Jedro

Ker ZPIZ Slovenije ni izdal posebnega podzakonskega akta, v katerem bi v skladu z določbo 4. odst. 281. člena ZPIZ določil znesek najnižje in najvišje odškodnine, ki jo mora povrniti fizična oseba, ki namenoma ali iz velike malomarnosti povzroči invalidnost, telesno okvaro ali smrt zavarovanca, ni pravne podlage za ugoditev zahtevku, s katerim je ZPIZ zahteval povrnitev škode od fizične osebe, ki je povzročila invalidnost zavarovanca.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem naj bi tožena stranka tožeči plačala 1.273.062,43 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamičnih zneskov do plačila. Ugotovilo je, da glede na 4. odst. 281. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju ni ustrezne pravne podlage za odločanje o vtoževani terjatvi po višini.

Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Prepričana je, da obstaja pravna podlaga v 281. členu ZPIZ ter da je znesek vtoževane odškodnine oblikovan v skladu s 286. členom istega zakona, zaradi česar predlaga spremembo sodbe v smeri ugoditve zahtevku.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi gre za spor o odškodninski odgovornosti povzročitelja invalidnosti zavarovanca tožeče stranke, o čemer je pravilno izdana zavrnilna sodba, saj tudi po presoji pritožbenega sodišča ni pravne podlage za odmero odškodnine po višini. Po 1. odst. 281. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92, s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju ZPIZ-92) zavod sicer lahko zahteva povrnitev povzročene škode od tistega, ki je namenoma ali iz velike malomarnosti povzročil invalidnost, telesno okvaro ali smrt zavarovanca. Vendar pa je bil Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije s 4. odst. istega člena hkrati zavezan, da določi najnižji in najvišji znesek odškodnine, ki jo lahko zahteva od fizične osebe. Ker takšnega podzakonskega pravnega akta ni izdal, ni pravne podlage za presojo vtoževane terjatve po višini, kot pravilno razloguje prvostopenjsko sodišče. Vsakršna drugačna interpretacija oz. uporaba te določbe bi bila arbitrarna. Navedene pravne praznine namreč ni mogoče zapolniti z nobenim od razlagalnih argumentov. Analogna uporaba 286. člena ZPIZ-92 ni sprejemljiva, ker ne gre za možnost sklepanja po podobnosti v mejah možnosti, ki bi jo dopuščalo besedilo same pravne norme. Drugi odst. 286. člena cit. ZPIZ-92 se namreč ne nanaša na višino odškodnine fizičnih, pač pa odškodninsko odgovornost pravnih oseb iz 282. in 283. člena istega zakona. Materialnopravno stališče tožeče stranke je zato v nasprotju s povsem jasno in izrecno določbo 4. odst. 281. člena ZPIZ-92, torej v nasprotju z jezikovno, kot logično razlago in namenom zakonodajalca, ki ga je zasledoval z uzakonitvijo pooblastilne norme o določitvi najvišje in najnižje možne odškodnine, ki jo lahko zavod zahteva od fizičnih oseb.

Ker torej glede na obrazloženo uveljavljani pritožbeni razlog iz 3. tč. 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99; v nadaljevanju ZPP) ni podan, je bilo potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in potrditi pravilno ter zakonito zavrnilno sodbo sodišča prve stopnje.