Jedro

Načelo lojalne (evropskoskladne) razlage od nacionalnega sodišča zahteva, naj nacionalno pravo razlaga v skladu z besedilom in namenom direktive ter teži k dosegi ciljev direktive. Obveznost lojalne razlage se nanaša na vse državne organe in celotno nacionalno pravo in ni omejena zgolj za implementacijske predpise. Pri razlagi nacionalnega prava mora sodišče slediti standardom in smernicam, ki jih v postopku s predhodnim odločanjem oblikuje SEU. SEU je namreč izključno pristojno sodišče za razlago prava EU, njegove sodbe so za nacionalna sodišča zavezujoč, precedenčni in neposredno uporabljiv pravni vir. Sodišče prve stopnje je bilo zato pri odločitvi dolžno upoštevati razlage, ki jih je o Direktivi 93/13 sprejelo SEU, vključno s stališči v sodbah C-287/22 z dne 15. 6. 2023 in C-520/21 z dne 15. 6. 2023.

Tožnik bi moral, če začasne odredbe ne bi bilo, plačevati, česar verjetno ne dolguje. In da bi to saniral, bi moral za vsak plačani obrok zviševati svoj kondikcijski zahtevek, po izdaji prvostopenjske sodbe pa, ker spremembe tožbe tedaj niso ni več mogoče, vložiti novo tožbo. Breme opisanega - premoženjsko in nepremoženjsko - je za tožnika, izhajajoč iz standardov evropskega potrošniškega prava pri dolgoročnih kreditih v tuji valuti, težko nadomestljiva škoda.

Pritožnica sprašuje, ali so nacionalna sodišča stališča SEU dolžna uporabljati nepravilno - avtomatizirano, ne da bi ocenjevala, ali se določeno pravno stališče prilega dejanskim in pravnim okoliščinam konkretnega primera. Tudi če bi pritožbeno sodišče štelo, da gre za vprašanje, ki ga je skladno z razmejitvijo pristojnosti med SEU in nacionalnimi sodišči sploh mogoče nasloviti na SEU, je odgovor nanj poudarjeno očiten. Daje ga že 2. člen Pogodbe o Evropski Uniji (PEU), po katerem EU temelji na vrednotah pravne države, z vidika slovenskega prava pa ustavni načeli pravne države in enakosti pred zakonom (2. in 14. člen Ustave) ter pravica do enakega varstva pravic (22. člen Ustave).

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje stopnje v izpodbijanem delu (II. točka izreka) potrdi.

II.Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

1.Tožnik je zoper toženkino pravno prednico vložil tožbo. Zahteval je: (i) ugotovitev ničnosti med pravdnima strankama sklenjene hipotekarne devizne kreditne pogodbe (v njej je tožnik kreditojemalec in zastavitelj, predmet pa je kredit v višini 67.779,60 CHF, kar je na dan sklenitve 22. 4. 2008 pomenilo 42.206,61 EUR, in ki se odplačuje v 300 mesečnih anuitetah) in sporazuma o zavarovanju pogodbene terjatve s hipoteko na nepremičnini v njegovi lasti; (ii) plačilo 3.111,95 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in (iii) izbris hipoteke.

2.Sodišče prve stopnje je s sklepom ugodilo predlogu tožnika za izdajo začasne odredbe. Do pravnomočnega končanja spora je zadržalo učinkovanje med pravdnima strankama sklenjene devizne kreditne pogodbe in sporazuma o zavarovanju pogodbene terjatve s hipoteko. Poleg tega je toženki prepovedalo razpolaganje s terjatvami iz zadevne pogodbe, izterjavo teh terjatev in uveljavljanje kakršnih koli plačil, vse pod pretnjo denarne kazni.

3.S sklepom, katerega III. točka izreka je predmet tega pritožbenega preizkusa, je nato sodišče prve stopnje delno ugodilo toženkinemu ugovoru zoper začasno odredbo, delno pa je njen ugovor zavrnilo.

4.Toženka izpodbija III. točko izreka sklepa iz vseh razlogov, naštetih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku1. Predlaga spremembo izpodbijane odločitve, tako da pritožbeno sodišče ugovoru v celoti ugodi in začasno odredbo razveljavi, podrejeno pa, naj izpodbijani del sklepa razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Sodišče prve stopnje naj bi popolnoma ignoriralo toženkine ugovore o napačni uporabi prava Evropske Unije (o nesprejemljivosti neposrednega učinkovanja Direktive Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah (Direktiva 93/13) v razmerju med posamezniki, o nedopustnosti širitve lojalne razlage in o nesprejemljivosti avtomatične/nekritične uporabe sodbe Sodišča Evropske Unije (SEU) C-287/22 na njen primer). Enako naj bi veljalo za toženkin ugovor o nesprejemljivi retroaktivni uporabi standarda pojasnilne dolžnosti. Obširno, sklicujoč se na pravno literaturo in odločbe SEU, toženka utemeljuje, zakaj so te njene ugovorne teze pravilne, izpodbijani sklep pa potemtakem ne. Poleg tega se ne strinja, da grozi tožniku težko nadomestljiva škoda. Da gre za takšno škodo je sodišče prve stopnje ocenilo z namernim prezrtjem ustaljene sodne prakse,

contra legem,

brez vsakršne dokazne podlage in brez upoštevanja pogoja reverzibilnosti. Tudi verjetnost obstoja terjatve naj bi sodišče nedopustno oprlo zgolj na tožnikove trditve, Kreditno pogodbo in poročila Banke Slovenije, brez izvajanja dokazov, ki bi bili zmožni dokazati neizpolnitev pojasnilne dolžnosti, in ne da bi upoštevalo, da zgolj neizpolnjena pojasnilna dolžnost še ne pripelje do ničnosti. Nazadnje toženka pritožbenemu sodišču predlaga, naj na sodišče EU v predhodno odločanje predloži naslednje vprašanje: "

Ali je stališča, ki jih je SEU zavzelo v zadevi C-287/22, nacionalno sodišče katerekoli države članice dolžno kar avtomatično uporabiti pri vseh zadevah, ki se nanašajo na izdajo začasnih odredb v primerih potrošniških kreditnih pogodb, ne da bi opravilo sodno presojo, ali so pravne in dejanske okoliščine v zadevi C-287/22 sploh primerljive s posameznim primerom pred nacionalnim sodiščem v drugi državi članici?"

"

5.Tožnik je odgovoril na pritožbo. Predlaga njeno zavrnitev.

6.Pritožba ni utemeljena.

7.Zavrnitev toženkinega ugovora (III. točka izreka izpodbijanega sklepa) temelji na presoji, da sta izpolnjena za izdajo začasne odredbe nujna razloga, ki ju določata prvi odstavek 272. člena in druga alineja drugega odstavka 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju,2 kakor ju (s pravom Evropske Unije skladno) razlaga aktualna sodna praksa. Prvi razlog je, da je tožnik verjetno izkazal obstoj nedenarne terjatve, kajti toženka ob sklepanju pogodbe verjetno ni izpolnila visoko postavljenega standarda pojasnilne dolžnosti (tega ni niti trdila) in je zato zadevna kreditna pogodba verjetno nična. In drugič, tožniku, ki je toženki verjetno že plačal več, kot je v evrih od nje prejel, bi brez začasne odredbe nastala težko nadomestljiva škoda. Nastala bi mu s tem, ko v okviru te pravde, četudi bi z njo uspel, ne bi mogel doseči polnega učinka končne meritorne sodbe (za dosego tega cilja bi namreč moral spreminjati tožbo).

8.Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, ki se korektno sklicuje tudi na sklep o izdaji začasne odredbe, izhaja, da sodišče ni spregledalo pravnih pogledov toženke. Odgovor nanje je praviloma lahko impliciten, tako da sodišču ni treba posebej odgovarjati na vsak pravni argument stranke. To poudarjeno velja, ko gre za odločanje o začasni odredbi kot hitri in provizorični obliki pravnega varstva. Sodišče prve stopnje je tako dovolj jasno obrazložilo pravno podlago za svojo odločitev in je mogoče razumeti, zakaj je odločilo, kot je. Pri tem je še izrecno pojasnilo, zakaj ga zavezuje tudi (argumentativna) moč odločitev SEU, med njimi sodba C-287/22. Sklep tako ni obremenjen niti s kršitvijo 8. niti 14. točke drugega odstavka 338. člena ZPP.

9.Resnična srž pritožbene polemike ni pomanjkanje odgovorov sodišča, marveč nestrinjanje z dobljenimi odgovori. A so ti odgovori tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilni.

10.Ne drži, da je sodišče prve stopnje Direktivi 93/13 priznalo neposredni učinek v razmerju do toženke, da je nedopustno širilo lojalno razlago in da je avtomatistično oziroma nekritično apliciralo sodbo Sodišča Evropske Unije (SEU) C-287/22 na njen primer. Odločitve namreč ni oprlo neposredno na Direktivo 93/13 in ne na sodbo SEU v zvezi s to Direktivo. Oprlo jo je na določbe ZIZ, Zakona o varstvu potrošnikov (ZVPot), Zakona o potrošniških kreditih (ZPotK) in Obligacijskega zakonika (OZ).

11.Vse te je prav razlagalo, kakor mu narekuje načelo lojalne (evropskoskladne). To načelo od nacionalnega sodišča zahteva, naj nacionalno pravo razlaga v skladu z besedilom in namenom direktive ter teži k dosegi ciljev direktive. Obveznost lojalne razlage se nanaša na vse državne organe in celotno nacionalno pravo in ni omejena zgolj za implementacijske predpise. Pri razlagi nacionalnega prava mora sodišče slediti standardom in smernicam, ki jih v postopku s predhodnim odločanjem oblikuje SEU. SEU je namreč izključno pristojno sodišče za razlago prava EU, njegove sodbe so za nacionalna sodišča zavezujoč, precedenčni in neposredno uporabljiv pravni vir. Sodišče prve stopnje je bilo zato pri odločitvi dolžno upoštevati razlage, ki jih je o Direktivi 93/13 sprejelo SEU, vključno s stališči v sodbah C-287/22 z dne 15. 6. 2023 in C-520/21 z dne 15. 6. 2023. Sodbam SEU sodišče prve stopnje ni priznalo neposrednega učinka, temveč jih je uporabilo kot vodilo pri razlagi nacionalnega prava in sodne prakse.3

12.SEU je v zadevi C-287/22 podlago za sprejetje začasnih ukrepov za odlog plačila mesečnih obrokov, zapadlih na podlagi (verjetno) nepoštenega pogodbenega pogoja in (verjetno) neveljavne kreditne pogodbe, našlo v prvem odstavku 6. člena in prvega odstavka 7. člena Direktive 93/13. Zato ni utemeljeno pritožbeno stališče, da ta direktiva "ne ureja začasnih odredb".

13.Okoliščin, zaradi katerih bi se v izhodiščno poljski zadevi SEU C-287/22 sprejeta stališča ne raztezala tudi na obravnavani primer, ni. Najprej, tudi slovenska procesna ureditev določa časovno omejitev glede spremembe tožbe, razširjena tožba pa praviloma vzpostavi obveznost plačila dodatne sodne takse. Druge domnevne v pritožbi nanizane razlike med obravnavano zadevo in izhodiščno poljsko, ki zadevajo lastnosti (sklepanja) poljskih kreditnih pogodb (o enostranskem določenem valutnem tečaju, o pojasnilih, danih zgolj v obliki primerjalne tabele), niso odločilne. Bistvena sporočila zadevne sodbe SEU namreč so: (i) da zagotovitev potrošnikovega varstva po Direktivi 13/93 zahteva, da ima sodišče možnost sprejeti začasne ukrepe, potrebne za zagotovitev polnega učinka odločitve o nepoštenosti pogodbenih pogojev;4 (ii) da je polni učinek dosežen (še)le, če potrošniku v primeru ugotovitve ničnosti ni treba razširiti tožbe ali vložiti nove tožbe za vračilo zneskov, ki jih bo plačal med postopkom in presegajo izposojeni znesek, in je sprememba tožbe pogojena s plačilom sodnih stroškov;5 in (iii) da je sprejetje takih začasnih ukrepov še toliko nujnejše, kadar je potrošnik banki plačal znesek, ki je višji od izposojenega zneska, še preden je začel ta postopek.6 V istega dne izdani sodbi C-520/21 je SEU zavzelo stališče, da Direktiva sicer ne določa posledic neveljavnosti pogodbe, a morajo biti nacionalna pravila združljiva z njenimi cilji, in da zaradi dosege odvračalnega učinka iz prvega odstavka 6. člena in prvega odstavka 7. člena Direktive kreditna institucija ne more zahtevati nadomestila, ki presega vračilo kapitala, izplačanega kot izpolnitev pogodbe, in zakonske zamudne obresti od opomina.7 Ta sporočila se očitno prilegajo tudi obravnavanemu položaju.8

14.Utemeljeni niso niti očitki o nedopustni retroaktivni uporabi standarda pojasnilne dolžnosti. Kot je Vrhovno sodišče utemeljilo v precedenčni sodbi II Ips 24/2025 z dne 18. 6. 2025, vsebina dolžnega pojasnila (dolžnost razkritja bistvenih značilnosti pogodbe, ki so bila njej kot strokovnjakinji znana, kreditojemalcu kot potrošniku pa ne) korenini v načelu vestnosti in poštenja, ki ga je bila toženka dolžna spoštovati že ob sklenitvi obravnavane pogodbe. Sodišča so z razlago, kako bi bila banka kot dobra strokovnjakinja mogla in morala v času sklepanja pogodbe ravnati, le napolnila pravni standard "pojasnila dolžnost" z védenjem, kako bi v času, ko sta pravdni stranki sklenili kreditno pogodbo, ravnal (bi moral ravnati) dober strokovnjak.

15.Tudi pritožbeno kritiko, neposredno uperjeno v sklepa o verjetnosti terjatve in težko nadomestljivi škodi, višje sodišče zavrača, ker ni osnovana.

16.Začasna odložitev plačevanja mesečnih obrokov je glede na zavezujoča stališča SEU praviloma potrebna, kadar (i) ima sodišče dovolj indicev o nepoštenosti pogodbenih pogojev in je zato verjetno, da je pogodba nična ali (vsaj) da bo potrošnik upravičen zahtevati vračilo med postopkom zapadlih mesečnih obrokov, in (ii) je le z odločitvijo mogoče doseči polni učinek odločitve o ničnosti nepoštenih pogojev.9 V jeziku 272. člena ZIZ prvo ustreza pojmu verjetnosti terjatve, drugo pa varstvu pred nevarnostjo težko nadomestljive škode.

17.Prvostopenjsko sodišče je pravilno in postopkovno korektno presodilo, zakaj je pogodba verjetno nična. Neutemeljena je na preseženo sodno prakso oprta toženkina polemika, da neustrezno izpolnjena pojasnilna dolžnost (še) ne pomeni nepoštenosti pogodbenega pogoja in s tem ničnosti pogodbe. Pravna stališča, za katera se zavzema pritožnica, so v sodni praksi presežena. Novejša in nadgrajena praksa, ki je bila na podlagi sodb SEU v zadevah Paribas10 vzpostavljena s sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 8/2022 z dne 19. 4. 2023 ter razdelana in utrjena z njegovimi nadaljnjimi odločbami,11 je pojasnilno dolžnost banke pri sklepanju kreditov v tuji valuti razširila in zaostrila. Ta standard zahteva konkretno opozorilo potrošniku na realno možnost, da lahko pride v dolgotrajnem obdobju odplačevanja kredita do zelo velike depreciacije domače valute (kot posledice izjemnih dogodkov), v kateri potrošnik prejema dohodke, tako da mesečnih obveznosti morda ne bo mogel več izpolnjevati (t. i. črni scenarij). Nepravilno opravljena pojasnilna dolžnost skladno z zdaj že ustaljeno sodno prakso pomeni nepoštenost pogodbenega pogoja (prvi odstavek 23. člena ZVPot), nepošten pogodbeni pogoj, ki pomeni bistveno sestavino pogodbe o dolgoročnem deviznem kreditu, pa ima za posledico ničnost celotne pogodbe (prvi odstavek 88. člena OZ).12

18.Ob izčrpno obrazloženi in jasno strukturirani tezi tožnika, da na tveganost ni bil ustrezno opozorjen, bremeni zatrjevanje (in izkazovanje) pozitivnega dejstva, da je tožniku dala takšno opozorilo, toženo banko. Toda na negativno dejstvo oprti tožnikovi tezi, da ga toženka na prevzem tveganja ni opozorila na zahtevano kvalificiran način, se toženka na ravni trditev ni sklepčno zoperstavila. Toženka ni trdila, da je opravila svojo pojasnilno dolžnost, tako da bi se tožnik lahko zavedal celotne razsežnosti tveganj, torej da lahko v dolgi dobi odplačevanja kredita realno pride do velikega padca vrednosti domače valute (in zvišanja tujih obrestnih mer), tako da bo svoje obveznosti morda težko nosil. V ugovoru, podobno kot zdaj v pritožbi, je trdila, da takih opozoril ni dala, ker da so ob sklenitvi pogodbe veljala drugačna pravila. Tako so trditve tožnika skladno z 212. členom ZPP obveljale za verjetno izkazane in jih sodišču ni bilo treba preverjati z dokazi.

19.Toženka potemtakem očitno ne more uspeti z vztrajanjem, da je izpolnila pojasnilno dolžnost, ker da je v skladu s pravom, veljavnim v času sklepanja pogodbe, je tožniku "predstavila valutno in obrestno tveganje", kar je tožnik potrdil s pisno izjavo. Ocena sodišča prve stopnje, da pojasnilna dolžnost verjetno ni bila opravljena z dolžno profesionalno skrbnostjo, je pravilna.

20.Pri napolnjevanju standarda težko nadomestljive škode je sodišče ostalo znotraj tega pomensko odprtega zakonskega pojma, ubesedenega v 2. alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ (torej ni ravnalo contra legem). Napolnilo ga je zajemajoč iz izhodišč v odločbah SEU, navedenih v 13. točki te odločbe. Ker je tako, ni nedopustno odstopilo od sodne prakse, ko je pogoje za ureditveno začasno odredbo razlagalo manj restriktivno, kot je uveljavljeno v sodni praksi, ki ni prežeta s standardi evropskega potrošniškega prava pri dolgoročnih kreditih v tuji valuti. To velja tudi za t. i. pogoj reverzibilnosti, ki ga je razvila domača sodna praksa in ki ni združljiv z navedenimi standardi evropskega prava.

21.Toženka s tem v zvezi trdi, da tožnik svoje obveznosti iz kreditne pogodbe ni odplačal in da je sodišče prve stopnje, ki je ocenilo nasprotno, zanemarilo, da dolguje tožnik poleg glavnice še obresti. Toženka tako ne nasprotuje ugotovitvi, da ji je tožnik, kot izhaja iz listin A11 in A13, v dobi odplačevanja kredita izročil za dobrih 3.000 EUR več denarja od glavnice, ki jo je od nje prejel, prav tako v evrih. Pač pa meni, da pogoji za začasno zadržanje zato niso izpolnjeni, ker naj bi ji tožnik dolgoval tudi odmeno (obresti) za posojeni denar. Čeprav v domači sodni praksi stališče o tem še ni dokončno ustaljeno, je bolj verjetno kot ne, da je tožnik toženki, ker je pogodba verjetno nična (in s tem ni več podlage za pogodbene obresti), že plačal več, kot ji v primeru ničnosti dolguje. Sodišče prve stopnje se je s tem v zvezi prav sklicalo na stališče SEU v sodbi C-520/21, da kreditna institucija ne more zahtevati nadomestila, ki presega vračilo kapitala, izplačanega kot izpolnitev pogodbe.

22.Tako bi moral tožnik, če začasne odredbe ne bi bilo, plačevati, česar verjetno ne dolguje. In da bi to saniral, bi moral za vsak plačani obrok zviševati svoj kondikcijski zahtevek, po izdaji prvostopenjske sodbe pa, ker spremembe tožbe tedaj niso ni več mogoče, vložiti novo tožbo. Breme opisanega - premoženjsko in nepremoženjsko - je za tožnika, izhajajoč iz standardov evropskega potrošniškega prava pri dolgoročnih kreditih v tuji valuti, težko nadomestljiva škoda. Pri tem ni bistveno, kako globoko to breme poseže v premoženjski položaj tožnika, zato pritožba ne more uspeti z opozarjanjem, da je tožnikovo premoženjsko stanje ostalo nerazčiščeno.

23.Nazadnje še o predlogu, naj pritožbeno sodišče SEU predloži v predhodno odločanje vprašanje: "Ali je posamezna stališča iz sodne prakse SEU nacionalno sodišče dolžno avtomatično (in brez izjeme) uporabiti v vseh zadevah, ki jih obravnava, ne da bi predhodno izvedlo presojo, ali so pravne in dejanske okoliščine v izbrani odločbi SEU in v obravnavanem konkretnem primeru v bistvenem primerljive?" Kot je naslovno sodišče nedavno že zapisalo, s tem pritožnica pravzaprav sprašuje, ali so nacionalna sodišča stališča SEU dolžna uporabljati nepravilno - avtomatizirano, ne da bi ocenjevala, ali se določeno pravno stališče prilega dejanskim in pravnim okoliščinam konkretnega primera. Tudi če bi pritožbeno sodišče štelo, da gre za vprašanje, ki ga je skladno z razmejitvijo pristojnosti med SEU in nacionalnimi sodišči sploh mogoče nasloviti na SEU, je odgovor nanj poudarjeno očiten. Daje ga že 2. člen Pogodbe o Evropski Uniji (PEU), po katerem EU temelji na vrednotah pravne države, z vidika slovenskega prava pa ustavni načeli pravne države in enakosti pred zakonom (2. in 14. člen Ustave) ter pravica do enakega varstva pravic (22. člen Ustave).

24.Sodišče druge stopnje ni našlo kršitev - niti tistih, ki jih je toženka izrecno uveljavljala, niti onih, na katere je bilo pozorno po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Ker je tako, je na podlagi 2. točke 365. člena ZPP pritožbo zavrnilo in izpodbijani del sklepa potrdilo. Odločitev o stroških tega pritožbenega postopka je skladno s 151. členom ZPP pridržana za končno odločbo.

-------------------------------

1Uradni list RS, št. 37/07 - ur. p. b. in nasl - v nadaljevanju ZPP.

2Uradni list RS, št. 51/98 in nasl. - v nadaljevanju ZIZ.

3Enako v podobni zadevi VSL sklep II Cp 966/2025 z dne 11. 8. 2025 (10. - 12. točka obrazložitve).

4Sodba C-287/22 z dne 15. 6. 2023, 43. točka obrazložitve.

5Sodba C-287/22, 48. do 52. točka obrazložitve.

6Sodba C-287/22, 52. točka obrazložitve.

7Sodba C-520/21, 66. in 76. točka obrazložitve.

8Enako v podobni zadevi VSL sklep II Cp 877/2025 z dne 11. 8. 2025 (11. in 12. točka obrazložitve).

9Sodba C-287/22, 59. in 60. točka obrazložitve.

10Sodbi C-776/19 do C-782/19 in C-609/19, obe z dne 10. 6. 2021.

11II Ips 54/2023 z dne 20. 9. 2023, II Ips 56/2023 z dne 18. 10. 2023 II Ips 49/2023 z dne 18. 10. 2023, II Ips 52/2023 z dne 16. 11. 2023, II Ips 72/2023 z dne 22. 11. 2023, II Ips 62/2023 z dne 20. 3. 2024 in II Ips 69/2023 z dne 20. 3. 2024.

12Primerjaj v prejšnji opombi navedene odločbe.

13Tako tudi sklepi VSL II Cp 966/2025, II Cp 877/2025, I Cp 1161/2025 in mnogi drugi.

14Vrhovno sodišče je v zvezi s tem na SEU vložilo predlog za predhodno odločanje (sklep II Ips 14/2025).

15Tako tudi sklep VSL II Cp 966/2025, 36. točka obrazložitve.

16Sklep VSL II Cp 966/2025, 18. točka obrazložitve.

17SEU je pristojno za razlago prava EU, medtem ko je nacionalno sodišče pristojno za ugotavljanje in presojo dejanskega stanja, uporabo prava EU ter razlago in uporabo nacionalnega prava. Odločbe SEU, ki so sprejete v postopku predhodnega odločanja, so pojasnjevalne narave, njihova uporaba v konkretnem primeru je v pristojnosti nacionalnih sodišč.