Jedro

Prvostopno sodišče tudi pred ponovnim odločanjem in izvedlo vseh pravnih dejanj iz prvega razveljavitvenega sklepa. Zato je ostalo še vrsta odprtih vprašanj glede zatrjevane pretežne zavarovalne dobe na območju toženca in bo moralo pred ponovnim odločanjem opraviti pri pristojnem sodišču poizvedbe o pravnih naslednikih delodajalcev, pri njih pa poizvedbe o zatrjevanih zaposlitvah. Zato je bilo potrebno pritožbi toženca ugoditi.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče je tožnici priznalo pravico do starostne pokojnine na osnovi pretežnega dela zavarovalne dobe, prebite na območju toženca, v mesečnih zneskih od 4.6.1992 dalje. Nadalje je izreklo, da doslej izplačano starostno pokojnino in s prvostopno sodbo priznano pokojnino toženec poračuna ter tožnici poravna razliko v 15 dneh po pravnomočnosti prvostopne sodbe ter da trpita lastne stroške postopka vsaka stranka svoje.

Zoper sodbo se pritožuje toženec zaradi zmotno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. Poudarja, da tudi v dopolnjenem dokaznem postopku ni dokazano, da je tožnica na območju RS dosegla pretežni del zavarovalne dobe.

Odločitev prvostopnega sodišča je v temelju še vedno oprta le na sklep Samoupravne interesne skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja delavcev Hrvaške, Področna služba v x.y., št. MS 2312 68 z dne 4.6.1992, kjer je v obrazložitvi navedeno, da je tožnica v Sloveniji dopolnila pretežni del zavarovanja in sicer 16 let, 5 mesecev in 20 dni. Po sporočilu hrvaškega nosilca zavarovanja z dne 15.11.1994 je bila navedena skupna zavarovalna doba ugotovljena le na podlagi izjave tožnice, saj drugi dokazi niso ohranjeni. Prav tako je neutemeljeno sklicevanje na odločbo Komunalnega zavoda za socialno zavarovanje x.y., št. UP-676-MS-243701, z dne 5.6.1970, saj v njej ni navedeno, kje je tožnica dopolnila pokojninsko dobo v skupnem trajanju 31 let, 4 mesece in 15 dni. Glede na to, da ni moč zbrati konkretnih podatkov in da tožnica nima nobene priče, samo njena izpoved ne more biti takšen dokaz, ki bi potrdil sporne zaposlitve.

Zato ni podlage za priznanje pravice do starostne pokojnine na podlagi pretežnega dela zavarovalne dobe na območju toženca. Pritožba nadalje opozarja, da je prvostopno sodišče pokojnino tudi nepravilno odmerilo, saj ni upoštevalo odločbe Ustavnega sodišča RS v zvezi z določbo 49. člena ZPIZ. Nadalje pa, da v zakonu ni posebne določbe o izplačevanju tako uveljavljene pokojnine, zato se le-ta lahko prične izplačevati šele, ko je ustavljeno izplačevanje v tujini. Na podlagi iste pokojninske dobe ni mogoče uživati dveh pokojnin. Glede na to, da toženec pokojnine doslej ni izplačeval, tudi ni mogoč poračun. V zakonu namreč ni urejen poračun s stranko v postopku, prav tako pa tudi ne z nosilcem zavarovanja iz Republike Hrvaške. Meddržavni sporazum s to republiko pa še ni sklenjen. Smiselno predlaga ugoditev pritožbi ter ustrezno odločitev.

Tožnica v odgovoru na pritožbo poudarja, da v starosti 87 let ni sposobna zbrati vse podatke za toliko let nazaj, ko že večina njenih nekdanjih delodajalcev ne obstoja več, priče pa so pomrle. S težavo je uspela dobiti dokumentacijo o delovni dobi pri GG x.y., ki jo je predložila. Ni kriva, da je po malomarnosti nosilec zavarovanja v Republiki x.y. izgubil njeno delovno knjižico, v kateri je bila evidentirana tako doba v RS kot v RH. Nadalje opozarja, da dobiva pokojnino iz Hrvaške, dodatek pa iz Slovenije.

Pritožba je utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je ostalo odprtih še vrsta vprašanj, na katera je pritožbeno sodišče opozorilo že v razveljavitvenem sklepu, opr.št. I Sp 305/93, z dne 17.3.1994, da prvostopno sodišče ni opravilo vseh pravdnih dejanj, na katera ga je napotilo pritožbeno sodišče v navedenem sklepu, zaradi česar je dejansko stanje še vedno popolno ugotovljeno in odločitev prvostopnega sodišča vsaj preuranjena. Poleg tega je v postopku pred sodiščem prve stopnje prišlo tudi do absolutne bistvene kršitve določb ZPP o zastopanju iz 354. člena ZPP, na kar mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Prvostopno sodišče je tožničino hči E.S. obravnavalo kot njeno pooblaščenko (obravnavna zapisnika z dne 28.11.1994 in 9.6.1995 ter uvod izpodbijane sodbe). Vendar je v prvostopnem sodnem spisu samo pooblastilo, s katerim tožnica pooblašča svojo hči E.S., da jo zaradi bolezni zastopa na obravnavi dne 22.6.1993. Gre torej za pooblastilo za opravo samo navedenega pravdnega dejanja (2. odst. 94. čl. ZPP). Zato bo prvostopno sodišče moralo najprej s tožnico razčistiti, ali imenovano sploh pooblašča za opravo vseh pravdnih dejanj v tem postopku ter v pozitivnem primeru zahtevati tudi, da predloži pooblastilo, kot ga zahtevajo določbe ZPP za osebo, ki ni odvetnik.

Iz listin, ki jih navaja pritožba in ki se nahajajo tudi v toženčevem spisu št. 1.005.430, je jasno, da ima tožnica skupne pokojninske dobe 31 let, 4 mesece in 15 dni. Ob tem pa pritožba upravičeno opozarja, da v odločbi KZSZ x.y., z 5.6.1970 ni navedeno, kje je tožnica dopolnila navedeno skupno pokojninsko dobo. Enako pa tudi, da je navedba v sklepu nosilca zavarovanja v RH z dne 4.6.1992, o dobi 16 let, 5 mesecev in 20 dni, izpolnjeni v Sloveniji, napisana le na podlagi tožničine izjave (dopis nosilca zavarovanja v RH na list.št. 36 in njegov zapisnik na list.št. 37 v prvostopnem sodnem spisu).

Zato tudi po mnenju pritožbenega sodišča navedeno še ne daje zadostne podlage za zaključek o pretežnem delo zavarovalne dobe na področju RS, pač pa bo moralo prvostopno sodišče izvesti dokaze, na katere je opozorilo pritožbeno sodišče že v prvem razveljavitvenem sklepu.

Torej zahtevati dokumentacijo in pojasnila o tožničinih zatrjevanih zaposlitvah na območju RS, ki niso evidentirane v matični evidenci toženca, tudi od delodajalcev, oz. njihovih pravnih naslednikov, ki jih tožnica navaja v pritožbi pri tožencu z dne 13.11.1992. V ponovljenem in dopolnjenem dokaznem postopku je namreč tožnica sama predložila dokumentacijo LI Savinja d.o.o. o zaposlitvi v GG x.y. od 1.11.1948 dalje (priloga A/2 in A/4 v prvostopnem sodnem spisu), Zgodovinski arhiv x.y. (list.št. 34) pa je sodišču sporočil, da je bila v času od 7.1.1944 do 2.5.1945 zaposlena v Železarni x.y., o čemer obstoji dokumentacija. Nadalje, da se v arhivu ne hrani dokumentacija kavarne x.y. ter Konsuma x.y. Prvostopno sodišče pa ni opravilo pri pristojnem sodišču poizvedb o pravnih naslednikih kavarne x.y. ter Konsuma x.y. ter posledično seveda tudi ne pri pravnih naslednikih obeh navedenih poizvedb o zatrjevanih zaposlitvah. Zato bo moralo to opraviti v ponovljenem in dopolnjenem dokaznem postopku. Pri Železarni x.y. bo moralo opraviti tudi poizvedbe o zaposlitvi, navedeni v pritožbi z dne 13.11.1992, saj se obdobje iz potrdila na list.št. 34 ne nanaša na celotno obdobje, navedeno v pritožbi.

V prilogah v prvostopnem sodnem spisu je tudi tožničina uslužbenska knjižica, št. 47799, izdana 29.12.1949 v x.y. s strani GG x.y.. V njej je v rubriki "veljavnost knjižice podaljšana za leto", razvidno, da je le-ta s strani GG x.y. podaljšana v letu 1949 in v letu 1950. V rubriki "spremembe v uslužbenskem razmerju" pa je med drugim tudi vpis pod rubriko "številka in datum odloka" 8.11.1950 - postavitev za pomočnika finančnega manipulanta z žigom "Direkcija PTT x.y.". Zato se postavlja vprašanje, ali ima tožnica določeno zavarovalno dobo prebito tudi pri Direkciji PTT x.y.. Te dobe sicer ni navajala ne v postopku pri tožencu, ne v dosedanjem postopku pred sodiščem, vendar pa sodišče glede na določbe ZPP ni vezano na dokazne predloge strank ter lahko izvaja tudi dokaze, ki jih le-te niso predlagale, če so potrebni za pravilno in popolno ugotovitev dejanskega stanja. Ker gre za vprašanje pretežnega dela zavarovalne dobe, prebite na območju toženca ter posledično pravice do starostne pokojnine, naj prvostopno sodišče v ponovljenem in dopolnjenem dokaznem postopku pri pravnem nasledniku Direkcije PTT x.y. razčisti tudi vprašanje, ali in od kdaj do kdaj je bila tožnica pri njem zaposlena.

Šele, ko bo v nakazani smeri dopolnilo dokazni postopek, po potrebi pa izvedlo tudi druge dokaze za pravilno ugotovitev dejanskega stanja ter ugotovilo, koliko pokojninske dobe ima tožnica dopolnjene na območju toženca in pri tem upoštevalo tudi dobo, razvidno iz prepisa osebnega lista št. 8881, v toženčevem spisu, bo lahko o zahtevku znova odločilo. Če bo imelo dovolj podlage za dokazno oceno, da je pretežni del pokojninske dobe dopolnjen na področju toženca, bo moralo pred ponovnim odločanjem o zahtevku razčistiti tudi že navedena vprašanja, na katera toženec opozarja v zadnjem odstavku pritožbe in se do njih jasno opredeliti.