Jedro

Res je sicer, da so bili nepopolni predlogi za taksno oprostitev vloženi v imenu dolžnika, vendar po njegovem pooblaščencu kot prava vešči osebi (odvetniku). Slednji je vedel in moral vedeti, katere so obvezne sestavine predloga za taksno oprostitev, ki šele omogočajo njegovo meritorno obravnavo, o čemer ga je nenazadnje že v obravnavani zadevi sodišče prve stopnje večkrat poučilo. Ker je kljub temu vlagal vedno nove predloge za taksno oprostitev, za katere je vedel, da jih zaradi dolžnikove nepripravljenosti izpolniti izjavo o premoženjskem stanju ne bo mogel ustrezno dopolniti, je tudi po mnenju sodišča druge stopnje dolžnikov pooblaščenec odgovoren za zgoraj opisano zavlačevanje postopka in s tem zlorabo procesnih pravic.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani II. točki izreka razveljavi, izpodbijana III. točka izreka pa se spremeni tako, da se znesek 1.000,00 EUR nadomesti z zneskom 300,00 EUR.

V ostalem se pritožba dolžnika in njegovega pooblaščenca zavrne.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje predlog za oprostitev plačila sodne takse za pritožbo z dne 10. 1. 2013 zavrglo (I. točka izreka, ki ni predmet pritožbene graje). Dolžniku je nadalje naložilo, da mora v roku 8 dni predlog za oprostitev plačila sodnih taks z dne 22. 2. 2013 dopolniti tako, da predloži pravilno in v celoti izpolnjeno izjavo o svojem premoženjskem stanju in premoženjskem stanju svojih družinskih članov (II. točka izreka). Odvetniku Ž.L. je sodišče izreklo denarno kazen v višini 1.000,00 EUR, ki jo je dolžan v 15 dneh plačati na transakcijski račun Okrožnega sodišča v Mariboru (III. točka izreka).

2. Zoper tako prvostopno odločitev se v pritožbenem roku za dolžnika iz vseh pritožbenih razlogov pritožujeta dolžnik in njegov pooblaščenec. Slednji v okviru pritožbenega razloga bistvene kršitve procesnih določb navaja, da sodišče prve stopnje dolžnika z izpodbijanim sklepom (njegovo II. točko) ne bi smelo pozvati na dopolnitev predloga za oprostitev plačila sodnih taks, saj četrti odstavek 10. člena Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1) jasno navaja, da ko se odloča o predlogu za taksno oprostitev, se sodna taksa ne plača. Ponovno pozivanje dolžnika na dopolnitev predloga za taksno oprostitev je zato po mnenju pritožnika (pooblaščenca) nepravilno, pa tudi nepotrebno, saj je bil takšen poziv že prej podan. Sodišče prve stopnje je v sklepu o zavrženju predloga za taksno oprostitev dolžniku dalo napačen pravni pouk, da mora biti ob vložitvi pritožbe plačana sodna taksa, kateremu je dolžnik s hkrati s pritožbo podanim predlogom za taksno oprostitev sledil, za kar se ne more kaznovati pooblaščenca dolžnika. Nadalje pritožba izpostavlja, da ne more biti pooblaščenec denarno kaznovan, ker je ravnal izključno po navodilih in na zahtevo stranke. Poooblaščenec ni nosilec pravic in obveznosti, ampak samo na podlagi danega pooblastila opravlja z zakonom predpisana dejanja v imenu in za račun stranke. V obravnavani zadevi naj bi vsa dejanja z izrecnimi navodili zahtevala stranka, torej dolžnik, šlo pa je izključno za dejanja, glede katerih je prvostopno sodišče samo podalo pravni pouk in dolžnika napotilo na možnost vložitve pravnih sredstev. Izjav o premoženjskem stanju dolžnik kljub pozivu pooblaščenca ni izpolnil (z obrazložitvijo, da ima nepremično premoženje, nima pa nobenih denarnih sredstev), v to ga pooblaščenec tudi ne more prisiliti. Pritožba kot nepravilno graja tudi prvostopno odločitev, da se v izpodbijani III. točki izreka denarna kazen nalaga odvetniku Ž.L., ki ne posluje kot samostojni subjekt, temveč je zaposlen v odvetniški družbi in je zgolj uslužbenec pravne osebe. Dolžnika naj bi tako zastopala odvetniška družba kot pravna oseba. Izpodbijani sklep je po mnenju pritožbe precedens, saj se dolžnika kaznuje, ker je podajal vloge skladno s pravnim poukom, ne da bi se o teh vlogah odločilo, pri tem pa se dolžnika sploh denarno ne kaznuje, temveč njegovega domnevnega pooblaščenca. Pritožnika predlagata razveljavitev izpodbijanega (dela) sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Sodišče druge stopnje ob uradnem preizkusu zadeve po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena istega zakona in 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) ter v okviru v pritožbi uveljavljanih pritožbenih razlogov ugotavlja in zaključuje, da je sodišče prve stopnje v izpodbijanem delu sklepa zagrešilo v pritožbi uveljavljano kršitev procesnih določb, ko je dolžnika pozivalo na dopolnitev predloga za taksno oprostitev za vlogo, za katero taksna obveznost sploh ni bila predpisana (II. točka izreka prvostopnega sklepa). Sicer pooblaščencu dolžnika utemeljeno naloženo denarno kazen v III. točki izreka izpodbijanega sklepa pa je prvostopno sodišče izreklo v nekoliko previsokem znesku, s tem pa zmotno uporabilo materialno pravo.

5. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani II. točki izreka dolžnika pozvalo na dopolnitev predloga za oprostitev plačila sodnih taks z dne 22. 2. 2013 s predložitvijo pravilno in v celoti izpolnjene izjave o svojem premoženjskem stanju in premoženjskem stanju svojih družinskih članov. Iz podatkov spisa kakor tudi iz obrazložitve tega dela prvostopne odločitve je razbrati, da se je navedeni predlog za oprostitev plačila sodnih taks nanašal na dolžnikovo pritožbo zoper prvostopni sklep o zavrženju predloga za oprostitev plačila sodnih taks z dne 15. 2. 2013. Utemeljena je pritožbena graja, da ZST-1 za pritožbo zoper sklep o predlogu za oprostitev plačila sodnih taks v četrtem odstavku 10. člena taksne obveznosti ne predvideva, zato tudi dopolnjevanje predloga za taksno oprostitev za tako vlogo ni bilo potrebno, kar je v skladu s 3. točko 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ narekovalo razveljavitev tega dela prvostopnega sklepa.

6. Zgoraj obrazloženo pa ne pomeni, da bo enako usodo delila tudi odločitev o denarni kazni, ki jo je prvostopno sodišče naložilo dolžnikovemu pooblaščencu zaradi zavlačevanja postopka in s tem zlorabe procesnih pravic. Zadnji dolžnikov predlog za taksno oprostitev z dne 22. 2. 2013 je bil namreč v obravnavani zadevi že četrti v imenu dolžnika po njegovem pooblaščencu vloženi predlog za oprostitev plačila sodnih taks za posamezno vlogo, ki je bil, enako kot vsi trije predhodni predlogi, vložen v nepopolni obliki, saj predlogom za taksno oprostitev ni bila priložena pisna izjava o premoženjskem stanju dolžnika in njegovih družinskih članov, kar je v skladu z drugim in tretjim odstavkom 12. člena ZST-1 obvezna sestavina predloga za oprostitev plačila sodnih taks. Vse navedeno podrobneje izhaja iz obrazložitve prvostopnega sklepa v točki 8, čemur pritožnika v svoji pritožbi niti ne oporekata. Iz podatkov spisa (in navedenega dela obrazložitve prvostopnega sklepa) je nadalje razbrati, da nobeden izmed nepopolnih predlogov za oprostitev plačila sodnih taks po pozivu sodišča ni bil dopolnjen s predložitvijo izjave o premoženjskem stanju. Sodišče druge stopnje kot pravilno povzema prvostopno stališče, da vlaganje nepopolnih vlog, konkretno nepopolnih predlogov za taksno oprostitev, ki terjajo določeno procesno aktivnost sodišča (pozive na dopolnitev in izdajo sklepov o zavrženju predlogov, če po pozivu sodišča predlogi niso ustrezno dopolnjeni) zavlačuje postopek, saj se cilj izvršilnega postopka – poplačilo upnika posledično odmika. Zaključek, da gre s tem za zlorabo procesnih pravic, je tembolj na mestu, ker dolžnik nepopolnih predlogov za taksno oprostitev v obravnavani zadevi očitno niti ni imel namena dopolniti (iz izrecnih navedb v pritožbi izhaja, da dolžnik izjav o premoženjskem stanju kljub pozivom pooblaščenca ni izpolnil z obrazložitvijo, da ima nepremično premoženje, nima pa nobenih denarnih sredstev).

7. Na pravilnost zgoraj opisanega zaključka po presoji sodišča druge stopnje nima nobenega vpliva že obrazloženo, da je bil zadnji poziv na dopolnitev predloga za taksno oprostitev (ne pa tudi predhodni trije) zaradi neobstoja taksne obveznosti nepotreben. Sicer pa bi bilo od pooblaščenca dolžnika kot prava vešče osebe pričakovati, da se bo nepravilnemu pravnemu pouku o dolžnosti plačila sodne takse za pritožbo, za katero sicer ni taksne obveznosti, zoperstavil drugače kot z vložitvijo predloga za taksno oprostitev (npr. v primeru izdaje plačilnega naloga z ugovorom zoper plačilni nalog zaradi napačne odmere sodne takse).

8. Res je sicer, da so bili nepopolni predlogi za taksno oprostitev vloženi v imenu dolžnika, vendar po njegovem pooblaščencu kot prava vešči osebi (odvetniku). Slednji je vedel in moral vedeti, katere so obvezne sestavine predloga za taksno oprostitev, ki šele omogočajo njegovo meritorno obravnavo, o čemer ga je nenazadnje že v obravnavani zadevi sodišče prve stopnje večkrat poučilo. Ker je kljub temu vlagal vedno nove predloge za taksno oprostitev, za katere je vedel, da jih zaradi dolžnikove nepripravljenosti izpolniti izjavo o premoženjskem stanju ne bo mogel ustrezno dopolniti, je tudi po mnenju sodišča druge stopnje dolžnikov pooblaščenec odgovoren za zgoraj opisano zavlačevanje postopka in s tem zlorabo procesnih pravic. V zvezi s pritožbenim stališčem, da mora pooblaščenec ravnati po navodilu stranke, pa je dodati, da niti sklenjena mandatna pogodba kljub taki zahtevi njegovega naročnika pooblaščenca ne more obvezovati k ravnanju, ki je v nasprotju z zakonom, v kolikor pa se pooblaščenec iz „lojalnosti“ do stranke vendarle odloči za tako ravnanje, pa mora sprejeti posledice, ki iz tega izvirajo. Le-te so ga povsem utemeljeno zadele tudi v obravnavani zadevi. Glede pritožbene graje, da naj bi bilo kaznovanje pooblaščenca precedens, sodišče druge stopnje pripominja, da to možnost drugi odstavek 11. člena ZPP, ki se v izvršilnem postopku uporablja na podlagi 15. člena ZIZ, izrecno predvideva, sodišče prve stopnje pa jo je po vsem zgoraj obrazloženem pravilno uporabilo. Da hkrati ni bil kaznovan tudi dolžnik, pa je lahko pritožnikoma le v korist. 9. V zvezi s pritožbeno grajo, da odvetnik Ž.L., ki mu je sodišče prve stopnje naložilo plačilo denarne kazni, ne posluje kot samostojni subjekt, temveč je zaposlen v odvetniški družbi in je zgolj uslužbenec pravne osebe, dolžnika pa naj bi zastopala odvetniška družba kot pravna oseba, sodišče druge stopnje dodaja, da je iz pooblastila v obravnavani zadevi (B1) razbrati, da je bil s strani dolžnika pooblaščen prav odvetnik Ž.L. in ne odvetniška družba, v kateri je le-ta zaposlen.

10. Po presoji sodišča druge stopnje pa je bila pooblaščencu dolžnika glede na težo zgoraj opisane zlorabe procesnih pravic denarna kazen po tretjem odstavku 11. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ vendarle odmerjena nekoliko previsoko. Vse navedeno je v skladu s 3. točko 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ narekovalo spremembo izpodbijane III. točke prvostopnega sklepa tako, da se dolžnikovemu pooblaščencu naložena denarna kazen zniža na 300,00 EUR.

11. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je v skladu s prvim odstavkom 163. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ odpadla, ker jih pritožnika nista priglasila.