Jedro

Med materialne avtorske pravice sodi tudi pravica predelave skladbe - oblika glasbenega aranžmaja. Priredba oz. glasbena obdelava (predelava) uživa enako varstvo kot izvirno avtorsko delo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Prvo sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, s katerim je zaradi zatrjevane kršitve pogodbene obveznosti po pogodbi z dne 14.12.1990, št. 5/90, zahtevala od toženca J. H. plačilo pogodbene kazni - odškodnine v znesku 200.000,00 SIT. Proti sodbi se pritožuje tožeča stranka, uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava in sodišču druge stopnje predlaga spremembo sodbe tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa predlaga razveljavitev sodbe. Navaja, da je višje sodišče v identični zadevi odločilo, da gre za odgovornost za kršitev pogodbe. Sodišče je svojo odločitev oprlo na izvedensko mnenje SAZAS, ki je ugotovilo spremembe v zasedbi, harmonskem zaporedju, interpretaciji, pri tem pa je prezrlo, da tožeča stranka "sporeda" ne sme odstopiti nobenemu drugemu založniku. Izvedensko mnenje je ugotovilo, da gre za isto skladbo, (isti naslov, isto besedilo, ista melodija), kar je pa prevladujoče, ko se odloča o tem, ali je bila pogodba prekršena. Sodišče samo ugotavlja, da gre za predelano avtorsko delo. Nato v nadaljevanju pritožba zapiše primerjavo s pesniško zbirko. Pravica založnika se nanaša tudi na predelave. Pritožba ni utemeljena. Zaradi nejasnosti zapisane pogodbe št. 5/90 z dne 14.12.1990 (priloga A4) sta pravdni stranki kot nesporno ugotovili (tudi v pritožbi negrajana ugotovitev prvega sodišča), da je toženec citirano pogodbo sklenil in podpisal kot avtor skladbe "Lepa Dijana". Tožeča stranka trdi, da se je toženec pod tč. 3. pogodbe (ki med drugim govori celo o izvajalcu in ne o avtorju skladbe), zavezal, da sporeda iz čl. 1. ("Lepa Dijana") ne bo odstopil za eksploatacijo na nosilcu zvoka nobenemu domačemu ali tujemu založniku ali proizvajalcu kaset in plošč. Kasete s pesmijo "Lepa Dijana" tožeča stranka po lastnih navedbah ni izdala, pač pa jo je po njeni trditvi in v nasprotju s sklenjeno pogodbo na kaseti izdala Založba kaset in plošč RTV Slovenije (ZKP - RTV Slovenije). Tožena stranka je ugovarjala, da pogodbe ni kršila, ker gre za drugo avtorsko delo, predelano prvotno skladbo Lepa Dijana istega avtorja - toženca. Prvo sodišče je njegov ugovor sprejelo kot utemeljen, svojo ugotovitev pa je oprlo na toženčevo izpovedbo o novem aranžmaju in izvedensko mnenje SAZAS-a, iz katerega izhaja, da je na kaseti, ki jo je izdala ZKP - RTV Slovenija sicer ista skladba, vendar so razlike v zasedbi (število izvajalcev in inštrumentov), harmonskem zaporedju (modulaciji) ter različnem pristopu v interpretaciji (predvajanju). Navedeno potrjuje, da gre za dva različna aranžmaja in izvedbi. Na podlagi teh dejanskih ugotovitev je prvo sodišče naredilo sklep, da gre za obliko glasbenega aranžmaja (in dve izvedbi), kar po 5. členu takrat veljavnega Zakona o avtorski pravici (Ur. list SFRJ, št. 19/78-21/90 ZAP) predstavlja kot predelava samostojno avtorsko delo (primerjaj tudi komentar k 5. in 7. členu sedaj veljavnega Zakona o avtorskih in sorodnih pravicah avtorjev Miha Trampuža, Branka Omana in Andreja Zupančiča, Gospodarski vestnik, Ljubljana 1997). Po 31. členu ZAP ima avtor izključno pravico svoje delo objaviti, reproducirati, razmnožiti, predelati..., po določbi 5. člena ZAP priredbe, glasbene obdelave (predelave) uživajo enako varstvo kot samo izvirno delo. Da bi toženec prenesel na tožečo stranko materialno avtorsko pravico predelave, tožeča stranka niti ne trdi, niti ne trdi, da bi materialne avtorske pravice v zvezi s predelanim in tedaj samostojnim avtorskim delom prenesel toženec na tožečo stranko. Tožena stranka, ki v pritožbi trdi, da ne gre za predelavo, niti v postopku pred prvim sodiščem niti v pritožbi dokazov za svojo nasprotno dejansko trditev ne ponuja. Zaradi povedanega primerjava s pesniško zbirko, ki jo izpostavlja pritožba, ne more pripeljati do drugačnih dejanskih in pravnih ugotovitev, odločba sodišča v nekem drugem postopku, čeprav istega tožnika, pa prav tako ne. Tožeča stranka tudi ni dokazala, da bi toženec kršil citirano pogodbo, zato tudi od njega neutemeljeno zahteva plačilo pogodbene kazni oz. odškodnine iz 2. odstavka 3. člena pogodbe. Odločitev prvega sodišča je tedaj v procesnem, dejanskem in materialnopravnem pogledu pravilna. Sodišče druge stopnje je zato pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje po določbi 368. člena ZPP.