Jedro

Po prvem odstavku 73. člena ZUS-1 je zoper sodbo, ki jo izda upravno sodišče, dovoljena pritožba, če je sodišče samo ugotovilo drugačno dejansko stanje, kot ga je ugotovila tožena stranka, ter je na tej podlagi spremenilo izpodbijani upravni akt, ali če je sodišče odločilo na podlagi 66. člena tega zakona.

V obravnavani zadevi ne gre za nobeno izmed situacij, v katerih bi bila po določbi navedenega odstavka 73. člena ZUS-1 pritožba dovoljena. Sodišče prve stopnje ni samo ugotovilo drugačnega dejanskega stanja, prav tako pa ni (na tej podlagi) spremenilo izpodbijanega upravnega akta, temveč je tožnikovo tožbo zoper izpodbijani sklep tožene stranke zavrnilo. Sodišče prve stopnje pa tudi ni odločilo na podlagi 66. člena ZUS-1.

Izrek

I. Pritožba zoper sodbo (1. točka izreka izpodbijane sodbe in sklepa) se zavrže. II. Pritožba zoper sklep (2. točka izreka izpodbijane sodbe in sklepa) se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom v 1. točki izreka s sodbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper sklep tožene stranke št. 2142-869/2016/4 (1313-10) z dne 26. 5. 2016. Z navedenim sklepom je tožena stranka na podlagi drugega in tretjega odstavka 28. člena Uredbe (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. 6. 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (v nadaljevanju Uredba Dublin III) v povezavi s peto alinejo prvega odstavka 84. člena, četrtim odstavkom 84. člena ter 7. točko 2. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) tožnika pridržala za namen predaje na prostore in območje Centra za tujce v Postojni do predaje odgovorni državi članici po Uredbi Dublin III (1. točka izreka); in sklenila, da se tožnika pridrži za namen predaje od ustne naznanitve dne 25. 5. 2016 od 14.00 do predaje odgovorni državi članici, ki mora biti opravljena najkasneje v šestih tednih od sprejema odgovornosti odgovorne države članice ali od trenutka, ko preneha veljati odložilni učinek tožbe zoper sklep, s katerim se določi odgovorna država članica. Z 2. točko izreka pa je sodišče prve stopnje s sklepom zavrglo tožnikovo zahtevo za izdajo začasne odredbe.

2. Tožnik s pritožbo izrecno izpodbija tako sodbo (1. točka izreka) kot tudi sklep o zavrženju zahteve za izdajo začasne odredbe (2. točka izreka), pri čemer pritožbe zoper 2. točko izreka vsebinsko ne utemelji.

K 1. točki izreka

3. Pritožba ni dovoljena.

4. Dne 24. 4. 2016 je začel veljati ZMZ-1, ki v prvem odstavku 70. člena določa, da je zoper odločbo pristojnega organa mogoče vložiti tožbo na upravno sodišče. Zoper odločbo, izdano v rednem postopku, je tožbo mogoče vložiti v 15 dneh, zoper odločbo, izdano v pospešenem postopku, pa v osmih delovnih dneh od vročitve. Po drugem odstavku navedenega člena ZMZ-1 se zoper vse sklepe, izdane na podlagi tega zakona, tožba lahko vloži v osmih dneh od vročitve, razen sklepa iz 84. člena tega zakona, ko se tožba lahko vloži v treh dneh od vročitve. Po četrtem odstavku 71. člena ZMZ-1 se v postopku sodnega varstva po tem zakonu uporablja zakon, ki ureja upravni spor, če s tem zakonom ni drugače določeno.

5. Po prvem odstavku 73. člena ZUS-1 je zoper sodbo, ki jo izda upravno sodišče, dovoljena pritožba, če je sodišče samo ugotovilo drugačno dejansko stanje, kot ga je ugotovila tožena stranka, ter je na tej podlagi spremenilo izpodbijani upravni akt, ali če je sodišče odločilo na podlagi 66. člena tega zakona.

6. V obravnavani zadevi pa ne gre za nobeno izmed situacij, v katerih bi bila po določbi navedenega odstavka 73. člena ZUS-1 pritožba dovoljena. Sodišče prve stopnje ni samo ugotovilo drugačnega dejanskega stanja, prav tako pa ni (na tej podlagi) spremenilo izpodbijanega upravnega akta, temveč je tožnikovo tožbo zoper izpodbijani sklep tožene stranke zavrnilo. Sodišče prve stopnje pa tudi ni odločilo na podlagi 66. člena ZUS-1. 7. Nedovoljeno pritožbo bi moralo na podlagi določb 343. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki se na podlagi prvega odstavka 22. člena ZUS-1 primerno uporablja za vprašanja postopka, ki v ZUS-1 niso urejena, zavreči že sodišče prve stopnje. Ker pa tega ni storilo, je nedovoljeno pritožbo zavrglo Vrhovno sodišče na podlagi 346. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. K 2. točki izreka

8. Pritožba ni utemeljena.

9. Začasno odredbo v postopku upravnega spora pred sodiščem prve stopnje je mogoče izdati le do izdaje pravnomočne odločbe (drugi odstavek 32. člena ZUS-1). S tem ko je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikovo tožbo, zoper katero ni pritožbe (prvi odstavek 73. člena ZUS-1), je bilo v obravnavanem primeru z izpodbijano sodbo pravnomočno odločeno, s tem pa je tudi prenehala potreba za izdajo začasne odredbe, katere namen je zagotoviti učinkovito sodno varstvo pred sodiščem prve stopnje. Zato je sodišče prve stopnje ob ugotovitvi, da tako tožnik za izdajo začasne odredbe nima več pravnega interesa, tožnikovo zahtevo za izdajo začasne odredbe pravilno zavrglo ob analogni uporabi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, ki določa, da sodišče tožbo zavrže s sklepom, če ugotovi, da upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno ne posega v tožnikovo pravico ali v njegovo neposredno, na zakon oprto osebno korist. 10. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (76. člen v zvezi s prvim odstavkom 82. člena ZUS-1).