Jedro

Tožnik v zahtevi ni navedel nobene konkretne okoliščine, ki bi jo bilo možno preizkusiti in na podlagi katere bi bilo možno z verjetnostjo zaključiti, da je podan dvom o sodnikovi nepristranskosti.

Izrek

Pritožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je predsednik Višjega sodišča v Ljubljani zavrnil tožnikovo zahtevo za izločitev višjih sodnikov na Višjem sodišču v Ljubljani ..., ker je ugotovil, da niso podani razlogi za izločitev navedenih sodnikov iz 6. točke 70. člena ZPP.

Zoper sklep je vložil pritožbo tožnik, ki je smiselno uveljavljal kršitve Zakona o pravdnem postopku ter predlagal, da naj se njegovi zahtevi ugodi. V obrazložitvi navaja razloge, zaradi katerih se ne strinja z izpodbijanim sklepom, ocenjuje, da je uveljavljani izločitveni razlog iz 6. točke 70. člena ZPP podan in meni, da izločitev utemeljujejo zanj neugodne rešitve v številnih dosedanjih sporih. V pritožbi je podal še vrsto drugih predlogov in zakonodajnih sugestij.

Pritožba ni utemeljena.

Vrhovno sodišče je moralo preizkusiti utemeljenost tožnikove pritožbe predvsem na podlagi določb 3. poglavja Zakona o pravdnem postopku (od 70. do 75. člena ZPP). Ker je tožnik uveljavljal izločitev sodnikov višjega sodišča iz razlogov 6. točke 70. člena ZPP, je moral na podlagi 3. odstavka 72. člena ZPP navesti v zahtevi okoliščine, na katere opira svojo zahtevo za izločitev (da so podane druge okoliščine, ki zbujajo dvom o sodnikovi nepristranskosti). Predmet preizkusa predsednika sodišča o utemeljenosti zahteve za izločitev so tako lahko le razlogi, ki jih je stranka navedla v zahtevi. To pomeni, da stranka ne more v pritožbi uveljavljati morebitne nadaljnje izločitvene razloge.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da je tožnik utemeljil zahtevo za izločitev treh sodnikov višjega sodišča v pritožbi z dne 1.3.2000 le z dvema okoliščinama: da je senat višjega sodišča v večini primerov zavračal njegove pritožbe in solidarno potrjeval sklepe Okrajnega sodišča v Domžalah in da ga je višje sodišče okvalificiralo za pravdarja. Predsednik višjega sodišča je ocenil, da izraža prva navedba zgolj tožnikovo nezadovoljstvo z odločitvijo sodnikov (ki ni razlog za izločitev), drugi očitek pa da ni podan, ker ga podatki spisa ne potrjujejo. Vrhovno sodišče navedene ugotovitve in ocene sprejema kot pravilne. Namreč prva od navedenih trditev izraža tožnikovo nestrinjanje s sojenjem sodnikov višjega sodišča, ne vsebuje pa nobenih okoliščin v smislu odklonitvenih razlogov, zaradi katerih bi bil podan dvom o nepristranosti sojenja izločevanih sodnikov. Točnost takega zaključka utemeljuje ugotovitev, da tožnik v zahtevi ni navedel nobene konkretne okoliščine, ki bi jo bilo možno preizkusiti in na podlagi katere bi bilo možno z verjetnostjo zaključiti, da je podan dvom o sodnikovi nepristranskosti. Torej navedeni uveljavljani razlog ne predstavlja pravno relevantne okoliščine za izločitev sodnika na podlagi 6. točke 70. člena ZPP. Trditev, da so izločevani sodniki opredelili tožnika za pravdarja, pa ni izkazana in je protispisna. Ob takem stanju ugotavlja Vrhovno sodišče, da je predsednik višjega sodišča pravilno ugotovil, da tožnik ni izkazal izločitvenih razlogov ter je utemeljeno zavrnil tožnikovo zahtevo za izločitev. Ker glede na tako dejansko in pravno stanje tožnikova pritožba ni utemeljena, jo je moralo Vrhovno sodišče zavrniti. Ta odločitev temelji na 1. točki 37. člena, 5. odstavka 73. člena in 366. člena ZPP.