Jedro

Tudi po mnenju pritožbenega sodišča odločitev sodišča prve stopnje o dopustitvi stranske intervencije Republike Slovenije na strani tožene stranke ni pravilna. Ta intervencija se je utemeljevala le na določbi 12.čl. ZPPPAI. Pritožba pa pravilno izpostavlja vsebino določbe 12.čl. tega zakona, po kateri je subsidiarna odgovornost Republike Slovenije predvidena le v primerih, ko gre za uveljavljanje odškodnine zaradi poklicnih bolezni, povezanih z izpostavljenostjo azbestu po tem zakonu. Tožnikov zahtevek pa temelji na splošnih pravilih o odgovornosti za škodo, saj pri njemu poklicna bolezen ni verificirana, kar pomeni, da Republika Slovenija ne more prevzeti subsidiarne odgovornosti za zatrjevano škodo, ki je predmet te pravde. Zato Republika Slovenija ne more imeti pravnega interesa, da v tej pravdi zmaga tožena stranka in je iz tega razloga pritožbeno sodišče izpodbijani sklep z dne 6.6.2003 spremenilo tako, da se stranska intervencija Republike Slovenije v tej zadevi ne dopusti (3.tč. 365.čl. ZPP).

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se: sklep, ki ga je Okrožno sodišče v N. izdalo dne 6.6.2003 s p r e m e n i tako, da se ne dovoli stranske intervencije Republike Slovenije, zastopane po Državnem pravobranilstvu Republike Slovenije na strani tožene stranke S. d.d., - odločba o stroških (II.tč. izreka izpodbijane sodbe) v delu, ki se nanaša na obveznost tožeče stranke do stranskega intervenienta, s p r e m e n i tako, da se zahtevek Republike Slovenije na povrnitev pravdnih stroškov zavrne, - v ostalem se izpodbijana sodba r a z v e l j a v i in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek s katerim je tožeča stranka od tožene stranke vtoževala plačilo odškodnine v višini 5.010.350,00 SIT s pripadki, ker je ugotovilo, da tožnik nima nobene z azbestom povezane bolezni. Glede stroškov postopka je odločilo, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki znesek 569.863,00 SIT, stranskemu intervenientu pa znesek 145.530,00 SIT s pripadki.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik in sicer iz vseh pritožbenih razlogov ter predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje. Najprej navaja, da izpodbija sklep sodišča prve stopnje z dne 6.6.2003 s katerim je sodišče dovolilo stransko intervencijo Republiki Sloveniji, za kar pa ni imelo nobene pravne podlage. Sodišče je svoj sklep utemeljilo na 1.odst. 12.čl. Zakona o prepovedi proizvodnje in prometa z azbestnimi izdelki ter o zagotovitvi sredstev za prestrukturiranje azbestne proizvodnje v neazbestno (ZPPPAI), po katerem RS subsidiarno prevzame obveznosti, ki bodo nastale za izplačilom odškodnin, ki so jih delavci oboleli za poklicno boleznijo, zaradi izpostavljenosti azbestnemu prahu uveljavili na način kot je določen s tem zakonom. Predmetni spor pa je sodni spor in tožnik z njim ne uveljavlja odškodnine na način kot je določen po ZPPPAI, saj pri njem ni verificirana poklicna bolezen, ampak po splošnih pravilih odškodninske odgovornosti po Zakonu o obligacijskih razmerjih (ZOR) oz. obligacijskem zakoniku (OZ). Poleg tega pa je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8.tč. 2.odst. 339.čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), s tem ko ni tožeči stranki vročilo vlogo s katero intervenient vstopa v pravdo. Tožnik te vloge nikoli ni prejel, prejel je le sklep o s katerim je sodišče stransko intervencijo dopustilo. S takim ravnanjem pa je bilo tožeči stranki onemogočeno obravnavanje pred sodiščem. V nadaljevanju pritožbe pa tožnik navaja, da dejansko stanje ni bilo pravilno ugotovljeno in polemizira z odločitvijo sodišča, da je za izvedenko postavilo as.dr. M.D.F. in z njenim izvedenskim mnenjem. Tako navaja, da postavljena izvedenka niti ni sodna izvedenka, niti ni specializirana za pulmologijo, vse to pa govori o neprimernosti in nepristojnosti konkretne specialistke za izdelavo mnenja v tej zadevi. Sicer pa v celoti zavrača izvedensko mnenje, kot je to storil že s prvo pripravljalno vlogo in to iz istih razlogov. Izvedenka si je v bistveni besedi »popravila« vprašanja sodišča, saj je pred besedo bolezen dodala »poklicna«, tako, da je spremenila kriterije za presojo tožnikovega obolenja njemu v škodo. Celotno izvedensko mnenje podaja skozi prizmo kriterijev za priznanje poklicnega obolenja. Kriteriji, ki se zahtevajo za priznanje poklicne bolezni zaradi izpostavljenosti azbestnemu prahu, so namreč strožji od pogojev za postavitev siceršnje medicinske diagnoze z azbestom povezane bolezni. Do opisanih očitkov se sodišče sploh ni opredelilo, ni zavzelo stališča do izvedenkinega samovoljnega spreminjanja vprašanj, s čemer je podana kršitev po 14.tč. 2.odst. 339.čl. ZPP. Nadalje navaja, da ker je izvedenka upoštevala pogoje za priznanje poklicne bolezni, pri tožniku seveda ni ugotovila nobenega azbestenga poklicnega obolenja. Vendar kot izhaja iz izvidov tožnika, pa tudi iz opažanj izvedenke, ima tožnik plevralno azbestozo – plevralne plake. A ker po mnenju izvedenke spremembe ne zadoščajo kriterijem za priznanje poklicne bolezni, plevralnih plakov ni. Sodišče tudi spregleda, da se izvedenka pri utemeljitvi diagnoze izrecno sklicuje na kriterije za določanje poklicne bolezni dveh mednarodnih skupin strokovnjakov. Nadalje navaja, da je izvedenka samovoljno in po lastni izbiri pritegnila v delo as. prim. dr. E.B., kar v sklepu o postavitvi izvedenca ni predvideno. Slednja, ki je kot članica interdisciplinarne skupine strokovnjakov za verifikacijo poklicnih bolezni zaradi izpostavljenosti azbestu, povsem neprimerna za podajanje mnenja v tej zadevi, saj je bila verifikacija bolezni zavrnjena, pa tudi sicer ni pričakovati, da bo v svojem mnenju nasprotovala kolegom z inštituta, je opravila tudi najbolj občutljiv in odločilen del dela – odčitala je CT posnetke.

Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo v katerem prereka navedbe v pritožbi in predlaga potrditev sodbe.

Pritožba je utemeljena.

Tudi po mnenju pritožbenega sodišča odločitev sodišča prve stopnje o dopustitvi stranske intervencije Republike Slovenije na strani tožene stranke ni pravilna. Ta intervencija se je utemeljevala le na določbi 12.čl. ZPPPAI. Pritožba pa pravilno izpostavlja vsebino določbe 12.čl. tega zakona, po kateri je subsidiarna odgovornost Republike Slovenije predvidena le v primerih, ko gre za uveljavljanje odškodnine zaradi poklicnih bolezni, povezanih z izpostavljenostjo azbestu po tem zakonu. Tožnikov zahtevek pa temelji na splošnih pravilih o odgovornosti za škodo, saj pri njemu poklicna bolezen ni verificirana, kar pomeni, da Republika Slovenija ne more prevzeti subsidiarne odgovornosti za zatrjevano škodo, ki je predmet te pravde. Zato Republika Slovenija ne more imeti pravnega interesa, da v tej pravdi zmaga tožena stranka in je iz tega razloga pritožbeno sodišče izpodbijani sklep z dne 6.6.2003 spremenilo tako, da se stranska intervencija Republike Slovenije v tej zadevi ne dopusti (3.tč. 365.čl. ZPP).

V posledici takšne odločitve je moralo pritožbeno sodišče spremeniti tudi odločitev o stroških iz II.tč. izreka izpodbijane sodbe. Republika Slovenija nima statusa stranskega intervenienta, zato tudi ni upravičena do povrnitve stroškov postopka, zaradi česar je bilo potrebno njen zahtevek za povrnitev stroškov zavrniti.

Sodišče prve stopnje je z določitvijo dr. M.D.F. kot izvedenke v obravnavani zadevi ravnalo v skladu z določilom 245.čl. ZPP, pri čemer pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je drugi odstavek navedenega člena le instrukcijski. Sodišče lahko namreč postavi za izvedenca tudi nekoga, ki ni v seznamu sodnih izvedencev. Seznam sodnih izvedencev je le priporočilo, sugestija, sredstvo, ki olajšuje iskanje (in izbiro) izvedenca. Sicer pa je pritožbenemu sodišču znano, da je navedena izvedenka že velikokrat do sedaj bila postavljena za izvedenko v zadevah, v katerih gre za vprašanje »azbestnih bolezni«, saj je odločalo v zadevah, kjer je imenovana kot izvedenka podala izvedensko mnenje. Torej gre pri dr. M.D.F. za osebo, ki ima iz navedenega področja potrebno strokovno znanje in izkušnje. Pritožba ni utemeljena tudi v delu, ki se nanaša na dr. E.B., katero je s strani sodišča imenovana izvedenka pritegnila za odčitanje CT posnetkov. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja s pojasnilom, ki ga je tožniku dalo v izpodbijani sodbi že sodišče prve stopnje. Tožnik namreč ni z ničemer dokazal, da bi dr. E.B. sodelovala v komisiji, ki je v njegovem primeru odločala o verifikaciji poklicne bolezni. Dejstvo, da dr. B. sodeluje v interdisciplinarni komisiji strokovnjakov za verifikacijo poklicnih bolezni zaradi izpostavljenosti azbestu (v nadaljevanju: interdisciplinarna komisija), pa samo po sebi ne more predstavljati okoliščine, zaradi katere ne bi smela sodelovati pri odčitanju tožnikovih CT posnetkov. Pri svojem delu mora delovati v skladu s pravili stroke in to ne glede na to ali deluje kot članica interdisciplinarne komisije ali v drugačnem svojstvu (kot v obravnavanem primeru). Da bi dr. E.B. nestrokovno odčitala tožnikove CT posnetke pa pritožba ne zatrjuje. Izvedensko mnenje izvedenke dr. M.D.F. tudi ni nesprejemljivo zaradi tega, ker je k sodelovanju pritegnila dr. E.B., saj je podala izvedensko mnenje izvedenka imenovana s strani sodišča in ne kdo drug. V podanem mnenju pa je komentirala vse pridobljene podatke. Kako pa bo izvedenka svoje delo najbolje opravila in na kakšen način, pa sodišče izvedencu ne more zapovedovati, saj bi v takem primeru poseglo v pravila njegove stroke.

Kljub zgoraj navedenemu, pa tudi po oceni pritožbenega sodišča, mnenje v 1.tč. na prvi strani mnenja ni jasno. Sodišče je namreč, izvedenki s sklepom z dne 24.11.2004 (l.št. 27) postavilo vprašanje »ali je pri tožniku prišlo do obolenja zaradi izpostavljenosti azbestu na delovnem mestu«, izvedenka pa je odgovarjala na vprašanje »ali je prišlo pri tožniku do poklicnega obolenja zaradi izpostavljenosti na delovnem mestu«, na kar pritožba pravilno opozarja. Glede na tako postavljeno vprašanje, izvedenka navede, da če upošteva pogoje za priznanje poklicne bolezni zaradi izpostavljenosti azbestu zapisane v pravilniku, potem za tožnika lahko zaključi, da na osnovi razpoložljive medicinske dokumentacije in vseh do sedaj opravljenih preiskav, pri tožniku ne gre za nobeno »azbestozno« poklicno bolezen. Nadalje navaja, da je na podlagi CT posnetkov ugotoviti, da so pri tožniku podane spremembe na plevri in sicer gre za nežne spremembe na kostalni plevri (v širini le 3mm) in nežno zadebelitev diafragmalne plevre, katere so zelo verjetno posledica izpostavljenosti azbestu v preteklosti. Glede na razpoložljive izvide, pa se lahko govori le o spremembah, ki jih še ne moremo imenovati bolezen, pojavljajo se le na eni strani (desni) in ne kažejo nobene dinamike. Kljub temu pa izvedenka v nadaljevanju ugotavlja, da gre verjetno za zelo zgodnji razvoj zelo počasi napredujočih plevralnih plakov. V nadaljevanju izvedenskega mnenja tudi zapiše (četrta stran), da spremembe na plevri, ki jih pripisujemo izpostavljenosti azbestu, ostajajo nespremenjene. Tu torej, v nasprotju z začetnim zapisom, izvedenka z gotovostjo ugotavlja, da so spremembe na tožnikovi plevri posledica izpostavljenosti azbestu. Da je pa tožnik delal pri toženki 25 let in sicer šest mesecev na holenderju pri vsipu azbesta in 15 let pri žaganju in struženju salonitnih izdelkov, kot zatrjuje v tožbi in kar je zaslišan potrdil, pa za toženo stranko, glede na spisovne podatke ni sporno. Ti dve delovni mesti pa sta tudi po mnenju izvedenke najbolj onesnaženi v tovarni oz. delovni mesti zelo izpostavljeni cementno-azbestnemu prahu. Glede na podane ugotovitve o spremembah na tožnikovi plevri, pa ni jasno ali je izvedenka mnenja, da pri tožniku ne gre za bolezen, ker je ugotovljene spremembe presojala po kriterijih Pravilnika o določitvi poklicnih bolezni zaradi izpostavljenosti azbestu (Ur.l. RS št. 26, 16.5.1997) ali ker te spremembe dejansko ne predstavljajo bolezen samo po sebi. Sodišče izvedenki namreč ni postavilo vprašanja ali je pri tožniku podana poklicna bolezen zaradi izpostavljenosti azbestu, ampak ali je pri tožniku prišlo do obolenja kot takega zaradi izpostavljenosti azbestu. Ker sodišče teh nejasnosti v izvedenskem mnenju ni odpravilo z zaslišanjem izvedenke, je to gotovo lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost sprejete odločitve (1.odst. 339.čl. ZPP). Sodbo je bilo zato treba ob ugoditvi tožnikovi pritožbi razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (1.odst. 354.čl. ZPP) v katerem bo sodišče prve stopnje moralo z zaslišanjem postavljene izvedenke (potrebe po postavitvi novega izvedenca ni) te nejasnosti odpraviti - izvedenka naj poda jasno mnenje ali po pravilih stroke ugotovljene spremembe na plevri predstavljajo bolezen zaradi izpostavljenosti azbestu samo po sebi, če to ne predstavljajo, naj nato jasno razloži zakaj po pravilih stroke ne gre za bolezen, saj da pri tožniku ne gre za poklicno bolezen, za tožnika glede na pritožbene navedbe niti ni sporno - in v zadevi nato ponovno odločiti.

Odločitev o stroških temelji na 3.odst. 165.čl. ZPP.