Jedro

Zatrjevana škodna dogodka, v katerih je bil tožnik deležen groženj, fizičnega nasilja in poškodb s strani pripadnikov Polisaria, ker podpira obstoječ režim maroškega kralja, sam po sebi nikakor ni tako malenkosten oziroma tako očitno neutemeljen, da bi pristojni organ, brez ocenjevanja, lahko že na prvi pogled z gotovostjo zaključil, da gre za nepomembne okoliščine za presojo utemeljenosti prošnje ter, da tožnik ni izkazal zahtevanih pogojev glede dejanj preganjanja in nastanka resne škode. Tožnik je s svojimi navedbami tekom upravnega postopka navajal okoliščine, ki bi utegnile nakazovati možnost preganjanja zaradi političnega prepričanja. Po mnenju sodišča iz zatrjevanih dejanskih okoliščin izhaja, da bi lahko šlo za preganjanje na podlagi političnega prepričanja v smislu 5. alineje prvega odstavka 27. člena ZMZ-1. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je pristojni organ svojo odločitev oprl tudi na razmere v Zahodni Sahari v Kraljevini Maroko, vendar s temi informacijami tožnika ni seznanil in mu tudi ni dal možnosti, da se o teh ugotovitvah izjavi, skladno s prvim odstavkom 9. člena ZUP.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-131/2018/9 (1312-03) z dne 30. 3. 2018, se odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek.

Obrazložitev

1. Ministrstvo za notranje zadeve je v zadevi priznanja mednarodne zaščite, prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji zavrnilo kot očitno neutemeljeno. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnik 23. 1. 2018 pri Ministrstvu za notranje zadeve, kot pristojnemu organu, vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Na podlagi tožnikovih navedb in na podlagi podatkov, ki jih je pristojni organ pridobil uradoma, ter ob upoštevanju 20. člena in 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1), pristojni organ ugotavlja, da je treba tožnikovo prošnjo šteti za očitno neutemeljeno, saj pogojev za mednarodno zaščito tožnik očitno ne izpolnjuje. V Republiko Slovenijo je tožnik vstopil nezakonito, brez osebnih dokumentov. Iz dokumentacije upravnega spisa izhaja, da je tožnik že bival na ozemlju EU in pri tem navajal različne osebne podatke. Pristojni organ tudi ugotavlja, da izjave tožnika na policiji, ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito in na osebnem razgovoru niso skladne in so po mnenju pristojnega organa tudi malo verjetne oz. neverodostojne. Pri tožniku obstaja tudi notranja in zunanja nekonsistentnost. 2. Tožnik svojo prošnjo za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji utemeljuje s strahom pred pripadniki Polisaria, ker je podpornik Maroškega kralja. V Maroku tudi ne bi našel službe, ker nima izobrazbe. Prošnjo za mednarodno zaščito vlaga tudi, ker v Maroku ne more varno živeti in mu s smrtjo grozi pleme iz Sahare. Tožnik se deklarira za državljana Maroka. Težave so se začele v začetku leta 2016, ko so mu pripadniki Polisaria grozili, ga pretepli in mu poškodovali nogo, da je moral v bolnico. To se je nato še ponovilo, zato je zadevo prijavil policiji, ki pa ga ni mogla zaščititi. Pristojni organ pa ugotavlja, da je malo verjetno, da bi bil tožnik deležnj groženj in fizičnega nasilja ter poškodb s strani pripadnikov Polisaria, glede na strog vojaški režim, ki vlada v kraju A., kjer tožnik živi, kakor tudi na celotnem ozemlju s strani Maroka zasedene Zahodne Sahare. Maroški organi so po mnenju pristojnega organa sigurno sposobni nuditi tožniku zaščito pred preganjanjem in resno poškodbo, kot jo določa 28. člen ZMZ-1. V Maroku ne obstaja situacija mednarodnega ali oboroženega spopada, saj bi v nasprotnem primeru mediji o takšni situaciji v državi nedvomno poročali. Pristojni organ tako meni, da tožniku v Maroku ne grozi resna škoda v smislu 28. člena ZMZ-1. Po mnenju pristojnega organa tožnik ni izkazal osebnih okoliščin, da Maroko zanj ni varna država. Tožnik pa je v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite, zato je treba njegovo prošnjo za mednarodno zaščito zavrniti kot očitno neutemeljeno na podlagi 1. alineje 52. člena ZMZ-1. 3. Pristojni organ tudi ugotavlja, da tožnik prihaja iz Maroka, iz države, ki jo je Vlada RS z Odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav (v nadaljevanju Odlok) določila kot varno izvorno državo. Tožnik v postopku sicer ni izkazal svoje istovetnosti, dejal pa je, da je državljan Maroka, o čemer pristojni organ ne dvomi. Pristojni organ meni, da iz tožnikovih navedb ni najti tehtnih razlogov, ki bi kazali, da Maroko ob upoštevanju tožnikovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito v skladu z ZMZ-1, zanj ni varna izvorna država. V nadaljevanju na straneh 3 in 4 obrazložitve izpodbijane odločbe pristojni organ podrobneje opiše razmere v Maroku. V konkretnem primeru ni možno zaključiti, da bi tožniku ob vrnitvi v izvorno državo grozila resna škoda v smislu 28. člena ZMZ-1. Tožnik pa bi se tudi sicer lahko iz kraja A. preselil v druge dele Maroka, kot je to storil, ko se je zaposlil v Marakeshu. Strah pred preganjanjem in tveganje izpostavljenosti v primeru vrnitve tožnika nista individualno utemeljena. Po povedanem, so po mnenju pristojnega organa podani razlogi, za zavrnitev tožnikove prošnje kot očitno neutemeljene v pospešenem postopku na podlagi 5. alineje prvega odstavka 49. člena v povezavi s 1. in 2. alinejo 52. člena ZMZ-1. 4. Tožnik se z odločitvijo pristojnega organa ne strinja in vlaga tožbo zaradi zmotnega oz. nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, kršitev določb postopka in nepravilne uporabe materialnega prava. Navaja pogoje za priznanje statusa begunca iz 20. člena ZMZ-1 in izključitvene pogoje iz 31. člena ZMZ-1. Pristojni organ je zadevo obravnaval v pospešenem postopku na podlagi 5. alineje prvega odstavka 49. člena ZMZ-1. Sklicuje se na določbo 52. člena ZMZ-1, ki navaja okoliščine, zaradi katerih se šteje, da je prosilčeva prošnja očitno neutemeljena. Navaja točko 9 odločbe Ustavnega sodišča RS Up-96/09 z dne 9. 7. 2009. O prošnji za mednarodno zaščito odloča pristojni organ praviloma po rednem postopku in le izjemoma v pospešenem postopku, če so izpolnjeni pogoji iz 54. člena ZMZ-1. Pristojni organ je v obravnavani zadevi zaključil, da je nemogoče oz. malo verjetno, da bi bil tožnik deležen groženja ali fizičnega nasilja ter zadanih poškodb s strani Polisaria glede na strog policijski in vojaški režim v A. Iz tožnikovih izjav, podanih v prošnji za mednarodno zaščito in na osebnem razgovoru, ki jih povzema izhaja, da gre za dejanja preganjanja, kot jih opredeljuje drugi odstavek 26. člena ZMZ-2. Tožnik je bil pretepen in utrpel poškodbe zaradi narodnosti, matična država pa ga pri tem ni zaščitila. To pa vsekakor ni malenkosten oz. nepomemben dogodek oz. okoliščina za presojo utemeljenosti tožnikove prošnje za mednarodno zaščito. Dejansko stanje v zadevi se ni dalo ugotoviti že na podlagi podatkov in informacij, pridobljenih v osebnem razgovoru ter splošno znanih dejstev oz. uradnih podatkov, s katerimi razpolaga pristojni organ, brez preverjanja tožnikovih navedb z aktualnimi splošnimi in specifičnimi informacijami o izvorni državi v smislu 8. in 9. alineje prvega odstavka 23. člena ZMZ-1. Potrebno bi bilo opraviti presojo intenzivnosti zatrjevanega dejanja preganjanja. Pristojni organ bi v predmetni zadevi moral izvesti redni ugotovitveni postopek s presojo in opredelitvijo do vseh pogojev, ki se zahtevajo za priznanje statusa begunca.

5. Pristojni organ je svojo odločitev v obravnavani zadevi tudi očitno oprl tudi na 5. alinejo 52. člena ZMZ-1, vendar pa dejansko tožnikove izjave niso bile protislovne, kar v tožbi pojasni. Pristojni organ je nepravilno ugotavljal protislovnosti in nekonsistentnosti tožnikovih navedb, pri tem pa jih ni razčistil. Pred izdajo odločbe bi moral tudi dati tožniku možnost, da se o dejstvih, pomembnih za odločitev, izreče. Ker tega pristojni organ ni storil, je bila storjena bistvena kršitev določb postopka po 3. točki drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Pristojni organ je v obrazložitvi izpodbijane odločbe tudi navajal podatke o maroški nelegalni okupaciji ozemlja Zahodne Sahare, pri tem pa ni navedel vira ter teh informacij in jih tudi ni preložil tožniku v izjasnitev. Tako tožniku ni bila dana možnost, da se o tem izjasni. S tem je bila prav tako storjena bistvena kršitev določb postopka. Pristojni organ pred izdajo izpodbijane odločbe tožnika ni seznanil, da bo uporabil koncept varne države iz prvega odstavka 62. člena ZMZ-1. To v konkretnem primeru pomeni, da bi moral tožnika pred izdajo izpodbijane odločbe seznaniti o tem, da je Vlada RS Maroko določila za varno državo in z informacijami, s katerimi je za tako odločitev razpolagala. Iz tožnikovih navedb pa smiselno izhaja, da Maroko zanj ni varna država, o čemer pa se tožnik pred izdajo izpodbijane odločbe ni mogel izreči in je bila zato storjena kršitev 9. člena ZUP. Kot bistveno kršitev pravil postopka iz 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP tožnik navaja tudi dejstvo, da pristojni organ pri podaji tožnikove prošnje za mednarodno zaščito tožnikovemu pooblaščencu ni dopustil postavljanja vprašanj tožniku. S tem pa je bila prav tako kršena tožnikova pravica do izjave v postopku. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi.

6. Pristojni organ v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih iz izpodbijane odločbe in sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

7. Tožba je utemeljena.

8. V obravnavani zadevi je med strankama sporno, ali je pristojni organ v konkretnem primeru pravilno in zakonito zavrnil tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji z dne 23. 1. 2018 kot očitno neutemeljeno v pospešenem postopku na podlagi 5. alineje prvega odstavka 49. člena v povezavi s 1. in 2. alinejo 52. člena ZMZ-1. 9. Na podlagi 1. do 9. alineje 52. člena ZMZ-1 se prošnja prosilca, ki očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, šteje za očitno neutemeljeno, med drugim tudi, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu (1. alineja), ali če prosilec prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena tega zakona (2. alineja).

10. Med strankama v obravnavani zadevi ni sporno, da je tožnik državljan Kraljevine Maroko, o čemer pristojni organ tudi ni dvomil. Prav tako med strankama ni sporno, da je bila tožnikova izvorna država Kraljevina Maroko uvrščena na seznam varnih izvornih držav v smislu 61. člena ZMZ-1 z Odlokom Vlade Republike Slovenije o določitvi seznama varnih izvornih držav (Uradni list RS, št. 13/2016).

11. Pogoji za priznanje statusa begunca ali subsidiarne zaščite so določeni v drugem in tretjem odstavku 20. člena ZMZ-1. Skladno z drugim odstavkom 20. člena ZMZ-1 v zvezi z 1.A členom Ženevske konvencije o statusu beguncev se status begunca prizna državljanu tretje države, ki se zaradi zaradi utemeljenega strahu pred preganjanem iz razloga pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju, nahaja zunaj države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države, ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja zunaj države, kjer je imela običajno prebivališče, in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo, če ne obstajajo izključitveni razlogi iz drugega odstavka 31. člena ZMZ-1. Status subsidiarne zaščite pa se prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega običajnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen ZMZ-1 in če ne obstajajo izključitveni razlogi iz drugega odstavka 31. člena ZMZ-1. Skladno z določili 1. do 5. alineje prvega odstavka 49. člena ZMZ-1 pristojni organ z odločbo odloči o prošnji bodisi v rednem postopku, bodisi v pospešenem postopku. Z določilom 5. alineje prvega odstavka 49. člena ZMZ-1 je tako zakonodajalec med drugim določil, da pristojni organ z odločbo prošnjo zavrne kot očitno neutemeljeno v pospešenem postopku, če prosilec očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito in je podan razlog iz določbe 52. člena ZMZ-1. 12. V konkretnem primeru je vprašanje odločanja v pospešenem postopku neločljivo povezano z materialno-pravnim vprašanjem obstoja zavrnitvenih razlogov po 1. in 2. alineji 52. člena ZMZ-1, zato sodišče pri svojem odločanju obe navedeni vprašanji skupno obravnava, še zlasti ob upoštevanju stališča, ki ga je v primerljivi zadevi izreklo Ustavno sodišče RS v odločbi št. Up-96/09 z dne 9. 7. 2009. Sodišče z razliko od pristojnega organa meni, da s strani tožnika zatrjevana škodna dogodka, v katerih je bil tožnik deležen groženj, fizičnega nasilja in poškodb s strani pripadnikov Polisaria, ker podpira obstoječ režim maroškega kralja, sam po sebi nikakor ni tako malenkosten oziroma tako očitno neutemeljen, da bi pristojni organ, brez ocenjevanja, lahko že na prvi pogled z gotovostjo zaključil, da gre za nepomembne okoliščine za presojo utemeljenosti prošnje ter, da tožnik ni izkazal zahtevanih pogojev glede dejanj preganjanja in nastanka resne škode, pri čemer po oceni pristojnega organa iz zatrjevanj tožnika niti ne izhaja objektivni element preganjanja niti niso izkazane nikakršne individualne okoliščine na strani tožnika v smislu pravnega standarda, ki se je izoblikoval v upravno-sodni praksi, oziroma, da tožnik ni izkazal nikakršnih tehtnih razlogov, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotoviti, da tožnikova izvorna država, Kraljevina Maroko, ob upoštevanju tožnikovih posebnih okoliščin zanj ni varna izvorna država. Že ta ocena pristojnega organa, upoštevajoč tožnikove navedbe ves čas predmetnega postopka, tako ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji, kot tudi na ustnem razgovoru in v predhodnem postopku ob sestavi registracijskega lista, pomeni, da ni bil izpolnjen pogoj iz 5. alineje prvega odstavka 49. člena v zvezi s 1. in 2. alinejo 52. člena ZMZ-1 za zavrnitev tožnikove prošnje kot očitno neutemeljene, saj se dejansko stanje ni dalo v celoti ugotoviti zgolj na podlagi podatkov iz tožnikove prošnje za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji in iz informacij, pridobljenih v osebnem razgovoru s tožnikom ter splošno znanih dejstev oziroma uradnih podatkov, s katerimi razpolaga pristojni organ v smislu 1., 2. in 6. alineje prvega odstavka 23. člena ZMZ-1, predvsem pa ne brez preverjanja tožnikovih navedb z aktualnimi splošnimi in specifičnimi informacijami o izvorni državi v smislu 8. in 9. alineje prvega odstavka 23. člena ZMZ-1, ampak bi bilo potrebno opraviti presojo intenzivnosti zatrjevanjih dejanj preganjanja, skladno z določbo 26. člena ZMZ-1. Tožena stranka bi po presoji sodišča v obravnavanem primeru morala opraviti redni ugotovitveni postopek s presojo in opredelitvijo do (ne)izpolnjevanja vseh pogojev, ki se zahtevajo za priznanje statusa begunca ali statusa subsidiarne zaščite.

13. Tožnik je vseskozi s svojimi navedbami v prošnji za mednarodno zaščito in na osebnem razgovoru tekom upravnega postopka v obravnavani sporni zadevi, kakor tudi že v pri sestavi registracijskega lista navajal okoliščine, ki bi utegnile nakazovati možnost preganjanja zaradi političnega prepričanja. Po mnenju sodišča iz tožnikovih zatrjevanih dejanskih okoliščin izhaja, da bi lahko šlo za preganjanje na podlagi političnega prepričanja v smislu 5. alineje prvega odstavka 27. člena ZMZ-1. Sodišče po vpogledu podatkov v listinah predmetnega upravnega spisa za razliko od pristojnega organa ugotavlja, da je tožnik zatrjeval pravno relevantne osebne okoliščine, zaradi katerih bi se lahko štelo, da tožnikova izvorna država Kraljevina Maroko za tožnika, individualno ni varna izvorna država, česar pa pristojni organ ni raziskal v zadostni meri, zato je tudi po presoji sodišča ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Dejstvo, da je pristojni organ izvedel pospešeni postopek, ne glede na celosten vsebinski pomen tožnikovih navedb o razlogih za priznanje mednarodne zaščite, pa je lahko po presoji sodišča tudi vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijane odločbe.

14. Koncept varne izvorne države je zakonodajalec opredelil z določili 61. člena ZMZ-1. V konkretnem primeru sicer ni sporno, da je bila tožnikova izvorna država Kraljevina Maroko s strani Vlade Republik Slovenije razglašena za varno izvorno državo, kar pa v konkretnem primeru samo po sebi še ne zadostuje za uporabo koncepta varne izvorne države. Skladno s prvim odstavkom 62. členom ZMZ-1 je potrebno kumulativno ugotoviti, ali ima prosilec državljanstvo te države (1. alineja), konkretno Kraljevine Maroko, kar v obravnavanem primeru niti ni sporno (čeprav tožnik v postopku ni predložil pristojnemu organu za izkazovanje svoje istovetnosti nobenega osebnega dokumenta s sliko v izvirniku, temveč zgolj fotokopijo) in da prosilec ni izkazal tehtnih razlogov, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da ta država ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito v skladu s tem zakonom (ZMZ-1) zanj ni varna izvorna država (2. alineja).

15. Pristojni organ se v izpodbijani odločbi ni spustil v presojo posebnih okoliščin, ki jih je navajal tožnik, zato posledično tudi ni primerjal razmer v Kraljevini Maroko glede stanja v državi v času presoje tožnikove prošnje z razmerami v Kraljevini Maroko, ki so bili odločilni za njeno uvrstitev na seznam varnih izvornih držav. Informacije o izvorni državi je v konkretnem primeru sicer upošteval, vendar pa ni upošteval standarda, ki izhaja tudi iz odločbe Ustavnega sodišča RS U-I-292/09 z dne 20. 10. 2011 (16 odst.), da mora biti ocena vselej rezultat celovite presoje izjav in ravnanj prosilca pred in med postopkom za pridobitev mednarodne zaščite. Po presoji sodišča je utemeljen tožnikov tožbeni ugovor, da je pristojni organ v obrazložitvi izpodbijane odločbe navajal razmere v Kraljevini Maroko in podatke o maroški nelegalni okupaciji ozemlja Zahodne Sahare, pri tem pa ni navedel vira ter teh informacij in jih tudi ni preložil tožniku v izjasnitev. S tem v zvezi sodišče ugotavlja, da v upravnem spisu, ki ga je sodišče prejelo od pristojnega organa ni razvidno, da bi posebej pridobival informacije iz izvorne države. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe pa izhaja, da je pristojni organ svojo odločitev oprl tudi na v obrazložitvi izpodbijane odločbe opisane razmere v Zahodni Sahari v Kraljevini Maroko. S temi informacijami pa tožnika nesporno ni seznanil in mu tudi ni dal možnosti, da se o teh ugotovitvah izjavi, skladno s prvim odstavkom 9. člena ZUP. S tem pa je tudi po presoji sodišča kršil tožnikovo pravico do izjave, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka po 3. točki drugega odstavka 237. člena ZUP. Na podlagi 22. člena ZMZ-1 pristojni organ v postopku preverja izjave prosilca in informacij o izvorni državi in sicer splošnih informacij o izvorni državi, zlasti o stanju človekovih pravic in temeljnih svoboščin, družbeno-političnem položaju in sprejeti zakonodaji ter specifičnih informacij o izvorni državi, ki so podrobne, poglobljene in povezane s konkretnim primerom, lahko pa vključujejo tudi način izvajanja zakonov in drugih predpisov (8. in 9. alineja 23. člena ZMZ-1). S temi informacijami pa mora prosilca za mednarodno zaščito seznaniti ustno ali pisno. Prosilec pa se lahko ustno ali pisno izjavi glede predloženih informacij. Pristojni organ pa tožnika z informacijami o izvorni državi ni seznanil in mu tudi ni omogočil, da bi se o njih izjasnil, s čimer je podana bistvena kršitev določb postopka.

16. Po povedanem je podana kršitev določb postopka, dejansko stanje v zadevi je nepopolno ugotovljeno, zato je sodišče na podlagi 3. točke, 2. točke in in 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo pristojnemu organu v ponovni postopek. V ponovljenem postopku bo moral pristojni organ očitane kršitve določb postopka odpraviti in tožniku v postopku zagotoviti pravico do izjave. Dejansko stanje v zadevi bo moral pravilno in popolno ugotoviti in pri tem oceniti pridobljene aktualne informacije o stanju v izvorni državi tožnika (Kraljevina Maroko) glede na tožnikove posebne osebne okoliščine, o katerih je tožnik v predmetnem postopku ves čas skladno izpovedoval in s tem v zvezi po potrebi pridobiti tudi dodatne informacije. Pristojni organ je pri tem vezan na pravno mnenje sodišča glede vodenja postopka in uporabe materialnega prava (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).

17. Ker je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo že zaradi ugotovljenih kršitev določb postopka, ki so imele za posledico nepravilno oz. nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, se do ostalih tožbenih ugovorov ni opredeljevalo.