upoštevati tudi ustrezen sorazmerni delež zneska sodnih taks, katerih je bil sicer v postopku oproščen, ker meni, da bo prišlo do situacije, ko jih bo dolžan plačati državi na podlagi naknadno po pravnomočnem koncu postopka izdanega sklepa.

4. Tožena stranka izpodbija odločitev o dosojeni odškodnini nad zneskom 901,10 EUR. Navaja, da je sodišče v celoti neutemeljeno priznalo tožniku odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Tožnik je utrpel le nihajno poškodbo vratne hrbtenice, ki sodi po kategorizaciji telesnih poškodb po Fischerju med zelo lahke primere poškodb, ki ne puščajo trajnih posledic takšne intenzitete in trajanja, da bi to opravičevalo prejem denarne odškodnine. Tožena stranka ne sprejema ugotovitev izvedenca D. ter meni, da tako blaga poškodba, kot jo je utrpel tožnik in ki ni terjala specialističnega zdravljenja, ni zapustila trajnih posledic v takšni intenziteti in trajanju, da bi to opravičevalo prejem denarne odškodnine. Podrejeno pa meni, da je sodišče tožniku za to obliko škode prisodilo previsoko odškodnino. Izrek sodbe glede pravdnih stroškov ni dovolj jasen in si nasprotuje. Neutemeljeno so tožniku priznani pravdni stroški za sestavo predpravdnega zahtevka, za sprejem in pregled sodbe višjega sodišča in končno poročilo stranki. Napačna je odločitev sodišča, da je tožena stranka dolžna v proračun vrniti celotne stroške izvedencev, ki jih je država založila za tožnika po odločbah o brezplačni pravni pomoči. Tožena stranka je lahko obsojena na plačilo samo tistega dela, ki ustreza uspehu tožnika v pravdi, v preostalem delu pa mora te stroške v proračun povrniti tožnik sam.

5. Pritožbi sta delno utemeljeni.

6. Tožnik je bil poškodovan v prometni nezgodi dne 31. 12. 2014 v Č. ob trčenju z vozilom zavarovanca tožene stranke. O temelju odškodninske odgovornosti tožene stranke je že pravnomočno odločeno z vmesno sodbo tega sodišča II Cp 1850/2018 z dne 13. 2. 2019. Tožbeni zahtevek tožnika je po podlagi utemeljen do 50 %. Prvostopenjsko sodišče je tako odločalo le še o obsegu škode in višini odškodnine za nepremoženjsko škodo. Višina premoženjske škode, kot jo je zahteval tožnik (skupaj 102,20 EUR), v pritožbenem postopku ni sporna.

7. Pri odmeri pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo je sodišče vezano na merila iz 179. člena Obligacijskega zakonika (OZ), ki so: stopnja bolečin in strahu in njihovo trajanje, pomen prizadete dobrine ter namen odškodnine, ki ne sme podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Oškodovančevo zadoščenje v denarju mora biti sorazmerno njegovemu prikrajšanju, ob upoštevanju konkretnih okoliščin posameznega oškodovanca (subjektivno merilo), a hkrati mora biti prisojeni znesek sorazmeren glede na vrednostni sistem, ki se je izoblikoval v sodni praksi (objektivno merilo terja enako ali podobno odškodnino za enako ali podobno fizično ali duševno trpljenje).

8. Kot izhaja iz obrazložitve sodbe je prvostopenjsko sodišče pri odločanju o višini premoženjske škode v celoti sledilo mnenju sodnega izvedenca medicinske stroke dr. F. D., ki ga v pretežnem delu tudi povzema. Iz mnenja izhaja, da je tožnik v prometni nezgodi utrpel nihajno poškodbo vratne hrbtenice. Zaradi dolgotrajnih bolečin pa so se pri njem razvile tudi psihične motnje, zaradi katerih prejema pomirjevala. Res pa je izvedenec glede natančnejše opredelitve teh motenj ocenil, da bi jih lahko podal psihiater ali psiholog. Tožena stranka v pritožbi navaja, da mnenja izvedenca ne sprejema v delu, ki se nanaša na ugotovitve o psiholoških motnjah pri tožniku ter trajnem zmanjšanju njegovih življenjskih aktivnosti. Na izvedensko mnenje je sicer podala pripombe v tej smeri, a ni predlagala dopolnitve izvedenskega mnenja bodisi z neposrednim zaslišanjem izvedenca ali pisno dopolnitvijo mnenja, niti s postavitvijo drugega oz. dodatnega izvedenca. Ker je izvedensko mnenje tudi po presoji pritožbenega sodišča dovolj jasno, razumljivo in celovito, je prvostopenjsko sodišče nanj utemeljeno oprlo odločitev o obsegu škode in višini prisojene odškodnine.

9. Tožnik v pritožbi zahteva zvišanje prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo, pri čemer izrecno uveljavlja objektivno spremembo tožbe tako, da za vsako od oblik premoženjske škode zahteva višjo odškodnino, kot jo je zahteval s tožbenim zahtevkom, kar ni dopustno. Sprememba tožbe je dopustna do konca glavne obravnave (prvi odstavek 184. člena ZPP).

10. Obseg prestanih telesnih bolečin in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem je prvostopenjsko sodišče ugotovilo na podlagi izvedenskega mnenja in tožnikove izpovedi. Hude bolečine so po poškodbi trajale štiri tedne, občasne hude bolečine še tri tedne, stalne in občasne srednje hude bolečine so trajale nadaljnja dva tedna, lahke bolečine še mesec dni, občasne lahke bolečine pa je tožnik trpel še ob pregledu. Nevšečnosti so se nanašale na zdravniške preiskave in številne preglede ter obiske fizioterapij. Glede na takšen obseg ugotovljenih bolečin in nevšečnosti mora pritožbeno sodišče pritrditi pritožbi, da je odškodnina za to vrsto škodo v znesku 1.200,00 EUR prenizka in narekuje odmero v celotnem vtoževanem znesku 1.500,00 EUR. Tudi pri odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti se pritožnik v pritožbi utemeljeno zavzema za višjo odškodnino zaradi duševnih bolečin, ki jih trpi, ker so njegove življenjske in delovne zmožnosti v določeni meri zmanjšane (med ostalim je po ugotovitvah izvedenca manj oziroma bistveno manj sposoben za hitro hojo, za domet hoje, pri obračanju glave, za rekreativne dejavnosti, vstopanje v avtomobil, dela z glavo v prisiljenem položaju ter v pripognjenem položaju, stojo na mestu, osebno nego, dvigovanje težjih bremen …). Ker je glede na opisane omejitve v vsakdanjem življenju, ki so upoštevaje izvedensko mnenje trajne narave (izvedenec zgolj dopušča možnost, da bo intenziteta občasnih lahkih bolečin s časovnim odmikom od poškodovanja slabela, morda povsem ponehala), odškodnina prenizka, je po presoji pritožbenega sodišča pravična denarna odškodnina 2.300,00 EUR (višja za 500,00 EUR). Stališče tožene stranke, da je šlo pri tožniku za tako blago poškodba, ki ni terjala specialističnega zdravljenja, zato ni zapustila trajnih posledic v takšni intenziteti in trajanju, mora pritožbeno sodišče zavrniti, ker nimajo podlage v mnenju izvedenca. Glede na intenzivnost strahu pa je odškodnina za prestani strah odmerjena v primernem znesku 500,00 EUR. Pritožbene trditve, da je primarni strah trajal vse do oskrbe v bolnišnici ter da je tožnik zelo dolgo trpel strah zaradi izida zdravljenja, nimajo podlage v ugotovitvah izvedenca in poteku škodnega dogodka ter zdravljenja.

11. Skupna prisojena odškodnina za nepremoženjsko škodo 4.300,00 EUR (3,8 povprečnih plač) ne odstopa od podobnih primerov v sodni praksi. Odškodnina za nepremoženjsko škodo pri primerljivih zadevah namreč znaša med dve do štiri neto povprečne mesečne plače.1 Na podlagi 5. alineje 338. člena ZPP je pritožbeno sodišče zato spremenilo izpodbijano sodbo in odškodnino zvišalo za 400,00 EUR (glede na pravilno odmero odškodnine, ki je višja za 800,00 EUR ob podanem 50 % temelju), s čimer je delno ugodilo tožnikovi pritožbi. V ostalem delu njegova pritožba in pritožba toženke glede glavne stvari nista utemeljeni in ju je zavrnilo (353. člen ZPP). Ob upoštevanju nesporne materialne škode in 50 % soprispevka je tako tožena stranka dolžna povrniti tožniku skupaj 2.201,10 EUR odškodnine z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

12. Glede odločitve o stroških postopka sta delno utemeljeni pritožbi obeh pravdnih strank, tudi sicer pa sprememba sodbe sodišča prve stopnje terja spremembo stroškovne odločitve (drugi in četrti odstavek 165. člena ZPP). Tožnik ima prav, da je glede na okoliščine te odškodninske pravde pravilnejša metoda pri izračunu uspeha v pravdi, po kateri sodišče vrednoti uspeh ločeno po temelju in po višini, končni uspeh pa je rezultat izračuna aritmetične sredine obeh delnih rezultatov2 (ugotavljanje temelja je namreč terjalo daljši dokazni postopek, povezan z višino stroškov že zaradi postavitve dveh izvedencev). Tožnik je po temelju uspel s 50 %, po višini pa po spremembi sodbe s 86 %, kar pomeni 68 % povprečni tožnikov uspeh v pravdi. Stroške tožnika je prvostopenjsko sodišče pravilno odmerilo na 4.333,68 EUR, stroške tožene stranke pa na 166,50 EUR. Neutemeljen je pritožbeni očitek tožnika, da bi mu moralo, kljub oprostitvi sodišče priznati tudi sorazmerni delež zneska sodnih taks. Drži, da so stroški sodnih taks del stroškov postopka, vendar tožniku niso nastali, ker je bil plačila sodnih taks pred sodiščem prve stopnje oproščen. Nagrada za sestavo odškodninskega zahtevka pri toženi stranki pred pravdo, ima podlago v tar. št. 38 Odvetniške tarife. Sprejem in pregled vmesne sodbe ter končno poročilo stranki pa v tar. št. 39 Odvetniške tarife, zato tudi pritožba tožene stranke, v delu, v katerem izpodbija odmero nagrade odvetniku, ni utemeljena. Pač pa ima prav glede odločitve o višini tistih stroškov izvedencev, ki so bili založeni iz proračunskih sredstev, ker je bil tožnik upravičen do brezplačne pravne pomoči. V skladu s tretjim odstavkom 46. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči namreč o višini in obsegu založenih stroškov, ki jih mora nasprotna stranka namesto stranki, ki je upravičena do brezplačne pravne pomoči, povrniti v korist proračuna Republike Slovenije, odloči sodišče po določbah o povrnitvi stroškov postopka. Glede na uspeh strank v postopku je tako toženka dolžna povrniti v korist proračuna skladno s to določbo 907,30 EUR. Pritožbeno sodišče je zato toženki naložilo, da je dolžna povrniti, glede na spremenjeni uspeh v postopku in po pobotanju s svojimi stroški, tožniku 2.839,62 EUR (68 % od odmerjenih tožnikovih stroškov 4.333,68 EUR, ki se pobotajo s 53,28 EUR stroškov tožene stranke glede na njen uspeh, ki je 32 % od 166,50 EUR odmerjenih stroškov), na račun sodišča pa mora v korist proračuna RS plačati 907,30 EUR. Priznane stroške mora toženka plačati tožniku in v korist proračuna v petnajstih dneh (prvi in drugi odstavek 313. člena ZPP), v primeru zamude pa gredo od izteka tega roka še zahtevane zakonske zamudne obresti (prvi odstavek 299. člena in prvi odstavek 378. člena OZ).

13. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 165. člena v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP. Pritožbeni uspeh tožnika pritožbeno sodišče ocenjuje približno na 20 %, zato mu mora tožena stranka povrniti v tem razmerju del njegovih stroškov za pritožbo, to je 54,90 EUR (20 % od odmerjenih 274,50 EUR). Odgovor na pritožbo po oceni pritožbenega sodišča glede na njegovo vsebino ni potreben strošek postopka (prvi odstavek 155. člena ZPP). Tožena stranka je uspela s pritožbo le delno glede stroškov postopka, zato ni upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov.

1 Primerjaj mag. Alenka Berger Škrk, Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, pregled sodne prakse VS RS, stran 762 do 774. 2 Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, druga knjiga, komentar mag. Nine Betetto, k 154. členu.