Jedro

Od 10. 1. 2015 dalje velja Uredba (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in sveta (v nadaljevanju Bruseljska uredba Ia), ki pa v drugem odstavku predhodne določbe 66. člena določa, da se za sodne odločbe, izdane v sodnih postopkih, ki so bili začeti pred 10. januarjem 2015, še naprej uporablja Uredba Sveta (ES) št. 44/2001 z dne 22. decembra 2000 (v nadaljevanju Bruseljska uredba I). V obravnavanem primeru je treba za presojo pristojnosti uporabiti 42.b člen Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) in Bruseljsko uredbo I, saj se je pravdni postopek, v katerem je bila izdana Tuja sodna odločba, začel z vložitvijo tožbe dne 5. 12. 2013, ko je bila Republika Hrvaška že polnopravna članica Evropske unije.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Nasprotna udeleženca sta dolžna v 15 dneh predlagatelju povrniti 783,97 EUR stroškov pritožbenega postopka, za primer zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

Obrazložitev

**Dejansko in pravno ozadje spora**

1. Temeljno sodišče v Ljubljani, Enota v Ljubljani, je s sodbo XI Pg 405/91 z dne 9. 7. 1992 pravnomočno odločilo, da mora predlagatelj, v navedeni pravdi toženec, plačati 63.924.163,00 SIT tožniku A. – v stečaju.

2. Okrožno sodišče na Reki s sklepom II R1-320/2002 z dne 15. 12. 2004, ki je postal pravnomočen 13. 2. 2007, priznalo veljavnost v prejšnji točki navedene sodbe slovenskega sodišča v Republiki Hrvaški. Priznanja ni predlagal tožnik, pač pa nasprotna udeleženca, ki sta aktivno legitimacijo za vložitev predloga za priznanje utemeljevala z verigo cesijskih pogodb, na podlagi katerih naj bi kot »končna« cesionarja vstopila v položaj tožnika (postala upnika njegove terjatve do toženca – predlagatelja v tem postopku).

3. Vendar pa sta bila kot upnika v izvršilnem postopku pred hrvaškim sodiščem (ta se je zaključil pred vrhovnim sodiščem 20. 3. 2013 s sklepom Revt-70/13-2) neuspešna, ker naj bi terjatev iz sodbe XI Pg 405/91 Temeljnega sodišča v Ljubljani, Enote v Ljubljani, zastarala, in sicer zato, ker naj bi bil predlog za njeno priznanje v Republiki Hrvaški, vložen 18. 12. 2002, prepozen. Nasprotna udeleženca sta trdila, da je bil predlog v resnici podan 8. 12. 2002 in da je bil pravočasen.

4. Nato sta v letu 2010 ponovno vložila predlog za izvršbo na Trgovinsko sodišče na Reki, slednje pa je (v postopku Ovr-353/2010) njun predlog zavrnilo, češ da nista izkazala svoje aktivne legitimacije, in ju napotilo na pravdo. Vložila sta tožbo, o kateri je prvostopenjsko Okrajno sodišče na Reki, Zunanja služba na Rabu, odločilo s sodbo in sklepom 89 P-4403/2015 z dne 14. 10. 2015. S sodbo je bil, povzeto iz izreka, zavrnjen tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je z nizom cesij prišlo do spremembe upnika in da sta sedanja nasprotna udeleženca nova upnika terjatve iz sodbe XI Pg 405/91; da je dolžan dolžnik – sedanji predlagatelj – obveznosti iz sodbe poravnati njima; da sta prevzela hipoteko na v izreku naštetih nepremičninah dolžnika v k. o. ...; da sta lastnika vseh terjatev dolžnika in da imata enake pravice, kot jih je do dolžnika imelo do odstopa terjatev A.- v stečaju, B., d. o. o., Ljubljana, C. Ljubljana in D. iz Liechensteina. Zavrnjen je bil tudi vmesni zahtevek za ugotovitev obstoja pravnega razmerja med E. E. in F. F. kot cesionarjema ter družbo G. kot cesusom, temelječega na nizu cesijskih pogodb, s katerimi je bila prenesena terjatev iz kreditnih pogodb in iz odločitve Temeljnega sodišča v Ljubljani, Enote v Ljubljani XI Pg 405/91 z dne 9. 7. 1992. Razlogi za zavrnitev zahtevkov so (1) da predmet osnovne cesijske pogodbe, ki sta jo sklenila družba A.– v stečaju, Kočevje, kot cesus in družba B. Ljubljana kot cesionar, ni terjatev iz odločbe Temeljnega sodišča v Ljubljani, Enote v Ljubljani XI Pg 405/91 z dne 9. 7. 1992, (2) da je bil nato sklenjen aneks 2, s katerim je bila kot predmet cesije navedna tudi terjatev iz te sodbe, da pa v stečajnem postopku ni mogoče z aneksom širiti predmeta pogodbe, ker je ta bistvena pogodbena sestavina; (3) da je aneks 2 za družbo A. – v stečaju kot stečajni upravitelj sklenil tožnik (E. E.) in sicer v trenutku, ko je bila lastnica sporne terjatve družba D., katere zastopnica je bila F. F., ki s E. E. živi na istem naslovu, s čemer je kršil prepoved zlorabe pravic; stečajni upravitelj ne more, kot je storil s sklenitvijo aneksa, odločati v primerih navzkrižja interesov med zastopano družbo in njim ali njegovo družino; (4) da so nadaljnje cesijske pogodbe nične, ker je »njihova causa neobstoječa.« Zavrglo pa je tožbo z zahtevkom, da sta E. E. in F. F. nova upnika terjatve, ki jo je družba A. imela do družbe G. na podlagi treh kreditnih pogodb, češ da imenovana nimata pravnega interesa za tožbo, ker razpolagata z overjenimi zasebnimi listinami in nimata pravnega interesa za tožbo, poleg tega pa tudi zato ne, ker so bile terjatve iz teh listin (kreditnih pogodb) ugotovljene s sodbo XI Pg 405/91. Končno je sodišče nasprotna udeleženca, v pravdi tožnika, zavezalo predlagatelju, ki je imel v pravdi procesni položaj toženca, povrniti 165.000 HRK pravdnih stroškov. Ta odločba sodišča prve stopnje (v nadaljevanju Tuja sodna odločba) je predmet predloga za priznanje v tem postopku.

5. Tujo sodno odločbo sta nasprotna udeleženca izpodbijala s pritožbo, ki jo je pritožbeno Županijsko sodišče v Slavonskem Brodu, Stalna služba v Požegi, s sodbo Gž-1056/2016-6 z dne 28. 12. 2018 zavrnilo in prvostopenjsko sodbo potrdilo. Zoper sodbo pritožbenega sodišča sta nasprotna udeleženca vložila revizijo in z njo uspela: Vrhovno sodišče Republike Hrvaške jo je s sklepom Rev-2168/2018-5 z dne 8. 12. 2020 razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje. Drugostopenjsko sodišče je o pritožbi ponovno odločilo s sodbo Gž-37/2021 z dne 28. 9. 2021 in sicer jo je znova zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo. Tudi to sodbo sta nasprotna udeleženca izpodbijala z revizijo, ki jo je hrvaško vrhovno sodišče zavrglo s sklepom Rev-5443/2021 z dne 5. 1. 2022. **Dosedanji potek postopka priznanja**

6. Sodnica posameznica sodišča prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom Tuji sodni odločbi priznalo pravno veljavnost v Republiki Sloveniji.

7. Ugovor, ki sta ga vložila nasprotna udeleženca, je senat sodišča prve stopnje zavrnil. 8. Nasprotna udeleženca sta zoper sklep o zavrnitvi ugovora vložila pritožbo. O njej je s sklepom I Cp 826/2019 z dne 24. 7. 2019 odločilo Višje sodišče v Ljubljani in sklep o zavrnitvi ugovora spremenilo tako, da mu je ugodilo in predlog za priznanje Tuje sodne odločbe zavrnilo.

9. Vrhovno sodišče je s sklepom II Ips 120/2021 z dne 16. 2. 2022 sklep Višjega sodišča v Ljubljani, naveden v prejšnji točki, ob odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti Vrhovnega državnega tožilstva Republike Slovenije, razveljavilo zaradi kršitve pravila o stvarni pristojnosti: o pritožbi zoper odločitev o zavrnitvi ugovora tako po Bruseljski uredbi I (44. člen v zvezi s Prilogo IV) kot po tretjem odstavku 42.b člena ZIZ odloči Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

**Povzetek bistvenih pritožbenih navedb**

10. Pritožnika v pravočasni pritožbi uveljavljata pritožbene razloge bistvene kršitve procesnih pravil, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlagata, naj odločitev o ugovoru spremeni, ugovoru ugodi in zavrne predlog za priznanje Tuje sodne odločbe ter predlagatelju naloži povrniti jima stroške celotnega postopka, za primer zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila.

11. Trdita, da je sklep o ugovoru nezakonit. Sodišče bi moralo zavrniti zahtevo za priznanje Tuje sodne odločbe, saj je le-ta obremenjena s kršitvijo človekovih pravic, varovanih v Ustavi Republike Slovenije, Ustavi Republike Hrvaške in Evropski konvenciji o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP), in ne zgolj s takimi pravnimi napakami, ki ne morejo pomeniti kršitve javnega reda. Pravice, ki jih zagotavlja EKČP, spadajo med splošna načela prava Evropske unije (v nadaljevanju EU) in v skladu s sodno prakso Sodišča Evropske Unije (SEU) sestavljajo pojem javnega reda v smislu 35. člena Uredbe Bruselj I. Tuja sodna odločba očitno nasprotuje javnemu redu. Z njo so bile temeljne pravice pritožnikov kršene s treh vidikov: hrvaško sodišče, poudarjata, (1) je sprejelo stališče, da vložitev zahteve za priznanje tuje sodne odločbe ne pretrga teka zastaralnih rokov, kar ni združljivo z načelom pravne države, odstopa od ustaljene sodne prakse in posega v pravico do sodnega varstva; (2) ni se opredelilo do njunih navedb v zvezi s pretrganjem zastaranja in je obrazložitev v tem delu arbitrarna, s čemer je poseženo v njuno pravico do izjave; (3) v z izpodbijanim sklepom priznani sodni odločbi je zamenjalo identiteto nasprotnega udeleženca E. E. in druge osebe z imenom E. E., kar pomeni kršitev pravice do sodnega varstva.

12. Dopolnitve pritožbe, vložene po izteku pritožbenega roka, Vrhovno sodišče ni upoštevalo in ne povzema njene vsebine.

**Povzetek odgovora na pritožbo**

13. Predlagatelj predlaga zavrnitev pritožbe. V zvezi z institutom pridržka javnega reda poudarja, da ga sodišča razlagajo restriktivno in uporabijo zgolj izjemoma. V konkretnem primeru Tuja sodna odločba ni obremenjena z nobeno kršitvijo, ki bi nasprotovala javnemu redu. Zavrača očitek o njeni arbitrarnosti, dodatno pa uveljavlja še, da so navedbe v zvezi z arbitrarnostjo prepozne, saj niso bile podane v ugovornem postopku. Opozarja tudi na prepoved vsebinskega preizkusa tujih sodnih odločb v postopkih priznanja.

**Presoja utemeljenosti pritožbe**

14. Pritožba ni utemeljena.

15. Kot je Vrhovno sodišče pojasnilo v sklepu II Ips 120/2021 z dne 16. 2. 2022, pristojnost, priznavanje in izvrševanje sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah med državami članicami Evropske skupnosti urejajo pravni akti te skupnosti. Od 10. 1. 2015 dalje velja Uredba (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in sveta (v nadaljevanju Bruseljska uredba Ia), ki pa v drugem odstavku predhodne določbe 66. člena določa, da se za sodne odločbe, izdane v sodnih postopkih, ki so bili začeti pred 10. januarjem 2015, še naprej uporablja Uredba Sveta (ES) št. 44/2001 z dne 22. decembra 2000 (v nadaljevanju Bruseljska uredba I). V obravnavanem primeru je treba za presojo pristojnosti uporabiti 42.b člen Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) in Bruseljsko uredbo I, saj se je pravdni postopek, v katerem je bila izdana Tuja sodna odločba, začel z vložitvijo tožbe dne 5. 12. 2013, ko je bila Republika Hrvaška že polnopravna članica Evropske unije.

16. Iz nobene določbe Bruseljske uredbe I ne izhaja, da bi bila pravnomočnost predpostavka za priznanje tuje sodne odločbe. Mogoče je torej priznati tujo sodno odločbo, ki še ni pravnomočna.1 Vendar pa lahko skladno z določbami 37. in 46. člena Uredbe Bruselj I sodišče, ki odloča o priznanju, prekine postopek, če je bilo v državi članici izvora zoper odločbo, ki je predmet priznanja, vloženo redno pravno sredstvo. Pojem rednega pravnega sredstva iz drugega odstavka 46. člena je neodvisen od njegovega poimenovanja v državi članici izvora ali državi članici priznanja ter terja evroavtonomno razlago. Po praksi Evropskega sodišča se kot redno pravno sredstvo upošteva vsako pravno sredstvo, pa najsi bo v pravnem redu države priznanja opredeljeno kot redno ali izredno, če ga je dovoljeno vložiti po rednem teku stvari, če je njegova vložitev odvisna od volje strank in zamejena z rokom, ki teče od izdaje sodne odločbe in če lahko privede do razveljavitve odločitve, vsebovane v sodni odločbi, ki je predmet priznanja.2 Povedano drugače: nujna predpostavka za odločanje o priznanju tuje sodne odločbe je, da taka odločba sploh obstoji, pravno živi, da torej ni bila razveljavljena ali odpravljena; če teče postopek na podlagi rednega pravnega sredstva v smislu drugega odstavka 46. člena Bruseljske uredbe I, ki se lahko zaključi z razveljavitvijo ali odpravo odločbe, ki naj se prizna, pa sodišče na predlog strank postopek priznanja prekine do zaključka takega postopka.

17. Predlog za priznanje Tuje sodne odločbe je bil vložen za tem, ko je pritožbeno sodišče prvikrat zavrnilo pritožbo zoper njo. Bila je pravnomočna, a je bila zoper sodbo pritožbenega sodišča vložena revizija. Revizija je pravno sredstvo, ki po procesnih pravilih, veljavnih v državi izvora, lahko privede tudi do razveljavitve prvostopenjske sodbe. Zato je bila v obravnavani zadevi pomembna najprej odločitev revizijskega sodišča zoper prvo sodbo drugostopenjskega sodišča, potem, ko je hrvaško vrhovno sodišče slednjo razveljavilo, pa še izid ponovljenega postopka. Tudi v ponovljenem sojenju pred sodiščem druge stopnje je, kot izhaja iz Vrhovnemu sodišču (na njegovo poizvedbo udeležencem postopka z dne 31. 5. 2022) predloženih sodb Županijskega sodišča v Slavonskem Brodu, Stalne službe v Požegi 17 Gž-37/2021 z dne 28. 10. 2021 in sklepa Vrhovnega sodišča Republike Hrvaške Rev-5443/2021-3 z dne 5. 1. 2022, sodba, ki je predmet priznanja, »obstala.«

18. Tuja sodna odločba se praviloma prizna. V postopku priznanja tuje sodne odločbe se sodišče omeji (le) na preizkus, ali so predložene zahtevane listine in ali niso podane procesne ovire za priznanje. Vsebinska (materialnopravna) pravilnost tuje sodne odločbe se ne preizkuša,3 z izjemo vprašanj iz določb 34. člena Bruseljske uredbe I. Skladno s temi se tuja sodna odločba ne prizna, (1) če bi bilo njeno priznanje v očitnem nasprotju z javnim redom v državi članici, v kateri se zahteva priznanje; (2) če tožencu, ki se ni spustil v postopek, ni bilo vročeno pisanje o začetku postopka ali enakovredno pisanje pravočasno in na tak način, da bi lahko pripravil obrambo, razen če toženec ni začel postopka za izpodbijanje sodne odločbe, čeprav je imel to možnost; (3) če je nezdružljiva s sodno odločbo, izdano v sporu med istima strankama v državi članici, v kateri se zahteva priznanje; (4) če je nezdružljiva s predhodno sodno odločbo, izdano v drugi državi članici ali tretji državi glede istega zahtevka med istima strankama, pod pogojem, da predhodna sodna odločba izpolnjuje pogoje za priznanje v državi članici, v kateri se zahteva priznanje.

19. V pritožbi nasprotna udeleženca uveljavljata, da bi bilo priznanje Tuje sodne odločbe v nasprotju z javnim redom Republike Slovenije in pojasnita razloge, zaradi katerih naj bi bilo to nasprotje podano. Kot bo obrazloženo v nadaljevanju, nimata prav.

20. Pretežni del pritožbenih navedb se popolnoma nedvoumno nanaša izključno na drugostopenjsko sodbo Županijskega sodišča v Slavonskem Brodu, Stalne službe v Požegi, Gž-1056/2016-6 z dne 28. 12. 2018. Je neutemeljen, ker je revizijsko sodišče navedeno sodbo razveljavilo, razveljavljena sodba pa, ker pravno ne obstoji več, ne učinkuje. V 9. do 20. točki pritožbe zoper sklep o zavrnitvi njunega ugovora zoper sklep o priznanju Tuje sodne odločbe nasprotna udeleženca uveljavljata kršitve konvencijskih in ustavnih pravic v zvezi z vprašanjem zastaranja, v 11. točki obrazložitve tega sklepa povzete v očitkih (1) in (2). To je bilo v navedeni drugostopenjski sodbi rešeno v njuno škodo: presojeno je bilo, da je njuna terjatev do predlagatelja zastarala, zato je pritožbeno sodišče zavrnilo njuno pritožbo zoper Tujo sodno odločbo (sodbo sodišča prve stopnje), s katero pa je bil njun zahtevek zavrnjen po drugi podlagi (zaradi pomanjkanja stvarne aktivne legitimacije), s katero se zaradi presoje o zastaranju ni ukvarjalo. Vendar ta sodba ne le, da ni predmet priznanja, pač pa tudi, ker je bila razveljavljena (s sklepom Rev-2168/2018-5 z dne 8. 12. 2020) pravno ne obstoji več in ne učinkuje. In, nasprotno kot z njo, s Tujo sodno odločbo zahtevek ni bil zavrnjen zaradi zastaranja, v zvezi s katerim naj bi bile storjene uveljavljane kršitve konvencijskih in ustavnih pravic nasprotnih udeležencev. Zato je pritožba v tem delu neutemeljena.

21. Nasprotna udeleženca v pritožbi uveljavljata še, da je bila s Tujo sodno odločbo kršena njuna pravica do sodnega varstva, ker naj bi sodišče zamenjalo identiteto nasprotnega udeleženca E. E. in druge osebe z imenom E. E. Poudarjata, da je bil stečajni upravitelj družbe A. v stečaju E. E. in ne nasprotni udeleženec E. E. Okoliščina, ali gre za eno samo osebo, za katero se uporabljata dve osebni imeni, ali za dve osebi, je bilo v sodbi, ki je predmet priznanja, pomembno v zvezi s presojo veljavnosti prehoda terjatve A., splošnega gradbenega podjetja, v stečaju, na nasprotna udeleženca. Kot je razvidno iz obrazložitve Tuje sodne odločbe,4 ta namreč (med drugim) zavrača aktivno legitimacijo nasprotnih udeležencev za uveljavljanje terjatve do predlagatelja, ugotovljene s sodbo slovenskega sodišča, s presojo o ničnosti prenosa terjatve s pravnim poslom, ki ga je sklenil stečajni upravitelj družbe A. v stečaju v osebi E. E. s povezano osebo F. F. oziroma njeno družbo. Ta presoja temelji na ugotovitvi, da je bil stečajni upravitelj nasprotni udeleženec E. E., ki ji v pritožbi nasprotna udeleženca nasprotujeta, češ da je bil stečajni upravitelj E. E., ki je druga oseba. Z drugimi besedami: po prepričanju nasprotnih udeležencev je presoja o ničnosti (in iz nje izpeljan nadaljnji materialnopravni zaključek o neobstoju aktivne legitimacije nasprotnih udeležencev za terjatev, ki jo je slovensko sodišče ugotovilo v korist družbe A. v stečaju) posledica zmotne ugotovitve dejanskega stanja v zvezi z identiteto stečajnega upravitelja družbe v stečaju.

22. Hrvaško sodišče je odločitev oprlo na svoje materialno in procesno pravo. Preizkusa, ali ga je uporabilo pravilno, delibacijski postopek ne vključuje. Popolnoma jasno je, da ne vključuje niti preizkusa pravilnosti in popolnosti dejanskih ugotovitev v sodbi, ki je predmet priznanja. Bruseljska uredba I. v 36. členu izrecno določa, da tuje sodne odločbe glede vsebine ni dovoljeno preverjati pod nobenimi pogoji. Sodišče v državi priznanja ne sme prevzeti funkcije inštančnega sodišča; izjemoma sme (v skladu s splošno sprejetim načelom strogo omejenega preizkusa) meritorno pravilnost tuje odločbe in postopek, v katerem je bila izdana, presojati z vidika skladnosti z mednarodnim javnim redom Republike Slovenije. Povedano drugače: sodišče mora zgolj preverjati materialne učinke odločbe, ki bi nastali z njenim priznanjem (materialni javni red), in postopek, po katerem je bila sprejeta (procesni javni red).

23. Vrhovno sodišče je pojem javnega reda že večkrat obrazložilo. Poudarilo je, da ta ne vključuje domačega prava, tudi vseh njegovih prisilnih določb ne, temveč le tiste imperativne pravne norme in moralna pravila, katerih kršitev bi ogrozila pravno in moralno integriteto slovenske pravne ureditve, mednarodno običajno pravo, temeljna moralna načela in vitalne (gospodarske, politične ...) interese države.5 Pridržek javnega reda se mora torej uporabiti zadržano, samo kot skrajna možnost, to je le takrat, ko bi njegova neuporaba privedla do posledic, ki bi bile za domač pravni red nevzdržne. Napaka dejanske narave v Tuji sodni odločbi, tudi taka, ki se uveljavlja s pritožbo, niti če bi bila ugotovljena, po naravi stvari ne more seči preko partikularnih interesov strank postopka in ne more ogroziti interesov, ki jih država priznanja lahko zaščiti z uporabo pridržka javnega reda.6 Zato je pritožba neutemeljena tudi v tem delu.

24. V okviru uradnega preizkusa je Vrhovno sodišče preverilo še, ali je podan kateri od ostalih zadržkov za priznanje Tuje sodne odločbe iz 34. člena Bruseljske uredbe I. Ugotavlja, da ne. Nasprotna udeleženca sta sodelovala v postopku, v katerem je bila izdana odločba, ki je predmet priznanja (2. točka 34. člena). In ta ni v nasprotju s sodbo Temeljnega sodišča v Ljubljani, Enote v Ljubljani XI Pg 405/91 z dne 9. 7. 1992 (kot sta nasprotna udeleženca trdila v ugovoru). S slednjo je bilo pravnomočno odločeno, da mora predlagatelj, v navedeni pravdi toženec, plačati 63,924.163,00 SIT tožniku A. – v stečaju. S sodbo, ki je predmet priznanja, pa je bilo odločeno, poenostavljeno rečeno, da nasprotna udeleženca nista (veljavno) vstopila v položaj družbe A. v stečaju in nista upravičena izterjati njegove terjatve. Podana torej ni niti subjektivna niti objektivna identiteta med sporoma (3. točka). Da bi bila Tuji sodni odločbi nasprotujoča sodba izdana v drugi državi članici ali v tretji državi, ni bilo zatrjevano (4. točka).

**Odločitev o pritožbi**

25. Ker niso podani ne uveljavljani ne uradoma upoštevni pritožbeni razlogi, je Vrhovno sodišče (v funkciji pritožbenega sodišča) pritožbo nasprotnih udeležencev zavrnilo in z njo izpodbijani sklep potrdilo (356. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

**Odločitev o stroških postopka**

26. Ker nasprotna udeleženca s pritožbo nista uspela, morata sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka, poleg tega pa sta dolžna predlagatelju povrniti njegove (prvi odstavek 165. člena v povezavi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Te predstavlja nagrada za zastopanje in sicer 600 točk za sestavo odgovora na pritožbo po tarifni št. 27/6 v zvezi s tarifo št. 18 Odvetniške tarife in 450 točk za drugo obrazloženo vlogo (odgovor na poziv sodišča z dne 3. 6. 2022), kar skupaj znaša 630,00 EUR. Navedeni znesek je skladno z Odvetniško tarifo sodišče povečalo še za 2 % davek na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) iz naslova materialnih stroškov in za 22 % DDV.

1 Glej A. Galič, Postopek priznanja in razglasitve izvršljivosti tujih sodnih odločb po uredbi št. 44/2001 (»Bruseljski uredbi), Zbornik znanstvenih razprav; Pravna fakulteta v Ljubljani, 2006, letnik LXVI, stran 80 in D. Wedam Lukić, Priznanje in izvršitev tujih sodnih odločb v Republiki Sloveniji, Pravni letopis, 2011, str. 133. 2 Glej A. Galič, ibidem. Glej še sodbo SEU v zadevi Industrial Diamond Supplies proti Luigi Riva z dne 22. 11. 1977, Case 43/77, točka 42 obrazložitve in sklep VSRS Cpg 1/2016 z dne 30. 8. 2016, točka 13. 3 Tako na primer sklep Cp 46/2019 z dne 24. 10. 2019, jedro, in številne druge odločbe Vrhovnega sodišča. 4 Glej povzetek v 4. točki obrazložitve tega sklepa. 5 Glej na primer sklep II Ips 462/2009 z dne 28. 1. 2010, točka 9 obrazložitve. 6 Glej na primer sklep VSRS Cp 12/2015 z dne 9. 7. 2015, točka 5: »...Glede na sistem omejenega preizkusa slovensko sodišče v postopku za priznanje tuje sodne odločbe ne preizkuša, ali je tuje sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in tudi ne, ali je v zadevi materialnopravno pravilno odločilo. ...«