Jedro

Pravdno sodišče lahko o obstoju kaznivega dejanja (kar bi bil pogoj za uporabo 353. člena OZ) kot o predhodnem vprašanju odloča le izjemoma (smrt ali nedosegljivost obdolženca, druge ovire za izvedbo kazenskega postopka). Tožeča stranka ni navedla nobene okoliščine, na podlagi katere bi bilo mogoče ugotoviti, da gre za tak izjemni primer. Sodišče prve stopnje se zato z vprašanjem, ali je bilo storjeno kaznivo dejanje, niti ni smelo ukvarjati. Tudi sicer pa opis dejanja, kakršnega je tožeča stranka navedla v pripravljalni vlogi, po sodni praksi ne zadošča za konkretizacijo kaznivega dejanja poslovne goljufije. Ker pavšalne in nekonkretizirane navedbe ne terjajo odgovora sodišča, očitana kršitev postopka, ker se sodišče prve stopnje do teh navedb ni opredelilo, ni podana. Pritožbeno sodišče še dodaja, da v nobenem primeru ni podana vzročna zveza med zatrjevano preslepitvijo (obljubo plačila 3 leta po začetku veljavnosti pogodbe) in nastalo škodo in v tem smislu ne gre za predhodno vprašanje v tej zadevi. Škoda (kakršno tožeča stranka zatrjuje) je namreč nastala zaradi neizpolnitve pogodbe in ne zaradi neizpolnjene naknadne obljube plačila. Navedbe tožeče stranke o obstoju kaznivega dejanja zato za potek zastaranja vtoževane terjatve tudi sicer niso relevantne.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II.Tožeča stranka je dolžna toženi povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 615,98 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne zamude do plačila.

Obrazložitev

1.Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Kopru zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 21.414,49 EUR iz naslova obveznosti po lizing pogodbi. Ugotovilo je, da lizing pogodba avtomatično prenehala z neplačilom tretjega zaporednega lizing obroka, saj tožeča stranka ni skladno s pogodbo izvedla postopka za ohranitev pogodbe v veljavi. Ker je od prenehanja minilo več kot tri leta, zastaranja pa ni pretrgalo nobeno od dejanj, na katere se sklicuje tožeča stranka, je zahtevek zastaran.

2.Zoper sodbo se tožeča stranka pritožuje. Najprej navaja, da se sodišče ni opredelilo do ključnih navedb tožeče stranke, to je, da tožena stranka še vedno poseduje lizing vozilo in je tudi aktivno onemogočila izročitev vozila. Z izjavo z dne 16.10.2017 pa je bilo storjeno tudi kaznivo dejanje poslovne goljufije na škodo tožeče stranke. Da je pogodba ostala v veljavi, ne dokazujejo le dejanja banke, ampak tudi ravnanje tožene stranke. Zastaralni rok za škodo zaradi kaznivega dejanja pa je 10 let. Sodba o tem nima razlogov. V zvezi s tem je tožeča stranka predlagala zaslišanje A. A., vendar sodišče tega dokaza ni izvedlo. Sodišče pa je napačno ugotovilo dejansko stanje glede ohranitve pogodbe v veljavi. Tožeča stranka je toženi poslala račun, kar nedvomno pomeni zahtevo za izpolnitev obveznosti. Poslani računi so se nanašali na zapadle obroke in ne na celoten znesek. Sodišče je protispisno ugotovilo, da naj tožena stranka ne bi priznala svoje obveznosti, saj je to nedvomno storila v elektronskem sporočilu z dne 16.10.2017 in z dne 4.10.2018. Zato ne drži, da naj bi tožena stranka zanikala obstoj terjatve. Zaključek sodišča, da naj bi pogodba prenehala že z zapadlostjo 40. obroka, pomeni prekoračitev trditvene podlage, zato gre tudi za sodbo presenečenja. Tožena stranka je namreč trdila, da je pogodba prenehala z zapadlostjo 41. obroka, zato tožeča stranka ni predložila tudi računa za november 2017, čeprav bi ga, če bi vedela za drugačno stališče sodišča prve stopnje, lahko.

3.V odgovoru na pritožbo je tožena stranka pritrdila razlogom sodišča prve stopnje in predlagala zavrnitev pritožbe. Opozarja, da elektronska sporočila, na katera se sklicuje tožeča stranka, izvirajo iz časa pred razvezo pogodbe. Tožena stranka ni storila kaznivega dejanja poslovne goljufije, sicer bi tožeča stranka že zdavnaj vložila ovadbo. Stranki sta sklenili ustni dogovor, da so vse obveznosti poravnane, kar izhaja tudi iz poslanih IOP obrazcev. Tožena stranka tudi ni več prejemala računov za izpolnitev obveznosti. Tožnik je bil z dokazili v pripravljalni vlogi z dne 18.5.2022 prekludiran. Tožnik ni pozival tožene stranke na plačilo posameznih obrokov, temveč je najprej zahteval celotno plačilo. Računov, ki so bili predloženi, tožena stranka ni prejela. Tudi sicer je tožnik namesto 22 računov predložil zgolj tri račune.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Sodišče prve stopnje se je v izpodbijani sodbi opredelilo do vseh za odločitev relevantnih in v zadostni meri obrazloženih navedb pravdnih strank. Razloge je prepričljivo obrazložilo, odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna. Pri tem sodišče ni zagrešilo nobene take kršitve postopka, ki bi terjala intervencijo pritožbenega sodišče, niti očitane niti uradoma upoštevne.

6.Kdaj lizing pogodba preneha, sta stranki dogovorili s pogodbo. Določba drugega odstavka 15. člena pogodbe v prilogi A3 je jasna in ne terja kakšne posebne razlage. Pogodba o lizingu se šteje avtomatično za razvezano, če lizingojemalec ne poravna treh zaporednih obrokov lizinga in sicer z dnem zapadlosti plačila tretjega obroka. Lizingodajalec lahko v tem primeru ohrani lizing pogodbo v veljavi, če nemudoma po preteku roka za izpolnitev obveznosti lizingojemalca s priporočeno pošiljko obvesti, da zahteva izpolnitev obveznosti. Gre za pogodbo, ki jo je sestavila pravna prednica tožeče stranke in ni dvoma, da določbe ni mogoče razlagati na način, da zadošča navadna pošiljka, posebej še, ker tožena stranka trdi, da računov ni prejela. Tožeča stranka torej pogodbe s svojim ravnanjem, ko naj bi toženi stranki poslala tri račune (za obdobje po zapadlosti tretjega neplačanega obroka) ni ohranila v veljavi, saj ni upoštevala postopka, kakršen je bil dogovorjen s pogodbo, ki jo je sama sestavila. Strinjati se je sicer s pritožnikom, da račun lahko ustreza pojmu "obvestila, da zahteva izpolnitev obveznosti", vendar tožeča stranka ni izkazala, da bi te račune poslala s priporočeno pošiljko in da bi jih tožena stranka sploh prejela1. Tudi iz nadaljnjega ravnanja tožeče stranke pa tožena stranka ni mogla sklepati, da tožeča stranka zahteva izpolnitev pogodbe, saj iz izpisov odprtih postavk na dni 31.12.2019, 31.12.2020 in 31.12.2021 kaže, da ni odprtih obveznosti. Prav tako tožeča stranka ni niti zatrjevala niti predložila izstavljenih računov za preostalo obdobje lizinga (po februarju 2018). Glede na jasne določbe pogodbe in glede na nadaljnje ravnanje tožeče stranke, ne more biti nobenega dvoma, da tožeča stranka ni izkazala, da bi s priporočeno pošiljko toženo stranko nemudoma obvestila, da zahteva izpolnitev obveznosti.

7.Drži sicer, da je tožena stranka trdila, da je pogodba prenehala z zapadlostjo 41. obroka, sodišče prve stopnje pa je ne glede na to ugotovilo, da je prenehala že z zapadlostjo 40. obroka in da zato tožeča stranka tudi sicer ni izkazala, da bi toženo nemudoma obvestila, da zahteva izpolnitev. Čeprav je tožeča stranka v pritožbi navedla, da razpolaga tudi z računom za november 2017 (ki bi ga torej glede na potek postopka lahko pravočasno še priložila pritožbi), pa tega ni priložila, prav tako pa ni trdila, da je bil ta račun poslan priporočeno. Glede na vse zgoraj povedano (in glede na čas do vložitve predloga za izvršbo) pa ni odločilno, ali je pogodba prenehala z zapadlostjo 40. ali 41. obroka. Rezultat bi bil namreč enak, saj je bistveno, da tožeča stranka ni izkazala, da bi toženo stranko kadarkoli obvestila (sploh pa ne na v pogodbi dogovorjen način), da zahteva izpolnitve še naprej skladno s pogodbo2.

8.S prenehanjem pogodbe 27.11.2017 (ali 27.12.2017) je zapadel zahtevek na plačilo neplačanih obrokov, ki so zapadli do prenehanja pogodbe. Tožeča stranka vse do vložitve predloga za izvršbo (postopek se nadaljuje s predmetno tožbo) 22.11.2021 ni sodno uveljavljala zahtevka, kar pomeni, da je zastaral.

1Tudi iz nadaljnjega ravnanja tožeče stranke pa tožena stranka ni mogla sklepati, da tožeča stranka zahteva izpolnitev pogodbe, saj iz izpisov odprtih postavk na dni 31.12.2019, 31.12.2020 in 31.12.2021 kaže, da ni odprtih obveznosti. Prav tako tožeča stranka ni niti zatrjevala niti predložila izstavljenih računov za preostalo obdobje lizinga (po februarju 2018). Glede na jasne določbe pogodbe in glede na nadaljnje ravnanje tožeče stranke, ne more biti nobenega dvoma, da tožeča stranka ni izkazala, da bi s priporočeno pošiljko toženo stranko nemudoma obvestila, da zahteva izpolnitev obveznosti.

2Rezultat bi bil namreč enak, saj je bistveno, da tožeča stranka ni izkazala, da bi toženo stranko kadarkoli obvestila (sploh pa ne na v pogodbi dogovorjen način), da zahteva izpolnitve še naprej skladno s pogodbo.

9.V preostalem delu gre po svoji naravi za odškodninski zahtevek, zato bi bilo mogoče uporabiti tudi določbo 353. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), če bi bilo zanjo izpolnjeni pogoji. Tožeča stranka je res v svoji pripravljalni vlogi trdila tudi, da naj bi tožena stranka storila kaznivo dejanje poslovne goljufije, vendar so bile njene navedbe preveč pavšalne, da bi terjale odgovor sodišča. Predvsem ni navedla ničesar o tem, da bi obstajal kakršenkoli kazenski postopek zoper toženo stranko, niti da bi sama vložila kakršnokoli ovadbo. Pravdno sodišče lahko o obstoju kaznivega dejanja (kar bi bil pogoj za uporabo 353. člena OZ) kot o predhodnem vprašanju odloča le izjemoma (smrt ali nedosegljivost obdolženca, druge ovire za izvedbo kazenskega postopka). Tožeča stranka ni navedla nobene okoliščine, na podlagi katere bi bilo mogoče ugotoviti, da gre za tak izjemni primer. Sodišče prve stopnje se zato z vprašanjem, ali je bilo storjeno kaznivo dejanje, niti ni smelo ukvarjati. Tudi sicer pa opis dejanja, kakršnega je tožeča stranka navedla v pripravljalni vlogi, po sodni praksi ne zadošča za konkretizacijo kaznivega dejanja poslovne goljufije. Ker pavšalne in nekonkretizirane navedbe ne terjajo odgovora sodišča, očitana kršitev postopka, ker se sodišče prve stopnje do teh navedb ni opredelilo, ni podana. Pritožbeno sodišče še dodaja, da v nobenem primeru ni podana vzročna zveza med zatrjevano preslepitvijo (obljubo plačila 3 leta po začetku veljavnosti pogodbe) in nastalo škodo in v tem smislu ne gre za predhodno vprašanje v tej zadevi. Škoda (kakršno tožeča stranka zatrjuje) je namreč nastala zaradi neizpolnitve pogodbe in ne zaradi neizpolnjene naknadne obljube plačila. Navedbe tožeče stranke o obstoju kaznivega dejanja zato za potek zastaranja vtoževane terjatve tudi sicer niso relevantne.

10.Kot dokaz, da naj bi tožena stranka pripoznala račune, se je tožeča stranka sklicevala na elektronska sporočila izterjevalca (in ne neposredno tožene stranke). Celo če bi taka sporočila lahko šteli kot pripoznavo, na odločitev v zadevi nimajo vpliva, saj so vsa iz obdobja več kot treh let pred vložitvijo predloga za izvršbo, kar je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje. Ne glede na to pritožbeno sodišče nima pomislekov glede dokazne ocene v sodbi sporočila z dne 4.10.2018. Drži tudi navedba v pritožbi, da je tožena stranka ves ta čas ohranila posest predmeta lizinga, vendar v zvezi s tem tožeča stranka ni postavila nobenega zahtevka, zato to dejstvo tudi ni premet odločanja.

11.Na podlagi povedanega je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen Zakona o pravdnem postopku).

12.Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato mora nasprotni stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 615,98 EUR (sestava pritožbe, materialni stroški, zastopanje dveh strank, DDV na odvetniške storitve).

1Prav to pa je namen določbe o priporočeni pošiljki, saj, kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, v tem primeru velja prejemna teorija.

2Tudi o prenehanju z 41. obrokom pa se je sodišče prve stopnje opredelilo v točki 14 sodbe, v kateri je navedlo več razlogov, zakaj šteje, da tožeča stranka ni ravnala skladno s pogodbo, da do prenehanja pogodbe ne bi prišlo.

3Primerjaj sklep VSRS I Ips 93283/2010 z dne 21.9.2017, s katerim je Vrhovno sodišče spremenilo dotedanjo sodno prakso. Zgolj obljuba plačila, do katerega nato ne pride, sama po sebi še ne zadošča za konkretizacijo kaznivega dejanja poslovne goljufije.

4V nobenem primeru ne gre za protispisnost, saj je sodišče prve stopnje vsebino zapisa pravilno povzelo, le njen pomen je ocenilo drugače kot bi to želela tožeča stranka.