Jedro

Tožniku se je kazen zapora, v zvezi s katero je vložil prošnjo za pogojni odpust, na podlagi katere je bila izdana izpodbijana odločba, že v celoti iztekla. Kar pomeni, da tudi ob morebitnem uspehu s tožbo ter odpravi ali razveljavitvi izpodbijane odločbe sodišče oziroma toženka v ponovnem postopku ne bi mogla sprejeti nove, za tožnika bolj ugodne odločitve, s katero bi se tožnika pogojno odpustilo s prestajanja predmetne zaporne kazni. Glede na navedeno si tožnik s tožbo, kot jo je vložil, ne more izboljšati svojega pravnega položaja.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Vsaka stranka trpi svoje stroške tega postopka.

Obrazložitev

1. Z odločbo št. ... z dne 17. 10. 2019 (v nadaljevanju: izpodbijana odločba) je Komisija za pogojni odpust pri Ministrstvu za pravosodje (v nadaljevanju: toženka) odločila, da se tožnik (ki ga je Okrožno sodišče v ... s sodbo št. ... z dne 23. 5. 2019, v zvezi s sodbo Okrajnega sodišča v ... št. ... z dne 5. 12. 2019 in sodbo Višjega sodišča v ... št. ... z dne 15. 5. 2018, obsodilo na kazen 4 leta in 7 mesecev zapora) pogojno ne odpusti s prestajanja kazni in da posebni stroški v zvezi s tem postopkom niso nastali. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da se predmetna kazen tožniku v celoti izteče 13. 6. 2020. Toženka povzame vsebino tožnikove prošnje za pogojni odpust in v zvezi z njo podanega poročila zavoda za prestajanje kazni zapora (ZPKZ) ter citira določbe 88. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju: KZ-1), ki urejajo pogojni odpust. Pojasnjuje, da tožnik izpolnjuje formalni pogoj za pogojni odpust, saj 30. 10. 2019 prestane 86,4 % kazni. V okviru ocene izpolnjevanja materialnih pogojev za pogojni odpust pa je toženka presojala, ali lahko utemeljeno pričakuje, da tožnik na prostosti kaznivega dejanja ne bo ponovil. Glede na vse ugotovljene okoliščine (med katerimi izpostavlja več odprtih kazenskih postopkov zoper tožnika in njegovo preteklo neustrezno vedenje, ko je bil zaradi ohranjanja reda in discipline premeščen v drug ZPKZ) je presodila, da takšnega zaključka še ni mogoče napraviti.

2. Tožnik je zoper izpodbijano odločbo vložil tožbo v upravnem sporu. Navaja, da toženka ni upoštevala, da je bil od 28. 9. 2015 do 13. 11. 2015 v priporu, in da je prestal več kot 87,3 % izrečene kazni ter da se mu tako celotna kazen (4 leta in 7 mesecev) zapora izteče ne 13. 6. 2020, ampak že prej, v marcu 2020. V nadaljevanju tožbe obrazlaga, zakaj je tudi sicer toženkina presoja in odločitev napačna. Kot dokaze je poleg izpodbijane odločbe navedel: sodna spisa Okrožnega sodišča v ... št. V K ... in Okrajnega sodišča v ... št. ..., zaslišanje strank in tožnikov osebni spis pri ZPKZ Koper, pri čemer naj se vpogleda tudi dokaze glede prostih in namenskih izhodov. Tožnik sodišču predlaga, da po opravljeni glavni obravnavi in izvedenih dokazih razsodi, da se tožbi ugodi ter se izpodbijana odločba v celoti odpravi in se tožniku podeli pogojni odpust iz ZPKZ Koper, oziroma podrejeno, da se izpodbijana odločba razveljavi in zadeva vrne toženki v ponovno odločanje. Toženki naj se tudi naloži, da tožniku plača pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Toženka, ki je sodišču predložila upravni spis zadeve, v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in njenih razlogih. Ob sklicevanju na sodno prakso pojasnjuje, da je odločala na podlagi določb 105. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju: ZIKS-1) ter 88. člena KZ-1 in pri tem pravilno uporabila prosti preudarek. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne ter tožniku naloži, da toženki povrne stroške postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

K I. točki izreka:

4. Sodišče je moralo tožbo zavreči iz naslednjih razlogov:

5. Tožba v upravnem sporu se lahko vsebinsko obravnava le, če so izpolnjene procesne predpostavke, ki jih za to določa zakon. Med temi predpostavkami je tudi pravni interes za uveljavljano sodno varstvo. Vsakdo, ki zahteva sodno varstvo svojih pravic in pravnih koristi v upravnem sporu, mora namreč ves čas postopka izkazovati pravni interes za vloženo tožbo oziroma t.i. pravovarstveno potrebo. To pomeni, da mora izkazovati, da bi ugoditev s tožbo uveljavljani zahtevi pomenila zanj določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči. Pravni interes mora obstajati tako ob vložitvi tožbe kot tudi ves čas teka upravnega spora; na obstoj te procesne predpostavke mora sodišče paziti po uradni dolžnosti ves čas postopka. Navedena stališča imajo podlago v določbah 6. točke prvega odstavka in drugega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) ter so ustaljena v sodni praksi tega in Vrhovnega sodišča (prim. sklepa Vrhovnega sodišča I Up 159/2015 z dne 20. 1. 2016 in I Up 189/2017 z dne 4. 7. 2018 ter npr. sklepa Upravnega sodišča I U 820/2016 z dne 24. 5. 2017 in I U 575/2019 z dne 12. 5. 2020).

6. V tem upravnem sporu je tožnik vložil tožbo, s katero zahteva, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in tožnika pogojno odpusti s prestajanja kazni zapora (torej da samo odloči o stvari v t.i. sporu polne jurisdikcije), oziroma podrejeno, da izpodbijano odločbo razveljavi in zadevo vrne toženki v ponovni postopek. Vendar pa tožnik pravnega interesa za takšno tožbo ne izkazuje več. Kot že povedano, iz izpodbijane odločbe izhaja, da se tožniku izrečena kazen zapora, v zvezi s katero je vložil zadevno prošnjo za pogojni odpust, v celoti izteče 13. 6. 2020. Tožnik, ki je bil z navedeno okoliščino seznanjen, pa je v tožbi celo navedel, da se mu predmetna kazen v celoti izteče še prej, v marcu 2020. Česa drugega glede tega tukajšnjemu sodišču do izdaje tega sklepa ni sporočil. 7. Iz navedenega sledi, da se je tožniku kazen zapora, v zvezi s katero je vložil prošnjo za pogojni odpust, na podlagi katere je bila izdana izpodbijana odločba, že v celoti iztekla. Kar pomeni, da tudi ob morebitnem uspehu s tožbo ter odpravi ali razveljavitvi izpodbijane odločbe sodišče oziroma toženka v ponovnem postopku ne bi mogla sprejeti (nove, za tožnika bolj ugodne) odločitve, s katero bi se tožnika pogojno odpustilo s prestajanja predmetne zaporne kazni. Glede na navedeno si tožnik s tožbo, kot jo je vložil, ne more izboljšati svojega pravnega položaja. Drugačnega, in sicer ugotovitvenega zahtevka iz 2. alineje prvega odstavka 33. člena ZUS-1 pa tožnik ni podal, niti ob vložitvi tožbe, niti ni po nastopu spremenjenih okoliščin (izteku celotne kazni) svoje tožbene zahteve spremenil v ugotovitveno tožbo.

8. Ker glede na obrazloženo tožnik ne izkazuje več pravnega interesa za vsebinsko odločanje o tožbi, kot jo je vložil v tem upravnem sporu, je treba tožbo zavreči na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1. 9. Sodišče pa še pojasnjuje, da je v primeru odločanja o pogojnem odpustu glede na določbe 88. člena KZ-1 toženka pooblaščena odločati po prostem preudarku. V takšnem primeru sodišče v upravnem sporu glede na zakonsko ureditev (tretji odstavek 40. člena ZUS-1) niti ne more odločiti o stvari sami v sporu polne jurisdikcije, ampak lahko o izpodbijanem aktu odloča le na podlagi izpodbojne tožbe (oziroma tožbenega zahtevka) iz 1. alineje prvega odstavka 33. člena ZUS-1 ali na podlagi ugotovitvene tožbe (oziroma tožbenega zahtevka) iz 2. alineje navedene določbe ZUS-1, če so za to izpolnjene vse procesne predpostavke. V konkretnem primeru glede na povedano ni več izkazan pravni interes za vsebinsko odločanje o izpodbojni tožbi; ugotovitvene tožbe oziroma zahtevka v smislu 2. alineje prvega odstavka 33. člena ZUS-1 pa tožnik v tem upravnem sporu ni podal (prim. že navedeno sodno prakso Vrhovnega sodišča).

10. Glede na to, da je tožnik v tožbi (sicer zgolj) uvodoma navedel tudi "zaradi plačila nastale škode od 30. 10. 2019 dalje, ki je nastala škoda v znesku 225.000,00 EUR s pp do plačila“ (nakar je podal tožbeni predlog, kot je prikazan v 2. točki te obrazložitve), sodišče dodaja, da sicer tožnik v upravnem sporu lahko zahteva tudi, da se mu povrne škoda, nastala z izvršitvijo izpodbijanega upravnega akta (drugi odstavek 7. člena ZUS-1), pri čemer pa gre za akcesorni zahtevek, o katerem je mogoče v upravnem sporu odločati le, če so izpolnjene procesne predpostavke za vsebinsko odločanje o tožbi, kot je vložena zoper izpodbijani upravni akt. Te predpostavke, kot izhaja iz predhodne obrazložitve, v tem upravnem sporu niso izpolnjene.

11. Sodišče je odločitev v tem upravnem sporu sprejelo v senatu na podlagi tretjega odstavka 36. člena ZUS-1, in sicer na seji, torej brez glavne obravnave in izvajanja dokazov, ker o tožbi ni vsebinsko odločalo, ampak je ob preverjanju izpolnjevanja formalnih pogojev sprejelo procesno odločitev, pri čemer okoliščine, ki so za to odločitev bistvene, izhajajo (tudi) iz navedb samega tožnika.

K II. točki izreka:

12. Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, ko sodišče tožbo zavrže, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.