Jedro

Tržni inšpektor začasno prepove trgovcu opravljati trgovinsko dejavnost, če mu ta pri kontroli trgovskega lokala ne omogoči pregleda evidence o nakupu in prodaji blaga v trgovini na drobno.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožnice zoper odločbo prvostopnega inšpekcijskega organa, s katero je odločil, da mora trgovina na drobno, last tožnice, začasno prenehati opravljati trgovinsko dejavnost do odprave pomanjkljivosti pri vodenju evidenc o nakupu in prodaji blaga in storitev na podlagi določb pravilnika o vodenju evidenc o nakupu in prodaji blaga in storitev (v nadaljevanju: pravilnik), ter da pritožba ne zadrži izvršitve odločbe. V obrazložitvi odločbe navaja, da je tržni inšpektor dne 7.2.1994 pri tožnici opravil kontrolni pregled o vodenju evidenc o prometu blaga in storitev in pri tem ugotovil, da tožnica ne vodi evidence v skladu z navedenim pravilnikom. Tržni inšpektor je po presoji tožene stranke ravnal v skladu z določbami 2., 3. in 4. člena pravilnika in 22. členom zakona o trgovini. Pri ponovnem kontrolnem pregledu dne 16.2.1994 je tržni inšpektor ugotovil, da ta vodi evidenco v skladu s pravilnikom, zato je tožnici ponovno dovolil opravljanje dejavnosti.

Tožnica v tožbi trdi, da navedene evidence vodi in zato ugotovitev tožene stranke ne drži. To nesporno izhaja iz zapisnikov tržnega inšpektorja z dne 25.1.1994 in 16.2.1994, saj inšpektorji ob pregledu v trgovini niso ugotovili nobenih pomanjkljivosti glede vodenja dokumentacije o nakupu ter prodaji blaga in storitev. Res je sicer, da pri pregledu tržnega inšpektorja dne 7.2.1994 ni predložila navedene dokumentacije, vendar to iz objektivnih razlogov, ker je bil edini delavec, ki je v trgovini zaposlen, odsoten, ona pa se je tedaj nahajala v tujini, v trgovini pa je bila ob prihodu tržnega inšpektorja prisotna le A.B., ki je sicer tudi zaposlena pri njej, vendar v drugi trgovini. Zato ta ni vedela, kje ona hrani evidenco, ki jo je zahteval tržni inšpektor. Ker tožena stranka tega pri izdaji izpodbijane odločbe ni upoštevala, je s tem kršila določbe upravnega postopka. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in odloči, da ji je tožena stranka dolžna povrniti pravdne stroške upravnega spora.

Tožba ni utemeljena.

Zakon o trgovini (Uradni list RS, št. 18/93) v 18. členu določa, da mora trgovec sproti voditi evidenco o nakupu in prodaji blaga in storitev in zagotoviti njeno dostopnost pristojnemu inšpekcijskemu organu. V 22. členu pa določa, da če pristojni tržni inšpekcijski organ pri nadzorstvu ugotovi, da trgovec ne vodi sproti evidence o nakupu in prodaji blaga in storitev ali če jo vodi drugače, kot je predpisano (18. člen), z odločbo začasno prepove trgovcu opravljati trgovinsko dejavnost do odprave nepravilnosti, ugotovljene s sklepom inšpekcijskega organa. Iz podatkov v upravnih spisih je razvidno, tako kot to navaja tožena stranka v izpodbijani odločbi, da prodajalka A.B. tržnemu inšpektorju pri kontroli v prodajalni dne 7.2.1994 ni izročila niti prevzemnih listov, niti evidence o nakupu in prodaji blaga v trgovini na drobno (TDr). To v zadevi tudi ni sporno, saj tudi tožnica sama v tožbi navaja, da prodajalka ob kontrolnem pregledu dne 7.2.1994, tržnemu inšpektorju te evidence in listin ni predložila. Tožnica je po 18. členu zakona o trgovini dolžna tržnemu inšpektorju ob kontroli zagotoviti dostopnost do evidence o nakupu in prodaji blaga in storitev. Ker mu ob navedeni kontroli dne 7.2.1994 tega ni omogočila (vzrok, na katerega se tožnica v tožbi sklicuje, na rešitev zadeve v tem primeru nima vpliva), je tržni inšpektor odločil v skladu z navedenim zakonom tako, kot to ugotavlja že tožena stranka v izpodbijani odločbi.

Ker je izpodbijana odločba zakonita, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih (ZUS), ki ga je smiselno uporabilo kot republiški predpis na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).

Tožbeni predlog, naj sodišče naloži toženi stranki plačilo stroškov tega upravnega spora, tudi ni upoštevan, saj po 61. členu ZUS v upravnih sporih trpi vsaka stranka svoje stroške.