Jedro

Nadomestilo za degradacijo in uzurpacijo prostora je sankcija zaradi nedovoljene gradnje. Ta je vezana na uzurpirano in degradirano zemljišče. S prenosom lastninske pravice na nedovoljeni gradnji in na zemljišču pa je tudi zaveza za plačilo nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora prešla na novo lastnico, to je tožnico.

Odstranitev nedovoljene gradnje pomeni izvršitev naloženega inšpekcijskega ukrepa, kar pa na obveznost plačila nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora nima vpliva.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je prvostopni organ tožnici naložil plačilo nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora zaradi nelegalne gradnje lesenega skladiščnega objekta tlorisne velikosti 12 x 7 + 15 x 6 metrov na zemljišču s parc. št. 83/6 k.o. … v skupnem znesku 11.234,68 €, ta znesek pa je dolžna plačati v 12 obrokih, kot je to podrobneje navedeno v izreku prvostopne odločbe. Iz obrazložitve izhaja, da je Inšpektorat RS za promet, energetiko in prostor, Območna enota Maribor – Murska Sobota dne 14. 11. 2012 tožnici izdal odločbo št. 06122-3933/2011/7 zaradi odstranitve zgoraj navedene nelegalne gradnje. Ta odločba je postala pravnomočna dne 25. 11. 2012, zavezanka pa je obravnavani objekt v celoti odstranila. V postopku je bilo tožnici dne 4. 6. 2013 in nato še 28. 4. 2014 posredovano obvestilo o zahtevi za plačilo nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora. Upravni organ je svojo odločitev sprejel na podlagi 157. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1), po katerem je tožnica kot lastnica nedovoljene gradnje dolžna plačati nadomestilo za degradacijo in uzurpacijo prostora potem, ko ji je pristojni inšpektor izdal odločbo na podlagi določb 152. do 155. člena ZGO-1. Vrsta in stopnja degradacije in uzurpacije se ugotavljata glede na vrsto in obseg nedovoljene gradnje, posledice takšne gradnje na možnost s prostorskimi akti opredeljene namenske rabe prostora in glede na območje, na katerem je bila izvedena in se izvaja takšna gradnja oziroma objekt. Kriteriji za izračunavanje višine nadomestila in način njegovega plačila so določeni z Uredbo o kriterijih za izračunavanje višine nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora in o načinu njegovega plačila (v nadaljevanju Uredba).

Prvostopni organ je stopnjo degradacije in uzurpacije izračunal po 22. členu Uredbe in ugotovil, da ta znaša 2.808,67 točk, kar je pomnožil z vrednostjo točke, ki je 4,00 € in tako skupni znesek znaša 11.234,68 €. S spremembo Uredbe o spremembah in dopolnitvah Uredbe o kriterijih za izračunavanje višine nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora in o načinu njegovega plačila, ki se v predmetni zadevi v skladu s 7. členom te Uredbe uporablja samo v delu, ki se nanaša na plačilne pogoje iz spremenjenega 26. člena Uredbe, je določena tudi možnost obročnega plačila. Tožnica je zaprosila za obročno plačilo, prvostopni organ pa je njenemu predlogu ugodil in ji omogočil plačilo v 12 obrokih po 1.123,48 €.

Tožnica se je zoper takšno odločitev pritožila, Ministrstvo za okolje in prostor pa je z uvodu navedeno odločbo njeno pritožbo zavrnilo. Tudi iz odločbe drugostopnega organa izhaja, da je tožnica kot lastnica nedovoljene gradnje v skladu s prvim odstavkom 157. člena ZGO-1 dolžna plačati nadomestilo za degradacijo in uzurpacijo prostora. V zvezi s tem je bila tožnici izdana odločba gradbenega inšpektorja z dne 14. 11. 2012, zoper katero se tožnica ni pritožila in je ta postala pravnomočna 25. 11. 2012. Tudi drugostopni organ je opravil izračun nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora po Uredbi in ugotovil, upoštevajoč 22. člen te Uredbe, da obveznost znaša 4.012,40 točk oziroma 16.049,60 €. Prvostopni organ je namreč predmetno gradnjo nepravilno ovrednotil po kriteriju T 3, kjer je določil 120 točk, ker ni upošteval, da gre za prvo območje kmetijskih zemljišč. Ob pravilnem vrednotenju bi bil torej znesek nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora višji, kot je določeno v izpodbijani odločbi, vendar pa drugostopni organ te odločbe ni spreminjal, saj bi bila sprememba v škodo pritožnice in bi s tem prišla v slabši položaj, kot bi ga imela, če se ne bi pritožila.

Tožnica v vloženi tožbi navaja, da je predmetno nepremičnino po svojem očetu podedovala v letu 2006. Tožnica torej ni bila investitorka te nepremičnine, ampak je bil investitor njen pokojni oče. Prvi odstavek 157. člena ZGO-1 določa, da je zavezanec za plačilo nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora investitor ali lastnik nedovoljene gradnje, če tega ni mogoče ugotoviti, pa lastnik zemljišča, na katerem je takšna gradnja oziroma objekt. Tožnica meni, da je v predmetni zadevi investitor gradnje znan, to je njen pokojni oče, tožnica pa za ravnanje svojega očeta ne bi smela biti kaznovana. Po njenem mnenju ni pravne podlage, na osnovi katere bi morala tožnica kot dedinja poravnati takšen dolg svojega očeta, če bi bilo nadomestilo naloženo v plačilo njemu. Dediči sicer res vstopijo v vse pravice in obveznosti zapustnika z izjemo tistih, ki so strogo osebne, po njenem mnenju pa je to takšna obveznost. Sicer pa se strinja s tem, da je bilo zaradi namena inšpekcijskih ukrepov, ki zasledujejo vzpostavitev stanja, kakršno je bilo pred nedovoljeno gradnjo, mogoče le njej kot lastnici zemljišča naložiti, da nedovoljeno gradnjo odstrani. Razen tega tožnica dodaja, da spornega zemljišča in nedovoljene gradnje ni uporabljala, saj jo je po najemni pogodbi uporabljal A.A.. Do obiska inšpektorja tožnica sploh ni vedela, da je na njenem podedovanem zemljišču nedovoljena gradnja, ko pa je to izvedela, ji je inšpektor naložil rušenje. V obravnavanem primeru bi bilo zato treba ločiti osebo, ki je zavezana vzpostaviti v prejšnje stanje pri inšpekcijskem ukrepu in osebo, ki je zavezana plačati nadomestilo iz izpodbijane odločbe. Tožeča stranka predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in priglaša stroške postopka.

Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, je pa poslala predmetni spis.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijani upravni akt pravilen in na zakonu utemeljen iz razlogov, ki so navedeni v prvostopni in drugostopni odločbi in se sodišče nanje v tej sodbi sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu - v nadaljevanju ZUS-1). Zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1), k tožbenim navedbam pa še dodaja: Investitor oziroma lastnik nedovoljene gradnje, če tega ni mogoče ugotoviti, pa lastnik zemljišča, na katerem je takšna gradnja oziroma objekt, je dolžan plačati nadomestilo za degradacijo in uzurpacijo prostora (prvi odstavek 157. člena ZGO-1). Vrsta in stopnja degradacije in uzurpacije prostora se ugotavljata glede na vrsto in obseg nedovoljene gradnje, posledice takšne gradnje oziroma objekta na možnosti s prostorskimi akti opredeljene namenske rabe prostora in glede na območje, na katerem je bila izvedena ali se izvaja takšna gradnja oziroma stoji takšen objekt (drugi odstavek 157. člena ZGO-1). Kriterije za izračunavanje višine nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora in način njegovega plačila z Uredbo določi Vlada Republike Slovenije (tretji odstavek 157. člena ZGO-1). Inšpekcijski zavezanec plača nadomestilo za degradacijo in uzurpacijo prostora na podlagi odločbe, ki jo izda pristojni upravni organ za gradbene zadeve po uradni dolžnosti, kadar v postopku za izdajo gradbenega dovoljenja ali spremembe gradbenega dovoljenja ugotovi, da se ta nanaša na določeno vrsto nedovoljene gradnje ali, ko mu pristojni gradbeni inšpektor pošlje odločbo, ki jo je izdal na podlagi določb od 152. do vključno 155. člena tega zakona (peti odstavek 157. člena ZGO-1).

Po presoji sodišča so bila v predmetni zadevi navedena določila pravilno uporabljena. S pravnomočno odločbo št. 06122-3933/2011/7 z dne 14. 11. 2012 je bila tožnici naložena odstranitev nedovoljene gradnje in vzpostavitev zemljišča v prejšnje stanje, to odločbo pa je pristojni inšpektor poslal tudi upravnemu organu za gradbene zadeve. S tem je bila po petem odstavku 157. člena ZGO-1 podana podlaga za izdajo odločbe za plačilo nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora. Okoliščina, da je tožnica predmetni objekt že odstranila, ne vpliva na odločitev. Obveznost plačila nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora v skladu s prvim odstavkom 157. člena ZGO-1 nastane z izdajo odločbe gradbenega inšpektorja o inšpekcijskem ukrepu v skladu z določili 152. do 155. člena ZGO-1. Odstranitev nedovoljene gradnje pomeni torej izvršitev naloženega inšpekcijskega ukrepa, to pa na obveznost plačila nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora nima nobenega vpliva.

Tožnica tudi s tožbenimi navedbami ne more biti uspešna. Prvi odstavek 157. člena ZGO-1 res, ko govori o zavezancu, na prvo mesto postavlja investitorja oziroma lastnika nedovoljene gradnje, za njim pa (če le-tega ni mogoče ugotoviti) lastnika zemljišča. Trditev tožeče stranke je, da je investitor nedovoljene gradnje njen pokojni oče, zato tožnica kot dedinja ne more biti zavezanka za plačilo nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora. Po presoji sodišča je takšno stališče napačno. Nadomestilo za degradacijo in uzurpacijo prostora je sankcija zaradi nedovoljene gradnje. Ta je vezana na uzurpirano in degradirano zemljišče. V danem primeru je investitor znan, vendar je že pokojen. S prenosom lastninske pravice na nedovoljeni gradnji in na zemljišču pa je tudi zaveza za plačilo nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora prešla na novo lastnico, to je tožnico.

Po obrazloženem je tudi po presoji sodišča izpodbijana odločitev pravilna, zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

Tožeča stranka je zahtevala tudi povrnitev stroškov postopka. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1). Ker je sodišče tožbo zavrnilo, mora torej tožeča stranka sama nositi svoje stroške, zato je sodišče o tem odločilo, kot izhaja iz II. točke izreka te sodbe.