Jedro

Naša procesna ureditev - z izjemo domneve o resničnosti vsebine javne listine - ne pozna dokaznih pravil, ki bi določala, kaj in na podlagi česa se lahko šteje za dokazano.

Okoliščina, da sodišče navedb in dokazov ne razlaga tako kot stranka, ki jih je podala oziroma predložila, torej okoliščina, da jih sodišče dokazno oceni drugače kot stranka, ne predstavlja bistvene kršitve določb postopka.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Tožnik od sodišča zahteva, naj razsodi, da mu je toženka dolžna plačati tolarske protivrednosti zneskov 14.009,40 EUR, 5.050 DEM, 3.240 ATS in 1.500 CHF, vse s pripadajočimi zamudnimi obrestmi. Sodišče prve stopnje je v četrtem sojenju zavrnilo tožbeni zahtevek, sodišče druge stopnje pa je zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper to sodbo je tožnik vložil revizijo, v kateri uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter predlaga, da revizijsko sodišče sodbi nižjih sodišč razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, podrejeno pa, da revizijsko sodišče razveljavi sodbo sodišča druge stopnje in in vrne zadevo temu sodišču v novo sojenje. Opozarja, da je svoj zahtevek uveljavljal na dveh pravnih temeljih: krivdni odškodninski odgovornosti (zaradi opustitve skrbi in nadzora nad zaseženimi prostori in stvarmi ter zaradi protipravnega ravnanja delavcev in organov) in pogodbi o hrambi. Revident meni, da je drugostopenjsko sodišče storilo kršitev po prvem odstavku 339. člena v zvezi s prvim odstavkom 360. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji; v nadaljevanju: ZPP), saj ni odgovorilo na vse bistvene pritožbene pomisleke, zlasti glede dokazne vrednosti fotokopij potrdila vojaške pošte ... z dne 21.6.1991 (v nadaljevanju: Potrdilo) in trditve, da tudi morebitna neveljavnost tega Potrdila sama po sebi ne vpliva na obstoj pogodbe o hrambi. Ker Potrdilo ni bilo pogoj za veljavnost te pogodbe, je bilo sodišče dolžno preizkusiti, ali na njen obstoj kažejo drugi izvedeni dokazi (zlasti izpoved tožnika). Prav tako se sodišči nista opredelili do izpovedb prič K. in Š., da je podpis na Potrdilu res M. Razlogi za to, da se tožnik v kazenski ovadbi (2.8.1991) in tožbi (17.5.1994) ni skliceval na Potrdilo, so bili pojasnjeni (nemožnost komunikacije med tožnikom in pooblaščencem), neomenjanje Potrdila pa ni pomembno dejstvo, kot ga zmotno štejeta nižji sodišči, ampak le indic. Tudi obrazložitev izgube originala Potrdila je realna in življenjsko povsem sprejemljiva (vojne razmere, večkratna selitev, zdravljenje v Srbiji); okoliščina, da tožnik ni predložil originala, ne more biti odločilnega pomena za oceno njegove verodostojnosti. Pri tem je pomembno, da toženka ni nikoli določno predlagala nobenega dokaza (npr. izvedenca grafologa) v zvezi s Potrdilom, izrazila je zgolj pavšalen dvom glede njegove verodostojnosti. Sodišče prve stopnje ni bilo pooblaščeno, da samo (brez ustreznega strankinega dokaznega predloga) ugotavlja dejstva v tej smeri in sklepa o "dvomu v pristnost samega potrdila in njegove vsebine" - s takšnim ravnanjem je kršilo 7. člen ZPP. Poleg tega je pri povzemanju izpovedi priče K. v sodbi sodišča prve stopnje podana protispisnost, na kar je tožnik v pritožbi opozoril, sodišče druge stopnje pa se glede tega ni opredelilo. Nadalje revident poudarja da sta nižji sodišči s tem, ko sta podali negativno oceno dokazne vrednosti fotokopij Potrdila, ki je tako očitno napačna in v nasprotju z naukom o dokaznih sredstvih ter s pravili proste dokazne presoje, kršili 8. člen ZPP. Drugostopenjska ocena, da pritožbene navedbe o dokazni moči overjenih fotokopij Potrdila niso pravnorelevantna dejstva, je zgrešena. Po presoji nižjih sodišč nepredložitev originala Potrdila vzbuja dvom v pristnost samega Potrdila in njegove vsebine, vendar tega nista preverili v luči že omenjenih izpovedb K. in Š. Sodišče druge stopnje je tudi opustilo analizirati vsebino overitvenih klavzul in v tej luči podati oceno dokazne vrednosti Potrdila in njegovih overjenih kopij. Potrdilo je bilo dvakrat overjeno, pri čemer je v overitvenih klavzulah izrecno navedeno, da je fotokopija (prepis) Potrdila istovetna z njegovim originalom, ki se nahaja pri stranki. To pomeni, da sta oba overitelja videla in primerjala originalni izvod Potrdila z njegovo fotokopijo, pri tem pa nista opazila, da bi bilo v originalu kaj spremenjeno, dodano ipd.; ugotovila sta istovetnost fotokopij, torej da se niso razlikovale od originala. Le-ta je torej obstajal. Upoštevajoč navedeno in izpovedbe prič K. in Š. ter tožnika je po pravilih logičnega mišljenja ter v skladu z načelom proste presoje dokazov mogoče z gotovostjo sklepati, da je tožnik imel originalni izvod Potrdila, ki je bil prava (pristna) listina z resnično vsebino. Drugostopenjsko stališče, da toženki ni bilo treba izpodbijati resničnosti vsebine Potrdila, je zgrešeno.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko izpodbijana odločba sodišča druge stopnje zadosti zahtevanemu standardu obrazloženosti(1). Ni nujno, da sodba (sodišča druge stopnje) odgovarja na vsako (pritožbeno) navedbo oziroma pravni argument stranke posebej. Pritožbeno sodišče je v svoji odločbi v celoti pritrdilo dejanskim (in materialnopravnim) zaključkom sodišča prve stopnje in potrdilo njegovo dokazno oceno. Sodbi nižjih sodišč, ki tvorita logično celoto, celovito obravnavata vsa sporna vprašanja. V stališčih, ki jih izražata, so povzeti tudi odgovori na (drugačne) navedbe in stališča tožnika, ki so odločilnega pomena. Ni pa sodišče dolžno polemizirati z navedbami, ki so zastavljene le s hipotetičnega izhodišča in imajo prav takšen pomen (kaj bi oziroma ne bi tožnik počel, če bi se skušal z lažmi okoristiti na toženkin račun). Shranjevalna pogodba se sicer res lahko sklene (tudi) ustno, vendar pri tem revident prezre, da negativen odgovor na središčno dejansko vprašanje obravnavanega spora, to je ali je imel tožnik 21.6.1991 v svoji delovni mizi in železni omari shranjena sporna devizna sredstva in obveznice, ovrže tudi tožnikove trditve o obstoju shranjevalne pogodbe. Poleg tega tožnik, zaslišan kot stranka, o sklenitvi omenjene pogodbe ni izpovedal tako, kot se navaja v reviziji. Revizijsko sodišče nadalje ugotavlja, da pri povzetku izpovedbe priče K. med tem, kar se navaja v razlogih prvostopenjske sodbe o vsebini njegove izpovedbe, in zapisnikom o tej izpovedbi, ni nasprotja glede odločilnih dejstev. Revizijski očitek o protispisnosti v tem delu je torej neutemeljen. Vsaka pomanjkljivost v sodbi še ni bistvena kršitev določb postopka; to so lahko le tiste pomanjkljivosti, ki so kavzalne za presojo. V zvezi z revizijsko grajo neopredelitve nižjih sodišč do izpovedb prič K. in Š., da je podpis na Potrdilu res M., pa je treba pojasniti, da sodišče ni zavezano k izrecni obrazložitvi presoje tudi tistih dokazov, ki niso pomembni za odločitev. Ugotavljanje pristnosti podpisa je delo izvedenca grafologa, saj zahteva posebno strokovno znanje, ki ga priče nimajo.

Tožnik svojo kritiko dokaznih zaključkov nižjih sodišč gradi na tezi o kršitvi metodoloških napotkov iz 8. člena ZPP. Opozoriti velja, da naša procesna ureditev - z izjemo domneve o resničnosti vsebine javne listine (244. člen ZPP) - ne pozna dokaznih pravil, ki bi določala, kaj in na podlagi česa se lahko šteje za dokazano. Katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka (8. člen ZPP)(2). Od sodišča je torej odvisno, kako določen dokaz vrednoti, kakšno težo mu da; prepuščeno mu je, da samo poišče in uporabi dejanska dokazna pravila, ki ustrezajo splošnim zakonom mišljenja, izkušenj in človeškega spoznanja. Če sta nižji sodišči pri takšni oceni izrazili dvom v pristnost Potrdila in njegove vsebine, s tem nikakor nista kršili 7. člena ZPP, kot zmotno meni revident. Okoliščina, da sodišče navedb in dokazov ne razlaga tako kot stranka, ki jih je podala oziroma predložila, torej okoliščina, da jih sodišče dokazno oceni drugače kot stranka, ne predstavlja bistvene kršitve določb postopka. Kršitev 8. člena ZPP je podana (le), kadar dokazna ocena ni v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene, torej takrat, ko ni vestna, skrbna ter analitično sintetična, ne pa tudi, če bi bila vsebinsko neprepričljiva (ker bi bila v nasprotju z nenapisanimi, neformalnimi dokaznimi pravili) - v tem primeru gre za zmotno ugotovitev dejanskega stanja, kar pa ni dovoljen revizijski razlog (tretji odstavek 370. člena). Iz tega razloga revizijskih navedb o tem, katere okoliščine bi sodišči prve in druge stopnje lahko šteli za odločilne pri presoji verodostojnosti Potrdila in katere ne, s čimer se tožnik zavzema za drugačne dejanske zaključke, ni bilo mogoče upoštevati.

Sodišče prve stopnje je v svoji dokazni oceni, ki jo je sprejelo tudi sodišče druge stopnje, za posamezne relevantne dokaze navedlo argumente dokazne (ne)vrednosti, ki so logično prepričljivi ter izkustveno sprejemljivi. Posamezne dokaze je nato primerjalo med seboj (ni na primer prezrlo, da nobena priča ni potrdila, da bi sporne devize in obveznice videla oziroma za le-te vedela) in upoštevalo "uspeh celotnega postopka" kot celoto procesnega dogajanja, zlasti (ne)konsistentnost procesnih dejanj in navedb pravdnih strank (na primer tožnikovo neomenjanje Potrdila v tožbi). Zaključiti je treba, da je sodišče prve stopnje pri svoji dokazni oceni spoštovalo vse metodološke napotke iz 8. člena ZPP. Nasprotna revizijska izvajanja so neutemeljena. Prav tako ni mogoče pritrditi stališču, na katerega revident nakazuje s svojimi navedbami o pravih in krivih listinah ter očitki glede opustitve analize vsebine overitvenih klavzul. Kot je pravilno opozorilo prvostopenjsko sodišče, sam obstoj originalnega izvoda Potrdila, katerega je tožnik predložil le v fotokopiji, ni odločilen. To namreč še ne pomeni, da je bilo Potrdilo prava (pristna) listina z resnično vsebino, kot želi prikazati revident. Tudi če je izvirnik res obstajal, iz tega še ne izhaja, da ga je dejansko sestavil M. in da je njegova vsebina resnična.

Po povedanem je jasno, da tožnikova graja, ki meri na kršitev postopkovnih določb, predstavlja le prikrito polemiko o dejanskem stanju, ugotovljenem na prvih dveh stopnjah sojenja, katerega z revizijo v skladu z določbo tretjega odstavka 370. člena ZPP ni mogoče izpodbijati. Ker uveljavljani revizijski razlogi niso podani, je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo zavrnilo in z njo tudi priglašene revizijske stroške.

.Op. št. (1): Opredeljenem na primer v sodbi Vrhovnega sodišča RS z dne 18.09.2007, opr. št. III Ips 2/2005. Op. št. (2): Pripomniti velja, da mora biti sodišče za vsebinsko (meritorno) odločitev v civilni pravdi o vseh dejstvih, na katere opira svojo odločitev, prepričano. Po večinskem mnenju pravne teorije bo tisti, ki nosi dokazno breme, uspel, če bo svoje trditve o pravno relevantnih dejstvih tako argumentiral (dokazal), da bo izključen vsak razumen dvom oziroma da o resničnosti teh trditev ne bi dvomil noben razumen, v življenjskih razmerah izkušen človek. Stranka, ki nosi dokazno breme, bo torej propadla tudi tedaj, ko ji bo svoje trditve uspelo dokazati kot pretežno verjetne - pretežna verjetnost bo pač izenačena z neresničnostjo.