Jedro

Napačna odločitev toženca, sanirana v postopku varstva pravic, ne predstavlja protipravnega ravnanja. Ker ni šlo za strokovno napako niti za namerno ali malomarno obravnavanje konkretnega primera, tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine zaradi nedopustnega ravnanja toženca oziroma njegovih organov ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek, da ji je toženec dolžan plačati znesek 10.000,00 EUR, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje odločbe sodišča prve stopnje dalje ter ji povrniti sodno odmerjene pravdne stroške, vse v 15-ih dneh pod izvršbo.

Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da stališče, da protipravnost ravnanja toženčevih organov, za katere bi toženec odgovarjal, ni podan, nima podlage v spisnih podatkih. Sodišče je povsem prezrlo, da je tožnica izpovedala, da ji je zdravnica, ki je utemeljila obe kasneje razveljavljeni odločbi, rekla, da ji ni nič in da bo še rada delala. Prvostopno sodišče se po vpogledu zadeve, opr. št. Ps 2165/2004 ni opredelilo do navedb zaslišanega izvedenca dr. H. Teh ni mogoče razlagati drugače, kot da gre v konkretnem primeru za hudo profesionalno napako toženca in da gre za protipravno ravnanje. Ne trdi, da je zaradi odprave odločb toženčevih organov, dokazana strokovna napaka oziroma velika malomarnost. Velika malomarnost je dokazana v izvedenskih mnenjih obeh izvedencev in v izpovedi dr. H. Tožena stranka ni ravnala po splošnem določilu, ki ji veleva ravnati vestno in pošteno. Zato je ravnala protipravno. Skrbnost dobrega strokovnjaka je izostala s strani toženca. Sodišče pa je prezrlo tudi načelo enakopravnosti strank. Priglaša stroške pritožbe.

V odgovoru na pritožbo toženec vztraja, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, saj tožnica ni konkretizirala posameznih predpostavk odškodninske odgovornosti, niti ni dokazala temelja in višine zahtevka. Tožnica do konca prvega naroka glavne obravnave ni niti zatrjevala niti dokazala, s katerim konkretnim ravnanjem oziroma opustitvijo, naj bi imenovani zdravnik in zdravstvena komisija ravnala protipravno. Nedopustno ravnanje in krivda sta dva izmed štirih elementov odškodninske odgovornosti, ki morajo biti podani kumulativno, zato so pritožbene navedbe neutemeljene. Ravnanje imenovanega zdravnika in zdravstvene komisije je temeljilo na medicinski dokumentaciji in na Zakonu o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju ter Pravilih obveznega zdravstvenega zavarovanja. Tožnica je povsem pavšalno zatrjevala profesionalno napako in nestrokovnost imenovanega zdravnika in zdravstvene komisije. Neutemeljene so navedbe tožnice, da prvostopenjsko sodišče ni pravilno presodilo izvedenskih mnenj dr. B. in dr. H. Ne držijo pritožbene navedbe, da je velika malomarnost dokazana in implicirana v obeh izvedenskih mnenjih. Izvedensko mnenje obeh izvedencev ne more biti temelj za krivdno odgovornost toženca, saj gre le za strokovno mnenje. Drugačno mnenje sodnih izvedencev pa ne pomeni, da je toženec ravnal protipravno. Predlaga, da pritožbeno sodišče tožničino pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno odločilo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, drugih kršitev pa pritožba niti ne očita.

Pravna podlaga za razsojo sporne zadeve je podana v 94. členu Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 9/92 s spremembami, v nadaljevanju ZZVZZ) ter v zvezi s to določbo Zakon o obligacijskih razmerjih oziroma Obligacijski zakonik (Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami, v nadaljevanju OZ). V 2. odstavku 94. člena ZZVZZ je namreč določeno, da zavod odgovarja zavarovani osebi za povzročeno škodo v skladu z določbami Zakona o obligacijskih razmerjih. Glede na določbo 131. člena OZ tako za škodo odgovarja le, če ne dokaže, da je v danih okoliščinah ravnal, kot je treba. Torej s skrbnostjo dobrega strokovnjaka, če so hkrati izpolnjeni preostali kumulativno predpisani pogoji in sicer protipravno oziroma nedopustno ravnanje toženca, ki se glede na obrnjeno dokazno breme sicer predpostavlja, če ta ne dokaže nasprotno, krivdna odgovornost toženca, vzročna zveza med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem ter sam obstoj pravno priznane škode. Naštete predpostavke pa v obravnavanem primeru niso podane.

Tožnica je zatrjevala, da naj bi bila nedopustnost ravnanja toženca oziroma njegovih organov v tem, da sta slednja napačno odločila o njeni nezmožnosti za delo za čas od 25. 7. 2004 do 15. 8. 2004, zaradi neupravičene odsotnosti z dela pa ji je delodajalec nezakonito odpovedal pogodbo o zaposlitvi. Krivdna odgovornost organov toženca naj bi bila podana zaradi storjene strokovne napake, kar naj bi izhajalo iz mnenj dr. B. in dr. H. Trditve tožnice, da je bila odločitev toženca o njeni začasni nezmožnosti za delo za sporno obdobje napačna, so se izkazale za resnične, saj je Delovno in socialno sodišče s sodbo opr. št. Ps 2165/2004 z dne 14. 9. 2005 odpravilo izpodbijani odločbi toženca in ugotovilo, da je bila tožnica začasno nezmožna za delo od 25. 7. 2004 do 15. 8. 2004 in tudi v delovnem sporu je bilo s sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, Oddelek v Kranju, opr. št. Pd 274/04 z dne 25. 1. 2006 ugotovljeno, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita. Vendar pa takšna odločitev sodišča pomeni zgolj to, da je šlo zaradi napačnih odločitev toženca za drugačno odločitev na podlagi v sodnem postopku pridobljenih izvedenskih mnenj. Ni pa sodišče prve stopnje po vpogledu izvedenskih mnenj dr. B. in dr. H. ugotovilo, da bi organa toženca naredila strokovno napako ali da bi šlo za namerno ali malomarno obravnavanje konkretnega primera ter namerno kratenje tožničinih pravic. Le, če bi sodišče prve stopnje ugotovilo takšne kršitve in napake, bi lahko govorili o protipravnem ravnanju toženca ter ob izpolnitvi še treh drugih predpostavk, bi toženec odgovarjal za škodo. V zvezi s protipravnim ravnanjem in ali se že drugačna oziroma napačna odločitev toženca, ki se je ugotovila v postopku varstva pravic, lahko šteje za protipravno ravnanje, je sodišče prve stopnje temeljito in obširno obrazložilo, zato pritožbeno sodišče, ki v celoti soglaša s takšnim stališčem, v izogib ponavljanja tega ne obrazlaga znova.

Zmotno je pritožbeno stališče, da je sodišče prve stopnje spregledalo tožničino izpoved. Ta se nanaša na izjavo zdravnice pristojnega organa, za katero pa tožnica tekom postopka ni zatrjevala, da protipravnost toženca temelji v izjavi omenjene zdravnice. Pritožbene navedbe, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedb zaslišanega dr. H. in do izvedenskega mnenja dr. B., pa so pavšalne in neutemeljene. Pritožba namreč ne pove, do katerih konkretnih navedb se sodišče ni opredelilo in kateri so tisti razlogi, navedeni v izvedenskih mnenjih, ki kažejo, da je šlo za strokovno napako oziroma veliko malomarnost. Prav tako pritožba ne pove, v čem se kaže toženčevo ravnanje za nevestno in nepošteno in v čem je sodišče prve stopnje kršilo načelo enakopravnosti strank.

Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, izpodbijana sodba sodišča prve stopnje pa pravilna in zakonita, je pritožbeno sodišče tožničino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, je v skladu z določbo 154. člena v zvezi s 165. členom ZPP odločilo, da tožnica sama trpi svoje stroške pritožbe.