Jedro

Pred pravdo po tožnici (in njej v korist) pridobljeno mnenje izvedenca prometne stroke, ki mu je toženec izrecno nasprotoval, je namreč sodišče prve stopnje povsem pravilno obravnavalo zgolj kot del tožničine trditvene podlage in ne kot dokaz, ki bi lahko konkuriral izvedenskemu mnenju, pridobljenemu med obravnavanim pravdnim postopkom.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka krije sama svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje kot neutemeljenega zavrnilo tožbeni zahtevek, da je dolžna tožena stranka (v nadaljevanju toženec) tožeči stranki (v nadaljevanju tožnici) na račun njenega (bivšega) pooblaščenca plačati odškodnino v znesku 4.291,31 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov do plačila ter ji povrniti pravdne stroške skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Tožnici je sodišče prve stopnje naložilo, da je dolžna v roku 15 dni tožencu povrniti pravdne stroške v višini 2.867,07 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude (II. točka izreka).

2. Zoper tako prvostopno odločitev se po svojem pooblaščencu pravočasno pritožuje tožnica. Uveljavlja vse pritožbene razloge, zlasti pa zmotno ugotovitev dejanskega stanja in bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Navaja, da je sodišču s pravočasno pripravljalno vlogo sporočila, da izvedenskega mnenja izvedenca dr. N.Č. ne povzema, ter vztrajala pri postavitvi novega izvedenca cestnoprometne stroke. Izvedenec namreč pri podaji mnenja po prepričanju tožnice ni bil objektiven, saj je z zaključkom, da se tožnica v obravnavanem škodnem dogodku ni mogla poškodovati, odgovoril na njemu ne zastavljeno vprašanje in podal mnenje, ki ga lahko poda le izvedenec medicinske stroke. Njegova naloga je bila le oceniti sile, ki so delovale na voznika in sovoznico. Po mnenju pritožnice izvedenec svojega dela ni opravil strokovno, saj si kraja dogodka ni ogledal, izhajal je iz nepopolne policijske skice in nekvalitetnega orto posnetka. Grajano mnenje je tudi diametralno nasprotno pred pravdo pridobljenemu mnenju, ki ga toženec ni povzemal, zato bi moralo sodišče prve stopnje ob dveh nasprotujočih si izvedenskih mnenjih v spisu slediti predlogu tožnice in pridobiti še eno izvedensko mnenje. Sodišče prve stopnje pa je nasprotno tak predlog tožnice zavrnilo in svojo odločitev zgolj pavšalno obrazložilo, s čimer naj bi zagrešilo tudi pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka (pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih in nezmožnost preizkusa prvostopne sodbe). Pritožnica nadalje izpostavlja, da za poškodbe vratne hrbtenice zadostujejo minimalne sile, ki se lahko pojavijo pri trkih ali oplazenjih vozil tudi pri zelo nizkih hitrostih. Sicer pa je bilo tudi v medicinski dokumentaciji ugotovljeno, da je bila tožnica poškodovana kot sopotnica v prometni nezgodi, kjer je tudi utrpela poškodbe. Zaradi neobjektivnosti izvedenca je bilo po mnenju pritožnice dejansko stanje napačno ugotovljeno, kar je posledično privedlo do napačne odločitve in zavrnitve tožbenega zahtevka. Pritožnica primarno predlaga spremembo izpodbijane sodbe v smeri ugoditve tožbenemu zahtevku v celoti, podrejeno pa njeno razveljavitev. Terja povrnitev pritožbenih stroškov, ki pa jih določno ne priglaša. 3. Toženec se v odgovoru na pritožbo zavzema za njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje ob uradnem preizkusu zadeve po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter v okviru v pritožbi uveljavljanih pritožbenih razlogov ugotavlja in zaključuje, da sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni zagrešilo po uradni dolžnosti upoštevnih niti v pritožbi pravočasno uveljavljanih bistvenih kršitev procesnih določb. V okviru zatrjevanj strank in zanje ponujenih dokazov je bilo pravno relevantno dejansko stanje pravilno in dovolj popolno ugotovljeno, na njegovi podlagi pa tudi pravilno uporabljeno materialno pravo.

6. Sodišče druge stopnje uvodoma ugotavlja, da ni mogoče slediti pritožbeni graji bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki naj bi jo sodišče prve stopnje zagrešilo s tem, ko ni sledilo predlogu tožnice po postavitvi novega izvedenca prometne stroke. Tak dokazni predlog tožnice je sodišče prve stopnje izrecno zavrnilo na zadnji glavni obravnavi, čemur tožnica ni pravočasno oporekala v smislu 286. b člena ZPP. Opustitev izvedbe dokaza je lahko procesna kršitev relativnega značaja iz prvega odstavka 339. člena ZPP, zato bi jo morala v skladu z določbo prvega odstavka 286.b člena ZPP tožnica uveljavljati takoj, ko je bilo to mogoče, torej že na samem naroku, na katerem je sodišče prve stopnje tak dokazni predlog zavrnilo. Uveljavljanje te procesne kršitve šele v pritožbi je po obrazloženem prepozno in zato neupoštevno. Sicer pa je sodišče prve stopnje svojo odločitev o zavrnitvi navedenega dokaznega predloga kot nepotrebnega tudi dovolj izčrpno obrazložilo (obrazložitev prvostopne sodbe v točki 4).

7. Nepravilno je tudi pritožbeno stališče, da sta bili v obravnavani zadevi podani dve nasprotujoči si izvedenski mnenji, kar naj bi moralo sodišče prve stopnje razrešiti s postavitvijo tretjega izvedenca. Pred pravdo po tožnici (in njej v korist) pridobljeno mnenje izvedenca prometne stroke, ki mu je toženec izrecno nasprotoval, je namreč sodišče prve stopnje povsem pravilno obravnavalo zgolj kot del tožničine trditvene podlage in ne kot dokaz, ki bi lahko konkuriral izvedenskemu mnenju, pridobljenemu med obravnavanim pravdnim postopkom. Poleg tega sodišče prve stopnje ni spregledalo neskladij med izhodišči tega predpravdnega mnenja in objektivnimi podatki policijskega zapisnika o ogledu kraja prometne nesreče glede vremenskih okoliščin in stanja vozišča (obrazložitev prvostopne sodbe v točki 13), kar nenazadnje omaja verodostojnost in zanesljivost tovrstnih trditev tožnice.

8. Neutemeljena je tudi pritožbena graja zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki jo pritožnica očita zaključku sodišča prve stopnje, da se tožnica v prometni nezgodi z dne 10. 9. 2006 ni mogla poškodovati. Grajani zaključek je sodišče prve stopnje sprejelo na podlagi presoje vseh izvedenih dokazov in uspeha celotnega dokaznega postopka (8. člen ZPP), potem, ko je izčrpalo praktično vse razpoložljive dokaze, in ne zgolj na podlagi ugotovitev med postopkom postavljenega izvedenca prometne stroke, ki ga tožnica ne sprejema in iz tega izvaja svojo pritožbeno grajo. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tožničina zatrjevanja o tako močni sili trka, da naj bi v njeni posledici prišlo do večjega premika vozila in nihajne poškodbe tožnice (zvina vratne hrbtenice) potrjujeta zgolj izpovedbi tožnice in njenega moža. Navedbe v medicinski dokumentaciji, da je bila tožnica poškodovana kot sopotnica v prometni nezgodi, ki jih pritožnica izpostavlja v pritožbi, ne morejo biti dokaz mehanizma nastanka njenih zatrjevanih poškodb, saj gre zgolj za povzetek navedb poškodovanke ob pregledu. Po drugi strani pa so trditve toženca o manjši intenziteti trka vozil, ki ni povzročil tolikšnih sil na tožnico, da bi le-ta lahko utrpela zatrjevane poškodbe, dokazovali ostali izvedeni dokazi, tako policijska kategorizacija tipa prometne nesreče kot „oplaženje“ (torej manj kot trčenje), izpovedbe udeležencev prometne nesreče v drugem vozilu o jakosti stika med vozili, nenazadnje pa tudi objektivni podatki v obliki sledi na vozilih. Prav na podlagi slednjih je med postopkom postavljeni izvedenec prometne stroke ob nadaljnjem upoštevanju mase vozil ter kraja nezgode (torej vseh podatkov, ki jih je štel za potrebne) dovolj strokovno in prepričljivo zaključil, da je med vozili prišlo le do blagega oplaženja, pri katerem na tožničino vozilo niso delovale praktično nič večje sile od tistih, s katerimi se srečujemo pri vožnji v krivini; tako ni moglo priti do rotacije zadnjega dela tožničinega vozila niti ni šlo za hipno spremembo hitrosti ali smeri vožnje, kar bi edino lahko povzročilo močnejše zanihanje glave tožnice (obrazložitev prvostopne sodbe v točki 17).

9. Čeprav je izvedenec z dodatno zavzetim stališčem, da se tožnica v obravnavanem škodnem dogodku ni mogla poškodovati, prekoračil svoje pristojnosti in naloge izvedenca prometne stroke, pa mu pritožba zgolj na podlagi navedenega neutemeljeno očita neobjektivnost. Gre namreč le za izraženo stališče oz. oceno izvedenca v njegovi „raziskavi“ pred podajo mnenja, česar sodišče prve stopnje v utemeljitev svoje odločitve niti ni povzelo. Prvostopno sodišče se je pravilno oprlo zgolj na ugotovitve izvedenca glede jakosti sil, ki so v obravnavani nezgodi delovale na tožnico, ter na podlagi navedenega v povezavi z ostalimi zgoraj povzetimi dokazi samo sprejelo povsem prepričljiv dejanski zaključek (obrazložitev prvostopne sodbe v točki 18), ki ga sodišče druge stopnje v celoti sprejema. Na to dejansko podlago je prvostopno sodišče z odločitvijo o zavrnitvi tožbenega zahtevka zaradi neizkazanosti vzročne zveze kot enega od elementov odškodninske odgovornosti tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

10. Vse navedeno je narekovalo zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane prvostopne sodbe (353. člen ZPP).

11. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker tožnica pritožbenih stroškov ni določno priglasila, o njih ni bilo treba odločiti (prvi odstavek 163. člena ZPP). Toženka pa v skladu s prvim odstavkom 155. člena ZPP krije sama svoje stroške odgovora na pritožbo, ki za odločitev o pritožbi ni bil potreben.