Jedro

Odločba o odvzemu predmeta neposredno posega predvsem v pravice osebe, ki ji predmet pripada. Iz podatkov kazenskega spisa izhaja, da obdolženi ni lastnik odvzetega osebnega vozila, niti zagovornik ne zatrjuje, da bi imel obdolženi na vozilu kakršnokoli drugo pravico, ki bi bila z izrečenim ukrepom prizadeta. V takšnih okoliščinah pa obdolženec nima pravnega interesa za izpodbijanje odločbe o odvzemu vozila, saj se z njo ne posega v njegove pravice ali pravne koristi, temveč v pravni položaj tretje osebe kot lastnika vozila.

Okoliščina, da je bila prvostopenjska sodba z dne 25. 2. 2026 s pravnim poukom vročena tako obdolženemu kot njegovemu zagovorniku, sama po sebi nikakor ne pomeni, da je obdolženi (po zagovorniku) upravičen izpodbijati tudi tisti del sodbe, ki ne posega v njegov pravni položaj.

Izrek

I.Pritožba zagovornika obdolženega A.A . se zavrne kot neutemeljena.

II.Obdolženega A. A. se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Okrožno sodišče v Murski Soboti (v nadaljevanju sodišče prve stopnje) je kot nedovoljeno zavrglo pritožbo zagovornika zoper sodbo XI K 3215/2025 z dne 25. 2. 2026, s katero je obdolženemu A. A. na podlagi osmega odstavka 308. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) odvzelo zaseženo vozilo znamke VW Sharan reg. št....s kontaktnimi ključi. To je bilo storjeno s sklepom XI K 3215/2025 z dne 30. 3. 2026.

2.Sklep sodišča prve stopnje s pritožbo izpodbija obdolženčev zagovornik, in sicer zaradi bistvene kršitve določbe kazenskega postopka in zmotne uporabe materialnega prava (pravilno: kršitev kazenskega zakona), kot navaja uvodoma. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Po prepričanju zagovornika temelji pritožbeno izpodbijani sklep na napačni razlagi procesnih predpostavk glede pravnega interesa za vložitev pritožbe, v posledici česar pomeni nedopusten poseg v pravico obdolženega do učinkovitega pravnega sredstva. Tozadevno pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje pritožbeno grajano odločitev oprlo na stališče, da obdolženec kot nelastnik nima pravnega interesa za izpodbijanje odvzema vozila in gre torej za poseg v pravice tretje osebe, kar pa je po mnenju zagovornika preozko in nasprotno ustaljeni sodni praksi. Vztraja, da odvzem vozila nedvomno neposredno posega v obdolženčev pravni položaj, saj gre za varnostni ukrep, izrečen v okviru kazenskega postopka in kot tak predstavlja del sankcijskega odziva države na njegovo ravnanje. V posledici povzetega izrazi prepričanje, da ima obdolženi ne glede na formalno lastništvo vozila očiten in neposreden interes za pritožbeno izpodbijanje, ter poudarja, da odvzem predmeta v kazenskem postopku ni zgolj vprašanje civilnopravnega lastništva.

5.Nima prav. Odvzem predmetov po osmem odstavku 308. člen KZ-1 sicer predstavlja poseben kazenskopravni ukrep, vendar je njegov namen v odstranitvi predmetov, uporabljenih ali namenjenih za izvršitev kaznivega dejanja, iz pravnega prometa oziroma iz sfere razpolaganja njihovega lastnika. Zato odločba o odvzemu predmeta neposredno posega predvsem v pravice osebe, ki ji predmet pripada. Iz podatkov kazenskega spisa izhaja, da obdolženi ni lastnik odvzetega osebnega vozila, niti zagovornik ne zatrjuje, da bi imel obdolženi na vozilu kakršnokoli drugo pravico, ki bi bila z izrečenim ukrepom prizadeta. V takšnih okoliščinah pa obdolženec nima pravnega interesa za izpodbijanje odločbe o odvzemu vozila, saj se z njo ne posega v njegove pravice ali pravne koristi, temveč v pravni položaj tretje osebe kot lastnika vozila.

6.Neutemeljeno je tudi pritožbeno stališče, da odvzem predmeta v kazenskem postopku ni vprašanje civilnopravnega lastništva. Prav vprašanje pripadnosti predmeta je namreč odločilno za presojo, komu gre pravica do pravnega sredstva zoper odločbo o odvzemu. Drugačna razlaga bi pomenila priznanje pravice do pritožbe tudi osebi, v katere pravni položaj odločba sploh ne posega.

7.Zagovorniku pa ne gre priznati uspeha niti v trditvi, da naj bi obstoj pravnega interesa za vložitev pritožbe izhajal že iz pravnega pouka sodbe, v katerem je bilo navedeno, da je zoper sodbo dopustna pritožba. Pravni pouk namreč ne more ustvariti pravice do pravnega sredstva osebi, ki zanjo po zakonu ni upravičena. Njegov namen je zgolj seznanitev upravičenih oseb z možnostjo in načinom uveljavljanja pravnega sredstva, ne more pa razširjati kroga subjektov, ki imajo pravico do pritožbe oziroma zanjo izkazan pravni interes. Zato okoliščina, da je bila prvostopenjska sodba z dne 25. 2. 2026 s pravnim poukom vročena tako obdolženemu kot njegovemu zagovorniku, sama po sebi nikakor ne pomeni, da je obdolženi (po zagovorniku) upravičen izpodbijati tudi tisti del sodbe, ki ne posega v njegov pravni položaj.

8.Prav tako ni mogoče pritrditi pritožniku, da bi bilo treba pravico do pritožbe v obravnavani zadevi razlagati široko in v korist obdolženca. Zagovornikova argumentacija je prepričljiva zgolj na prvi pogled, saj meša dvoje: abstraktno pravico do pritožbe in konkretno procesno upravičenje za izpodbijanje določenega dela sodne odločbe. Res je pravica do pravnega sredstva ena temeljnih procesnih pravic, vendar jo lahko učinkovito uveljavlja le tisti, ki izkaže, da izpodbijana odločba posega v njegove pravice ali pravne koristi. Obstoj pravnega interesa je zato procesna predpostavka dovoljenosti pritožbe, katere odsotnosti ne gre avtomatično nadomestiti s posplošenim sklicevanjem na splošno načelo favoriziranja pravice do pravnega sredstva.

9.Pritožbene navedbe, s katerimi zagovornik izpodbija pravilnost in popolnost razlogov prvostopenjske sodbe (z dne 25. 2. 2026) glede odvzema vozila, za presojo izpodbijanega sklepa niso pravno odločilne. Predmet pritožbenega preizkusa v obravnavani zadevi je namreč zgolj pravilnost odločitve prvostopenjskega sklepa (z dne 30. 3. 2026) o zavrženju pritožbe kot nedovoljene, ne pa vsebinska pravilnost sodbe sodišča prve stopnje (z dne 25. 2. 2026) v delu, ki se nanaša na odvzem vozila. Ker pa obdolženec in njegov zagovornik za izpodbijanje slednje nimata pravnega interesa, se pritožbeno sodišče do pritožbenih navedb o domnevni vsebinski nepravilnosti oziroma pomanjkljivi obrazloženosti odločitve o odvzemu vozila ni moglo opredeljevati.

10.Po obrazloženem je bilo zato pritožbo zagovornika obdolženega A. A. zavrniti in odločiti, kot izhaja iz izreka tega sklepa (tretji odstavek 402. člena ZKP).

11.Iz vsebinsko enakih razlogov, kot je to storilo že sodišče prve stopnje, je pritožbeno sodišče, upoštevaje določbo četrtega odstavka 95. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP in prvi odstavek 97. člena ZKP, obdolženega oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.