Jedro

V postopku ugotovljena volja pravdnih strank glede višine obrestne mere ob sklenitvi pogodbe ne potrjuje trditev tožnice, da so bile dogovorjene tiste obrestne mere, ki jih je tožena stranka navedla v brošuri.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba v odločitvi o stroških postopka (II. izreka) tako spremeni, da glasi: „II. Tožeča stranka mora v 8 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki njene pravdne stroške v znesku 182,45 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.“ V ostalem se pritožba zavrne in sodba v nespremenjenem delu potrdi.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji mora tožena stranka plačati 706,81 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.10.2005 do plačila. Tožeči stranki je naložilo, da mora povrniti toženi stranki njene pravdne stroške v znesku 204,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožeča stranka se v pritožbi zoper sodbo sklicuje na zmotno uporabo materialnega prava in predlaga spremembo oziroma podrejeno razveljavitev sodbe. Poudarja, da sodišče pri presoji spora ni upoštevalo, da sta bili v pogodbenem razmerju dve neenakopravni stranki, prav za taka pogodbena razmerja določata obligacijsko pravo in potrošniško pravo posebna pravila. Teh pravil sodišče pri odločanju ni pravilno uporabilo. Tožnica je prepričana, da je bilo dogovorjeno, da se bo obrestna mera spreminjala in sicer tako, da se bo po vsakem zaključenem varčevalnem letu povišala, kot je zapisano v sklepu, katerega vsebina je bila zapisana v bančni brošuri. Sodišče ni upoštevalo bistvenega in nespornega dejstva, da je pogodbo v celoti pripravila tožena stranka. Ker gre za strokovnjaka na bančnem področju se od toženke v vseh fazah pogodbenega razmerja zahteva najvišja možna skrbnost, torej tudi pri oblikovanju pogodbenih določil. Če bi tožena stranka hotela določiti obrestno mero za vsako leto varčevanja posebej in to tako, da bo sprejela poseben sklep, bi morala tako tudi napisati v pogodbi. Da bi varčevalci vedeli, kaj jim banka ponuja kot produkt modro varčevanje, jim je toženka ob sklepanju pogodbe izročala svojo bančno brošuro, v kateri je dobesedno povzela vsebino takrat veljavnega sklepa. V primeru tožnice je bil sklep iz leta 1999. Sodišče je povsem spregledalo pomembno dejstvo, da ta sklep določa obrestne mere za celotno obdobje varčevanja in ne le za eno leto. Ni logično, da bi toženka v sklep zapisala obrestne mere za celotno petletno obdobje, če naj bi vsako leto sprejemala nov sklep o obrestnih merah. Sodišče ni upoštevalo nespornega dejstva, da tožnica ob sklepanju pogodbe ni prejela nič drugega kot bančno brošuro in pogodbo. Toženka ji kopije sklepa, na katerega se sklicuje v 6. členu pogodbe, ni izročila, zato je tožnica utemeljeno štela, da brošura ustrezno dopolnjuje besedilo v pogodbi. Sodišče bi pri odločanju o pomenu spornega pogodbenega določila moralo ugotavljati skupen namen pogodbenih strank in poleg pogodbe upoštevati tudi brošuro tožene stranke, način izpolnjevanja medsebojnih obveznosti in uresničevanja medsebojnih pravic na podlagi pogodbe. Iz odločitve sodišča sledi, da pogodbi zvesta stranka nima možnosti oziroma pravice, da zahteva izpolnitev pogodbe, to je povečanje obrestne mere po vsakem izpolnjenem varčevalnem letu, ker ji je to po mnenju sodišča preprečila pogodbi nezvesta stranka, ko je v očitnem nasprotju s pogodbo zavestno sprejemala neveljavne sklepe. Takšna odločitev ima lahko daljnosežne posledice za vse dolgoročne pogodbe na tako kompleksnem trgu, kot je trg finančnih storitev, kjer so potrošniki zaradi opravičljivega pomanjkanja ekonomskega in pravnega znanja v podrejenem položaju in ne morejo vplivati na vsebino vnaprej pripravljenih pogodb. Tožeča stranka še opozarja, da ji sodišče ni priznalo takse za vložitev tožbe in za sodbo ter vloge za delni umik tožbenega zahtevka.

Pritožba glede glavne stvari ni utemeljena, glede odločitve o povrnitvi stroškov postopka pa je delno utemeljena.

V obravnavani zadevi se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega mejnega zneska iz 1. odstavka 443. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP. Sodba in sklep, s katerim je končan postopek v postopku v sporih majhne vrednosti, pa se smeta izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. odstavek 458. člena ZPP). Tožeča stranka sicer uveljavlja formalno le pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava, vendar je pritožbeno sodišče ugotavljalo, ali z zatrjevanjem tega pritožbenega razloga vsebinsko izpodbija tudi dejansko stanje, kar je nedopusten pritožbeni razlog glede na citirano določbo 1. odstavka 458. člena ZPP. Drugih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), pritožbeno sodišče ni ugotovilo.

Sporno pravno razmerje med pravdnima strankama izvira iz pogodbe o modrem varčevanju, št. 010-344132/74 z dne 1.4.2000, s katero sta se tožnica kot varčevalka in tožena banka dogovorili o načinu in pogojih plačevanja rednih mesečnih pologov ter njihovem obrestovanju. Med strankama je sporno, kakšne obresti so bile dogovorjene (vsebina določbe 6. člena pogodbe). Tožnica zahteva plačilo razlike od že izplačanega zneska obresti za pologe, kot bi ji pripadal, če bi se vplačani pologi obrestovali po lestvici, določeni v promocijski brošuri oziroma v sklepu banke, veljavnem ob sklenitvi varčevanja, toženka pa se zahtevku upira s trditvijo, da je pogodbeno obveznost plačila obresti izpolnila pravilno v skladu s svojimi sklepi, ki so bili glede višine obrestne mere sprejeti v posameznem varčevalnem obdobju. Ob tako začrtanem sporu je materialnopravna podlaga za odločitev v določbah Zakona o obligacijskih razmerjih – ZOR, ki so veljala v času sklenitve pogodbe ter identičnih določbah Obligacijskega zakonika – OZ, ki so veljale ob izteku varčevalnega obdobja in se nanašajo na razlago pogodb (99. do 101. člen ZOR oziroma 82. do 84. člen OZ). Zaradi spornosti določbe 6. člena pogodbe, ko niti z jezikovno niti logično razlago pogodbenih določb ni mogoče vnaprej izključiti tega, kar zatrjuje tožnica, je bilo potrebno v tem postopku ugotavljati skupno voljo pogodbenih strank, upoštevaje določbo 2. odstavka 99. člena ZOR oziroma 2. odstavka 82. člena OZ (takšno stališče je sprejelo tudi Vrhovno sodišče RS v istovrstni zadevi II Ips 737/2009). Vendar pa je potrebno v tej zadevi razmejiti pravna in dejanska vprašanja. Vsekakor je uporaba določb o razlagi pogodb pravno vprašanje. Vendar je sodišče prve stopnje citirane določbe pravilno uporabilo, saj je pomen določbe o višini obrestne mere ugotavljalo tudi na podlagi 2. odstavka 82. člena OZ in torej poiskalo skupen namen pogodbenikov. Pri tem je ugotovilo, kar spada že v sklop dejanskih ugotovitev sodišča, na katere je pritožbeno sodišče vezano, da stranki nista imeli namena, da bi se obrestna mera povečevala vsako leto, ampak je bil njun namen le v tem, da se obrestna mera ne bo zniževala. V postopku ugotovljena volja pravdnih strank glede višine obrestne mere ob sklenitvi pogodbe torej ne potrjuje trditev tožnice, da so bile dogovorjene tiste obrestne mere, ki jih je tožena stranka navedla v brošuri. Vse pritožbene trditve, ki izpodbijajo navedene ugotovitve sodišča, češ da je bila tožnica prepričana, da se bo obrestna mera spreminjala in ob zaključenem varčevalnem letu povečala tako, kot je zapisano v takrat veljavnem sklepu oziroma bančni brošuri, posegajo v ugotovljene dejanske ugotovitve in zato predstavljajo nedovoljen pritožbeni razlog. Sodišče druge stopnje se sicer delno strinja s pritožbo v tistem delu, ko očita toženi stranki nekorektno poslovanje, ker ni obveščala varčevalcev o znižanju obrestnih mer, prav tako je res, da je tožena stranka v primerjavi s tožnico v tem pogodbenem razmerju močnejša stranka z neprimerljivo večjim pravnim, ekonomskim in tehničnim znanjem z bančnega področja. Vendar te ugotovitve ne morejo vplivati na pravilnost odločitve o glavni stvari. Zato je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbo zavrnilo in sodbo potrdilo na podlagi 353. člena ZPP v zvezi s 442. členom ZPP.

Pač pa ima pritožba prav, ko očita sodbi zmotno uporabo materialnopravnih določb (154. člen ZPP) pri odmeri stroškov postopka. Pritožba upravičeno opozarja, da pri odmeri višine priglašenih stroškov ni bila upoštevana sodna taksa za vložitev tožbe, niti nagrada za vlogo za delni umik tožbenega zahtevka. Zato je potrebno upoštevati še sodno takso za tožbo (ne pa tudi za sodbo, ker v tej fazi postopka tožnica ni bila več upravičena do povrnitve stroškov) v višini 63,40 EUR ter 50 točk po Odvetniški tarifi za vlogo (tarifna številka 19). Po medsebojnem pobotanju mora tako tožeča stranka toženi povrniti 182,40 EUR pravdnih stroškov, zato je pritožbi delno ugodeno in spremenjena stroškovna odločitev (3. točke 365. člena ZPP).

O pritožbenih stroških je odločeno na podlagi 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP. Tožnica je deloma uspela s pritožbo, vendar le glede stranskih terjatev, zato mora sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka.