Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Sodišče bi moralo tožniku dati možnost dokazovanja drugega motiva za njegovo razporeditev od tistega, navedenega v sklepu o razporeditvi. Zavrnitev dokaznega predloga bi lahko temeljila le na zakonitih in ustavno sprejemljivih razlogih, s svojim ravnanjem pa je sodišče z nedovoljeno vnaprejšnjo dokazno oceno zavrnilo tožnikov dokazni predlog za zaslišanje spornih prič.
Res je sicer, da se sodišče ne more spuščati v organizacijske odločitve, vendar pa v primeru, ko bi bili razlogi neresnični oziroma, ko bi se izkazalo, da so tisti razlogi, ki so navedeni v razporeditveni odločbi povsem neutemeljeni oziroma, da tožnik nikoli ni opravljal teh del, je takšna razporeditev lahko nezakonita. Posebej zaradi tega, ker je na tožnikovo delovno mesto sedaj razporejena druga delavka, torej tožnikovo delovno mesto obstaja, na novem delovnem mestu pa dejansko ne bi opravljal nalog, ki naj bi bile razlog za razporeditev.
I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.
II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.
1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek (1) za razveljavitev sklepa tožene stranke št. ... z dne 25. 2. 2016 in sklepa Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja št. ... z dne 27. 7. 2016, o premestitvi tožeče stranke na drugo delovno mesto, (2) da tožena stranka tožnika pozove nazaj na delovno mesto vodje oddelka (šifra delovnega mesta: ...) v Policijski upravi A., Sektorju B., Oddelku C. ter priznanje vseh pravic, ki izhajajo iz tega delovnega mesta ter (3) za povrnitev stroškov predpravdnega in pravdnega postopka, vse v roku 15 dni, pod izvršbo (točka I izreka). Odločilo je, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 954,95 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tako določenega paricijskega roka dalje do plačila, pod izvršbo (točka II izreka).
2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik zaradi vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, oziroma podrejeno, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje upoštevalo izpovedi tožniku nadrejenih, pristranskih prič in na podlagi tega zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj zakonski razlogi za premestitev z izvedenim dokaznim postopkom niso bili dokazani. Sodba je praktično povzeta iz lažnih navedb direktorja PU A. in vodje sektorja B., kar vse skupaj z ostalim postopanjem sodišča prve stopnje kaže na izrazito pristranskost sodnika. Prav iz tega razloga tožnik predlaga, da se v primeru, če bi sodišče sodbo razveljavilo in vrnilo zadevo v novo sojenje, zadevo dodeli v reševanje drugemu sodniku. Navaja, da je namen določbe in 149. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU), ki določa trajno premestitev brez soglasja delavca oziroma z delavčevim soglasjem v tem, da se zagotovi lažja organizacija dela znotraj delodajalca, vendar pa je premestitev dovoljena in zakonita zgolj v primerih, ko so za ta ukrep podane realne in objektivno izkazane delovne potrebe delodajalca (Pdp 802/2012). Določba ni namenjena sankcioniranju delavca oziroma premestitvi zaposlenega delavca zaradi subjektivnih razlogov oziroma okoliščin, ki so na strani delavca. V obrazložitvi sklepa o premestitvi z dne 25. 2. 2016 je tožena stranka navedla razloge za tožnikovo premestitev, in sicer, da se je Sektor B. Policijske uprave A. v letu 2015 kadrovsko okrepil s tem, da je bil ustanovljen oddelek D.. Razlogi za razporeditev so lažni in ne odražajo dejanskega stanja, saj gre za umik tožnika z delovnega mesta vodja oddelka C. zaradi očitkov, ki so bili naperjeni proti tožniku v zvezi z reševanjem kaznivih dejanj v povezavi s preiskovanjem izdaje davčnega potrdila klubu E. v letu 2014. V izpodbijanem sklepu bi morala tožena stranka konkretno in resnično obrazložiti razloge, ki so vodili k odločitvi o premestitvi tožnika, ne pa, da je z navajanjem neresničnih razlogov poskušala opravičiti premestitev javnega uslužbenca skozi razlog zagotavljanja učinkovitejšega oziroma smotrnejšega dela organa. Če naj bi bila premestitev zakonita, bi moral delodajalec ob izdaji sklepa vedeti, kakšne cilje zasleduje, ti cilji pa bi morali biti dejanski in resnični, kar pa v tem primeru niso bili. Navaja, da so zmotne ugotovitve sodišča prve stopnje, da naj bi se B. PU A. organizacijsko in kadrovsko modificiral. Oddelek F. je bil ustanovljen že leta 2012, deloval je že tri leta pred premestitvijo tožnika, oddelek D. pa je bil ustanovljen s spremembo Akta o sistemizaciji z dne 13. 5. 2015. Že pred ustanovitvijo oddelka D. je bila vsaj tri leta ustanovljena delovna skupina za čezmejno kriminaliteto in delovna skupina preprečevanja ulične preprodaje prepovedanih drog, ki so jih sestavljali isti policisti, ki so sedaj v oddelku D.. Njegov predpostavljeni, vodja B. je zoper tožnika naznanil sum kaznivega dejanja na Specializirano državno tožilstvo, dogovoril izredni strokovni nadzor nad zadevo DU A. na Policijski upravi A., se osebno angažiral pri zbiranju informacij in zbiranju obvestil zoper tožnika, podal predlog na GPU za izdajo opozorila pred odpovedjo delovnega razmerja, kateri je bil zavrnjen. Nadalje tožnik opozarja, da je predlagal tudi zaslišanje prič G.G., H.H. in I.I., ki bi izpovedali, da je bila 15. 5. 2015 objavljena notranja seznanitev s prostim delovnim mestom višji kriminalistični inšpektor specialist v B.. Do realizacije razpisa ni prišlo, kljub temu, da so se na delovno mesto prijavili kandidati, ki so izpolnjevali formalne pogoje. G.G. iz oddelka C. je bila zainteresirana za to delovno mesto, kar je povedala vodji B. in ostalim kriminalistom v oddelku. Vodja B. ji je takrat dejal, da je to delovno mesto rezervirano za tožnika, njo pa bo predlagal za vodenje oddelka, pred tem je potrebno dodati, da je bil tožnik takrat na bolniškem dopustu. 4. 1. 2016 je bila ponovno objavljena notranja seznanitev istega prostega delovnega mesta, vendar samo na PU A.. Na razpis so se ponovno prijavili kandidati, ki so izpolnjevali formalne pogoje, tožnik pa se ni prijavil. Na sestanku vodje B. PU A. z zaposlenimi v Oddelku C. dne 8. 1. 2016 je kriminalistka J.J. postavila vprašanje glede razpisanega delovnega mesta, pri čemer je vodja B. PU A. odgovoril, da on vidi na tem delovnem mestu le K.K., kar lahko potrdijo tudi G.G., H.H. in I.I.. Sodišče teh prič ni zaslišalo in je zavrnilo izvedbo preostalih dokazov, zaradi česar je bilo dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno, prav tako pa je sodišče kršilo določbe postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Prav tako je tožnik predlagal, da se od SDT pridobi vsa dokumentacija o naznanitvi suma storitve kaznivega dejanja zoper javnega storilca s prilogami, vendar navedenega dokaznega predloga sodišče ni izvedlo, zaradi česar je storilo tudi v tem delu bistveno kršitev določb postopka.
Tožnik je tudi predlagal, da se pridobi prijava glede suma nevestnega dela v službi v zadevi opr. št. Kt 19329/2017 z dne 6. 10. 2017, ki je bila posredovana s strani anonimne osebe s PU A.. Prav tako pritožba izpostavlja, da tožnik ni izpolnjeval pogoja za zaposlitev na tem delovnem mestu višjega kriminalističnega inšpektorja specialista (šifra delovnega mesta ...) v uradniškem nazivu višji kriminalistični inšpektor specialist II, ker za to delovno mesto ni izpolnjeval vseh predpisanih pogojev, predvsem ni imel dovoljenja za dostop do tajnih podatkov stopnje TAJNO. Takega dovoljenja ob vročitvi sklepa ni imel. Tudi iz tega razloga je izpodbijani sklep nezakonit. Meni, da je bil neutemeljeno degradiran, s premestitvijo tudi finančno prikrajšan, s tem pa je bilo kršeno tudi načelo kariere iz 29. člena ZJU. Komisija se do pritožbe glede dostopa do tajnih podatkov stopnje TAJNO ni opredelilo, sodišče pa je zgolj pavšalno navedlo, da sprejema zaključke komisije. Vodja B. L.L. je po tožnikovi premestitvi prevzel vodenje oddelka, kasneje pa je bila na tem delovnem mestu zaposlena delavka G.G.. Tožena stranka naj bi dokazovala, da je tožnik opravljal pomembne naloge, tožnik pa, da je opravljal predvsem administrativna in druga manj pomembna dela in tudi konkretno navedel, katera dela opravlja oziroma ne opravlja. Tožnik na podlagi obširnih navedb zaključuje, da je bila njegova premestitev neutemeljena in ni v ničemer prispevala k boljšim in učinkovitejšim delovanjem B. PU A.. Navaja, da je bil M.M. premeščen iz B. PU A. v PU N., ker omenjeno delovno mesto v B. PU A. ni bilo več potrebno. Neresnične so tudi navedbe tožene stranke, da naj bi tožnik spremljal kriminaliteto na ostalih policijskih postajah in na njih spremljal tudi operativno delo, saj je to izvirna naloga vodji oddelkov, ki spremljajo delo po t. i. linijah dela. Tožnik ne opravlja nalog, ki so navedene kot razlog premestitve, ampak druge naloge, ki jih je malo, so nezahtevne rutinske in administrativne, nima nobenih izkušenj z ogroženimi delavci, kot diplomirani ekonomist ne vodi praktičnega postopka s samoobrambo, temveč vodi v glavnem samo evidence o prisotnosti, kar je administrativno delo in so ga prej izvajale administratorke. Nima nobenih izkušenj z organizacijo in koordinacijo usposabljanja in izobraževanja na lokalnem nivoju, saj to izvajajo posamezni kriminalisti in vodje oddelkov, nikakor pa ne tožnik.
3. Pritožba je utemeljena.
4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami - ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve pravil postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb postopka, saj ni obrazložilo, zakaj ni izvedlo dokaza z zaslišanjem predlaganih prič G.G., H.H. in I.I., poleg tega pa sodbe ni mogoče preizkusiti glede vprašanja, ali je tožnik izpolnjeval vse zakonske pogoje za zasedbo delovnega mesta, na katero je bil razporejen. Posledično je odločitev najmanj preuranjena in zato nepravilna.
5. Tožnik s tožbenim zahtevkom izpodbija utemeljenost trajne premestitve na drugo delovno mesto na podlagi zakonitega razloga, in sicer z delovnega mesta vodja Oddelka C. (šifra delovnega mesta ...) na delovno mesto višjega kriminalističnega inšpektorja specialista (šifra delovnega mesta ...). Zahteva razveljavitev sklepa tožene stranke o premestitvi z dne 25. 2. 2016, v zvezi s sklepom Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja z dne 27. 7. 2016 ter reintegracijo na prejšnje delovno mesto vodje oddelka, vključno s priznanjem vseh pravic, ki izhajajo iz tega delovnega mesta. Meni, da za razporeditev niso izpolnjeni zakonski pogoji iz 147. člena Zakona o javnih uslužbencih (Ur. l. RS, št. 56/02 in nasl.), temveč da gre za njegov umik, oziroma degradacijo, z delovnega mesta zaradi zamere nadrejenega v zvezi s tožnikovim preiskovanjem neutemeljeno izdanega potrdila s strani FURS klubu E.. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, saj je štelo, da je tožena stranka dokazala zakonske razloge za trajno premestitev tožnika.
6. ZJU v prvem odstavku 147. člena določa, da se javni uslužbenec v okviru istega delodajalca premesti na drugo delovno mesto zaradi delovnih potreb (brez soglasja) ali s soglasjem oziroma na lastno željo. Premestitev je lahko trajna ali začasna. Začasna premestitev lahko traja največ dve leti. Po določbi drugega odstavka 147. člena ZJU je premestitev mogoča na ustrezno delovno mesto, za katero javni uslužbenec izpolnjuje predpisane pogoje in ga je sposoben opravljati. Uradnika je mogoče trajno premestiti le na uradniško delovno mesto, ki se lahko opravlja v nazivu iste stopnje, razen če je premestitev izvedena iz razloga nesposobnosti za uradniško delovno mesto ali iz poslovnega razloga. Prvi odstavek 149. člena ZJU določa, da se zaradi delovnih potreb javni uslužbenec premesti na prosto uradniško delovno mesto oziroma strokovno-tehnično delovno mesto pri istem ali drugem organu, če: 1. so podani poslovni razlogi; 2. je ugotovljeno, da je javni uslužbenec nesposoben za svoje delovno mesto; 3. predstojnik oceni, da je mogoče na ta način zagotoviti učinkovitejše oziroma smotrnejše delo organa; 4. se trajno spremeni obseg dela ali racionalizirajo delovni postopki in javni uslužbenec nima več polne delovne obremenitve in 5. v drugih primerih, ki jih določa zakon. Po določbi drugega odstavka 149. člena ZJU je premestitev zaradi delovnih potreb na območju Republike Slovenije dopustna le, če kraj opravljanja dela v primeru premestitve od dotedanjega kraja opravljanja dela ni oddaljen več kot 70 km oziroma več kot eno uro vožnje z javnim prevozom.
7. Podana je bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je sodišče zavrnilo izvedbo dokazov, in sicer zaslišanje G.G., H.H. in I.I.. Tožnik je z njihovim zaslišanjem dokazoval, da naj bi nadrejeni delovno mesto višjega kriminalističnega inšpektorja specialista "rezervirali" samo za tožnika, čeprav sta bila izvedena dva razpisa za zasedbo tega delovnega mesta, in so se na razpis prijavili kandidati. Sodišče prve stopnje je izvedbo teh dokazov zavrnilo kot nepotrebno, ker naj bi že izvedeni dokazi zadoščali za zakonito odločitev, dejansko stanje pa je bilo že dovolj pojasnjeno in tudi izvedba dodatnih dokazov po oceni sodišča ne bi v ničemer pripomogla k boljši ugotovitvi in razjasnitvi dejstev za odločanje v tej zadevi. Ker je sodišče zavrnilo izvedbo nekaterih dokazov, predlaganih s strani tožnika, s čimer mu je kršilo pravico do izjave o pravno odločilnem dejstvu. Glede na to, da je tožnik dokazoval neutemeljenost razporeditve, oziroma da je razporeditev sankcija zaradi domnevnega nezadovoljstva tožniku nadrejenega delavca, vodje sektorja B. L.L., na novo delovno mesto pa delodajalec ni hotel razporediti nobenega delavca, čeprav sta bila opravljena dva razpisa, o čemer naj bi izpovedale predlagane priče, to kaže na pravno pomembnost dejstva, da naj bi bilo delovno mesto "rezervirano" za tožnika. Zato bi moralo sodišče tožniku dati možnost dokazovanja drugega motiva za njegovo razporeditev od tistega, navedenega v sklepu o razporeditvi. Zavrnitev dokaznega predloga bi lahko temeljila le na zakonitih in ustavno sprejemljivih razlogih, s svojim ravnanjem pa je sodišče z nedovoljeno vnaprejšnjo dokazno oceno zavrnilo tožnikov dokazni predlog za zaslišanje navedenih prič (primerjaj stališče Vrhovnega sodišča RS v sklepu opr. št. VIII Ips 246/2016 z dne 21. 3. 2017). Zaradi navedenega namreč sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, zakaj prijavljeni kandidati niso bili izbrani oziroma zakaj tožena stranka teh kandidatov ni izbrala, posebej ob dejstvu, da je G.G., ki je bila prej tožniku podrejena delavka, sedaj vodja oddelka C., torej zaseda delovno mesto, ki ga je pred razporeditvijo zasedal tožnik. V kolikor bi se izkazalo, da je bilo ravnanje nadrejenih takšno, da je bilo delovno mesto predvideno zgolj za tožnika, ki tako ni več opravljal dela na delovnem mestu vodja oddelka C., ne da bi za to obstajali razlogi iz 147. in 149. člena ZJU, potem takšna trajna premestitev ne bi bila zakonita.
8. V zvezi s pritožbeno navedbo, da tožnik sploh ni izpolnjeval pogojev za zasedbo delovnega mesta, ker nima dovoljenja za dostop do tajnih podatkov stopnje TAJNO, pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti, čeprav je tožnik podal pravočasne navedbe s tem v zvezi. Zato je v tem delu podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, sodišče pa je tudi nepopolno ugotovilo dejansko stanje.
9. Tožnik v obširnih navedbah izpostavlja, da naj bi bila razporeditev zastavljena kot izboljšanje organizacije pri toženi stranki, kateri naj bi pripomogel tožnik s svojimi delovnimi izkušnjami. Pri tem pritožba izpostavlja, da tožnik pretežni del nalog, ki so bile navedene kot razlog za razporeditev v sklepu o razporeditvi, sploh ne opravlja, ter da gre za administrativa in nezahtevna dela. Sodišče tudi v tem delu ni natančno raziskalo dejanskega stanja, temveč je zgolj sledilo izpovedbi nadrejenega delavca L.L., da je potreba po delitvi delovnih mest v sektorju obstajala že v preteklosti, ko je bil končan projekt O., zmanjšanje delovnih mest na regionalni ravni, ki niso bila operativna ter so tista delovna mesta potem prenašali na regijo v operativne službe. To delovno mesto je zasedal M.M., ki je bil nato premeščen skupaj z delovnim mestom v N., tako so v A. dejansko to delovno mesto izgubili. Priča je torej potrdila, da so potrebe za to delovno mesto obstajale, in sicer za spremljanje razporeda, izdelave analiz, nadzorne dejavnosti in drugo. Priča P.P., direktor PU A. od ... dalje, pa je izpovedal, da je obstajal zakoniti razlog za tožnikovo premestitev, da je ustroj PU velik in pester ter gredo v korak s časom, tako da se prilagajajo varnostnim trendom in izzivom, zato so potrebne organizacijske in operativne spremembe. O delovnem mestu, na katerega je bil premeščen tožnik, so se pogovarjali že dalj časa, da bi bila to dodana vrednost za PU, ter se jim je nato uresničila ta želja, vendar je bil zaposleni na tem delovnem mestu M.M. premeščen skupaj z delovnim mestom v N.. Priča P.P. je poudaril, da je bilo to delovno mesto vsekakor potrebno ter so po odhodu M.M. iskali alternative z Generalno policijsko upravo, kako spet pridobiti delovno mesto s tem nazivom. Zaključek sodišča, da je tožena stranka s tožnikovo premestitvijo zasledovala učinkovitejše in bolj smotrno delo, torej temelji predvsem na izpovedih navedenih prič, pri čemer je tožena stranka v sklepu o razporeditvi navajala, da je bilo delovno mesto sistemizirano zaradi večje potrebe po spremljanju delovnopravne zakonodaje in administrativno tehničnih opravil (pregledovanje in dodeljevanje pošte, nadzor nad delom zaposlenih, spremljanje izvajanja strokovnosti in uporaba pooblastil pri operativnih zadevah, koordiniranje dela med B. in policijskimi enotami, pisanje razporeda in zakonitost odrejanja nadur ob upoštevanju vse delovno-pravne zakonodaje, vključno s kolektivnimi pogodbami). Res je sicer, da delodajalec samostojno presodi, s kakšno kadrovsko zasedbo delovnih mest bo najbolj uspešno izvajal zastavljene naloge, vendar pa, v kolikor bi se tožnikove navedbe, da večine del, zaradi katerih je bila predvidena razporeditev, niti ni opravljal, izkazale za resnične, čeprav je tožena stranka v sklepu o razporeditvi navedla, da je tožnik najbolj izkušen in primeren za zasedbo delovnega mesta, se zastavlja vprašanje o zakonitosti takšne razporeditve po 147. in 149. členu ZJU.
10. Zaradi bistvenih kršitev določb postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). V novem sojenju naj sodišče prve stopnje upošteva napotke iz tega sklepa ter z zaslišanjem predlaganih prič G.G., H.H. in I.I., po potrebi pa tudi z dodatnim zaslišanjem tožnika in nadrejenega delavca L.L. razčistiti, ali je bila razporeditev tožnika sankcija zaradi domnevnih nepravilnosti pri tožnikovi obravnavi nepravilnosti v klubu E. ali pa je šlo za razporeditev v skladu z določbami 147. in 149. člena ZJU. Pri tem se bo moralo opredeliti do tožnikovih navedb, da naj bi nadrejeni delavec L.L. naznanil sum kaznivega dejanja na Specializirano državno tožilstvo, se dogovoril za izredni strokovni nadzor nad zadevo DU A. na Policijski upravi A., se torej osebno angažiral pri zbiranju informacij in zbiranju obvestil zoper tožnika, ter podal predlog na GPU za izdajo pisnega opozorila tožniku pred odpovedjo delovnega razmerja, ki je bil zavrnjen, in kako je to vplivalo na odločitev o razporeditvi.
11. Res je sicer, da se sodišče ne more spuščati v organizacijske odločitve, vendar pa v primeru, ko bi bili razlogi neresnični oziroma, ko bi se izkazalo, da so tisti razlogi, ki so navedeni v razporeditveni odločbi povsem neutemeljeni oziroma, da tožnik nikoli ni opravljal teh del, je takšna razporeditev lahko nezakonita. Posebej zaradi tega, ker je na tožnikovo delovno mesto sedaj razporejena druga delavka, torej tožnikovo delovno mesto obstaja, na novem delovnem mestu pa dejansko ne bi opravljal nalog, ki naj bi bile razlog za razporeditev. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče torej pritožbi ugodilo, v novem sojenju pa bo sodišče po dopolnitvi dokaznega postopka ponovno sprejelo odločitev.
12. Po določbi 355. člena ZPP sme pritožbeno sodišče, če je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, izjemoma razveljaviti sodbo prve stopnje in vrniti zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, če glede na naravo stvari in okoliščine primera oceni, da samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti omenjene pomanjkljivosti. Ker sodišče prve stopnje sploh ni ugotavljalo, ali je bilo delovno mesto višjega kriminalističnega inšpektorja specialista v B. dejansko predvideno izključno za tožnika, čeprav sta bila izvedena dva razpisa, ter ali je tožnik sploh izpolnjeval vse pogoje za zasedbo delovnega mesta, ter je s tem v zvezi ostalo dejansko stanje povsem neugotovljeno, pritožbeno sodišče ni moglo samo dopolniti postopka oziroma odpraviti pomanjkljivosti, saj bi moralo v navedenem obsegu samo v celoti ugotavljati dejansko stanje. V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje to pomanjkljivost odpraviti ter v skladu z napotki pritožbenega sodišča ter po dopolniti dokaznega postopka ponovno odločiti o utemeljenosti tožbenega zahtevka, poleg tega pa bo dopolnitev postopka pred sodiščem prve stopnje hitrejša in bolj ekonomična za stranke, saj ima večina prič bivališče v bližini kraja sodišča prve stopnje. Razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje tudi ne bo bistveno podaljšala trajanja sodnega postopka, prav nasprotno, postopek bi se podaljšal zaradi izvajanja obširnega dokaznega postopka pred pritožbenim sodiščem. Zato z razveljavitvijo in vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje ne bo kršena tožnikova pravica do sojenja v razumnem roku.
13. Pritožbeno sodišče ni ugodilo predlogu, da bi se zadeva dodelila v reševanje drugemu sodniku. Sodbi sodišča prve stopnje namreč ni mogoče očitati, da bi bila neobrazložena ali arbitrarna. Zato ni podan pravni položaj, ki bi vzbujal dvom v nepristranskost sodišča prve stopnje.
14. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 3. točke 165. člena ZPP.
PRAVNI POUK: Zoper sklep je dovoljena pritožba iz razlogov, določenih v drugem odstavku 357.a člena ZPP. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo (prvi in drugi odstavek 347. člena ZPP) ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti (prvi odstavek 355. člena ZPP) ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje (drugi odstavek 354. člena in drugi odstavek 355. člena ZPP).
Pritožba se lahko vloži v 15 dneh od vročitve prepisa sklepa pri sodišču prve stopnje v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko, o njej bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Če se pošlje pritožba po pošti priporočeno ali brzojavno, se šteje dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču, na katero je naslovljena. Pritožba mora obsegati navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se sklep izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva in ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa, če je predpisana. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso izpolnjeni pogoji za njeno oprostitev, odlog ali obročno plačilo, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit.