Jedro

Iz ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka po sklenitvi pogodbe stroja dalj časa uporabljala, izhaja jasen in logičen zaključek, da ne gre za dvostransko neizpolnjeno pogodbo.

Vezanost sodišča zajema samo tisto, kar sporoča sam izrek pravnomočne odločbe. Dejstva, ki jih sicer zajemajo objektivne meje pravnomočnosti in so ugotovljena v obrazložitvi odločbe, pa v ta krog ne spadajo in glede njih veljajo splošna pravila civilnega postopka o dokazovanju.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka nosi sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da: - je dolžna tožena stranka tožeči v roku 15 dni izročiti bremen prosti in nepoškodovani premičnini: - stroj JCB 3CX 4x4 sistemaster turbo (št. 472440) in št. motorja 892799 z vso pripadajočo in dodatno opremo, kot izhaja iz 1A točke pogodbe št. 111178 z dne 30. 04. 1998 ter - mini bager JCB TIP 804 plus (št. 734453) in št. motorja 911168 D z vso pripadajočo in dodatno opremo, kot je navedena v 1B točki te iste pogodbe, da ne bo izvršbe (I. točka izreka); - je dolžna tožena stranka tožeči povrniti njene pravdne stroške v višini 1.740,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo vlaga pravočasno pritožbo tožena stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke, oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje.

3. Na pritožbo tožeča stranka ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka s tožbenim zahtevkom terja vrnitev dveh strojev, ki jih je kot kupec kupila od tožene stranke (kot prodajalca) po pogodbi št. 111178 z dne 30. 04. 1998 (A6, v nadaljevanju pogodba). S pritožbo neizpodbijani sta ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka stroja že dalj časa uporabljala ter da je stroja tožena stranka dne 03. 09. 2004 vzela iz posesti tožeče stranke in ju premestila k sebi v skladišče. 6. Pritožba sodišču prve stopnje očita, da zmotno ni upoštevalo njenega ugovora o naravi pogodbe, ki da je vzajemno neizpolnjena, zaradi česar bi moralo sodišče prve stopnje uporabiti določbo drugega odstavka 265. oziroma prvega odstavka 266. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju. Iz ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka po sklenitvi pogodbe stroja dalj časa uporabljala, izhaja jasen in logičen zaključek, da ne gre za dvostransko neizpolnjeno pogodbo. Tožena stranka je svojo obveznost po prodajni pogodbi (izročitev strojev in prenos lastninske pravice) izpolnila, zaradi česar je zaključiti, da pogodba ni bila v celoti izpolnjena „zgolj“ s strani tožeče stranke (plačilo kupnine). Četudi sodišče prve stopnje ni izrecno opredelilo narave pogodbe, ta smiselno izhaja iz njegovih ugotovitev o opravljeni izpolnitvi tožene stranke, kar zadostuje.

7. Tudi nima prav pritožba v delu, kjer navaja, da je sodišče zmotno ugotovilo neveljavnost 5. člena pogodbe o pridržku lastninske pravice, ker da se tožeča stranka nanj ni sklicevala. Tožeča stranka je na prvem naroku dne 26. 10. 2011 izpostavila pomanjkljivo obličnost dogovora o pridržku lastninske pravice. Res se je zmotno sklicevala na določbo 520. člena Obligacijskega zakonika oziroma 540. člen Zakona o obligacijskih razmerij, namesto pravilno na 47. člen Zakona o notariatu, vendar pa je uporaba zakona stvar materialnopravne presoje dejstev in sodišče na navedbe strank v zvezi s pravilno uporabo prava ni vezano.

8. Neutemeljeno je nadalje sklicevanje tožene stranke na ugotovljeno veljavnost dogovora o pridržku lastninske pravice, kot izhaja iz pravnomočne sodbe Okrožnega sodišča v Celju, II Pg 104/2008. Vezanost sodišča namreč zajema samo tisto, kar sporoča sam izrek pravnomočne odločbe. Dejstva, ki jih sicer zajemajo objektivne meje pravnomočnosti in so ugotovljena v obrazložitvi odločbe, pa v ta krog ne spadajo in glede njih veljajo splošna pravila civilnega postopka o dokazovanju (1). Navedeno pomeni, da sodišče pri presoji veljavnosti dogovora o pridržku lastninske pravice ni bilo vezano na ugotovitve sodišča, na katere se sklicuje tožena stranka. V kolikor bi ta želela doseči pravnomočno ugotovitev tudi o tem vprašanju (in posledično učinek res iudicata), bi morala tožena stranka v postopku pred Okrožnim sodiščem v Celju postaviti vmesni ugotovitveni zahtevek, česar pa ni storila.

9. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da so bile navedbe tožene stranke o prevzemu zgolj enega stroja podane prepozno. Skladno z določbo prvega odstavka 286. člena ZPP mora stranka najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov, ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb, in se izjaviti o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke. Stranke lahko na poznejših narokih za glavno obravnavo navajajo nova dejstva in predlagajo nove dokaze le, če jih brez svoje krivde niso mogle navesti na prvem naroku (četrti odstavek 286. člena ZPP). Tožena stranka se je pri podaji njenih (sicer prepoznih) navedb sklicevala na zamenjavo vodstva v toženi stranki in dejstvo, da je pooblaščenka šele pred narokom dne 18. 01. 2012 z vpogledom v dokumentacijo ugotovila, da je bil zasežen zgolj en stroj. Takšne navedbe pa pogoja nekrivde po četrtem odstavku 286. člena ZPP ne utemeljujejo. Stranka mora namreč v postopku aktivno nastopati in skrbno ravnati, navedeno pa pomeni, da mora s svojim ravnanjem pripomoči k kakovosti sodnega varstva in pospešitvi postopka. V ta okvir dolžnega ravnanja sodi tudi skrbna priprava zadeve, pregled dokumentacije in pogovor s stranko o vseh odločilnih dejstvih v sporu. V kolikor stranka ne ravna dovolj skrbno (kot je to v zadevnem primeru), jo skladno z določbo šestega odstavka 286. člena ZPP zadane posledica neupoštevanja njenih prepoznih navedb.

10. Kot prepozne pa je šteti tudi navedbe tožene stranke v pritožbi, da oprema, katere vrnitev terja tožeča stranka s tožbenim zahtevkom, ne predstavlja pritiklin k strojem oziroma da se ta oprema lahko uporablja samostojno. Navedb tožena stranka namreč ni podala pravočasno v postopku pred sodiščem prve stopnje (286. člen ZPP). Na navedbe tožeče stranke v pripravljalni vlogi z dne 02. 11. 2011, da oprema predstavlja pritikline strojem, je tožena stranka odgovorila „le“, da tožeča stranka ni izkazala, da bi bila oprema sploh prevzeta s strani tožene stranke ter da oprema ni konkretizirana. Takšne navedbe ne zadostujejo za nasproten zaključek, kot ga je ob upoštevanju navedb tožeče stranke sprejelo sodišče prve stopnje, t.j. da ima dodatna oprema pravno naravo pritikline in zato deli pravno usodo glavne stvari (17. člen Stvarnopravnega zakonika).

11. Neutemeljena je tudi pritožba tožene stranke zoper odločitev o stroških postopka. Pravdni stranki sta priglasili stroške v stroškovniku, ki sta ga vložili v spis na zadnji glavni obravnavi. Ustaljena sodna praksa je, da sodišče preveri utemeljenost priglašenih stroškov na samih stroškovnikih, tako da priznane odkljuka, nepriznane pa prečrta ali vpiše nižje stroške od priglašenih. Tako je storilo sodišče prve stopnje tudi v konkretnem primeru, zato je imela tožena stranka možnost preizkusiti končni znesek priznanih stroškov in v pritožbi tudi konkretno nasprotovati priznanju oziroma nepriznanju določenih stroškov, česar pa ni storila. Zato pritožbeni očitek bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podan.

12. Glede na navedeno pritožbeno sodišče zaključuje, da uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani. Odločitev sodišča prve stopnje je materialnopravno pravilna, prav tako v postopku na prvi stopnji ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (1. odstavek 350. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je zato pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

(1) Tako tudi sodba Vrhovnega sodišča RS, II Ips 465/2005 z dne 12. 07. 2007.