Jedro

Tožena stranka je izvedla dokazno oceno in je obrazložila svojo odločitev, ne da bi bilo iz nje razvidno, kako je v dokazno oceno vključila ugovore (obrambe), ki jih je v postopku navajala tožnica, oziroma iz odločbe ni razvidno, zakaj ni tožena stranka upoštevala nobenega vsebinskega ugovora tožnice v zvezi z ugotovljenimi nepravilnostmi. Pravica do izjave namreč ni spoštovana, če ima stranka zgolj formalno možnost, da se brani, tako da organ (s)prejme njene pisne vloge ali vzame ustno izjavo na zapisnik.

Tožena stranka ni zadostila minimalnim procesnim kriterijem obrazloženosti odločitve, ki jih sodišče mora upoštevati v presoji zakonitosti akta Dts na podlagi standardov iz 6. člena EKČP. Posledično sodišče niti ni moglo opraviti (zadržanega) testa očitne nerazumnosti glede upoštevanja materialno-pravnih kriterijev za oceno državnotožilske službe.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se izpodbijana odločba Državnotožilskega sveta št. Dts 76/2018-18 z dne 24. 4. 2018 odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe od poteka tega roka dalje do plačila z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim aktom je tožena stranka na podlagi sedmega in tretjega odstavka 37. člena Zakona o državnem tožilstvu (v nadaljevanju ZDT-1) po uradni dolžnosti in na predlog vodje Okrožnega državnega tožilstva ... v ponovljenem postopku izdelave ocene državnotožilske službe in odločanja o napredovanju okrožne državne tožilke A.A. iz Okrožnega državnega tožilstva ... sprejela odločbo, da se tožnici za čas od 23. 3. 2012 do 22. 3. 2015 izdela ocena državnotožilske službe, s katero se ugotovi, da ne izpolnjuje pogojev za napredovanje. Tožena stranka je določila, da se predlog za napredovanje, ki ga je treba smiselno šteti kot predlog za napredovanje v 52. plačni razred, zavrne.

2. V prvem delu obrazložitve tožena stranka najprej povzema, kako je potekal postopek in nekatera druga dejstva, kot na primer, da je bila nazadnje izdana ocena državnotožilske službe za ocenjevalno obdobje od 23. 3. 2009 do 22. 3. 2012 in da je bilo takrat ugotovljeno, da tožilka izpolnjuje pogoje za napredovanje. Upoštevaje interventno zakonodajo je državna tožilka 1. 1. 2015 napredovala v višji plačni razred in se z navedenim dnem uvrstila v 51. plačni razred.

3. S sklepom Državnotožilskega sveta, št. Dts 221/13-5 s 7. 4. 2016 je bilo ugotovljeno, da državna tožilka ne izpolnjuje pogojev za napredovanje, predlog za napredovanje državne tožilke v 51. plačni razred pa je bil zavrnjen. Zoper navedeni sklep Državnotožilskega sveta je državna tožilka sprožila upravni spor. Upravno sodišče RS je s sodbo opr. št. I U 710/2019-9 z 2. 2. 2018, tožbi državne tožilke ugodilo, sklep odpravilo in zadevo vrnilo Državnotožilskemu svetu v ponoven postopek.

4. Iz povzemanja postopka v izpodbijani odločbi izhaja, da je poročilo o pregledu dela državne tožilke z dne 23. 6. 2015 izdelal višji državni tožilec B.B.. Na navedeno poročilo je državna tožilka 16. 7. 2015 podala pojasnila in ugovor, o čemer je odločal vrhovni državni tožilec svetnik C.C., ki je ugovoru delno ugodil. Iz poročila izhaja, da je pregledovalec opravil delni strokovni pregled dela državne tožilke za ocenjevalno obdobje, pregled pa je obsegal ugotavljanje zakonitosti in pravočasnosti dela, smotrnosti uporabe procesnih pooblastil in možnosti ter pravilnosti strokovnih odločitev. Pregledanih je bilo 40 spisov.

5. Pregledovalec je ugotovil, da je bila državna tožilka razporejena na Oddelek za ... Okrožnega državnega tožilstva .... Po pregledu spisov je pregledovalec ugotovil, da je šlo v pretežnem delu za kazniva dejanja poslovne goljufije, zadeve pa so bile praviloma vsebinsko in strokovno povprečno zahtevne. Državna tožilka je reševala tudi ostala kazniva dejanja, npr. goljufije po 211. členu KZ-1 in poškodovanje tuje stvari po 220. členu KZ-1. Spisi so bili večinoma neurejeni, težko pregledljivi in v večji meri brez internih dnevnikov oziroma opomnikov. Oznake kaznivih dejanj na ovitkih spisov se niso vedno ujemale z dejanskimi podatki v ovadbi oziroma obtožnem aktu.

6. V nadaljevanju tožena stranka povzema ugotovitve pregledovalca, ki je med drugim ugotovil nizko učinkovitost vsaj dela državnih tožilcev Oddelka J. Okrožnega državnega tožilstva ..., ki so v navedenem tri mesečnem obdobju rešili še precej manj zadev kot ocenjevana državna tožilka, pri čemer mu razlogi za tako nizko učinkovitost niso bili poznani. V zvezi z opravljeno primerjavo državne tožilke s primerljivimi državnimi tožilci je pregledovalec upošteval, da je državna tožilka delo opravljala s skrajšanim delovnim časom, in sicer 4 ure dnevno, ter da je bila v ocenjevalnem obdobju od 750 delovnih dni dejansko prisotna 481 dni. Zaradi oprave primerjave s primerljivimi državnimi tožilci je njeno delo ocenil približno na 12 mesecev pričakovanega dela državnega tožilca. Upoštevaje navedeno metodologijo, za katero je tudi vrhovni državni tožilec svetnik, ki je odločal o ugovoru, ugotovil, da državni tožilki ni bila v škodo, je opravljeno delo državne tožilke primerjal z delom državnega tožilca, ki delo opravlja 12 mesecev z rednim delovnim časom. Skupno je torej prejela 86 končnih odločitev. Pregledovalec je sicer navedel število 96, ki pa ga je vrhovni državni tožilec, svetnik ki je odločal o ugovoru državne tožilke, popravil na 86. Pregledovalec je ocenil, da gre za majhno količino opravljenega dela oziroma sprejetih rešitev, pri čemer pa ni mogel oceniti dejanske zahtevnosti tako rešenih spisov. Ob predpostavki, da so bili le ti podobne zahtevnosti kot pregledani ali reševani na podoben način (ob asistenci višje pravosodne svetovalke), je pregledovalec takšno število označil kot precej nizko.

7. Glede časa reševanja spisov je pregledovalec navedel, da sicer tovrstnih podatkov s strani Okrožnega državnega tožilstva ... ni prejel, na državnem tožilstvu naj ne bi imeli tovrstnih evidenc. Pri pregledu posameznih spisov, ki jih je reševala državna tožilka pa je pregledovalec pri večini ugotovil daljši čas reševanja, ki je bil razen ene izjeme (ki je bila reševana neupravičeno dolgo) še vedno v okviru določenih rokov.

8. Odločitve državne tožilke za zavrženje kazenskih ovadb so bile primerne, sklepi o zavrženjih so bili ustrezno obrazloženi. Zahteva za preiskavo je bila ustrezno izdelana, obrazložitev je bila obsežna in natančna, odgovor policiji je bil primeren, vendar pa državna tožilka na zadevi ni delala pravočasno in je ravnala v nasprotju s pravili. Državna tožilka je dne 14. 11. 2014 (torej 5 mesecev po podaji ovadbe) na Okrožno sodišče ... vložila zahtevo za preiskavo in šele ob tej priložnosti policijo obvestila o usodi njihove pobude za začasno zavarovanje zahtevka za odvzem premoženjske koristi. V ugovoru in pojasnilih je pojasnila, da je bila na delovnem mestu le od 4. 7. 2014 (ko je odšla na letni dopust) in da je z delom nadaljevala po letnem odpustu 8. 9. 2014. Neposredna obtožnica je bila po mnenju pregledovalca izdelana kvalitetno in je imela ustrezno obrazložitev.

9. V zadevi Kt/15604/2014 je bil obtožni predlog sicer dobro obrazložen, je bil pa izrek hiben, saj je izpadel račun za znesek več kot 11.000,00 EUR.

10. Glede udeležb na glavnih obravnavah je pregledovalec ugotovil, da se je državna tožilka v zahtevnejših zadevah dobro pripravila in izkazala potrebno in ustrezno aktivnost. 11. Kot napačno pa je izpostavil ravnanje državne tožilke v zadevi Kt/7447/2013 na naroku za izrek kazenske sankcije, saj je v zaključni besedi predlagala zavrnitev premoženjsko pravnega zahtevka zavarovalnice, pri čemer ni hkrati predlagala odvzema protipravno pridobljene premoženjske koristi.

12. Pisni izdelki, ki jih je pregledal pregledovalec, so bili po njegovem mnenju jasni, pregledni ter ustrezno obrazloženi. V zahtevnejših zadevah je državna tožilka izkazovala potrebno skrbnost, s strankami je ustrezno komunicirala, na glavnih obravnavah pa je bila ustrezno aktivna. Izpostavil je tudi, da je bila v dveh zadevah na obravnavo dobro pripravljena in na njej ustrezno aktivna. Meni, da ima državna tožilka sicer potrebno strokovno znanje, „ki pa se ne izkazuje vedno skozi njeno delo.“

13. Poročilo je pregledovalec zaključil z ugotovitvijo, da ob upoštevanju ažurnosti, količine opravljenega dela in ugotovljenih napakah pri delu iz samega pregleda, kakor prejšnjih izrednih nadzorov nad delom državne tožilke, kljub strokovnemu znanju, ki pa ne pride vedno do polnega izraza, in dobri sposobnosti ustnega in pisnega izražanja na drugi strani, meni da državna tožilka po vseh zahtevanih kriterijih ne dosega ustrezne uspešnosti, kakovosti in strokovnosti dela.

14. V ocenjevalnem obdobju sta bila v zvezi z delom državne tožilke opravljena dva strokovna pregleda, ki sta pokazala posamezne nepravilnosti. V zvezi s tem tožena stranka povzema, da iz zadeve Kt/3449/2008, iz zapisnika o opravljenem strokovnem pregledu št. Tu 6-4/3058/2013-BB z dne 19. 7. 2013, izhaja, da je strokovni pregled pokazal, da je bila odločitev državne tožilke za odstop od pregona zoper člana uprave Č. d.d. neutemeljena in da za takšno odločitev ne vsebuje ustreznih razlogov. Pregledovalka, vrhovna državna tožilka svetnica D.D., je ugotovila, da razlogi za odstop od pregona niso prepričljivi in zadostni. Državna tožilka se ni opredelila do pomembnih ugotovitev, ki so se potrdile tudi v preiskavi, in na katerih je bila utemeljena uvedba preiskave. Odločitev za odstop od pregona in prekvalifikacija kaznivega dejanja je bila po mnenju pregledovalke v nasprotju z dejanskim stanjem. Prav tako je strokovni pregled pokazal, da je bila posledično napačna tudi odločitev za vložitev obtožnice zoper obdolženega A.A. z očitkom kaznivega dejanja poslovne goljufije. Državna tožilka v izjasnitvi o predloženi dokumentaciji navaja, da je kasnejšo odločitev glede končanja kazenskega pregona sprejel drug državni tožilec. Državnotožilski svet pripominja, da za predmetno oceno državnotožilske službe ni relevanten del zapisnika o pregledu, št. Tu 6-4/3058/2013-BB z dne 19. 7. 2013, ki se nanaša na ravnanja državnega tožilca E.E..

15. V zadevi Kt(1)3582/03 je, kakor izhaja iz zapisnika o opravljenem strokovnem pregledu, št. Tu 8/2012-60 BO s 16. 10. 2012 in iz odločitve o ugovoru, št. Tu 8/2012-60-12/MV-vg z 20. 12. 2012, opravljen strokovni pregled dela v posamezni zadevi, ki je pokazal, da je državna tožilka z umikom obtožbe ravnala strokovno napačno. Državna tožilka bi morala, če je ocenila, da v konkretni zadevi obdolženemu ni mogoče očitati storitve kaznivega dejanja lažnega stečaja po drugem odstavku 226. člena KZ-1, v obtožbi opisani kaznivi dejanji pa sta bili z uveljavitvijo KZ-1 dekriminirani, z ustreznimi dokaznimi predlogi vplivati na to, da bi sodišče obravnavalo le dejanja pod točko 2, 4 in 5 obtožbe in na ta način pospešiti kazenski postopek, pri teh dejanjih dopolniti ali popraviti opise posameznih dejanj in vztrajati pri takšni obtožbi. Državna tožilka za koncentrirano obravnavanje kazenske zadeve v okviru dokaznega postopka ni ukrepala s podajo dokaznih predlogov na posameznem naroku. Prav tako državna tožilka ( ne glede na morebitno materialno in sicer formalno pravilnost) ni ravnala pravilno, ko je obtožbo za dejanji pod točkama 1 in 3 obtožbe umaknila, saj bi bilo zaradi ravnanja sodišča z vidika državnega tožilstva primerneje in pravilneje, da bi prvostopenjsko sodišče izdalo zavrnilno sodbo zaradi zastaranja (in s tem tudi prevzelo odgovornost za to), ne pa, da je postopek ustavilo zaradi umika obtožbe. V izjavi pa je podala tudi nekorekten komentar glede dela kolega - avtorja obtožnice.

16. Iz ocene tožilske službe, ki jo je za državno tožilko podala namestnica vodje Okrožnega državnega tožilstva ..., št. Tu 20-8/3/2015/8 KM z dne 12. 2. 2016, izhaja, da namestnica vodje ocenjuje, da državna tožilka ustreza državnotožilski službi in izpolnjuje pogoje za napredovanje. Navedla je, da je bila državna tožilka od 750 delovnih dni odsotna 493 dni. Pri navedeni oceni pa je potrebno poudariti, da ne vsebuje kriterija "opravljeno delo pri preprečevanju zaostankov ter pri povečanemu obsegu dela na državnem tožilstvu" in da se tako namestnica vodje ni opredelila, ali državna tožilka navedeni kriterij izpolnjuje in v kolikšni meri.

17. Na strani 5 izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da je tožnica podala pojasnila in ugovor z dne 16. 7. 2015, ter pojasnila in ugovor z dne 19. 11. 2012 ter izjasnitev z dne 14. 3. 2018 o predloženi dokumentaciji z dne 3. 4. 2018. Ker je delni strokovni pregled dela državne tožilke za potrebe izdelave ocene državnotožilske službe opravil B.B., sedanji predsednik Dts, slednji pri razpravi, pri izdelavi ocene državnotožilske službe in pri odločanju o napredovanju državne tožilke ni sodeloval. Ker je predlog za napredovanje državne tožilke podala F.F., tedanja vodja Okrožnega državnega tožilstva ... in sedanja podpredsednica Državnotožilskega sveta, slednja pri izdelavi ocene državnotožilske službe in pri odločanju o napredovanju državne tožilke ni sodelovala.

18. V nadaljevanju obrazložitve izpodbijane odločbe tožena stranka prehaja iz povzemanja predhodnih dejanj v postopku ocenjevanja na stališča Dts v tej zadevi. Navaja, da je Dts v praksi izoblikoval merila za odločitev o oceni po 1. - 5. točki prvega odstavka 32. člena ZSS. Izpolnjevanje pogojev za (redno) napredovanje, ki vsebinsko pomeni, da je delo državnega tožilca v ocenjevanem obdobju ocenjeno kot povprečno po vseh kriterijih iz 1. do 8. (9.) točke prvega odstavka 1. člena Meril za kakovost dela državnih tožilcev za oceno državnotožilske službe (št. Dts 278/2012-NF-ks z 28. 11. 2012; v nadaljevanju Merila). Gre za solidno, dobro delo, ki po kakovosti (strokovnem znanju), delovnih sposobnostih (obremenjenost, število rešitev in posebej pravočasnost izdelave aktov) ne odstopa bistveno od povprečja in je brez večjih napak.

19. Ocena iz točke 2 - ne izpolnjuje pogojev za napredovanje - pa sledi rezultatom dela državnega tožilca, ki ne dosega povprečja po enem ali več kriteriji iz 1. do 8. (9.) 1. člena Meril. Gre za položaje, ko so ugotovljene napake, obseg dela, kakovost ali izpolnjevanje drugih meril pod povprečjem standardov pričakovanega dela in kvalitete dela. V ta sklop sodijo tudi ugotovljene odpravljive nepravilnosti, ki še ne pomenijo krnitve izvajanja državnotožilske funkcije.

20. Na straneh 6 in 7 izpodbijane odločbe nato s sklicevanjem na povzetke iz prvega dela obrazložitve, kjer navaja mnenja pregledovalcev in odločitev o ugovorih ter dveh strokovnih pregledov po posameznih kriterijih iz 1. člena Meril, Dts sklene, da tožnica „dobro“ izpolnjuje dva kriterija in sicer opravljeno dodatno dela pri izvrševanju funkcije državne tožilke ter sposobnost ustnega in pisnega izražanja, med tem ko pri preostalih šestih kriterijih dosega zgolj oceno zadostno, ti pa so po mnenju Dts tudi najpomembnejši kriteriji. Ker je dobro izpolnjevanje vseh kriterijev pogoj za oceno, da tožilka izpolnjuje pogoje za napredovanje, je Dts odločil tako, kot izhaja iz izreka odločbe.

21. V tem okviru Dts pravi, da strokovno znanje državne tožilke Dts ocenjuje kot zadostno. Sklicuje se na predhodno povzete obrazložitve, da je državna tožilka s svojim delom v zadevah Kt(1)3582/03, Kt 3449/2008, Kt 7447/2013 in Kt/15604/2014 indikatorju "kvaliteta državnotožilskih odločitev (strokovna pravilnost)" ni zadostila v meri, ki bi omogočala zaključek o dobrem izpolnjevanju navedenega kriterija. Dts se v celoti pridružuje argumentaciji pregledovalcev oziroma državnega tožilca, ki je odločal o ugovorih državne tožilke zoper poročilo o delnem strokovnem pregledu njenega dela in zoper poročilo o strokovnega pregledu njenega dela v posamezni zadevi. Glede navedb državne tožilke v zvezi z njenim postopanjem v zadevi št. Kt/7447/2013 pojasnjuje, da se v okviru presoje ustreznosti obtožnih aktov med drugim v skladu z državnotožilsko doktrino upošteva tudi ustrezno predlaganje odvzema protipravno pridobljene premoženjske koristi. Še toliko bolj pa se tak predlog, ne glede na to, da mora o odvzemu odločiti sodišče po uradni dolžnosti, pričakuje od državnega tožilca v primerih, kot je konkretni, ko je državna tožilka sodišču predlagala napotitev oškodovanca na pravdo.

22. Glede indikatorja „delovne obveznosti“ Dts pravi, da državna tožilka v zadevi Kt/3125/2014 ni delala pravočasno in je ravnala v nasprotju z uredbo o sodelovanju državnega tožilstva, policije in drugih pristojnih organov. Z navedenim ravnanjem državna tožilka indikatorju "pravočasnost dela na zadevah" ni zadostila v meri, ki bi omogočal zaključek o dobrem izpolnjevanju navedenega kriterija.

23. Glede sposobnosti razreševanja pravnih vprašanj se Dts sklicuje na zadevi Kt(1)3582/03 in Kt 3449/2008, in pravi, da indikatorju "pravilnost in zakonitost odločanja na vseh stopnjah", kakor je bilo že predhodno obrazloženo, tožilka ni zadostila v meri o dobrem izpolnjevanju navedenega kriterija.

24. Tudi pri ocenjevanju „opravljenega dela pri preprečevanju zaostankov ter pri povečanem obsegu dela na državnem tožilstvu Dts navaja, kakor je že bilo obrazloženo, da tožilka s svojim delom v zadevi Kt (1)3582/03 indikatorju "sposobnost sprejemanja racionalnih državnotožilski odločitev" ni zadostila v meri, ki bi omogočal zaključek o dobrem izpolnjevanju navedenega kriterija.

25. Nadalje v zadevi Kt(1) 3582/03 tožilka indikatorjema "način vodenja postopka" in "nastopanje pred sodišči", kakor je bilo po mnenju Dts že obrazloženo, ni zadostila v meri, ki bi omogočal zaključek o dobrem izpolnjevanju navedenega kriterija.

26. Pod šesto in sedmo točko na strani 7 odločbe je Dts ugotovil, da tožilka indikatorja ocenjuje z oceno dobro.

27. Pri osmem kriteriju pa Dts pravi, da je Državna tožilka v zadevi Kt(1)3582/03 glede 5. točke v izjavi o umiku navedla, da "poleg tega tudi ni jasno in v obtožnici ni obrazloženo, od kod je avtor obtožnice prišel do zneska 10.231,01 EUR". Dts se strinja s pregledovalcem, ki je opravil strokovni pregled v posamezni zadevi, in z vrhovnim državnim tožilcem svetnikom, ki je odločal o ugovoru državne tožilke, da gre za nekorekten komentar dela kolega, saj gre, ne glede na to, da je bil znesek, naveden v obtožbi, nepravilen, za seštevek zneskov iz obtožbe. "Korektnost" ni zadostila v meri, ki bi omogočal zaključek o dobrem izpolnjevanju navedenega kriterija.

28. Nato tožena stranka pravi da Dts svet v skladu z razlago Ustavnega sodišča RS (odločba Up-131/96 s 24. 10. 1996) kriterijev, določenih v Merilih, ne uporablja kot pogojev v smislu conditio sine qua non, pač pa jih, v skladu z napotili iz omenjene odločbe, razume in uporablja zgolj kot kriterije, pri čemer posameznim indikatorjem ne daje absolutne teže, temveč državnega tožilca vrednoti kompleksno in celovito po vseh merilih ter na tej podlagi izdela končno sintetično oceno.

29. Dts pravi, da tožnica ni izpolnila v pričakovani meri indikatorja "kvaliteta državnotožilskih odločitev (strokovna pravilnost)", ki je eden od indikatorjev kriterija "strokovno znanje", indikatorja "pravočasnost dela na zadevah", ki je eden od indikatorjev kriterija "delovne sposobnosti", indikatorja "pravilnost in zakonitost odločanja na vseh stopnjah", ki je eden od indikatorjev kriterija "sposobnost razreševanja pravnih vprašanj", indikatorja "sposobnost sprejemanja racionalnih državnotožilskih odločitev", ki je eden od indikatorjev kriterija "opravljeno delo pri preprečevanju zaostankov ter pri povečanem obsegu dela na državnem tožilstvu", indikatorjev "način vodenja postopka" in "nastopanja pred sodišči", ki sta dva od indikatorjev kriterija "varovanje ugleda državnega tožilstva in državnega tožilca" in indikatorja "korektnost", ki je eden od indikatorjev kriterija "odnos do sodelavcev pri opravljanju državnotožilskega dela". Dts lahko pri ugotavljanju izpolnjevanja določenega kriterija posameznemu indikatorju da večjo oziroma manjšo težo. V konkretnem postopku izdelave ocene državnotožilske službe pa je Dts ugotovil, da državna tožilka ni v pričakovani meri zadostila posameznim indikatorjem šestih od osmih kriterijev. Zgoraj navedeni indikatorji pa so po oceni Dts med najpomembnejšimi za presojo izpolnjevanja posameznih kriterijev, zato je Dts izpolnjevanje zgoraj navedenih kriterijev ocenil kot zadostno. Dobro izpolnjevanje vseh kriterijev iz prvega odstavka 1. člena Meril pa je pogoj za oceno po 3. točki prvega odstavka 32. člena ZSS, to je, da državni tožilec izpolnjuje pogoje za napredovanje.

30. Celotna slika tako pokaže, da državna tožilka, kljub ugotovitvi, da je dva od skupno osmih predpisanih kriterijev izpolnila v pričakovanem obsegu, vsem kriterijem ni zadostila do te mere, da bi omogočali zaključek, da izpolnjuje pogoje za napredovanje. Naloga Dts je, da spodbuja učinkovitost in kakovost. Dts s svojo neodvisno presojo opravlja pomembno vlogo pri oblikovanju teh standardov, zlasti kriterijev v praksi. Zato se je Dts v primerih strokovno nesprejemljivih ravnanj državnih tožilcev (pa čeprav gre za posamične, izjemne položaje) dolžan ustrezno odzvati tudi v okviru svoje ocenjevalne funkcije. Na ta način se je opredelil tudi v obravnavani kadrovski zadevi.

31. V tožbi tožnica pravi, da tožbo vlaga zaradi nepopolno in nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja, kršitev pravil postopka ter nepravilne uporabe materialnega prava in predlaga razpis naroka za glavno obravnavo. Predlaga zaslišanje tožnice.

32. V tožbi pravi, da je Upravno sodišče Republike Slovenije s sodbo, opr. št. I U 710/2016-9 z dne 2. 2. 2018 tožbi ugodilo in zadevo vrnilo Dts v ponoven postopek, pri čemer mora biti iz odločanja izločen G.G., ker je že predhodno tekom ocenjevalnega obdobja izdelal zapisnik o strokovnem pregledu tožnice, predlog za napredovanje pa mora šteti kot predlog za napredovanje v 52. plačni razred, saj je tožnica že uvrščena v 51. plačni razred. Sodišče je odločilo, da mora biti tožnici vnaprej omogočena izjasnitev o pravno relevantnih dejstvih oziroma ji mora biti omogočeno oporekanje dejstvom, na podlagi katerih je tožena stranka sklepala, da ta dejstva predstavljajo razloge za oceno, da tožnica »ustreza državnotožilski službi, ne izpolnjuje pa pogojev za redno napredovanje in da se posledično zavrne predlog za napredovanje.

33. V tožbi navaja, da je nastopila funkcijo okrožne državne tožilke na Okrožnem državnem tožilstvu ... dne 23. 2. 2009. Za čas od 23. 3. 2012 do 22. 3. 2015 je bila s strani višje državne tožilke H.H., namestnice vodje ODT ..., izdelana ocena sodniške službe z dne 12. 2. 2016, kjer je bilo ugotovljeno, da tožnica ustreza tožilski službi in izpolnjuje pogoje za napredovanje.

34. Dne 19. 3. 2018 je tožnica s strani Dts pred ponovno izdelavo ocene njene državnotožilske službe in pred ponovnim odločanjem o predlogu za njeno napredovanje, prejela obsežno dokumentacijo. Že v pozivu na strani 2 pa član Dts jasno nakazuje, da bo ponovna odločitev negativna, kar kaže na njegovo pristranskost v predmetni zadevi, saj se je očitno že pred prejemom izjasnitve tožnice dokončno odločil, kakšna bo njegova končna odločitev glede napredovanja tožnice v višji plačni razred, zato ga glede na vse okoliščine zadeve očitno prejeta izjasnitev tožnice ne bi niti mogla prepričati v nasprotno, kar se je izkazalo tudi v izpodbijani odločbi, ki se ponovno v celoti sklicuje na izdelano negativno oceno pregledovalca. Kljub izločitvi vrhovnega državnega tožilca G.G., v skladu z odločitvijo Upravnega sodišča v sodbi z opr. št. I U 710/2016-9 z dne 2. 2. 2018, je jasno viden vpliv njegovega poročila na pristranskost v ponovnem odločanju, pri čemer se Dts v svoji ponovni oceni ponovno v celoti strinja s poročilom pregledovalca, ne upošteva pa ostalih argumentiranih pripomb, podanih že v pojasnilih in ugovoru, ter kasneje v izjasnitvi o predloženi dokumentaciji z dne 3. 4. 2018. 35. Gre za a priori negativen odnos do tožnice, ki ga je očitno s svojim poročilom osnoval G.G., kljub njegovi izločitvi iz postopka pa nato tudi njegovi nasledniki zgolj slepo sledijo argumentaciji, ki jo je v svojem poročilu zapisal G.G., ne opredelijo pa se do številnih navedb in argumentov, ki jih je (predvsem v izjasnitvi z dne 3. 4. 2018), pojasnila tožnica. Gre za kršitev 8. člena (načelo materialne resnice), 9. člena (načelo zaslišanje stranke), 10. člena (prosta presoja dokazov) in 146. člena ZUP v povezavi z 22. členom Ustave RS, prav tako pa gre za kršitev pravil postopka iz 3. in 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP, saj dejstvo, da se organ ne opredeli do navedb in dokaznih predlogov, podanih s strani stranke postopka, pri čemer tudi ne pojasni, zakaj naj te navedbe oziroma dokazni predlogi ne bi mogli vplivati na odločitev organa. To vodi v povsem enako (pravno) posledico, kot če organ stranki postopka sploh ne bi omogočil, da stranka v postopku navede pravno-relevantna dejstva in da predlaga izvedbo pravnorelevantnih dokazov.

36. Vse navedeno jasno izhaja iz kvazi obrazložitev Dts, podanih v opombah, pri čemer tožeča stranka ugotavlja, da je večino podanih obrazložitev tožnice organ preprosto spregledal, nekatere pa povzel in se do njih sploh ni opredelil, kar jasno izhaja iz opomb 8, 9 in 13. V opombi 8 namreč le povzema pojasnilo tožnice, da je nadaljevala z delom po letnem dopustu 8. 9. 2014, v opombi št. 9 pa ponovi ugotovitve iz odločanja o ugovoru tožnice. Tožnica je namreč večkrat podala obširna pojasnila, zakaj strokovne napake ni storila, celotno obrazložitev pa je tožena stranka zavrnila zgolj z navedbo, da je vrhovni državni tožilec svetnik že podal ugotovitve in se pridružil mnenju pregledovalca. Ponovno Dts v opommbi št. 13 zapiše, da je državna tožilka vsebinsko podobne navedbe kot v ugovoru ponovila v izjasnitvi o predloženi dokumentaciji, kar pa še vedno ne predstavlja vsebinskega odgovora na njene navedbe. Vsled navedenega tožnica vztraja, da se tožena stranka v svoji odločbi vsebinsko ni opredelila do njenih trditev, kar nenazadnje izhaja že iz samega načina podajanja kvazi opredelitev v opombah.

37. V obrazložitvi izpodbijane odločbe so v pretežnem delu le povzete ugotovitve pregledovalca, ki jih je tožnica že izpodbijala z ugovorom, kateremu je bilo delno ugodeno. Tožnica v celoti vztraja pri svojem ugovoru in izjasnitvi z dne 3. 4. 2018, tako da vse svoje že podane pripombe uveljavlja tudi v predmetnem postopku, saj v izpodbijani odločbi niso bile po vsebini ustrezno pretehtane.

38. V nadaljevanju tožbe se tožnica opredeljuje do posameznih očitkov oziroma kritik iz ocene po vsebini, na primer o neutemeljenosti ugotovitve, da tožnica rešuje le strokovno nezahtevne zadeve in se sklicuje na zahtevnejše in obsežnejše kazenske zadeve, ki so omenjene v oceni namestnice vodje ODT, in so bile predmet predavanj iz gospodarskega kazenskega prava kot primeri dobre prakse; o mentorskem delu; pojasnjuje napako oziroma nedoslednost pregledovalca, ki ni upošteval podatka, da je bil spis ODT ... odstopljen s strani drugega okrožnega državnega tožilstva in je tako tožnici pripisal celoten čas od odprtja spisa, čeprav ga tožnica sploh ni imela v reševanju; pravi, da pri izdelavi ocene niso bile upoštevane upravičene odsotnosti tožnice, kot so letni dopust in bolniške, saj ima tožnica tri otroke stare manj kot 15 let, večji del pregledovanega obdobja pa je bila tožnica odsotna zaradi rojstva tretjega otroka; da je del tožilcev od enajstih na Oddelku ... na ODT ... v pregledanem obdobju rešilo precej manj zadev kot tožnica, pri čemer so imeli ostali tožilci na oddelku osemurni delovnik, tožnica pa štiri urnega; glede izreka obtožnega predloga v zadevi Kt/15604/2014 na strani 6 obširno navaja, da je ta strokovno pravilen in ni pomanjkljiv: tožilec, ki je bil na naroku, je namreč poleg dolgovanega zneska denarja po predhodno izstavljenih računih in poleg vrednosti stvari v izrek dodal še naknadno izstavljeni račun, tako da se je premoženjska korist oziroma škoda v delu, ki se nanaša na neprodano blago, podvojila, pregledovalec in Dts pa očitno sploh nista vsebinsko presojala zadeve, temveč sta zaradi popravka izreka napako avtomatično in nekritično, predvsem pa strokovno napačno, pripisala tožnici; tudi domnevno napako v zadevi KT/774/2013 naj bi tožnica strokovno obrazložila v ugovoru, vendar njene navedbe v obrazložitvi izpodbijane odločbe sploh niso navedene. Tožnica ni bila avtorica obtožnice v navedeni kazenski zadevi, prejela je le za zastopanje obtožnice na naroku za izrek kazenske sankcije, ko je obtoženec že priznal storitev. Zaradi navedenega tožnica tudi ni predlagala odvzema koristi, saj bi bilo to v nasprotju s podatki iz spisa; pravi, da je vse argumente v zvezi z njenim delom v kazenski zadevi K(t)3582/03 obširno obrazložila v pojasnilih in ugovoru z dne 19. 11. 2012 in to utemeljuje na strani 7 tožbe.

39. Glede odločitve o strokovnem nadzoru pravi, da je bila ta sprejeta na podlagi nadzorstvene pritožbe domnevnega oškodovanca, predsednika upniškega odbora, ki je tožnica, v nasprotju z določbami ZDT-1, nikoli ni prejela v vednost in odgovor. Tožnica je bila v času strokovnega nadzora odsotna zaradi rojstva otroka in ni imela vpogleda v spis ter dostopa do vseh podatkov. Napeljevanje tožilca, da vztraja pri kazenskem pregonu, ko ugotovi, da je pregon zaradi zastaranja nedopusten, pomeni po njenem prepričanju kršitev načela zakonitosti. Vse navedeno je pripeljalo do odločitve o umiku obtožnice. Tožnica ni bila avtorica obtožnice in ni vodila ne predkazenskega postopka ne preiskave, zato je bil njen vpliv na uspeh postopka minimalen, a je za domnevno strokovno napako odgovarjala le tožnica. V okviru strokovnega nadzora tudi ni bilo upoštevano dejstvo, da je odločitev o umiku podprlo večje število okrožnih državnih tožilcev po opravljenem strokovnem kolegiju. Kot edino strokovno pravilno ravnanje je umik obtožnice in njegovo obrazložitev v okviru strokovnega nadzora sodnega spisa označil vrhovni sodnik I.I.. Odločitev tožnice kot strokovno pravilno so podprli štirje okrožni državni tožilci, predsednica senata Okrožnega sodišča ... in predsednik Višjega sodišča v Ljubljani.

40. Tožnica iz enakih razlogov, kot so navedeni pri predhodnem zapisniku v zadevi Kt (1) 3582/03, v tožbi izpodbija tudi zapisnik o opravljenem strokovnem pregledu v zadevi Kt 3449/2008, ki ga je opravila vrhovna državna tožilka D.D.. Tudi spis Kt 3449/2008 je tožnica prejela šele po končani preiskavi, tako da ni bila avtorica prvotnih očitkov obema sostorilcema. Zato po presoji tožnice ni bilo mogoče očitati zlorabe položaja članu uprave, ki je le izvršil odločitev uprave.

41. Prvotni nosilec spisa, ki je zahteval preiskavo v navedeni kazenski zadevi, se je po končani preiskavi ustno posvetoval s tožnico, saj je sam sodeloval pri izvajanju dokazov tekom preiskave. Menil je, da se utemeljenost suma ni potrdila in da je potrebno odstopiti od nadaljnjega kazenskega pregona. Tožnica je kljub temu izluščila opis kaznivega dejanja na strani prejemnika premoženjske koristi in vložila obtožnico, po tem pa zaradi rojstva otroka in odsotnosti na spisu ni več delala. Kasnejšo odločitev glede končanja kazenskega pregona je sprejel drug tožilec, za katero je vrhovna državna tožilka, ki je opravila strokovni nadzor, navedla, da je bila preuranjena, posledično pa naj bi strokovno napako zagrešila tudi tožnica. V zapisniku je navedeno zgolj stališče, da gre za strokovno napako, brez navedene pravne argumentacije in brez upoštevanja pravnega stališča tožnice v izdelanih tožilskih aktih.

42. Pri strokovnem nadzoru v tej zadevi se kaže tudi prilagajanje in ohlapnost določb o strokovnem nadzoru nad tožilci, saj je v predhodni kazenski zadevi za strokovno napako odgovarjala le tožnica in ne tudi njen predhodnik, ki je vložil obtožnico, ki bi jo morala tožnica v pretežni meri spremeniti. Pri tej zadevi pa se je kljub negativni odločitvi drugega tožilca, na katero tožnica ni imela vpliva, strokovna napaka raztegnila tudi na tožnico, čeprav je ona vložila obtožnico za isti historični dogodek in za celotno kriminalno količino, poleg tega negativna odločitev tožilca ni bila posledica neutemeljeno vložene obtožnice.

43. Pravi, da je iz podatkov razvidno, da tožnica, ki je že vse od leta 2002 razvrščena na Oddelek J. (z izjemo vmesnega obdobja, ko je bila zaposlena na VDT pri Skupini državnih tožilcev, sedaj Specializiranemu državnemu tožilstvu), dela na zahtevnejših in odmevnejših zadevah ... kriminalitete (torej prav nasprotno, kot je zaključil pregledovalec v poročilu in Dts v izpodbijani odločbi), kjer so v ozadju lahko prisotni različni in močni interesi posameznih udeležencev.

44. Oceno tožilske službe za tožnico je dne 12. 2. 2016 izdelala tudi namestnica vodje Okrožnega državnega tožilstva ..., iz katere v nasprotju s predhodnimi ugotovitvami vrhovnih državnih tožilcev izhaja, da tožnica ustreza tožilski službi in izpolnjuje pogoje za napredovanje. Utemeljena in natančno obrazložena ocena namestnice vodje ODT ... je v obrazložitvi izpodbijane odločbe ponovno pavšalno zavrnjena le z navedbo, da se namestnica vodje ni opredelila do enega izmed kriterijev in zato njena ocena ni upoštevana. Ne navede utemeljenih razlogov za odstop od mnenja, ki ga je za tožnico dne 12. 2. 2016 izdelala namestnica vodje Okrožnega državnega tožilstva ....

45. V obrazložitvi izpodbijane odločbe so tako nekritično povzete ugotovitve pisnega mnenja pregledovalca, da je tožnica zagrešila dve strokovni napaki, pri zastopanju obtožbe na glavni obravnavi v zadevi Kt/7447/2013 ter pri vložitvi obtožnega predloga v zadevi Kt/15604/2014. Oba očitka sta neutemeljena in ne vzdržita logične in pravne presoje, predvsem pa je tožnica podrobno obrazložila svoje ravnanje že v ugovoru zoper pisno mnenje.

46. Varovanje ugleda državnega tožilstva in državnega tožilca je ocenjeno kot zadostno, pri čemer je ponovno izpostavljena zadeva Kt (1) 3582/03, kjer naj bi bil njen komentar do kolega nekorekten. Ta ocena je bila podana zgolj na podlagi enega pisnega izdelka tožnice, ne da bi se o tem prepričali z lastnim zaznavanjem ali verjeli ugotovitvam glede odnosa do sodelavcev njene nadrejene v pozitivni oceni. Glede odnosa do svojih sodelavcev je tožnica že v svoji izjasnitvi z dne 3. 4. 2018 pojasnila, da iz tovrstne navedbe ni mogoče razbrati kakršnegakoli žaljivega odnosa do sodelavca. Dejansko ni bilo jasno, kako je avtor obtožnice prišel do navedenega zneska, poleg tega pa je tudi pregledovalec sam ugotovil da je bila navedba zneska napačna. Tožnica zato zatrjuje, da zgolj na podlagi enega njenega stavka nikakor ni mogoče ocenjevati in sklepati na njen splošen odnos do sodelavcev in ga opisovati kot slabega. Tožnica je bila v ocenjevalnem obdobju do odhoda na porodniško tudi namestnica vodje Oddelka J. na ODT ... in meni, da ji vodja ODT ne bi zaupala take funkcije, v kolikor ne bi imela primernega in strokovnega odnosa do sodelavcev. Tožnica ponovno izpostavlja dejstvo, da je negativna ocena o napredovanju utemeljena le z zaključki zapisnika o strokovnem nadzoru v eni zadevi, čeprav pregledovalec tožnice in njenega dela na tožilstvu osebno ne pozna.

47. Ocena mora po njenem mnenju vsebovati konkretne dejanske ugotovitve in na njih temelječe zaključke, kar pa iz izpodbijane odločbe ne izhaja in gre v celoti le za ponavljanje navedb iz poročila o pregledu državnega tožilstva – poročevalca.

48. Tožnica se je predhodno seznanila z obsežno sodno prakso naslovnega sodišča, ki potrjuje njene utemeljitve v tožbi in se zato tudi sklicuje na odločitve Upravnega sodišča RS v podobnih primerih, ter jih prilaga k tožbi: II U 36/2014, III U 281/2013, U 1345/2008, I U 1276/2010, III U 19/2015, II U 126/2016, III U 78/2016. 49. Tožnica torej meni, da njeno delo v pregledanem obdobju po kakovosti in delovnih sposobnostih nikakor ne odstopa bistveno od povprečja in še posebej ne more biti ocenjeno le z zadostno oceno, da je brez večjih napak ter zadostuje vsem kriterijem oziroma merilom za redno napredovanje.

50. Upoštevajoč vse zgoraj navedeno je potrebno zaključiti, da dejansko stanje v postopku odločanja pred upravnim organom ni bilo ugotovljeno pravilno in popolno oziroma je bil iz ugotovljenih dejstev napravljen napačen sklep o dejanskem stanju, prav tako pa je bilo nepravilno oziroma zmotno uporabljeno tudi materialno pravo.

51. V predmetni zadevi je Upravno sodišče RS sklep Dts enkrat že odpravilo ter zadevo vrnilo Dts v ponoven postopek, pri čemer je Upravno sodišče RS v sodbi z dne 2. 2. 2018 zelo natančno zapisalo, v čem mora prvostopni organ dopolniti postopek oziroma katere kršitve mora odpraviti v ponovljenem postopku. Predvsem je Upravno sodišče RS v 14. točki obrazložitvi sodbe z dne 2. 2. 2018 pojasnilo, da odločitev v 2. točki izreka ne omogoča njenega preizkusa v pogledu pravilnosti in zakonitosti v smislu 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP.

52. Tožnica ugotavlja, da izpodbijana odločba Dts z dne 24. 4. 2018 nikakor ne sledi metodološkim napotkom Upravnega sodišča RS, saj je Dts pri ponovnem odločanju v tretjem odstavku na strani 5 izpodbijane odločbe zgolj pavšalno navedel, katere listine naj bi preučil v postopku izdelave ocene državnotožilske službe tožnice, pri čemer pa iz celotne obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da se je Dts (ponovno) opiral le na negativne ugotovitve prvotnega pregledovalca dela tožnice (ter se zato sploh ni konkretizirano opredelil do navedb in dokaznih predlogov tožnice, ki jih je podala predvsem v izjasnitvi z dne 3. 4. 2018). Prav tako, da že iz poziva k izjasnitvi pred ponovno oceno državnotožilske službe izhaja namigovanje, da bo ponovno izdelana negativna ocena (stran 2 poziva k izjasnitvi), kar jasno dokazuje, da se pristojna oseba Dts pri izdaji izpodbijane odločbe sploh ni ukvarjala z argumenti, ki jih je v postopku navedla tožnica.

53. Glede na navedeno so torej v predmetni zadevi vsekakor izpolnjene predpostavke za sojenje v sporu polne jurisdikcije, saj je pristojni organ potem, ko je bil upravni akt odpravljen, izdal nov upravni akt, ki je v izrecnem nasprotju s pravnim mnenjem sodišča oziroma z njegovimi stališči, ki se nanašajo na postopek. Upravno sodišče RS naj torej izpodbijani upravni akt odpravi in ugotovi, da tožnica izpolnjuje pogoje za napredovanje ter ugodi napredovanju tožnice v 52. plačni razred. Podredno pa tožnica predlaga, naj sodišče izpodbijani upravni akt odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje organu prve stopnje. Zahteva tudi stroške postopka.

54. V odgovoru na tožbo tožena stranka pravi, da je v ponovljenem postopku v celoti sledila pravnemu mnenju sodišča glede uporabe materialnega prava in njegovim stališčem, ki se tičejo postopka. Tožena stranka je predlog za napredovanje tožeče stranke, št. Tu 20-08/2/2015 TG/LH, štela kot predlog za njeno napredovanje v 52. plačni razred, upoštevaje, da je v 51. plačni razred že uvrščena. Prav tako je tožeči stranki v danem roku omogočila izjasnitev o vseh dejstvih in okoliščinah, ki bi utegnile vplivati na izdelavo njene ocene državnotožilske službe in na posledično odločitev o podanem predlogu za napredovanje1. Tožena stranka je tožečo stranko seznanila tudi z okoliščinami, ki so izhajale iz dokončnega poročila o delnem strokovnem pregledu njenega dela in iz dokončnih poročil o strokovnih pregledih posameznih zadevah. Prav tako jo je seznanila s tem, kako bi te ugotovitve lahko vplivale na presojo izpolnjevanja posameznih kriterijev za izdelavo oceno državnotožilske službe, oziroma njihovih indikatorjev. Skladno z določbo 5. točke tretjega odstavka 146. člena ZUP mora namreč organ stranki med drugim omogočiti tudi, da se seznani z uspehom dokazovanja, oziroma da se o tem izreče. Navedbe tožeče stranke, da je že iz poziva razvidno, da je slednja dokončno odločitev sprejela že pred prejemom izjave tožeče stranke, so zato povsem neutemeljene.

55. Pojasnjuje, da so ugotovitve in zaključki tožene stranke obrazloženi na straneh 6, 7, 8 in 9 izpodbijane odločbe. Tožena stranka tožeči tako ni očitala, da je v ocenjevalnem obdobju reševala zgolj strokovno nezahtevne zadeve niti ji ni očitala premajhnega obsega opravljenega dela. Zadnje je izrecno navedeno v 3. opombi izpodbijane odločbe. Navedbe tožeče stranke je pred odločanje preučila, pri čemer je treba poudariti, da je tožeča stranka v izjasnitvi večinoma zgolj ponovila navedbe, ki jih je predhodno podala že v ugovorih postopkih ( 19. 11. 2012 in 16. 7. 2015). V zvezi s strokovnim pregledom v zadevi št. Kt/3449/2018 pa je treba poudariti, da tožeča stranka zoper poročilo pregledovalke ugovora v smislu petega odstavka 173. člena ZDT-1 in tretjega odstavka 95. člena v zvezi s tretjim odstavkom 97. člena Državnotožilskega reda (DTR) ni vložila. Upoštevaje, da se je tožena stranka strinjala in se še vedno strinja z argumenti pregledovalcev in državnega tožilca, ki je odločal o ugovorih, v izpodbijani odločbi teh argumentov v izogib ponavljanju ni ponovno navajala, temveč je jasno navedla, da se v celoti pridružuje argumentaciji pregledovalcev oziroma državnega tožilca, ki je odločal o ugovorih tožeče stranke. Dodatno pa se je opredelila do navedb tožeče stranke v zvezi z njenim postopanjem v zadevi Kt/7447/2013. Zgolj nestrinjanje z argumenti pregledovalcev, državnega tožilca, ki je odločal o ugovorih in tožene stranke, pa seveda ne more imeti za posledico kršitev, ki jih zatrjuje v tožbi. Nasprotovanje ugotovitvam opravljenega delnega strokovnega pregleda dela in dveh strokovnih pregledov v posameznih zadevah, na katere se opira izpodbijana ocena državnotožilske službe, torej ni podprto z nikakršnimi novimi navedbami tožeče stranke, ki ne bi bili že upoštevani v ugovornih postopkih oziroma v postopku izdelave izpodbijane ocene državnotožilske službe, zato v ničemer ne more omajati njene ustrezno obrazložene verodostojnosti.

56. Tožena stranka je, tako kot pregledovalec, ugotovila, da tožeča stranka ni pravočasno postopala v zadevi Kt/3125/2014, saj je ravnala v nasprotju z omenjeno uredbo. Skladno z določbo drugega odstavka 23. člena te uredbe mora namreč državni tožilec o pobudi za začasno zavarovanje zahtevka za odvzem premoženjske koristi odločiti v treh dneh. Torej, četudi je bila tožeča stranka s pobudo seznanjena šele 8. 9. 2014, kot je zatrjevala v ugovoru zoper poročilo o delnem strokovnem pregledu, je bil predpisani rok, upoštevaje, da je obvestilo za policijo pripravila šele 14. 11. 2014, občutno prekoračen.

57. Ena izmed nalog tožene stranke je, da spodbuja učinkovitost in kakovost, pri čemer je pomembno, da v primerih nesprejemljivih ravnanj državnih tožilcev ustrezno reagira in na takšna ravnanja opozori, tudi z namenom preprečitve njihovega ponavljanja v bodoče. Tožena stranka je zato pozornost povsem utemeljeno namenila ravnanjem tožeče stranke, zaradi katerih ni bil mogoč zaključek o dobrem izpolnjevanju posameznih kriterijev, nikakor pa to ne pomeni, da pri presoji ni upoštevala tudi strokovno pravilnega postopanja tožeče stranke. Treba je vzeti v obzir, da pretežno pavšalne navedbe namestnice vodje o zelo dobri stopnji strokovnosti in o strokovno pravilnih državnotožilskih odločitvah tožeče stranke niso podprte z ugotovitvami pregledovalcev, državnega tožilca, ki je odločal o ugovorih, in tožene stranke. Naloga tožene stranke je, da postopek izdelave ocene državnotožilske službe čim bolj objektivizira.

58. Glede primarnega zahtevka tožena stranka pripominja, da je v celoti sledila pravnemu mnenju naslovnega sodišča glede uporabe materialnega prava in njegovim stališčem, ki se tičejo postopka, kot jih je sledenje izpostavilo v sodbi, opr. št. I U 710/2016-9 z dne 2. 2. 2018. Prav tako pa je treba poudariti, da presoja pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega akta v upravnem sporu ne zajema presoje primernosti strokovne ocene, temveč je omejena na presojo spoštovanja meja in namena prostega preudarka, pravilnosti ugotovitve dejanskega stanja, uporabo materialnega prava ter kršitve pravil postopka.

59. V pripravljalni vlogi tožnica vztraja, da njeno tožilsko delo ni bilo ocenjeno objektivno in da bi, v kolikor bi se upoštevalo njene odgovore in pojasnila glede očitanih napak in pomanjkljivosti, nedvomno lahko bil sprejet zaključek, da tožnica svoje delo opravlja (vsaj) povprečno oz. dobro po vseh kriterijih iz Meril in da vsekakor izpolnjuje pogoje za redno napredovanje. Izpodbijana odločitev tožene stranke je obremenjena s takšnimi procesnimi napakami, da ne more obstati.

60. Tožeča stranka pravi, da tožena stranka tudi v odgovoru na tožbo ni vsebinsko odgovorila na navedbe tožeče stranke iz njenega ugovora, ki jih ni upoštevala že pri svoji odločitvi ter ni pojasnila, zakaj ni upoštevala mnenja vodje oz. namestnice vodje državnega tožilstva, ki je podala pozitivno oceno tožničinega dela, pri čemer sama tožena stranka navaja, da na to mnenje ni vezana. Gradivo za pripravo ocene je, med drugim mnenje, ki ga pripravi oziroma poda vodja državnega tožilstva (drugi odstavek 3. člena Meril), kar jasno izhaja iz druge alineje 4. člena Navodila za pripravo ocene državnotožilske službe št. Dts 5/15-15 z dne 16. 11. 2016. Tožena stranka tudi navaja, da mora poskrbeti za objektivno tožilsko oceno in pri tem upoštevati kriterije za vse tožilce po celotni državi, kar po trdnem prepričanju tožnice v konkretnem primeru ni izpolnila, prav tako pa takšno stališče potrjuje sodna praksa. V sodbi III U 281/2013 z dne 12. 3. 2014 Upravno sodišče pravi: »V izpodbijanem sklepu je Dts navedel le razloge za svojo odločitev, ni pa navedel razlogov, zaradi katerih ni sledil mnenju poročevalca niti pojasnil, zakaj ni upošteval vseh podatkov, na katerih je temeljil poročevalčev pregled in tudi ne vseh podatkov, ki izhajajo iz ocene vodje SDT in iz pisnih pojasnil vodje Posebnega oddelka.«

61. Tožeča stranka je mnenja, da je nedvomno potrebno zato, da se dokaže objektivnost ocene državno tožilske službe, predvsem pa, da se le-ta lahko preveri, natančno in argumentirano pojasniti predvsem okoliščine primera, ki so v nasprotju z odločitvijo tožene stranke v izpodbijani odločbi. Tožena stranka bi nedvomno morala argumentirano odgovoriti na vse navedbe tožnice glede očitanih nepravilnosti, na podlagi katerih je tožena stranka sprejela svojo oceno. Če je tožena stranka sama, kot navaja v odgovoru na tožbo, dolžna preveriti izpolnjevanje pogojev po kriterijih, ki so določeni v ZSS oz. Merilih, mora znati to svojo oceno tudi objektivno in preverljivo obrazložiti, pri čemer se mora še posebej posvetiti obrazložitvi tistega dela, pri katerem ni upoštevala vseh navedb tožnice in mnenja vodje državnega tožilstva.

62. Vprašanja kriterijev za oceno kakovosti dela tožilca ne spada v prosto polje presoje. Po določilu tretjega odstavka 23. člena ZDT-1 se za določitev kriterijev za napredovanje smiselno uporabljajo določbe ZSS, ti kriteriji pa so navedeni in deloma opredeljeni v 28. in 29. členu ZSS. Upravno sodišče je glede uporabe kriterijev iz 29. člena ZSS že zavzelo stališče, da je polje proste presoje pri uporabi teh kriterijev oziroma meril omejeno po eni strani z besedilom posameznih točk iz 29. člena ZSS, po drugi strani pa je omenjeno s testom očitne (ne)razumnosti, pri čemer je to polje proste presoje bolj zaprto, čim bolj je posamezni kriterij možno meriti z objektivnimi pokazatelji, ki so statistično merljivi oziroma uresničljivi.

63. Tožena stranka mora argumentirano obrazložiti, zakaj ugovornih navedbe tožnice glede izpostavljenih napak ni upoštevala, saj sicer njena ocena ne more doseči potrebnega standarda preverljivosti in objektivnosti. Tožnica vztraja, da svoje delo opravlja tudi na zahtevnejših zadevah ... kriminalitete in to strokovno in zavzeto ter ji prav po nobenem kriteriju oziroma Merilu ni mogoče očitati podpovprečnosti.

64. Tožeča stranka je res pridobila možnost izreči se o pravno relevantnih dejstvih oziroma oporekati dejstvom, na podlagi katerih je tožena stranka sklepala, da predstavljajo razloge za oceno, da tožnica ustreza državnotožilski službi, ne izpolnjuje pa pogojev za redno napredovanje, a v skladu z vsem navedenim tožeča stranka izpostavlja, da je šlo zgolj za „kvazi“ možnost izjasnitve, saj njene obrazložitve tožena stranka ponovno ni upoštevala pri svoji odločitvi, niti njenih navedb iz izjasnitve ni obrazloženo ovrgla.

Obrazložitev k prvi točki izreka:

65. Tožba je utemeljena.

66. Tožena stranka v izpodbijanem aktu pravi, da je „naloga Dts, da „spodbuja učinkovitost in kakovost,“2 v odgovoru na tožbo pa dodaja, da je „pomembno, da v primerih nesprejemljivih ravnanj državnih tožilcev ustrezno reagira in na takšna ravnanja opozori, tudi z namenom preprečitve njihovega ponavljanja v bodoče.“3

67. To je vsekakor legitimno pričakovanje tako javnosti kot vpletenih v postopke ocenjevanja državnotožilske službe. Vendar pa to ni temeljna niti edina legitimna (pravna) podlaga za ocenjevanje opravljenega dela državne tožilke v Republiki Sloveniji. Tožena stranka v izpodbijani odločbi in v upravnem sporu namreč sploh ne omenja temeljne pravne podlage, na kateri bi morala temeljiti izpodbijana odločba in na kar je bil Dts opozorjen že v sodbi Upravnega sodišča v zadevi U 1345/2008-7 z dne 15. 4. 2009. To pa so določbe prvega odstavka 6. člena ZDT-1 in prvega ter drugega odstavka 37. člena ZDT-1. Po določbi prvega odstavka 6. člena ZDT-1 je državni tožilki med drugim „zagotovljena pravica do napredovanja“ in nikomur ni dovoljeno posegati vanje, razen v primerih in po postopkih, ki so določeni z zakonom. Po določbah prvega in drugega odstavka 37. člena ZDT-1 „z nastopom državnotožilske službe državni tožilec pridobi pravico do napredovanja v skladu s pogoji, ki jih določa ta zakon.“ Napredovanje se med drugim nanaša tudi na napredovanje v plačnih razredih. Predmet tega spora je torej zakonska pravica državne tožilke, ki se uresničuje na podlagi zakona, to pomeni tudi ob upoštevanju zakonskih določb v zvezi z ocenjevanjem državnotožilske službe tožnice. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da tožena stranka tega temeljnega izhodišča iz prvega odstavka 6. člena ZDT-1 in prvega in drugega odstavka 37. člena ZDT-1 ni ustrezno upoštevala.

68. Po določilu petega odstavka 37. člena ZDT-1 se o napredovanju odloča „po izvedenem postopku ugotavljanja uspešnosti, kakovosti in strokovnosti dela državnega tožilca“ na predlog državnega tožilca ali pristojnega vodje državnega tožilstva. V konkretnem primeru je bil predlog za napredovanje vodje Okrožnega državnega tožilstva ... podan in izpodbijana odločba je bila izdana po izvedenem postopku ugotavljanja uspešnosti, kakovosti in strokovnosti dela državnega tožilca. S tega procesnega vidika izpodbijani akt nima napak oziroma pomanjkljivosti.

69. Nadalje je po določbi sedmega odstavka 37. člena ZDT-1 „za izdelavo“ ocene državnotožilske službe „pristojen“ Dts oziroma iz določila 4. alineje prvega odstavka 102. člena ZDT-1 izhaja, da Dts „izdeluje“ ocene državnotožilske službe. Tožeča stranka sicer v tožbi očita, da se Dts zgolj sklicuje na obrazložitve posameznih pregledovalcev in odločitve o ugovorih tožnice zoper omenjene preglede. Vendar pa se ta ugovor tožnice ne izteče v argument procesne ali materialno-pravne narave, da Dts sploh ni izdelal državnotožile ocene v konkretnem primeru. Zato kljub temu, da bi bilo za ocenjevanje dela strokovnjaka kot je tožilec v številčno majhni skupini, kot so tožilci v Republiki Sloveniji, čeprav so hierarhično organizirani, iz razloga objektivnosti ocenjevanja in izgrajevanja profesionalne avtonomije smiselno, da ocenjevanje dela poteka po načelih kolegialnega in kolektivnega ocenjevanja in ne preko individualnih pregledovalcev ali ocenjevalcev, sodišče nima zadostne podlage, da bi v tem elementu ugotovilo kakšno nezakonitost zaradi razmerja med sedmim odstavkom 37. člena ZDT-1 in določbami Meril,4 četudi se tožena stranka ne sklicuje na nobeno zakonsko podlago za navedeno metodologijo izdelave državnotožilske službe.5 Iz 3. člena Meril v povezavi z okoliščinami konkretnega primera izhaja, da Dts „obravnava“ oceno državnotožilske službe, ki jo predhodno izdela določeni državni tožilec.6

70. Zato pa je v tej zadevi bistveno, da tožeča stranka način oziroma metodologijo izdelave ocene s strani Dts v izpodbija (zgolj) zaradi nespoštovanja sodne odločbe Upravnega sodišča RS, zaradi kršitve pravice do izjave in pomanjkljive obrazložitve oziroma dokazne ocene in (samo) v tem kontekstu tožena stranka nasprotuje temu, da se je Dts preprosto in avtomatično skliceval na dejanske ugotovitve t.i. „pregledovalcev“. Zato tisto, kar sodišče v upravnem sporu v omenjenem kontekstu tožbenih ugovorov mora upoštevati in izpostaviti, je okoliščina, da Dts brez dvoma ni vezan na oceno pregledovalca, kar bi sicer bilo mogoče izpeljati iz nekaterih stališč tožene stranke v izpodbijanem aktu. Ta vezanost bi bila vsekakor v nasprotju z določbo četrte alineje prvega odstavka 102. člena in sedmega odstavka 37. člena ZDT-1. Ali so ti dvomljivi nastavki v izpodbijanem aktu v tem konkretnem primeru dejansko vplivali na procesne kršitve, ki jih sodišče ugotavlja v nadaljevanju te sodbe, za presojo izpodbijanega akta ni bistveno.

71. Iz prvega odstavka 37. člena ZDT1, v povezavi z ostalimi že omenjenimi določbami ZDT-1, izhaja, da je pravica do napredovanja tožilke pod določenimi pogoji iztožljiva zakonska pravica, saj je upravno sodna praksa uveljavljena in med strankama ni sporno, da ima državna tožilka zoper odločitev Dts o njenem napredovanju dostop do sodišča preko tožbe v upravnem sporu na Upravno sodišče RS.7 Ocena državnotožilske službe, da državna tožilka ne izpolnjuje pogojev za napredovanje, ima seveda lahko vpliv tudi na njene zakonske pravice do napredovanja v višji državnotožilski naziv, na višje državnotožilsko mesto in na položaj svetnice iz drugega odstavka 37. člena ZDT-1, in nima vpliva samo na napredovanje v višji plačni razred.

72. Kadar gre za odločitev Dts, ki pomeni, da državna tožilka ne izpolnjuje pogojev za napredovanje, in se s tem zavrne možnost napredovanja v višji plačni razred, prizadeta stranka pa nezakonitost odločitve Dts uveljavlja s tožbo v upravnem sporu, gre za spor „civilne“ narave v smislu 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju: EKČP).8 Na to bi morala biti tožena stranka pozorna že od leta 2007 naprej, ko je bila sprejeta sodba Velikega senata Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju: ESČP) v zadevi Vilho Eskelinen and others v. Finland.9 Ta sodba ESČP je odprla tovrstne spore standardom iz 6. člena EKČP v zadevah, kjer v domačem pravu obstajajo dovolj jasna pravila oziroma standardi glede sodnega varstva predmetnih pravic.10 V nadaljevanju je ESČP standarde iz 6. člena EKČP v upravnih sporih zoper odločitve sodnih svetov v državah podpisnicah EKČP razvijalo postopoma in še posebej natančno od leta 2018 naprej, v zadevah, ki jih bo (samo nekatere izmed njih) Upravno sodišče uporabilo v nadaljevanju te obrazložitve.

73. Tožena stranka je bila zato na standarde iz 6. člena EKČP vezana v postopku pred izdajo izpodbijanega akta. Če jih tožena stranka ne upošteva, ker jih še ni implementirala v svojo prakso odločanja, jih mora upoštevati Upravno sodišče v upravnem sporu, ko uporablja ustrezen test sodne kontrole zakonitosti odločitve Dts.11 To je pomembno tudi zato, ker se glavni tožbeni ugovor tožeče stranke nanaša ravno na nepoštenost postopka v smislu 6. člena EKČP, saj tožnica uveljavlja, da je sicer imela možnost, da se izjavi v postopku, vendar pa Dts sploh ni upošteval nobenih njenih vsebinskih argumentov iz njenih vlog oziroma ugovorov z dne 19. 11. 2012, z dne 16. 7. 2015 in iz zadnje izjasnitve tožnice z dne 3. 4. 2018. 74. Ne bo pa sodišče v okviru sodne presoje upoštevalo tudi standardov v zvezi z varstvom pravice do zasebnega življenja iz 8. člena EKČP zaradi zatrjevane nezakonitosti izpodbijane odločbe, ker tožeča stranka kršitve 8. člena EKČP v tožbi ne uveljavlja. Zato sodišče nima podlage za ugotovitev, da je izpodbijani akt resno prizadel („seriously affected“) tožničino zasebno življenje,12 kot je mejo za obravnavo te pravice postavilo ESČP v sporih, kjer je šlo za odločitve v zvezi z zaposlitvijo strokovnjakov (uslužbencev ali funkcionarjev) v javnem sektorju, njihovo profesionalno kariero in s tem povezanim strokovnim in socialnim razvojem.13

75. Ker so torej v predmetni zadevi bistveni standardi iz 6. člena EKČP, je naslednje ključno vprašanje, kakšen test sodniške kontrole oziroma presoje se zahteva v zvezi s kadrovskimi odločitvami posebnih sui generis organov, kot je Dts oziroma kot so sodni sveti v državah podpisnicah EKČP. Sodišče se strinja s toženo stranko, ki v odgovoru na tožbo pravi, da „presoja pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega akta v upravnem sporu ne zajema presoje primernosti strokovne ocene, temveč je omejena na presojo spoštovanja meja in namena prostega preudarka, pravilnosti ugotovitve dejanskega stanja, uporabo materialnega prava ter kršitev pravil postopka.“14 Vendar pa je očitno, da tožena stranka to načelno stališče, ki je točno, napačno razume in zmotno upošteva v praksi z vidika upoštevnih standardov iz 6. člena EKČP (v zvezi s prvim odstavkom 6. člena in prvim in drugim odstavkom 37. člena ZDT-1).

76. Dts sicer nima ustavnega položaja, kot ga ima Sodni svet. Vendar že za sodno kontrolo nad odločitvami sodnih svetov velja, kadar gre za civilno pravico v smislu 6. člena EKČP, da mora imeti sodišče, ki preverja zakonitost odločitev sodnih svetov, pristojnost, da presoja tako dejanska kot pravna vprašanja („full jurisdiction“) oziroma da izvaja zadostno presojo zakonitosti („sufficient review“).15 Vsekakor so spori zoper odločitve avtonomnih organov sui generis, kot je Dts, takšni, da ni namen upravnega spora v teh zadevah, da sodišče kakor koli nadomesti odločitev Dts v primeru nezakonitosti izpodbijanega akta z novo presojo dejstev.16 Dts ima diskrecijo oziroma določeno polje proste presoje pri uporabi kriterijev za oceno državnotožilske službe. Vendar pa po drugi strani ne gre za neko specialno tehnično področje, za katerega bi bila potrebna specifična znanja in izkušnje, ki jih Upravno sodišče nima, in da bi bila v tem dejstvu utemeljena in zamejena diskrecija tožene stranke.17

77. Poleg tega je treba pri določitvi obsega in intenzivnosti sodne kontrole nad odločitvijo Dts upoštevati, kaj konkretno tožeča stranka varuje s tožbo v upravnem sporu, kakšne posledice ima odločitev Dts na strokovno kariero, plačo in morebitno stigmo tožilke in katere druge legitimne cilje javno-pravne narave zasleduje določba prvega odstavka 6. člena in prvega in drugega odstavka 37. člena ZDT-1.18 Sodišče mora biti v upravnem sporu posebej pozorno tudi na to, v kolikšni meri so za presojo pomembna nerazrešena oziroma sporna dejanska vprašanja med strankama v razmerju do pomembnosti ključnih pravnih vprašanj.19 To ni pomembno samo zaradi tega, da bi sodišče lahko presodilo, ali tožena stranka z morebitno neutemeljeno vnaprejšnjo zavrnilno dokazno oceno ni izvajala določenih predlaganih dokazov oziroma da ni ustrezno (razumno) odgovorila na ključne ugovore prizadete stranke (22. člen Ustave). To je pomembno tudi iz razloga, ker mora sodišče v odvisnosti od konkretnega razmerja oziroma primerjave med spornostjo dejanskih in pravnih vprašanj v danem primeru ugotoviti, ali t.i. zadržani sodniški test očitne nerazumnosti subsumpcije dejstev na materialno-pravna zakonska ali podzakonska merila o kakovosti dela tožilke, napravljeno s strani tožene stranke, zadošča z vidika standardov iz 6. člena EKČP, ali pa je morebiti v konkretnem primeru potrebna bolj natančna sodniška presoja.20

78. Kar zadeva temeljne standarde obrazloženosti aktov z vidika standardov sodniškega testa kontrole iz 6. člena EKČP, je za obravnavano zadevo pomembno, da ima organ, kot je Dts, obveznost, da izvede ustrezno oceno predloženih vlog, argumentov in dokazov, ki jih predložijo stranke, brez da bi ob tem prejudiciral oceno, ali so predlagani dokazi oziroma argumenti irelevantni.21 Pravica civilne narave v zvezi s standardi iz 6. člena EKČP mora biti ne samo teoretična ali iluzorna (na papirju), ampak mora imeti praktičen učinek in v ta okvir sodi tudi učinkovitost pravice do izjave.22 Organ mora ob tem upoštevati, da mora ustrezno podati razloge za svojo odločitev, pri čemer ni treba da poda natančne odgovore na čisto vsak argument tožnika, ampak ima obveznost, da izrecno in dovolj podrobno odgovori na tista izvajanja stranke, ki so odločilna („decisive“) za izid postopka.23

79. Upoštevajoč to metodologijo sodišče ne vidi nezakonitosti z vidika prvega odstavka 6. člena in prvega in drugega odstavka 37. člena ZDT-1 v izhodiščnem stališču tožene stranke, da gre pri (pozitivni) oceni za napredovanje v plačnem razredu za situacijo, ko tožilka povprečno po vseh kriterijih izpolnjuje Merila iz 1 do 8 (9) točke prvega odstavka 1. člena Meril, to pomeni, da „opravlja solidno, dobro delo, ki po kakovosti ne odstopa bistveno od povprečja in je brez večjih napak.“24 Takšno izhodiščno stališče za ocenjevanje očitno ni pretirano omejujoče za uresničljivost zakonske pravice do napredovanja tožilke.

80. Drugo izhodiščno stališče tožene stranke, da gre pri oceni, da tožilka ne izpolnjuje pogojev za napredovanje v situaciji, ko tožilka ne dosega povprečja po „enem ali več“ kriterijih iz 1. do 8 (9) točke prvega odstavka 1. člena Meril, ko so ugotovljene napake, obseg dela, kakovost ali izpolnjevanje drugih meril pod povprečjem standardov pričakovanega obsega dela in kakovosti in so ugotovljene odpravljive nepravilnosti, ki še ne pomenijo krnitve izvajanja državnotožilske službe, je sicer zelo strogo stališče tožene stranke. Kajti iz tega izhaja, da je dovolj že, da državna tožilka enega kriterija od osmih ne izpolnjuje v povprečnosti. Posledica takšnega stališča bi namreč lahko bila, da v vsakem obdobju vsaj eden ali celo več tožilcev na določenem tožilstvu ne more izpolnjevati pogojev za uresničevanje zakonske pravice do napredovanja, čeprav je predmetni oddelek lahko izredno uspešen in tudi učinkovit kot celota. Poleg tega se to izhodiščno stališče ne ujema oziroma je nekonsistentno v primerjavi s sklicevanjem tožene stranke na prakso Ustavnega sodišča, da kriterije iz meril Dts ne uporablja kot pogoje v smislu conditio sine qua non, tako da Dts ne daje posameznemu indikatorju absolutne teže, temveč, kot pravi v zadnjem delu obrazložitve odločbe, Dts državnega tožilca vedno vrednoti kompleksno in celovito po vseh merilih ter na tej podlagi izdela sintetično oceno.

81. Vendar sama po sebi pa navedena dva problema v obravnavanem drugem izhodiščnem stališču nista razlog za ugotovitev nezakonitosti izpodbijane odločbe, ker je bistveno za razrešitev tega upravnega spora, kako je tožena stranka to z vidika zakonske pravice do napredovanja problematično drugo načelno izhodišče glede ocenjevanja državnotožilske službe uporabila v konkretnem primeru. V konkretnem primeru pa je tožena stranka ugotovila, da tožnica ne izpolnjuje v zadostni meri šestih kriterijev in ne samo enega. Zato je razlog za nezakonitost odločbe drugje.

82. Upoštevajoč predhodno navedeno metodologijo sodišče ugotavlja, da je tožena stranka kršila najbolj osnoven standard 6. člena EKČP, in sicer je izvedla dokazno oceno in je obrazložila svojo odločitev, ne da bi bilo iz nje razvidno, kako je v dokazno oceno vključila ugovore (obrambe), ki jih je v postopku navajala tožnica, oziroma iz odločbe ni razvidno, zakaj ni tožena stranka upoštevala nobenega vsebinskega ugovora tožnice v zvezi z ugotovljenimi nepravilnostmi. Pravica do izjave namreč ni spoštovana, če ima stranka zgolj formalno možnost, da se brani, tako da organ (s)prejme njene pisne vloge ali vzame ustno izjavo na zapisnik, tudi če je o morebitnih ugovorih zoper ugotovitve strokovnega pregleda odločal tožilec v postopku ugovora preden je odločitev in oceno sprejel še Dts, ni pa iz odločbe Dts razvidno, kako je Dts vključil argumente ocenjevane tožilke v končno dokazno oceno.

83. Za ustrezno ilustracijo, kaj pravica do izjave oziroma obrambe v upravnem postopku dejansko pomeni, lahko služi razlaga te pravice s strani Sodišča EU. Pravica do izjave zagotavlja, da ima vsaka oseba možnost, da „ustrezno in učinkovito“ poda svoje stališče v upravnem postopku, in to pred sprejetjem vsake odločbe, ki bi lahko negativno vplivala na njene interese.25 Stranki mora biti omogočeno, da predstavi svoja stališča, preden bo ta sprejeta, v tem, da se „pristojnemu organu omogoči, da ustrezno upošteva celoto upoštevnih elementov.“ Namen je med drugim tudi ta, da lahko ta oseba „popravi napako ali uveljavlja dejstva v zvezi z njenim osebnim položajem,“ ki utemeljujejo sprejetje ali nesprejetje odločbe ali njeno določeno vsebino. 26 Navedena pravica pomeni tudi, da mora „upravni organ ustrezno upoštevati pripombe“, ki jih je podala zadevna oseba, pri tem pa „skrbno in nepristransko preučiti vse upoštevne elemente obravnavane zadeve in svojo odločbo podrobno obrazložiti, pri čemer je obveznost dovolj specifične in natančne obrazložitve odločbe, ki zadevni osebi omogoča razumeti razloge za zavrnitev njene prošnje, korelat načela spoštovanja pravice do obrambe“27.Spoštovanje pravice do obrambe ni absolutno, ampak je ta pravica lahko omejena pod pogojem, da je omejitev v skladu z načelom sorazmernosti, torej da ne ogroža samega bistva predmetne pravice do izjave oziroma obrambe.28 Za razliko od določbe 5. točke tretjega odstavka 146. člena ZUP29 po splošni opredelitvi primerljive pravice do izjave oziroma obrambe po stališču Sodišča EU velja, da ta pravica ne pomeni, da ima upravni organ pred izdajo odločbe dolžnost obvestiti stranko in ji posredovati dejstva, na katerih bo utemeljil odločbo, in ji dovoliti rok za razmislek, preden stranka poda svoja stališča, razen v izjemnem primeru, ko stranka ni mogla razumno domnevati, katera dejstva se ji očitajo, ali kadar je bila objektivno v takem položaju, da na določena dejstva ni mogla odgovoriti brez nekaterih preverjanj ali postopkov, zlasti z namenom pridobitve določenih potrdil.30

84. Tako opredeljena splošna pravica do izjave oziroma obrambe je še posebej relevantna, ko gre za odločanje o pravici do napredovanja na podlagi ocenjevanja strokovnosti dela državne tožilke. Tožena stranka je torej ravnala prav, ko je sprejela in kot sama pravi, da je „preučila“31 pripombe tožnice v njenih treh vlogah in sicer v pojasnilih in ugovoru z dne 19. 11. 2012, v pojasnilih in ugovoru z dne 16. 7. 2015 in v predloženi dokumentaciji z dne 3. 4. 2018. Ker je Upravno sodišče v predhodnem postopku v sodbi v zadevi I U 710/2016-9 z dne 2. 2. 2018 (odst. 14) tožbi tožnice ugodilo med drugim tudi zato, ker je tožena stranka zavrnila predlog za napredovanje, ne da bi tožnica sploh imela možnost izreči se o pravno relevantnih dejstvih oziroma oporekati dejstvom, na podlagi katerih je tožena stranka sklepala, da predstavljajo razloge za oceno, da tožnica ne izpolnjuje pogojev za redno napredovanje, je tožena stranka ravnala prav tudi, ko je tožnici dne 14. 3. 2018, torej po prejemu sodbe v zadevi I U 710/2016-9, posredovala relevantno dokumentacijo, vključno s povzetki predhodnih ocen pregledovalcev v smislu 5. točke tretjega odstavka 146. člena ZUP in jo pozvala, da se v roku 15 dni od prejema poziva izjavi o vseh okoliščinah in dejstvih, ki utegnejo vplivati na odločitev Dts. To je bilo pravilno procesno dejanje in v skladu z napotki Upravnega sodišča. Dejstvo, da se je tožena stranka ravnala po 5. točki tretjega odstavka 146. člena ZUP, ne pomeni, da je tožena stranka s tem pozivom karkoli nedopustno prejudicirala, kot to neutemeljeno navaja tožnica v tožbi. Tožnica je na ta poziv reagirala z „izjasnitvijo o predloženi dokumentaciji“ z dne 3. 4. 2018 in je po vsebini ugovarjala, da odločitve o ugovoru št. Tu 6-3/12015-MV z dne 24. 8. 2015, kjer je bilo ugovoru delno ugodeno, Dts ni upošteval; podala je ugovor upravičene odsotnosti zaradi skrbi za tri otroke in da je podatek o njeni odsotnosti 269 dni napačen, ker je bila odsotna 493 dni, kar je pomembno z vidika količine opravljenega dela; opozorila je na nesorazmernost, če ocena temelji na zaključkih zapisnika o strokovnem nadzoru v eni zadevi, ki ga je opravil predsednik Dts; sklicuje se na obširnejše in zahtevnejše zadeve, ki jih je omenila v svojem ugovoru zoper mnenje pregledovalca in ki so razvidne tudi iz ocene namestnice vodje ODT ...; tožnica je na eni strani in pol v vlogi z dne 3. 4. 2018 podala vsebinske argumente zoper ugotovitve strokovnega pregleda z dne 16. 10. 2012 in odločitve o ugovoru z dne 20. 12. 2012 in na dveh straneh je podala vsebinske argumente zoper zapisnik o opravljenem pregledu z dne 19. 7. 2013. 85. Tožena stranka bi morala argumente tožeče stranke vključiti v dokazno oceno in jih obravnavati po vsebini in jih bodisi transparentno, z vsebinsko utemeljitvijo, zavrniti kot neustrezne, neprepričljive, nesprejemljive ali pa jih upoštevati na drug način. Tako pa je tožena stranka samo pri kriteriju strokovnega znanja omenila, da je „treba glede navedb državne tožilke v zvezi z njenim postopanjem v zadevi Kt/7447“ pojasniti, da se v okviru presoje ustreznosti obtožnih aktov med drugim v skladu z državnotožilsko doktrino upošteva tudi ustrezno predlaganje odvzema protipravno pridobljene premoženjske koristi in da se to še toliko bolj pričakuje od tožilke, ko se oškodovanca napoti na pravdo. Vendar tudi v tem edinem delu odločbe, kjer tožena stranka omenja „navedbe“ državne tožilke, tožena stranka navaja samo svoj pogled na ugotovljeno nepravilnost, med tem ko iz tega dela obrazložitve ni razvidno, kako je tožena stranka pri tem upoštevala argumente tožnice iz njene vloge z dne 3. 4. 2018, da tožnica ni bila avtorica obtožnice, da je spis prejela le za zastopanje obtožnice na naroku za izrek sankcije, ko je obtoženec že priznal storitev dejanja, da morebitni popravki izreka in zneskov premoženjske koristi v tej fazi postopka niso bili več mogoči, da se zneski iz izreka obtožnice niso ujemali s podatki v spisu, zato bi bil predlog odvzema koristi v nasprotju s podatki iz spisa. Tožnica je še navedla, da je vse to navedla v interni dnevnik predmetnega kazenskega spisa, kamor tožilci vpisujejo svoja opažanja. Napaka pa tudi ni imela nobenih pravnih posledic, ker sodišče premoženjsko korist odvzame po uradni dolžnosti. To niso očitno pavšalni argumenti, zato bi moralo biti iz odločbe razvidno, kako jih je tožena stranka obravnavala. Pri vseh ostalih kriterijih, ki jih je tožena stranka ocenila zadostno pa navedbe tožnice niti niso omenjene in posledično tudi ni iz odločbe razvidno, kako jih je tožena stranka obravnavala. Zato v tem delu sodišče ne more izvesti sodne kontrole zakonitosti uporabe predpisanih kriterijev.

86. Tožena stranka je bila na tovrstno napako pri odločanju o napredovanjih tožilcev opozorjena že pred 12 leti v sodbi Upravnega sodišča v zadevi U 1345/2008-7 z dne 15. 4. 2009. Tudi v kasnejših zadevah, na katere se sklicuje tožeča stranka v tožbi, je Upravno sodišče v različnih sestavah senatov (pre)pogosto tožbam ugodilo zaradi pomanjkljive obrazložitve v zvezi s posameznimi kriteriji za oceno tožilske službe.32 Upravno sodišče je tudi v sodbi v zadevi II U 36/2014 z dne 8. 10. 2014 zavzelo stališče, da za oceno državnotožilske službe ne zadošča zgolj povzemanje postopka in zaključkov pregledovalca tožnikovega dela, brez da bi Dts navedel tudi konkretne ugotovitve in argumentirane razloge, do katerih je prišel kot pristojni organ za izdelavo ocene državnotožilske službe.33

87. Tožena stranka torej ni zadostila minimalnim procesnim kriterijem obrazloženosti odločitve, ki jih sodišče mora upoštevati v presoji zakonitosti akta Dts na podlagi standardov iz 6. člena EKČP. Posledično sodišče niti ni moglo opraviti (zadržanega) testa očitne nerazumnosti glede upoštevanja materialno-pravnih kriterijev za oceno državnotožilske službe. V zvezi s slednjim pa sodišče vendarle mora pripomniti, da komentar tožnice v posamični zadevi, da ni jasno in v obtožnici ni obrazloženo, od kod je avtor obtožnice prišel do določenega zneska, za katerega naj bi bilo kasneje v postopku ocenjevanja ugotovljeno, da je nepravilen, ne more sam po sebi pomeniti podpovprečnega izpolnjevanja kriterija odnosa do sodelavcev pri opravljanju državnotožilskega dela, če pristojni organ ob tem celoviteje ne upošteva indikatorjev profesionalnosti odnosa do sodelavcev v celotnem ocenjevanem obdobju in v povezavi z drugimi relevantnimi okoliščinami, kjer se kaže in je dokumentiran odnos tožilke do sodelavcev.

88. Na tej podlagi je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani akt odpravilo na seji senata in brez zaslišanja tožnice, pri čemer se je oprlo na določbo prve alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 v zvezi z vsemi šestimi kriteriji za razpis ustne obravnave iz sodbe Velikega senata ESČP v zadevi Ramos Nunes de Carvalho E Sá v. Portugal (odst. 190-191). Ker gre v predmetni zadevi sicer za odločanje o pravici tožnice do napredovanja v plačnem razredu, ki pa se nujno uresničuje na podlagi predhodne ocene državnotožilske službe, ki je ne more izdelati Upravno sodišče,34 sodišče ni odločalo v sporu polne jurisdikcije (prvi odstavek 65. člena ZUS-1). Sodišče je tožbi ugodilo, izpodbijani akt odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek na podlagi 3. in 2. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1. Tožena stranka mora izdati nov upravni akt v 30 dneh od prejema te sodbe, pri tem pa je vezana na pravno mnenj sodišča glede vodenja postopka in uporabe materialnega prava (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).

Obrazložitev k drugi točki izreka:

89. Določilo 3. odstavka 25. člena ZUS-1 določa, da sodišče, kadar ugodi tožbi in upravni akt odpravi, tožeči stranki glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s pravilnikom, ki ga izda minister za pravosodje, prisojeni znesek pa plača toženec. Po določilu 2. odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Pravilnik, Ur. l. RS št. 24/2007, 107/2013), se tožeči stranki, če je bila zadeva rešena na seji in je tožeča stranka v postopku imela pooblaščenca, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 285,00 EUR. Po določilu zadnjega stavka določila 3. odstavka 25. člena ZUS-1 prisojeni znesek plača toženec. Tožena stranka je dolžna plačati navedeni znesek tožeči stranki, povečan za 22% DDV, kar skupaj znese 347,70 EUR. Ta znesek mora tožena stranka plačati tožeči stranki v 15 dneh od prejema sodbe, v primeru zamude tega roka pa skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku 15 dni po prejemu sodbe do plačila.

1 Poziv, št. Dts 76/2018-14 s 14. 3. 2018 2 Četrti odstavek na strani 8 izpodbijane odločbe. 3 Drugi odstavek na strani 4 odgovora na tožbo. 4 O specifičnosti tega razmerja se je Upravno sodišče po predpisih, ki so veljali v letu 2008, opredelilo že v sodbi v zadevi U 1345/2008-7 z dne 15. 4. 2009 5 Določilo prvega odstavka 2. člena Meril omenja poročilo „pregledovalca“ v tem smislu, da so dejstva, ki so podlaga za ugotavljanje in izpolnjevanje kriterijev, sestavni del poročila pregledovalca. Merila sicer ne govorijo o tem, da vodja državnega tožilstva izdela oceno tožilske službe, vendar pa je njegova vloga regulirana v četrtem odstavku 2. člena Meril. Z razliko od četrte alineje prvega odstavka 12. člena ZDT-1, določilo 3. člena Meril določa, da oceno državnotožilske službe po vseh kriterijih iz Meril „za obravnavo na Dts izdela državni tožilec, ki je bil odrejen za izvedbo strokovnega pregleda dela državnega tožilca.“ 6 Ali je ta državni tožilec, ki izdela oceno državnotožilske službe, določen v skladu s 14. členom Meril, ali kako drugače, iz izpodbijane odločbe ni razvidno. 7 Glej na primer: I U 847/2015-13 z dne 3. 3. 2016, I U 859/2015-12 z dne 6. 4. 2016, I U 710/2016-9 z dne 2. 2. 2018 8 Za kriterije in primeroma naštete vrste zadev, kjer gre za spore civilne narave v okviru kadrovskih odločitev v javnem sektorju v smislu 6. člena EKČP glej na primer sodbo Velikega senata v zadevi Denisov v. Ukraine z dne 25. 9. 2018, odst. 52-53. 9 Vilho Eskelinen and others v. Finland, odst. 39-64, še posebej odst. 62. 10 Glej na primer sodbo ESČP v zadevi Tsanova-Getcheva c. Bulgarie, 15. 9. 2015, odst. 84-85. 11 Upravno sodišče je toženo stranko na spoštovanje standardov iz 6. člena EKČP opozorilo tudi v sodbi v zadevi I U 563/2019-25 z dne 28. 8. 2019 (odst. 87), ko je šlo za napredovanje na mesto vrhovne državne tožilke. 12 Glej: ibid. odst. 92, 110-114, 116, 117. 13 O tem glej: ibid. odst. 95-109. 14 Zadnji odstavek na strani 4 odgovora na tožbo. 15 Glej mutatis mutandis sodbi Velikega senata ESČP v zadevi Ramos Nunes Carvalho E Sá v Portugal, App. 6. 11. 2018, odst. 176-177 in sedemčlanskega senata ESČP v zadevi Tsanova-Getheva c. Bulgarie, odst. 92. 16 Mutatis mutandis Ramos Nunes Carvalho E Sá v Portugal, odst. 178 17 Mutatis mutandis ibid. odst. 195. 18 Mutatis mutandis ibid. odst. 179-180, 196, 210. 19 Mutatis mutandis ibid. odst. 202-203. 20 Mutatis mutandis ibid. odst. 204-205. Sodniški test očitne nerazumnosti za kontrolo zakonitosti obrazložitve aktov Dts oziroma Sodnega sveta v zvezi s kadrovskimi odločitvami je bil v upravno-sodni praksi že večkrat uporabljen. Glej na primer sodbi Upravnega sodišča v zadevah U 1345/2008-7 z dne 15. 4. 2009, I U 564/2019 z dne 29. 5. 2019 in sodbo Vrhovnega sodišča v zadevi X Ips 333/2015 z dne 21. 7. 2016, pri čemer ni nepomembno, da se je Vrhovno sodišče v omenjeni sodbi sklicevalo na sodbo ESČP v zadevi Tsanova-Gecheva c. Bulgarie v zvezi s standardi iz 6. člena EKČP. 21 Mutatis mutandis: Xhixhaj v. Albania, 9. 2. 2021, odst. 326. 22 Mutatis mutandis: Perez v. France [GC], 12. 2. 2004, odst. 80. 23 Mutatis mutandis: Ramos Nunez Carvalho E Sá v. Portugal, odst. 185; Xhixhaj v. Albania, odst. 327; Tsanova-Gecheva c. Bulgaire, odst. 92. 24 Predzadnji odstavek na strani 5 izpodbijane odločbe. 25 Boudjlida, C-249/13, odst. 36. 26 Ibid. odst. 37. 27 Ibid. odst. 38. 28 Ibid. odst. 43. 29 Po tej določbi mora uradna oseba stranki na ustni obravnavi ali izven ustne obravnave pisno oziroma ustno na zapisnik omogočiti, da se seznani z uspehom dokazovanja ter se o tem izreče. 30 Boudjlida, C-249/13, odst. 55-56. 31 Tretji odstavek na strani 5 izpodbijane odločbe. 32 Glej na primer sodbe Upravnega sodišča v zadevah: III U 281/2013 z dne 12. 3. 2014, I U 1276/2010 z dne 16. 11. 2011, III U 19/2015 z dne 18. 5. 2015. 33 Sodba Upravnega sodišča v zadevi II U 36/2014 z dne 8. 10. 2014. 34 Glej mutatis mutandis: Tsanova Gecheva c. Bugarie, odst. 97.