Jedro

Tožnik kot namestnik delovodje je zadolžen za organizacijo varnega dela. Naloge se je lotil sam, čeprav bi jo lahko odklonil (še posebej ker po sklepu invalidske komisije ni bil sposoben za hojo po lestvi in za delo na višini), in to z neuporabno lestvijo, ki bi jo moral izločiti iz delovnega procesa, ne pa celo uporabiti. Zato revizijsko sodišče ne dvomi, da je tožnik vsaj polovico kriv za to, da se je poškodoval. V zvezi z vprašanjem, ali je tožnik sklenil veljavno poravnavo z drugo toženko sta sodišči prve in druge stopnje ugotovili, da je druga toženka 28.4.1995 tožniku posredovala ponudbo za poravnavo, ki pa je ni podpisala. Tožnik jo je sicer sprejel, a jo sočasno dopolnil. Ker poravnalne ponudbe tako kot mu je bila posredovana ni sprejel, poravnava ni bila sklenjena. Novega pristanka druge toženke ni bilo, čeprav je bila pri drugi toženki navada, da je v primeru upoštevanih pripomb na ponujeno poravnavo posredovala novo podpisano ponudbo za poravnavo. Poravnava ni bila sklenjena, ker med strankama ni prišlo do soglasno izražene volje, ki bi ju zavezovala (26. člen ZOR).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločalo o tožnikovi odškodninski terjatvi za nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpel zaradi nesreče pri delu 4.2.1994, ko je na delu pri prvi toženki med montažo zračne cevi nad kadjo za razmaščevanje padel z lestve in si pri tem hudo poškodoval levo ramo. Odškodnino je zahteval od prve toženke, pri kateri je bil zaposlen, in od zavarovalnice (druge toženke), pri kateri je bila zavarovana odgovornost delodajalca. Ko je sodišče sodilo prvič, je menilo, da v zvezi s škodo ni bila sklenjena poravnava, da je tožnik sokriv za nesrečo in njene posledice do 50 odstotkov, in da je pravična denarna odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem 1.000.000 tolarjev, za strah 300.000 tolarjev in za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti 1.200.000 tolarjev. Po tožnikovi pritožbi je sodišče druge stopnje razveljavilo sodbo v zavrnilnem delu tožbenega zahtevka in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Po ponovljenem dokaznem postopku je sodišče prve stopnje razsodilo drugič. Tudi tokrat je ugotovilo, da ni bila sklenjena poravnava, da je tožnik soodgovoren za škodo do 25 odstotkov in da je pravična denarna odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem 1.500.000 tolarjev, za strah 500.000 tolarjev in za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti 2.200.000 tolarjev. Tako je znesek skupne odškodnine znižalo za 25 odstotkov in od tega odštelo že plačanih 1.250.000 tolarjev s pripadki ter izračunalo še pravico do 1.900.000 tolarjev. Proti tej sodbi so se pritožili tožnik in obe toženki. Pritožbeno sodišče je delno ugodilo pritožbama toženk in izpodbijano sodbo delno spremenilo zaradi tožnikove 50 odstotne sokrivde, tako da je dodatno prisojeno odškodnino znižalo na 850.000 tolarjev.

Proti sodbi pritožbenega sodišča je tožnik pravočasno vložil revizijo. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, naj vrhovno sodišče Republike Slovenije ugodi reviziji in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi celotnemu tožbenemu zahtevku ter tožniku prisodi še 4. 900.000 tolarjev, ali pa naj izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenja. Povzema razloge iz utemeljitve sodb sodišč prve in druge stopnje. Ne strinja se z dokazno oceno v zvezi z nevarnostjo dela in očitki tožniku, češ da ni pravilno ravnal, zlasti da je izbral napačno lestev in da ni prosil za pomoč pri delu koga od sodelavcev. Pojasnjuje, da je pri prvi toženki zaradi slabega gmotnega položaja povsem razpadla služba, ki je bila zadolžena za vzdrževanje, da se je zmanjšalo število zaposlenih in da zaradi pritiska na delavce ni niti pomislil, da bi odklonil delo. Izraža prepričanje, da teh okoliščin sodišče ni primerno ovrednotilo in da sam ni prispeval k nastanku škodnega dogodka. Glede višine odškodnine za posamezne oblike nepremoženjske škode pa meni, da je zahteval odškodnino v skladu z 200. členom Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. l. SFRJ, št. 29/78-57/89, ki se uporablja na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur.l. RS, št. 83/01), in da je primerna odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem v znesku 3.000.000 tolarjev in za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti 3.500.000 tolarjev. Napada tudi odločitev o poravnavi, sklenjeni za 2.160.000 tolarjev, kolikor je znašala zavarovalna vsota. Po njegovem je bila poravnava sklenjena v skladu s 26., 28. in 32. členom ZOR. Navaja, da je tožnik voljo za sklenitev poravnave 28. 4. 1995 posredoval drugi toženki in da bi jo ta lahko preklicala samo, če bi tožnik prejel preklic pred sprejemom ponudbe ali sočasno z njim. Referentka druge toženke, ki je tožnika po prejemu podpisane poravnave naknadno obvestila, da odstopa od poravnave (ker si je prva toženka premislila, potem ko ji je bilo pojasnjeno, da bo morala plačati odškodnino, ki presega zavarovalno vsoto) ni mogla enostransko in brez posledic za svoje ravnaje odstopiti od že sklenjene poravnave. Dodaja, da izpodbijana sodba o teh okoliščinah nima razlogov oziroma so pravno zmotni.

Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. RS, št. 12/03 - uradno prečiščeno besedilo) je bila revizija vročena prvi in drugi toženki, ki nanjo nista odgovorili, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Kolikor se revizija nanaša na oceno dokazov, je treba pojasniti, da je ugotavljanje dokazov in njihova ocena del ugotavljanja dejanskega stanja, ki ga po tretjem odstavku 370. člena ZPP v reviziji ni več mogoče izpodbijati. Razlog za omejevalni pristop je v sami naravi revizije, ki je izredno pravno sredstvo in ga je mogoče vložiti šele potem, ko je bila že izčrpana ustavna pravica do pravnega sredstva. Ker je revizija namenjena predvsem enotni uporabi materialnega in procesnega prava, se z dejanskim stanjem ukvarjata samo sodišči prve in druge stopnje, revizijsko sodišče pa je na njune ugotovitve vezano.

V zvezi z okoliščinami, v katerih se je zgodila nesreča pri delu, sta sodišči prve in druge stopnje ugotovili: - da je delo, ki ga je opravljal na lestvi, več kot 1 m visoko, nevarno; - da v podjetju niso imeli organizirane službe za vzdrževanje in so to delo opravljali delavci sami; - da so bili tožniku dobro znani predpisi iz varstva pri delu: - da je tožnikov nadrejeni odredil delo tožniku, ki naj ga opravi skupaj s sodelavci; - da je tožnik sam izbral lestev, ki je bila nevarna, in jo pristavil; - da je bilo tedaj na delu več delavcev in bi jih tožnik lahko poprosil za pomoč.

Ker je tožnik delal na lestvi več kot meter visoko, sta sodišči odločili, da je opravljal nevarno delo, zato sta po 173. členu ZOR šteli, da sta za škodo, nastalo v zvezi z nevarno dejavnostjo, odgovorni toženki. Tožnik v reviziji temu seveda ne ugovarja in revizijsko sodišče, ki po 371. členu ZPP preizkuša odločbo samo v izpodbijanem delu, to sprejema.

Strinja se tudi s presojo sodišč, da je treba uporabiti določbo tretjega odstavka 177. člena ZOR o oprostitvi odgovornosti toženk zaradi tega, ker je tožnik deloma kriv za škodo. Glede na to je sodišče prve stopnje sicer odločilo, da je soodgovoren do 25 odstotkov, toda revizijsko sodišče se strinja z oceno pritožbenega sodišča, da sta toženki prosti odgovornosti do 50 odstotkov, saj je bil tožnik kot namestnik delovodje zadolžen za organizacijo varnega dela. Naloge se je lotil sam, čeprav bi jo lahko odklonil (še posebej ker po sklepu invalidske komisije ni bil sposoben za hojo po lestvi in za delo na višini), in to z neuporabno lestvijo, ki bi jo moral izločiti iz delovnega procesa, ne pa celo uporabiti. Zato revizijsko sodišče ne dvomi, da je tožnik vsaj polovico kriv za to, da se je poškodoval. Okoliščine v zvezi s tožnikovo poškodbo in njenim zdravljenjem ter posledicami med pravdnima strankama niso sporne. Glede na to, da je tožnik utrpel udarnino levega ramena in poškodbo tetive sklepne ovojnice levega ramena, je treba njegovo poškodbo uvrstiti med srednje hude poškodbe, torej v III. skupino po Fischerjevi razvrstiti telesnih poškodb v šest skupin. Ker se po 200. in 203. členu ZOR pri določanju denarne odškodnine za pretrpljene in bodoče telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem, za duševne bolečine zaradi manjšanja življenjske aktivnosti in za prestani strah upošteva vse okoliščine primera, zlasti pa stopnjo bolečin in strahu in njihovo trajanje, sta sodišči pravilno upoštevali okoliščine, ki jih je sodišče prve stopnje opisalo na 5. in 6. strani sodbe in jih je povzelo tudi sodišče druge stopnje na 4. in 5. strani sodbe.

Denarna odškodnina, ki sta jo prisodili za pretrpljene in bodoče telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem v znesku 1.5000.000 tolarjev je pravična in je v tožbi zahtevani znesek glede na podobne primere iz sodne prakse previsok. Tudi prisojena odškodnina za posledice poškodbe, ki se kažejo kot duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske, je pravilno odmerjena na 2.200.000 tolarjev, saj tožnik ni več tako zelo mlad in je bil že pred poškodbo omejen v svoji aktivnosti, ker ni bil popolnoma zdrav.

V zvezi z vprašanjem, ali je tožnik sklenil veljavno poravnavo z drugo toženko sta sodišči prve in druge stopnje ugotovili, da je druga toženka 28.4.1995 tožniku posredovala ponudbo za poravnavo, na podlagi kateri bi tožniku plačala 2.160.000 tolarjev za poravnavo celotne premoženjske in nepremoženjske škode iz škodnega dogodka, ki pa je ni podpisala. Tožnik jo je sicer sprejel, a jo sočasno dopolnil. Ker poravnalne ponudbe tako kot mu je bila posredovana ni sprejel, poravnava ni bila sklenjena. Novega pristanka druge toženke ni bilo, čeprav je bila pri drugi toženki navada, da je v primeru upoštevanih pripomb na ponujeno poravnavo posredovala novo podpisano ponudbo za poravnavo. V obravnavanem primeru tega ni storila, zato poravnava ni bila sklenjena in je sledila tožba. Na podlagi takih ugotovitev je pravilna razlaga, da sta se pogodbeni stranki sicer dogovarjali o poravnavi, vendar med njima ni prišlo do soglasno izražene volje, ki bi ju zavezovala v skladu s 26. členom ZOR.

Glede na vse razloženo, Vrhovno sodišče ni ugodilo tožnikovi reviziji, temveč je ugotovilo, da ni utemeljena in jo je po 378. členu ZPP zavrnilo. S tem je zavrnilo tudi zahtevek za povrnitev stroškov (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim in drugim odstavkom 154. člena ZPP).